Sveta
maša je nekrvava daritev Nove Zaveze, v kateri se Jezusovo telo in kri pod
podobama kruha in vina darujeta Nebeškemu Očetu.
Pri sv. maši se torej daruje isto telo, ki ga je Božji Sin, poln ran in
bolečin, daroval na križu za naše zveličanje in ista kri, ki je tekla s križa v
odpuščanje naših grehov.
Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zapisal, da
je pri daritvi na sv. križu in oltarju »isti darilni dar«. A ne le dar, tudi
darilni duhovnik je isti na križu in na oltarju. Isti je Jezus, ki se je
umirajoč na križu daroval ali žrtvoval za nas. Ta isti Jezus se v rokah svojega duhovnika vsak dan, pri vsaki sveti maši,
znova daruje z istimi zaslugami in istim zadoščenjem, ki jih je za nas
pridobil na križu in z isto ljubeznijo, ki nam jo je izkazal po svoji krvavi
smrti.
Sveta mašna daritev ni torej nič manj sveta, nič
manj koristna in nič manj napolnjena s Kristusovo ljubeznijo, kakor žrtev ali
daritev na samem križu. Cerkveni očetje so na zborovanju v Tridentu zapisali,
da se ti žrtvi ali daritvi razlikujeta le v načinu žrtvovanja ali darovanja: »Kristus se je na križu daroval krvavo,
medtem ko se pri sveti maši daruje nekrvavo«. (Sess. 22, c. 1)
Sveta maša je najimenitnejša daritev vseh časov, ker
jo daruje Kristus sam po mašnikovih rokah. Kristus je namreč najimenitnejši in
najvišji duhovnik; duhovniki so le
njegovi služabniki, ki mu posodijo svoje roke in svoja usta v opravljanje te
svete daritve. Ker je Kristus neviden, potrebuje pomoči duhovnikov, da je
sveta daritev za nas vidna in čutna.
Sveta daritev je tako po mašnikovih rokah in
kretnjah (preko liturgije), harmonične glasbe, svetih paramentov in posod,
svete zbranosti, globoke ponižnosti in prisrčne želje služiti Bogu, vzvišen
izraz Božje slave, ki je na zemlji nek predokus nebes, saj je osredinjena na
Kristusa. Tako so nam zunanja dejanja
čaščenja v pomoč, da ponotranjimo vzvišenost in lepoto, ki je Jezus sam
(saj je bistvo našega bitja) ter jo v
polnosti in osmišljenju naših dejanj živimo v vsakdanjem življenju. Tako nam
pomaga, da spreminjano svoje življenje v skladu z Božjo voljo in svojo voljo
ravnamo po Božji ter mu postajamo vse bolj podobni vse do večnega snidenja pri
Njegovi večni daritvi.
Solidno napisano. Pripomnil bi le, da Jezus nikakor ne POTREBUJE duhovnikove pomoči za svojo prisotnost med nami. Tak način prisotnosti si je izbral le zato, ker je ponižen.
OdgovoriIzbrišiIn ne gre le za dialektiko vidno-nevidno, temveč dejansko ustvarjeno-neustvarjeno (stvarno-nestvarno).
Malce mi manjka vidik obhajila - da se živi Jezus med nami daje v hrano. Na veliki četrtek je Jezus rekel "vzemite in jejte", ne le "glejte".
Dober komentar.
OdgovoriIzbrišiVse to je res, kar pišete.
Treba pa je vedeti, da je članek zelo zgoščeno podajanje izjemno zahtevne tematike.
Kar se tiče duhovnika: on deluje "in persona Christi". No, pa saj to že tako ali tako veste (vemo).