Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 3. del

sv. nadangel Mihael podeli prvo
obhajilo sv. Gerardu

7. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha in vina, pripada primerno božansko čaščenje, ki se mora kazati tako navznoter kot tudi navzven. Tak način adoracije sveti spisi imenujejo “proskynesis”. Naš Gospod Jezus Kristus je namreč zavrnil hudičevo skušnjavo in razglasil prvo dolžnost vseh bitij: »Gospoda, svojega Boga, moli in le njemu služi!« Jezus tu uporabi besedo “proskynesis”. V Svetem pismu je zunanje čaščenje Boga opisano na naslednji način: vernik poklekne na obe koleni in glavo skloni do tal. Tako so Boga počastili tudi Devica Marija, Jožef in Jezus, ko so letno obiskovali jeruzalemski tempelj. Na tak način so Kristusa počastili tudi trije modreci z Vzhoda, številni ljudje, ki jih je ozdravil, žene, ki so videle vstalega Gospoda na velikonočno jutro ter apostoli, ko so videli Gospodovo telo, ki se vzpenja v Nebo. O tem nam poroča tudi knjiga Razodetja, kjer v nebeškem Jeruzalemu angeli in svetniki častijo poveličano človečnost Božjega sina v podobi Jagnjeta. V preteklih stoletjih je Cerkev vedno globlje spoznavala resnico evharistične skrivnosti. Skladno s tem je našla tudi vedno bolj popolne načine čaščenja Kristusovega telesa, posebno v trenutkih ko se mu duhovnik in verniki približujejo med mašno daritvijo. Da bi jasneje izrazila globoko resnico, da posvečena sveta hostija ni le navaden kos kruha, temveč Najsvetejše, učlovečena Svetost, je Cerkev vsaj od 8. stoletja tako na Zahodu kot na Vzhodu duhovnikom naročevala, naj sveto hostijo polagajo naravnost v usta vernikov. Ta gesta tudi simbolizira dejstvo, da Kristus sam po duhovnikih hrani svoje ljudstvo s svojim lastnim telesom. Prav tako ta gesta tudi simbolizira vso ponižnost in duhovno otroštvo, ki ga Kristus zahteva od vseh, ki želijo priti v Božje kraljestvo (Mt. 18,3). Med sveto Evharistijo je sveta hostija pravo nebeško kraljestvo, saj je v njej Kristus sam, v katerem telesu prebiva vsa božanskost (Kol. 2,9). Najprimernejši način prejemanja svete Evharistije je torej prav ta, da jo prejemamo kot otroci, ki odpirajo usta in pustijo, da jih starši nahranijo. Tak način prejemanja svete Evharistije je Cerkev razvila pod vodstvom Svetega Duha, ki je Duh svetosti in pobožnosti. Opustitev takega način prejemanja svete Evharistije gotovo ne bo prinesla poglobljene evharistične vere in vdanosti Bogu. Naslednje besede, ki so bile sprejete na tridentinskem koncilu ostajajo vedno veljavne in še kako aktualne: »Ne more biti dvoma, da vsi verniki lahko, skladno s starodavno navado Cerkve, najsvetejšemu zakramentu izkazujejo najvišje čaščenje, »latria«, ki pritiče le Sveti Trojici. Kajti verjamemo, da je v njem prisoten isti Bog, o katerem je njegov Oče dejal: Naj ga častijo vsi angeli (Hebr. 1,6).«      

8. Cerkev nas uči, da bolj ko verniki rastejo v veri v božansko prisotnost Kristusa v sveti Evharistiji, bolj morajo do posvečene hostije pristopati s spoštovanjem in svetostjo. Svetost tu pomeni notranje stanje duše, ki je ne bremeni smrtni greh, temveč je v stanju posvečujoče milosti. To je božansko zakon, ki ga je proglasil naš Gospod Jezus Kristus, razglašali pa so ga njegovi apostoli, najbolj očitno sveti Pavel. Naš Gospod je namreč rekel: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam.« Apostol Pavel nas uči: » Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.« Cerkev je vedno skrbno spoštovala ta ukaz, ki bi moral biti spoštovan tudi danes. Zato Cerkev uči, da ne sme nihče v stanju smrtnega greha pristopiti k svetemu obhajilu, ne da bi prej prejel zakramentalno odvezo. Sveti tridentinski koncil je sprejel tako odločitev, ki velja za vse kristjane. Tudi blaženi papež Janez XXIII. je od odprtju II. vatikanskega koncila dejal, da so vsi dokumenti ekumenskih koncilov svet zaklad Cerkve.

sv. J. Bosko - tabernakelj v tržaški
salezianski cerkvi

9. Praksa nevrednega prejemanja svetega obhajila danes predstavlja najhujšo rano v Kristusovem mističnem telesu. Nevredno prejemanje se v prvi vrsti nanaša na stanje notranje nevrednosti: prejemanje svetega obhajila v stanju smrtnega greha; v stanju stalnega smrtnega greha; prejemanje svetega obhajila brez prave vere v Gospodovo prisotnost ter transsubstanciacijo; v stanju neobžalovanja navadnih grehov. Nevredno prejemanje pa označujejo tudi zunanji znaki: bogoskrunske kraje svetih hostij; sprejemanje svete hostije brez kakršnihkoli zunanjih znamenj čaščenja; sprejemanje svete hostije brez pozornosti do tega, da manjše drobtinice  ne padejo na tla ter se izgubijo; podeljevanje svetih hostij v naglici, ki pogosto žal spominja na razdeljevanje slaščic v šoli ali menzi. Ko ni prave vere v Kristusovo prisotnost v sveti hostiji (kot se npr. dogaja pri kalvinistih in podobnih protestantih), nas odsotnost primernih gest čaščenja niti ne preseneča. Ko je prisotna vera v Kristusovo prisotnost vsaj med podeljevanjem svetega obhajila (kot je to bilo npr. pri Martinu Luthru in nekaterih drugih protestantskih skupinah), morajo obstajati tudi bolj jasni znaki čaščenja. Tako npr. obstaja ganljiv izsek iz Luthrovega življenja, ki kaže njegovo spoštovanje svetega obhajila. Citiramo nemški zgodovinski tekst: »Neka ženska je želela prejeti sveto obhajilo. Ko je pristopila k oltarju in vzela kelih, je to storila na nespoštljiv in hiter način, kar je povzročilo, da je nekaj kapljic Kristusove krvi padlo na njeno obleko ter na klečalnik, kjer je klečala. Luther in Bugenhagen sta takoj prihitela ter takoj pobrisala kapljice Gospodove krvi, kolikor je le bilo mogoče. Ta nespoštljivost je Luthra tako ganila, da je s solzami v očeh zašepetal: »Gospod, pomagaj nam!«  (Stahl, R., Martin Luther für uns heute. Erlangen 2008, 28). Kako ganljiv zgled! Koliko duhovnikov in vernikov bi danes takoj pobralo drobtinice svete hostije, ki padejo na tla? Med škofovsko sinodo leta 2005 sem vprašal luteranskega norveškega škofa, ki je bil prisoten kot opazovalec, kako danes njegovi verniki prejemajo sveto obhajilo. Odgovoril mi je: »Pred 10, 15 leti so jo še prejemali kleče in v usta. Danes pa to počnejo stoje in na roko.« Vprašal sem ga, kaj je bil razlog te spremembe, na kar je odgovoril: »Sledili smo zgledu naših katoliških bratov.« Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanje svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.

Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 2. del

5. V današnjih časih, in poteklo je že 40 let, obstaja velika rana v mističnem Kristusovem telesu. Ta rana je podeljevanje obhajila na roko, ki se jasno razlikuje od prej opisanega načina podeljevanje obhajila v preteklosti. Moderna praksa predstavlja globoko rano zaradi naslednjih obžalovanja vrednih pojavov:

   -      presenetljivega minimalizma gest čaščenja in spoštovanja. Na splošno današnje prejemanje svetega obhajila označuje skorajda popolna odsotnost kakršnihkoli znamenj čaščenja.

   -          uporabe gest, ki so značilne za uživanje navadne hrane – prijemanje svete hostije s prsti in dajanje le-te lastnoročno v usta. Ustaljena praksa takšnih gest povzroča pri številnih vernikih, predvsem otrocih in mladostnikih, zmotno predstavo, da v sveti hostiji ni navzoče Kristusovo telo samo, temveč se gre le za verski simbol, saj se do svete hostije obnašajo na enak način kot do navadne hrane – prijemljejo jo s prsti in si jo dajejo v usta.

   -        velikega števila izgubljenih drobtinic svete hostije: veliko število drobtinic le-te namreč pogosto pade na tla, ker uporaba patene ni splošno razširjena. Prav tako nekatere drobtinice ostanejo na dlaneh in nato padejo na tla, kjer jih pohodijo ljudje, ki jih pogosto niti ne opazijo.

   -        vedno številčnejših kraj svetih hostij, saj način podeljevanja na roko močno olajšuje taka bogoskrunstva.

Na svetu in v Cerkvi ni nič tako svetega, božjega, živega in osebnega kot je sveta Evharistija, saj je to evharistični Gospod sam. Pomislimo sedaj, da se mu pravkar omenjena bogoskrunstva redno dogajajo po vsem svetu. Prav Njemu samemu. Oblika podeljevanje svetega obhajila (na roko) ni nikoli prej v zgodovini obstajala v taki obliki. Nerazumljivo je, da se veliko članov Cerkve te rane sploh ne zaveda, da je zanje to vprašanje drugotnega pomena. Številni se celo sprašujejo, zakaj se kdo sploh s tem ukvarja. In kar je še bolj nerazumljivo: številni celo branijo in zagovarjajo tak način podeljevanja svetega obhajila.

6. Sveti John Fisher, kardinal in mučenec, je že leta 1526 napisal naslednjo resnico:   "Zares, ko nekdo razmišlja o obdobjih duhovnega razcveta Cerkve in časih propadanja, kot tudi premišljuje o  različnih reformah, ki si pogosto sledijo ena za drugo, se mora zavedati naslednje resnice: vzrok propada v Cerkvi je skoraj vedno malomarnosti in zloraba najsvetejšega Rešnjega Telesa. Čase resnične reforme ter razcveta življenja Cerkve pa vedno zaznamuje predanost temu najsvetejšemu zakramentu.« Namen blaženega papeža Janeza XXIII., ko je ta sklical vesoljni koncil, je bil, da sproži resnično reformo in poživitev duhovnega življenja Cerkve. To pa pomeni poglobitev znanja o veri, večjo zvestobo do verskih resnic, bolj budno obrambo verskih zakladov Cerkve (prim. Govor na otvoritvi II. vatikanskega cerkvenega zbora, 11. oktober 1962 ). Čas novega duhovnega razcveta Cerkve pa  potrebuje nujno globljo vero in bolj bogate ter zveste izraze čaščenje svete Evharistije. Ko se vera v Evharistijo zmanjšuje in ko liturgija, še posebej v času svetega obhajila, kaže manj znakov čaščenja, tedaj zagotovo življenje Cerkve ni v razcvetu, in rečemo lahko, da so bila  pričakovanja blaženega Janeza XXIII.  na nek način neizpolnjena. Leta 1961 je namreč isti papež zapisal v svojem duhovnem dnevniku naslednje besede: "Spodbujati želim s skrbnimi in gorečimi molitvami bogoslužje med verniki,  izraze pobožnosti in vredno prejemanje zakramentov. To bo prineslo Božji blagoslov med ljudi. To so moje misli in moja pastoralna skrb, ki velja danes in vedno.« (Janez XXIII., Il giornale dell`anima, Cinisello Balsamo, 2000, str. 961 ).

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.

Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 1. del

Corpus Christi - sveto obhajilo in prenova Cerkve
Libreria Editrice Vaticana, 2013

Škof Athanasius Schneider ORC (naslovni škof Celerine, pomožni škof škofije Astana v Kazahstanu) 

Predavanje o pomenu svete Evharistije za obnovo in prenovo Cerkve, ki ga je škof Athanasius Schneider imel 5. januarja 2013 v Brooklynu.

1. Cerkev na svoji poti proti nebeškemu Jeruzalemu raste in je neprenehoma poučevana od Svetega Duha, posebno skozi strah Božji (Apd. 9, 31), skozi nadnaravna dela vere, upanja in ljubezni ter skozi konkretna dejanja čaščenja učlovečenega Boga v njegovih vidnih manifestacijah, posebno v Njegovi prisotnosti v evharističnem zakramentu. Vse od začetka svoje zgodovinske poti je Cerkev doživljala svoja najbolj plodna obdobja prav takrat, ko je z največjo spoštljivostjo častila najsvetejši oltarni zakrament – Evharistijo. V teh trenutkih so se najbolj jasno kazali učinki binkoštnih darov Svetega Duha.

2. Sveta liturgija Cerkve in še posebno liturgija evharistične daritve je nadaljevanje molitve, ki jo je sam Kristus Veliki Duhovnik na zemlji daroval Bogu in jo še »sedaj« z velikim spoštovanjem v nebesih daruje svojemu Očetu enako kot jo je na zemlji. (Hebr. 5,7).  Te molitve in geste, ki se izvajajo s pravim spoštovanjem, predanostjo in svetim strahom Božjim so resnično binkoštne. Ti binkoštni trenutki, polni Svetega Duha,  so predvsem glavni deli mašne daritve: trenutek posvetitve darov in obhajilo. Avtentično bogoslužje Cerkve mora torej slediti Kristusovemu molitvenemu zgledu in zgledu molitve prvih kristjanov. Taka liturgija je Bogu všečna kot nas uči Pismo Hebrejcem: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu služimo s strahom in spoštovanjem (cum metu et reverentia), kakor je njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« (Hebr. 12, 28). Požirajoči ogenj je Sveti Duh. Potemtakem velja, da več kot je pravega spoštovanja in strahu Božjega v molitvah, rubrikah in gestah med sveto mašo, bolj je taka daritev binkoštna, bolj je napolnjena z darovi Svetega Duha.

3. Prava prenova in reforma Cerkve mora torej nujno izhajati iz prenove liturgije, ki se kaže v poglobitvi vdanosti Bogu v liturgičnih obredih. Taka prenova liturgije je tudi glavni izraz “aggiornamenta”, za katerega si je tako prizadeval blaženi papež Janez XXIII. Sveti Josemaria Escriva je izraz “aggiornamento” zelo dobro razložil z naslednjimi besedami: “Aggiornamento” pomeni predvsem zvestobo. Pozorna in stalna zvestoba je najboljša obramba proti hladnosti duha, izsušenosti srca in duševne nefleksibilnosti. Bilo bi vsaj površno, če bi dejali, da je glavni namen “aggiornamenta” predvsem spreminjanje.« Skladno s tem je II. vatikanski koncil posvetil svoj prvi dokument, Sacrosanctum Concilium, sveti liturgiji. Glavni nameni in principi tega dokumenta so naslednji: 

-         da bi obredje liturgije jasneje izražalo orientacijo k Bogu, k nebesom, h kontemplaciji (Sacrosanctum Concilium, 2 in 8),

-          da bi svetost tekstov in obredja bila jasneje izražena (Sacrosanctum Concilium, 21),

-    da ne bi zasledovali inovacij, ki niso organsko povezane z obstoječimi strukturami, razen če ne prinašajo resničnih duhovnih koristi (Sacrosanctum Concilium, 23).

mons. Schneider

Duhovne koristi pa so po Svetih spisih in zgledih prvih kristjanov le tiste, ki pripomorejo k globljemu zavedanju in prisotnosti Svetega Duha, ki je Bog in požirajoči ogenj, in ki navdihuje sveto ljubezen, ki vedno vsebuje tudi strah Božji (Hebr. 12, 28).

4. Ko pa je nasprotno med sveto liturgijo manj znakov globokega spoštovanja in strahu pred Bogom, potem je brez dvoma prisotno tudi manj darov Svetega Duha, manj binkošti, manj pravega “aggiornamenta”, manj duhovnega napredka. Namesto tega pride do nazadovanja krščanske vere in pobožnosti. Način, kako verniki prejemajo zakrament svete Evharistije jasno kaže, ali je za njih to ne le trenutek najsvetejše realnosti, temveč tudi trenutek prejemanja najsvetejše in najbolj ljubljene Osebe. Sprejemanje Kristusovega telesa v sveti hostiji tako od vernika zahteva globoko vero in čisto srce, a hkrati tudi nedvoumne geste čaščenja. To so vedno bile značilnosti katoličanov, od prvih Jezusovih učencev do časov cerkvenih Očetov ter naših pradedov in dedov. Tudi v prvih stoletjih, ko je v mnogih predelih duhovnik položil posvečeno hostijo na dlan desne roke ali na belo tkanino, ki je pokrivala desno roko ženske, se verniki niso nikoli dotikali svete hostije s prsti. Sveti Duh je vedno vodil Cerkev in jo učil, kako naj čim bolj spoštljivo ravna s Kristusovim telesom med trenutki obhajila. Že v 6. stol. je Cerkev v Rimu dovoljevala le obhajanja na usta kot poroča papež Gregor Veliki. Naslednji korak lahko opazimo v srednjem veku, ko so verniki začeli obhajilo prejemati kleče in tako tudi na zunaj še bolj izrazili svoje čaščenje presvetega zakramenta. To je bil še en pomemben trenutek  “aggiornamenta”, binkoštni trenutek.

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.