četrtek, 24. april 2014

Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 2. del



5. V današnjih časih, in poteklo je že 40 let, obstaja velika rana v mističnem Kristusovem telesu. Ta rana je podeljevanje obhajila na roko, ki se jasno razlikuje od prej opisanega načina podeljevanje obhajila v preteklosti. Moderna praksa predstavlja globoko rano zaradi naslednjih obžalovanja vrednih pojavov:

   -      presenetljivega minimalizma gest čaščenja in spoštovanja. Na splošno današnje prejemanje svetega obhajila označuje skorajda popolna odsotnost kakršnihkoli znamenj čaščenja.
   -          uporabe gest, ki so značilne za uživanje navadne hrane – prijemanje svete hostije s prsti in dajanje le-te lastnoročno v usta. Ustaljena praksa takšnih gest povzroča pri številnih vernikih, predvsem otrocih in mladostnikih, zmotno predstavo, da v sveti hostiji ni navzoče Kristusovo telo samo, temveč se gre le za verski simbol, saj se do svete hostije obnašajo na enak način kot do navadne hrane – prijemljejo jo s prsti in si jo dajejo v usta.
   -        velikega števila izgubljenih drobtinic svete hostije: veliko število drobtinic le-te namreč pogosto pade na tla, ker uporaba patene ni splošno razširjena. Prav tako nekatere drobtinice ostanejo na dlaneh in nato padejo na tla, kjer jih pohodijo ljudje, ki jih pogosto niti ne opazijo.
   -        vedno številčnejših kraj svetih hostij, saj način podeljevanja na roko močno olajšuje taka bogoskrunstva.

Na svetu in v Cerkvi ni nič tako svetega, božjega, živega in osebnega kot je sveta Evharistija, saj je to evharistični Gospod sam. Pomislimo sedaj, da se mu pravkar omenjena bogoskrunstva redno dogajajo po vsem svetu. Prav Njemu samemu. Oblika podeljevanje svetega obhajila (na roko) ni nikoli prej v zgodovini obstajala v taki obliki. Nerazumljivo je, da se veliko članov Cerkve te rane sploh ne zaveda, da je zanje to vprašanje drugotnega pomena. Številni se celo sprašujejo, zakaj se kdo sploh s tem ukvarja. In kar je še bolj nerazumljivo: številni celo branijo in zagovarjajo tak način podeljevanja svetega obhajila.

6. Sveti John Fisher, kardinal in mučenec, je že leta 1526 napisal naslednjo resnico:   "Zares, ko nekdo razmišlja o obdobjih duhovnega razcveta Cerkve in časih propadanja, kot tudi premišljuje o  različnih reformah, ki si pogosto sledijo ena za drugo, se mora zavedati naslednje resnice: vzrok propada v Cerkvi je skoraj vedno malomarnosti in zloraba najsvetejšega Rešnjega Telesa. Čase resnične reforme ter razcveta življenja Cerkve pa vedno zaznamuje predanost temu najsvetejšemu zakramentu.« Namen blaženega papeža Janeza XXIII., ko je ta sklical vesoljni koncil, je bil, da sproži resnično reformo in poživitev duhovnega življenja Cerkve. To pa pomeni poglobitev znanja o veri, večjo zvestobo do verskih resnic, bolj budno obrambo verskih zakladov Cerkve (prim. Govor na otvoritvi II. vatikanskega cerkvenega zbora, 11. oktober 1962 ). Čas novega duhovnega razcveta Cerkve pa  potrebuje nujno globljo vero in bolj bogate ter zveste izraze čaščenje svete Evharistije. Ko se vera v Evharistijo zmanjšuje in ko liturgija, še posebej v času svetega obhajila, kaže manj znakov čaščenja, tedaj zagotovo življenje Cerkve ni v razcvetu, in rečemo lahko, da so bila  pričakovanja blaženega Janeza XXIII.  na nek način neizpolnjena. Leta 1961 je namreč isti papež zapisal v svojem duhovnem dnevniku naslednje besede: "Spodbujati želim s skrbnimi in gorečimi molitvami bogoslužje med verniki,  izraze pobožnosti in vredno prejemanje zakramentov. To bo prineslo Božji blagoslov med ljudi. To so moje misli in moja pastoralna skrb, ki velja danes in vedno.« (Janez XXIII., Il giornale dell`anima, Cinisello Balsamo, 2000, str. 961 ).

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...