Gostujoče pero: Andrej Vončina - Evangelizacija, da bi "videli čez"

"Le eno je potrebno"

Problematično gledanje na družbo (5)

Mislim, da bi morali danes raje kot o delitvi na revne in bogate, še posebej, če govorimo o vzrokih za vojne na svetu in t. i. “oboroževalni tekmi”, v Cerkvi kaj reči čez tisto peščico ljudi, ki vladajo svetu na podlagi istega izkrivljenega pogleda na človeka in na podlagi istih protivrednot, ker to vrednote pač niso. Zakaj pa bi se drugače bilo treba oboroževati in zakaj bi morali izvajati takšno kontrolo nad posamezniki, če ne zato, da bi vsi mislili (ali, še bolje, mislili čim manj) tako, kot jim je rečeno, in zato, da bi se ustvaril neki popolnoma nov pogled na človeka.

Gre za tisto silo v svetu, ki želi imeti popoln nadzor nad človekovim življenjem in smrtjo, nad rodnostjo in spolnostjo, nad porabništvom, nad interesi, nad kulturnim razvojem in celo nad usodo narodov in držav. Kaj nam v boju proti takšnim silam koristi govor o revnih in bogatih, če ne zgolj kot neka patetična in zastarela scenografija, ki nikomur nič ne koristi? Če države ne želijo urediti financ, mar tega ne počno z razlogom? Če namreč želi kdo priti do oblasti, se mora vselej podvreči plesu, ki ga narekuje tisti ansambel, v katerem se prepletajo politika, mediji, gospodarstvo, finance in banke. 

Kdor želi v tem plesu priplezati na vrh, na oblast, mora tudi sam osvojiti isto vizijo, isti pogled na svet in človeka, ki želi sicer ohraniti aktualni nered, vendar pa je tudi ta nered po drugi strani podrejen še kako trdnemu redu, ki je red moči in oblasti. Nered to samo utrjuje, in sicer v rokah peščice. Seveda pa tega peklenskega prepleta, ki smo ga omenili, ni mogoče zlomiti z nekimi splošnimi pozivi k moralnosti, ampak je treba zlo jasno poimenovati, potem pa tudi po drugi strani vzpostaviti čim več malih in preprostih oaz poštenosti, medsebojne pomoči in seveda, sploh ko govorimo o Cerkvi, duhovne svetosti. Iluzija zadnjih desetletij, da bomo samo z besedami in pozivi spreobrnili svet, se počasi vendarle razblinja.

 Današnja bitka, ki se bije v prvih vrstah, je glede t. i. “moralnih načel”, kakor lahko sami zadnje čase zelo dobro vidimo. Tu imamo na eni strani bojni stroj, ki je vse bolj enoznačen in centraliziran, ta stroj pa želi človeštvo vse bolj izmaličiti, da bi ga kontroliral in imel v oblasti, nikakor pa si peščica “upravljalcev” stroja ne želi dobrega za človeštvo, temveč zlasti zase. Če v Cerkvi govorimo zlasti o ekonomskem in socialnem konfliktu, potem se pomaknemo dobrih 45 let nazaj v času, ne zaobjamemo pa tistega, kar je danes osnovna težava, osnovni strup današnje družbe, ki sestoji iz popolnega nereda, moralnega in družbenega kaosa, izgube avtoritet, izgube idej, izgube lepote in identitete. 

Prišlo je tudi pravzaprav do izgube nebes, ker smo, kakor smo dejali že zadnjič, izgubili tisti “večnostni pogled”, ki je sposoben “videti čez”. Prva naloga evangelizacije je ravno v tem, da spet prinaša človeku ta pogled, potem pa s tem prihaja tudi še vse ostalo, saj pridobimo smisel za red na moralnem in družbenem področju, spoštovanje avtoritet, bogastvo idej, smisel za lepo, dobro, resnično in eno, enotnost in povezanost. V Cerkvi moramo pozivati k spreobrnjenju, ne pa govoriti tisto, kar si ljudje želijo slišati, ker jih tako delamo le še bolj neodgovorne. Konec koncev nam prav nič ne pomaga, če ljudi podpiramo v njihovih ekonomskih in socialnih zahtevah, po drugi strani pa njihova vizija in pogled ostajata “horizontalna”, tako da niso sposobni na obzorju videti in začutiti nebeškega kraljestva. 

Vrata tega kraljestva so sicer res ozka, a to pomeni, da je “odpiralni čas” omejen, saj je, kakor je dejal Prešeren, “dolgost življenja našega kratka”.

/ konec
 
Andrej Vončina

Predpostni čas

Bogoslužje nas na praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.

Predpostne nedelje so tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:

(Ps 17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja. (Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj rešitelj.

Pri prošnji pa izvemo še nekaj zelo pomembnega:

Milostno usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…

V bogoslužju se predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata Nebeške domovine.

Čas je, da se tudi mi pripravimo na postni čas.

Podrobneje: Dom Gueranger,  O.S.B. - The History of Septuagesima 

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Onstran samo ekonomske logike

Problematično gledanje na družbo (4)

Zadnjikrat smo se ustavili pri eni od najbolj problematičnih zadev, ki se ji s tujko reče “antropocentrizem”, ko se v središče ali na prvo mesto postavlja človek, ki je mera samemu sebi, ne pa Boga oz. še bolj Božjega Sina Jezusa Kristusa. Da je prišlo do antropološke krize, to je nedvomno in tega ne bomo zanikali, toda človek postaja manj človek ravno tedaj, ko se zapira presežnemu. 

Upravičeno lahko tako rečemo, da je tisto prvo malikovanje malikovanje človeka, potem pa seveda pride tudi do drugih malikovanj, kot je recimo malikovanje denarja. Sedaj se moramo tako vprašati, kako iziti iz tega malikovanja denarja. Tu naletimo na zanimiva protislovja, saj je po eni strani veliko govora, kako je treba nehati s tem poveličevanjem denarja in s porabništvom, po drugi strani pa se govori, kako je treba denar prerazporediti ali celo, kako je treba povečati kupno moč vseh ljudi, ne le nekaterih. Toda, kam pridemo, če povečamo kupno moč? Pa saj se na ta način le še poveča porabništvo, konzumizem, kakor nam narekuje že normalna logika.

 Ne moremo po eni strani govoriti proti porabništvu in denarju, po drugi pa spodbujati k temu, da bi bilo za vse več denarja in da bi ljudje bolj kupovali. Ne vem, ali je potem tu pametno čakati na to, da bo naše državne aparate srečala pamet, da nam bodo naredili končno neke pametne zakone. Države so vendarle popolne dekle finančnikov in bančnega sistema, sužnje dinamike zadolževanja. Mar ne prevelikega poudarka dajemo samo ekonomiji kot tisti, ki lahko privede do družbene osvoboditve?

 Težava zagotovo ni samo v ekonomiji in ničesar ne bomo rešili, če bomo s prstom kazali na to ali ono skupino ljudi, hkrati pa nadaljevali svoje lastno udinjanje porabništvu, zadnjim tehnologijam, modnim smernicam, če bomo na hrano in druge reči gledali le skozi prizmo užitka. Kazati s prstom je najbolj enostavno, težje se je vsak dan truditi za vrlo življenje, skrb za višje dobrine, ki niso zgolj materialne ali človeške, kakor tudi ni lahek trud za to, da bi ljudem prenesli to, da bi jih vzgajali za to, da bi se znali tudi odpovedovati, si kaj odtegniti, prikrajšati, se truditi za moralno in pošteno življenje, odriniti na globoko in ne ostajati le na površju. 

V Cerkvi pa bi morali iti še dalje in ljudem govoriti o minljivosti zemeljskega življenja, neumrljivosti duše in drugih podobnih rečeh. Truditi bi se morali za to, da bi si čim večje število ljudi pridobilo t. i. “večnostni pogled”, ki je sposoben videti onstran vidnega in čutnega, pa tudi čustvenega. Človekove osvoboditve ali njegovega odrešenja ne določajo njegov družbeni položaj, debelina denarnice, niti enakost ali krivični položaj, v katerem se nahaja. Je sicer lepo tudi, da se trudimo za to, da bi svet bil bolj pravičen in manj razdeljen, vendar to še ni pot evangelija, torej to še ni evangelizacija.

Če hočemo zares evangelizirati, se je treba osvoboditi spon ekonomije, ki nas danes tako utesnjujejo, da bi ljudem dobre volje predlagali, zlasti z zgledom, ne le na krepostno, moralno in usmiljenja polno življenje, temveč tudi na tisto dobro, ki je nad človeškimi slabostmi in revščino, nad družbenimi razdeljenostmi in omejitvami, ki je nad vsako človeško močjo. To je pravi izziv, saj je naokrog celo morje obupanih ljudi, ki ne znajo videti prek vse te dekadence, ki smo ji vsak dan priča.

/dalje prihodnjič
Andrej Vončina

Spoštovanje do Kristusa v sveti Evharistiji

Cerkev je skozi stoletja hranila zakrament evharistije z največjim čutom svetosti in z velikim spoštovanjem, saj se je vseskozi zavedala osrednjega pomena svetega obhajila v življenju vernika. Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.«[1]

V moči tega zakramenta se razvija pravo krščansko življenje. Z milostmi, ki jih prejmemo, zmoremo napredovati v duhovnem in vsakdanjem življenju. Boj proti grehu postane lažji. Vse bolj zamiramo sebi in se odpiramo Gospodu.[2]

Ker se je Cerkev zavedala, kako velike sadove prinaša vredno prejemanje svetega obhajila, se je v svoji moči trudila, da bi ga verni prejemali s pravimi notranjimi nagibi, izmed katerih izstopa želja po zedinjenju s Kristusom. »Sveto obhajilo pa doseže svojo globino samo, če ga nosi in obdaja molitev – čaščenje«[3]. 

Cerkev je želela vzpodbuditi čaščenje resnične navzočnosti našega Gospoda v zakramentu evharistije. Za najbolj primerno prakso se je uveljavil prejem obhajila kleče in na usta, saj »ima za seboj večstoletno tradicijo in je posebno znamenje čaščenja, popolnoma ustrezno v luči resnične, stvarne in bistvene navzočnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa pod posvečenima podobama.«[4]

Klečanje pa ne prihaja iz katerekoli kulture – prihaja iz Biblije in njenega spoznavanja Boga. V Stari zavezi se Jozue, potem ko zagleda »poveljnika Gospodove vojske«, vrže pred njim na tla. V skrivnostni osebi poveljnika Gospodove vojske govori Jozuetu skriti Bog in se pred njim vrže na tla. Origen doda k temu razlago: »Ali obstaja kak drug poveljnik Gospodovih čet, kakor naš Gospod Jezus Kristus?« Jozue moli tistega, ki naj bi prišel – Kristusa. V Novi zavezi beremo, da se Jezus na Oljski gori vrže na tla, da pade na zemljo. Evangelist Luka poroča, da Jezus moli kleče. Tudi svetniki so molili kleče: Štefan med kamenjanjem, Peter ob vstajenju od mrtvih nekega človeka, Pavel na poti k svojemu mučeništvu.[5] »S tem ko kristjani klečimo, vstopamo v Jezusovo molitev na Oljski gori. Spričo grožnje s strani sile zla smo kristjani, ko klečimo, pokončni spričo sveta, toda kot otroci smo na kolenih pred Očetom« je dejal Benedikt XVI. 

med II. svetovno vojno

Klečanje utegne biti moderni kulturi tuje – kolikor je namreč kultura, ki se je oddaljila od vere in ne pozna več tistega, pred katerim je klečanje prava, od znotraj potrebna kretnja.[6]

Obhajilo kleče kaže na spoštovanje pred Bogom; je srce človeka, ki se vrže na tla pred Njim, ki ga ljubi do konca. To so znamenja, ki iščejo celosten pomen in težijo k premostitvi posvetnosti sveta.[7] »Pred Božjo slavo kristjani pokleknemo ter priznavamo njegovo božanskost, s to gesto pa izražamo tudi svoje zaupanje, da bo Bog zmagal.«[8]

»Kdor se uči verovati, se uči klečati. Vera ali liturgija, ki bi klečanja ne poznala, bi bila bolna na osrednjem mestu.«[9]

---

[1] Katekizem katoliške Cerkve (Ljubljana: Družina, 2007), str. 105

[2] Ibid.

[3] Prim.: Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco: Ignatius Press, 2000)

[4] Prim.: http://www.vatican.va/news_services/liturgy/details/ns_lit_doc_20091117_comunione_it.html

[5] Prim Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco: Ignatius Press, 2000)

[6] Ibid.

[7] Prim.: http://www.revistaecclesia.com/?option=com_content&task=view&id=9735&Itemid=53

[8] Prim.: http://www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/homilies/2012/documents/hf_ben-xvi_hom_20120405_messa-crismale_en.html

[9] Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco: Ignatius Press, 2000)

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Na prvem mestu človek ali Bog?

Problematično gledanje na družbo (3)

Kot smo dejali, ne moremo tako črno-belo gledati na revne in bogate, ker smo tudi prebivalci razvitega sveta v škripcih. Rekli smo, da smo pravzaprav na isti ladji, skupaj s prebivalci nerazvitega sveta, vsaj če na zadeve gledamo širše in ne samo ozko, skozi oči zemeljske blaginje. Toda, tega ne sme nihče reči na glas, ker je lepše slišati, kako je svet razdeljen na samo dve kategoriji ljudi, kjer so na eni strani vse revnejše mase, na drugi pa vse bolj mogočni bogataši. 

 

Lepo je govoriti o revnih in se postavljati za njihove varuhe, kakor je lepo tudi ves čas govoriti o tem, kako ubogi in osamljeni so starejši, bolni in invalidi, pardon – ljudje z drugačnimi potrebami, če rečemo v politično korektnem jeziku. Težava je, da na revščino gledamo zelo omejeno. Kdor je izključen, je izključen samo v človeškem in materialnem smislu, drugo za nas sploh ne obstaja. Torej, ubogi so samo tisti, ki ne morejo priti do materialne blaginje, ki so izključeni iz medčloveških odnosov, vsi drugi pa naj bi žareli od sreče. Toda, ali je res tako? Razglejte se malo naokrog in poglejte tudi nase, pa boste videli, da to ne drži. Revščina vendarle ni samo tista denarna in materialna, kakor tudi ni izključenost samo v tem, da so nas zapustili sorodniki in prijatelji. To je vedno bilo in bo – poglejmo samo v Sveto pismo, pa bomo videli. Job pravi, da so ga zapustili ter pozabili bližnji in sorodniki (Job 19,14), podobno tudi psalmist (Ps 88 (87)).

 

Jezus sam nas opozarja, da bodo ubogi v tem ožjem smislu vedno med nami – tega ne bomo do konca časov izkoreninili. Tako poročata Matej in Marko, evangelist Janez pa dodaja še nekaj zelo pomembnega. Jezus namreč tam pravi: “Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno” (Jn 12,8). Tu je pomemben poudarek, ker pozabljamo na duhovno uboštvo, ki pa je ravno v tem, da nimamo več med seboj Gospoda, da je izginil z našega obzorja. Duhovno ubogi pa so revni in bogati, mogočneži in njihovi sužnji. Ni dovolj klicati samo k socialnim, ekonomskim in drugim podobnim načelom. Še bolj pomembno je klicati k presežnim, metafizičnim in duhovnim načelom. Bolj kot to, kar čaka naše telo, je pomembno oz. bi moralo biti pomembno, kaj čaka našo dušo. Kako to, da nas niti v Cerkvi to kaj dosti ne zanima več? Jezus sam vendar pravi, da ti nič ne pomaga, če si ves svet pridobiš, če po drugi strani pogubiš svojo dušo oz. zapraviš večno življenje (Mt 16,26; Mr 8,36; Lk 9,25).

 

 Ne moremo gledati vendar na človeka kot na tistega, ki bi hrepenel samo in zgolj po zemeljskih stvareh. Pa ne govorimo samo o materialnih dobrinah, ker se, po besedah mnogih sodeč, zdi, da vsi hrepenimo zgolj in samo po medčloveških in čustvenih odnosih. Tudi to je zmotno, ker je tudi to samo tostransko, ne pa presežno. Kdor bo nagovarjal samo k sreči v tem življenju, ne bo le deloma zaobsegel človekovega hrepenenja, temveč bo nagovarjal k utopičnemu prizadevanju, saj popolne sreče, veselja, ljubezni in podobnih reči na tem svetu nihče ne more doseči. Opozarjati je treba nasprotno na to, da obstaja višja avtoriteta od človeške. Bog je tisti, pred katerim živimo, ki so mu odkrita vsa naša pota in nas bo ob smrti sodil po naših delih, tudi sicer pa njegovo potrpljenje ni neskončno do tistega, ki ravna v življenju krivično. Če Bog ni na prvem mestu, potem ni nič, kakor so vedeli že stari, na pravem mestu. 

 

V zadnjih desetletjih se zdi, da smo tudi kristjani sprejeli, in sicer z zamudo, tisti novoveški obrat od Boga k človeku. Saj tudi govorimo, kako je človek ali človeška oseba na prvem mestu. Lahko je, seveda, če govorimo o stvarstvu, res, da je človek prvi med ustvarjenimi bitji in mu je stvarstvo podvrženo, vendar je še vedno Bog nad njim. Če torej z našega obzorja izgine Bog kot naš Stvarnik in Gospod, potem z našega obzorja izgine tudi bližnji. Bližnjega se zavedam samo kot svojega tekmeca, če se ga že zavedam.

 /dalje prihodnjič/

Gostujoče pero: Blaž Koman, Jaz in moj križ

  Prepričan sem, da je dovolj obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki ga boš smel užiti. Saj se, kajne?

Odgovor naj vsak zadrži zase. Ker pa sem drzen mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«

In čakam. Kakšno minutko, dve … celo pet, celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil. In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.

Sedaj pa pojdimo malce k številkam, ker me to dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na vseslovenskem popisu prebivalstva.

Pa se lotim seštevati 1+1, kolikor mi moj omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se - križajo vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka, seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.

Kaj to pomeni? To pomeni, da bi moral vsaj (!) eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!) – biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10 minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave, zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?

Vendar pustimo svet številk in statistike ter poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel takšni tezi.

Vera je zagotovo osebna stvar, kajti, ker je vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre. Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa bo moja vera trdna.

The Sign of the Cross - msgr. Jean-Joseph Gaume

Druga teza pa se napačno tolmači, zaradi nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi, torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po Evangeliju.

Krščanska vera ni skrivaška! Ni in nikdar ne bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti k tistim na dnu?

Kako bi deloval sveti Frančišek? Ali sveti don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj »osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?

Tudi sedanjega priljubljenega papeža Frančiška nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred poganskimi prijatelji.

In med tem, ko si mi ne drznemo javno oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo, kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih »duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …

Zato pomisli naslednjič, ko boš videl ubogega na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju, ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška, zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska, življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?

»Vsem pa je govoril: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.'« (Lk 9,23)