Spoštovani bralci! Konec tega leta bomo priča kanonizaciji blaženih Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. ter morebiti (Bog daj) tudi častitljivega božjega služabnika Pija XII. Sam obred kanonizacije oz. razglasitve za svetnika se je skozi čas spreminjal in izgubljal na svojem bogastvu in veličini. Za primerjavo si bomo pogledali kratko predstavitev obreda sv. Konrada iz Parzhama iz leta 1934.
 |
| Sveti Konrad iz Parzhama |
Bazilika sv. Petra je že zunaj okrašena s slikami
novega svetnika, velik prapor z njegovo podobo visi tik nad glavnim vhodom.
Tudi v notranjosti je vse okrašeno in olepšano za slovesnost, ki se bo odvila.
Na tisoče sveč gori po baziliki in mnogo bander krasi slika sv. Konrada.
Celotna slovesnost traja pet ur, od osmih do enih, in tisti, ki niso dovolj
zgodnji, da bi zasedli sedišča, morajo celotno slovesnost stati. Ob zvoku fanfar svetega očeta na običajen
način prinesejo v baziliko in ko trobente utihnejo zbor prične peti pesem »Ecce
sacerdos magnus« (Glej, veliki duhovnik). Ko se Pij XI. namesti, predenj stopi
neki rimski grof, ki ga je iz kongregacije za svetnike prav prisrčno
(instanter) prosi, naj Konrada razglasijo za svetnika. Sveti oče na to odgovori,
da morajo poklicati na pomoč Svetega Duha. Takrat vsi pokleknejo in pevci
prično peti himno Sv. Duhu. Pri tej slovesnosti so trije pevski zbori, vsak
postavljen na svojem delu cerkve. Ko končajo s himno, pristopi isti grof k sv.
očetu in ga še prisrčneje (instantius) prosi, naj bo blaženi Konrad prištet med
svetnike. Takrat papež zatrdi, da je potrebno na pomoč priklicati vse svetnike.
Zato vsi zopet pokleknejo in zbor poje litanije svetnikov. Ko končajo, stopi
grof še tretjič pred sv. očeta in ga najprisrčneje (instantissime) prosi za
razglasitev bl. Konrada za svetnika. Tedaj sv. oče vstane in s slovesnim glasom
prebere razglas, s katerim naznani, da je bl. Konrad prištet med svetnike
božje. Nato sv. oče zapoje Te Deum (Tebe Boga hvalimo), ki ga nadaljujejo pevci
in vsa cerkev. Že ta obred traja dve uri. Sedaj sledi še papeška pontifikalna
maša. V čem se papeška pontifikalna maša razlikuje od navadne (škofovske)
pontifikalne maše? Po prisotnosti dveh diakonov in dveh subdiakonov, latinskih
in grških. Berilo in evangelij se pojeta
grško in latinsko. Po evangeliju ima papež na prestolu homilijo na čast novemu
svetniku. Tudi darovanje je nekoliko
drugačno, saj nekaj kardinalov in duhovnikov prinese kruh, vino in druge
plodove zemlje, pa tudi majhne ptičke v kletki ter še marsikaj zanimivega. Pri
povzdigovanju se papež obrne s hostijo in kelihom na tri strani in jih pokaže v
počaščenje. Sveto obhajilo ne zaužije
pri oltarju, ampak mu ga diakona prineseta do prestola. Presveto kri pa ne
zaužije neposredno iz keliha, ampak po cevki. To so glavne posebnosti papeške
maše. Seveda se vse odvija silno slovesno in počasi, saj je papeška liturgična
asistenca zelo številna.
 |
| občijaen prihod svetega očeta (Pij XII.) |
Pustimo se presenetiti, kakšno presenečenje nam
pripravlja sv. oče na slovesnosti. Toda kljub temu pomislimo, kakšno čast je v
tistem času doživel svetnik že na Zemlji (sam obred), kakšno pa šele v nebesih.
Povzeto po: Bogoljub, november 1934; »Kaj je lepega
po svetu«, J. Kalan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar