Smrt ni ena. Smrti sta dve. Naj bo to
izhodišče, ki se bo morda razjasnilo kasneje, prav morda pa bo komu ostalo
nerazjasnjeno. Recimo temu oksimoronu teza, potrebna za razumevanje naslovne
trditve. Trditve, da je kontracepcija umor.
Najprej naj vas spodbudim, da se ne
preplašite zaradi dolžine zapisa. Nato pa, ker vas imam preveč rad, vas želim
na tem mestu, na začetku tega zapisa opozoriti, da je en, edini in pravi namen
tega zapisa, da vas pretrese. Pretrese, zadene, prizadene. Kdor bo pogumen
dovolj, da bo bral dalje, pa na koncu ne bo (pri)zadet, naj bo za to krivo
dvoje: njegovo okamenelo srce ali moje slabo in nevredno pisunstvo.
Naj bo tako, kot je vedno, da se stvari
začnejo pisati tam, kjer se začne pisati vsaka zgodba. Z besedo. In ta beseda
je tokrat smrt. Moderni in postmoderni svet je svet strašnega trpljenja. Kajti
ubogi človek teh časov trpi dvojno trpljenje. Trpi fizično. S svojim bitjem.
Svojim obstojem v tem fizičnem, materialnem svetu. Trpi, kadar je lačen, trpi,
kadar je žejen, trpi, kadar je premočen v hladnih dneh, trpi, kadar ga zametuje
hladen sneg in trpi še na neštete druge načine, kot bi mu bil edini namen
življenja trpljenje. Trpi materialno trpljenje, ki je neizogibno in se čisto
naravno konča v smrti.
Pa vendar to ni namen življenja. Zato se
tega trpljenja izogiba. Ob mrazu se greje, ob dežju se skrije pod dežnik ali na
kavč pod odejo. Ob vročini se hladi v senci. Izumlja te in one naprave, ki mu
lajšajo trpljenje. Zdravila in raznolike oblike zdravljenja – telesa. Vse je
materija. Jaz in kamen nisva popolnoma nič drugačna. Loči naju le nekaj
naključnih mutacij in sto tisoče let evolucije, a vendar sva oba le skupek
naključno – ali pa ne naključno – razporejenih atomov.
Kako ubog in beden mora biti svet ljudi,
ki se imajo za kepo atomov? Kako nevreden in brez kančka človekovega
dostojanstva? Moderni in postmoderni svet je svet trpljenja. Človek se je
odpovedal svoji človečnosti zavoljo tehnološkega napredka in se razstavil na
Bistvo in materijo, s tem da je obdržal le materijo in zavrgel svoje Bistvo.
Poleg trpljenja v materialnem svetu pa človek trpi tudi v nezavedanju, da biva
tudi nadnaravno – v svojem Bistvu.
Če je materija vse, kar je okoli nas
vidnega in nevidnega, v kar zmoremo trčiti in kar more trčiti v nas, potem je
Bistvo tisto, kar nam omogoča, da sebi rečemo jaz in prepoznamo v drugem
drugega, ki je jaz, tudi če ni njegova materija enaka moji.
Na tem mestu morem reči, da smrt ni ena.
Smrti sta dve. Povezani. In ločeni. Današnji svet gleda na vse Stvarstvo, ki ga
niti ne priznava, le skozi prizmo ene smrti. Smrti - ki je absoluten konec, ki
je popolna distanca, neskončna oddaljenost - materije. In ta ubog in trpeč
pogled na svet je prevzel za absolutno in pogled skozi to prizmo smrti trosi na
vso sodobno kulturo absoluten materializem, ki se je zažrl v najgloblje temelje
človeštva in postal kultura smrti.
Kultura smrti pa je, kot sleherno delo
zla, satana, človeku, ki se je odpovedal svojemu Bistvu, neznana. Skrita in
prikrita. In kadar jo njen antipol, ki je absolutno zmagoslavje nad njo,
razkrinka, ja dovolj le njegov blesk, ki zareže v to temačnost kulture smrti,
da jo kričečo in nasilno opletajočo zaslepi. Takrat se človek, ujet v to zanko
kulture smrti, krčevito upira vsemu, kar oznanja kultura življenja, ki pozna
poleg materije tudi človekovo Bistvo ali dostojanstvo.
Prav tako kot je smrt prisotna v
materiji, pa je možna tudi smrt človekovega dostojanstva – Bistva. Z eno izjemo
… Bistvo je zmožno popolnega oživetja in živetja v Neskončnosti. Materija je
tako ali drugače obsojena na to, da se konča, razpade in se preoblikuje v novo
materijo. Človekovo Bistvo pa je enkratno, unikatno in ne-končno. In ta
ne-končnost Bistva je obljubljena človeku v neskončnosti. Do tja pa lahko pride
le živo Bistvo. Le človek, ki je ohranil svoje Dostojanstvo in ga ni zavrgel v
zameno za polnost in absolutnost zgolj materije, lahko v svojem Bistvu obstaja
v večnosti/neskončnosti.
Kaj ima to veze s kontracepcijo? Vse. In
še več veze ima z umorom. Kontracepcija ni le materialno dejanje, čeprav ga
sodobna družba, ki – kot smo rekli – priznava le absolutizem materije, zgolj
tako dojema. Pa vendar ravno to dejstvo dela kontracepcijo tako nevarno in
vpeto v sam temelj kulture smrti. Ne le da preventivna kontracepcijska sredstva
preprečujejo zanositev, ugnezditev(sredstva ki preprečujejo ugnezditev so abortivna! op. bloga) in podobno, ali pa še huje, da abortivna
sredstva celo ubijejo že živeče bitje v smislu materije, kontracepcija ubija še
na mnogo več načinov. Abortivna sredstva ubijejo že živeče bitje, ki ni le
materija, ampak je že človek v polnosti, tudi s svojim Bistvom, ki obstaja s
tem, ko je v spočetju zasejano, ker ima ves potencial, da iz njega nastane in
se rodi človek v vsej svoji človečnosti, s svojo prihodnostjo in nam neznanimi
potenciali. In ravno ta obljuba življenja, ki ga prinaša spočetje, ga dela v
polnosti Človeka – kot materijo in kot Bistvo.
Kaj pa si potem ti, ki uporabljaš,
zagovarjaš ali ne nasprotuješ tovrstnemu početju, drugega kot morilec –
materije in Človeka? Zakaj misliš, da ko ne ubijaš materije, ne ubijaš tudi
obljube, ki je dana z možnostjo zanositve? Obljube, iz katere se spočne in rodi
Človek. Morda tvoj brat, morda mož tvoje hčere, morda nekdo, ki bi te rešil iz
gorečega vozila. Kaj pa tvoje Bistvo?
Poleg vseh življenj in človeških Bistev,
ki ne bodo nikdar bivali na tem svetu in dosegli neskončnost, sočustvujem tudi
z vsemi dekleti in ženskami, ki so vpete v to grozljivo kulturo smrti. Kulturo,
katere greh vpije na vse grlo o svojih umorih, pa vendar jih nihče ne prepozna
kot take. Kontracepcija (kot izredno širok pojem) je zlo, ki ne uničuje le
prihodnjih človeških bitji. Kontracepcija je zlo, ki uničuje tudi slehernega,
ki se je poslužuje – aktivno ali pasivno.
Boleče je gledati dekleta, ki ne vidijo,
da so ravno zaradi kontracepcije postale le objekt spolnega zadoščenja. In ne
le da s tem ubijajo svoje Dostojanstvo, ko je spolnost postala le(!) rekreacija
in zabava (česar ne izključujem); z zatekanjem k kontracepciji ubijajo tudi
svoje telo - materijo. Izpostavljajo se spolnim in spolno prenosljivim
boleznim, v telo vnašajo nešteto hormonov, s katerimi rušijo naravno ravnovesje
in izzovejo takšne in drugačne avtoimunske bolezni.
Tudi fantje in moški so postali le živali
- zveri, kipeči od poželenja in spolne sle, ki se ne znajo brzdati, saj vedo,
da je verjetnost, da zadostijo svoji potrebi izredno velika, ker je spolnemu
odnosu odvzet primarni namen: razmnoževanje – ali še lepše rečeno – ustvarjanje
Življenja!
Zavedam se enega: ta zapis bo zmotil
mnoge. Prvič, ker je človek grešno bitje in se vsi soočamo s svojo grešnostjo.
Nekateri se z njo celo spopadajo. In ker vem, da bo zapis bralo mnogo
uporabnikov kontracepcijskih in abortivnih sredstev, tudi vem, da bodo to vzeli
kot napad na njihovo osebnost.
Pa ni tako. Ne sodim niti vašega početja,
ker verjamem, da niti ne veste niti se ne zavedate, da v svojem početju ubijate
Človeka. Čutim pa v sebi neko potrebo po tem, da v duhu kulture Življenja
nastopim glasno in neomajno zoper kulturo Smrti. Zato vam pravim, da se ne
jezite, ko boste to prebrali. Preberite še nekajkrat in imejte v mislih, da
»ima vsak grešnik svojo preteklost« … in »vsak svetnik svojo prihodnost«. K
svetosti pa smo poklicani prav vsi.
Drugič: verjamem, da bo ta zapis zmotil
mnoge, ker zaradi tako močnega vpliva kulture smrti ne bodo zmožni razumeti,
kaj je Človek v vsej svoji polnosti. Še vedno zaslepljeni z dojemanjem sveta
kot le materialnim svetom, bodo zavračali tezo, da je Človek več kot materija
in s tem tudi zanikali dve smrti, od katerih je le ena absolutno odvisna od
človeka. In to je uboj Človeka. Uboj, ki v zaslepljenosti kulture smrti,
postaja umor. Zato pa smem reči in rečem: kontracepcija je umor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar