Romanje v Rim

Tudi letos Coetus Internationalis Summorum Pontificum organizira romanje k Svetemu sedežu.

Program še ni dokončen a bo izgledal približno tako:

Četrtek 24. oktober, 18.30: Večernice in sprejem romarjev v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini(FSSP)

Petek 24. Oktober, 8.30: Rožni venec, sledijo ogledi Rima; 11.30: Srečanje duhovnikov; 16.45: Križev pot po ulicah rima (organizira Opera Familia Christi)

Petek 24. Oktober, 19.00: Pontifikalna sveta maša v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini, maševal bo mons. Athanasius Schneider, škof v Astani (Kazahstan)

Sobota 26. Oktober, 8.30: Adoracija, sledi procesija po ulicah Rima in slovesna pontifikalna sveta maša(11.00) na oltarju Katedre vatikanske bazilike, pela bo Schola Sainte Cecilie iz Pariza; 16.00: okrogla miza »Summorum Pontificum med sporočilom in upanjem: kontinuiteta in služenje Cerkvi v Letu Vere«

Nedelja 27. Oktober, Kristus Kralj, 9.30: maševal bo mons. Rifan, škof iz Camposa v Braziliji

Uradna stran: http://unacumpapanostro.com/

Posnetek lanske procesije si oglejte TUKAJ

Črna legenda

Ustvarjalci bloga »Ad Dominum« pišemo predvsem o katoliški tradiciji in liturgiji, vendar hočemo obravnavati tudi druge za Cerkev in katoličane aktualne teme. Ena izmed teh je vsekakor tudi inkvizicija, še posebej španska. Predstava o španski inkviziciji kot o času največje možne krutosti in pokvarjenosti je danes zelo živa. Pogosto jo nasprotniki vere in Cerkve uporabljajo kot priročen izgovor za napade na krščanstvo. A ta predstava je v bistvu le legenda, v največji meri rezultat protikatoliške propagande, ki jo danes številni razglašajo za zgodovinsko dejstvo. Poglejmo si nekaj dejstev o španski inkviziciji, ki bodo temeljito predrugačile sliko:

»Črna legenda« ima svoj začetek v 16. stoletju, njen cilj pa je bila protišpanska propaganda, ki jo je vodila predvsem Anglija, v tem času zapletena v vojno s Španijo.

Večina inkvizitorjev ni bila sestavljena iz fanatičnih duhovnikov, kot si večina ljudi predstavlja. Številni sploh niso bili posvečeni, temveč so bili laični pravniki, izobraženi na španskih pravnih fakultetah. Inkvizicija je bila bolj v službi španske države kot Cerkve.

Španska inkvizicija je le redko uporabljala mučenje kot del postopka – vsekakor veliko redkeje kot sodišča ostalih evropskih držav.

Dokumentacija ne potrjuje predstav o brutalnosti mučenj in grozovitih razmerah v zaporih. Inkvizicija je pravzaprav imela najmanj krute zapore v Španiji.

O sorazmerno ugodnih razmerah zgovorno priča dejstvo, da so se številni zaporniki sekularnih oblasti obtožili bogokletja, da bi bili prestavljeni v zapore inkvizicije.

Na podeželju inkvizicija ni imela praktično nobene moči.

Po legendi naj bi bilo žrtev inkvizicije več 100.000. Dejansko je v vsem 16. stoletju španska inkvizicija na smrt obsodila približno 50 ljudi.

Tiste, ki želijo vedeti več, vabimo, da si ogledajo BBC-jev dokumentarec: KLIK - Youtube. 

Tistim, ki bi se radi s temo temeljito seznanili, pa predlagamo sijajno delo angleškega zgodovinarja Henryja Kamena Španska inkvizicija: KLIK - Amazon.

Velika vrednost svete maše

Sveta maša je nekrvava daritev Nove Zaveze, v kateri se Jezusovo telo in kri pod podobama kruha in vina darujeta Nebeškemu Očetu. Pri sv. maši se torej daruje isto telo, ki ga je Božji Sin, poln ran in bolečin, daroval na križu za naše zveličanje in ista kri, ki je tekla s križa v odpuščanje naših grehov. 

Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zapisal, da je pri daritvi na sv. križu in oltarju »isti darilni dar«. A ne le dar, tudi darilni duhovnik je isti na križu in na oltarju. Isti je Jezus, ki se je umirajoč na križu daroval ali žrtvoval za nas. Ta isti Jezus se v rokah svojega duhovnika vsak dan, pri vsaki sveti maši, znova daruje z istimi zaslugami in istim zadoščenjem, ki jih je za nas pridobil na križu in z isto ljubeznijo, ki nam jo je izkazal po svoji krvavi smrti.

Sveta mašna daritev ni torej nič manj sveta, nič manj koristna in nič manj napolnjena s Kristusovo ljubeznijo, kakor žrtev ali daritev na samem križu. Cerkveni očetje so na zborovanju v Tridentu zapisali, da se ti žrtvi ali daritvi razlikujeta le v načinu žrtvovanja ali darovanja: »Kristus se je na križu daroval krvavo, medtem ko se pri sveti maši daruje nekrvavo«. (Sess. 22, c. 1)

Sveta maša je najimenitnejša daritev vseh časov, ker jo daruje Kristus sam po mašnikovih rokah. Kristus je namreč najimenitnejši in najvišji duhovnik; duhovniki so le njegovi služabniki, ki mu posodijo svoje roke in svoja usta v opravljanje te svete daritve. Ker je Kristus neviden, potrebuje pomoči duhovnikov, da je sveta daritev za nas vidna in čutna. 

Sveta daritev je tako po mašnikovih rokah in kretnjah (preko liturgije), harmonične glasbe, svetih paramentov in posod, svete zbranosti, globoke ponižnosti in prisrčne želje služiti Bogu, vzvišen izraz Božje slave, ki je na zemlji nek predokus nebes, saj je osredinjena na Kristusa. Tako so nam zunanja dejanja čaščenja v pomoč, da ponotranjimo vzvišenost in lepoto, ki je Jezus sam (saj je bistvo našega bitja) ter  jo v polnosti in osmišljenju naših dejanj živimo v vsakdanjem življenju. Tako nam pomaga, da spreminjano svoje življenje v skladu z Božjo voljo in svojo voljo ravnamo po Božji ter mu postajamo vse bolj podobni vse do večnega snidenja pri Njegovi večni daritvi.

Intervju: kardinal Raymond Leo Burke

Liturgijo je treba pripeljati nazaj k resničnemu Drugemu vatikanskemu cerkvenemu zboru 

Kardinal Burke govori o konferenci Sacra Liturgia 2013 

Maribor, 17.8. 2013

Zlorabe svetega bogoslužja, ki so sledile reformam Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, so »tesno povezane« z velikim delom moralnih zablod, ki obstajajo v današnjem svetu, pravi kardinal Raymond Leo Burke. 

V ekskluzivnem pogovoru za ZENIT ob robu konference Sacra Liturgia 2013, pomembnega mednarodnega srečanja, ki je bilo v Rimu ob koncu junija, Američan z najvišjim položajem v Vatikanu pravi, da so slaba bogoslužja pripeljala tudi do »lahkotnosti v katehezi«, katere obseg je bil »nezaslišan« in je rodove katoličanov slabo pripravil na soočenje z današnjimi izzivi. 

V razgovoru, med katerim smo se dotaknili številnih tem, kardinal Burke, ki je prefekt vrhovnega sodišča apostolske signature, razlaga tudi pomen liturgičnih predpisov, pristop papeža Frančiška k liturgiji in to, zakaj je sveto bogoslužje življenjskega pomena za novo evangelizacijo. 

ZENIT: Vaša eminenca, na kaj ste upali pred to konferenco? 

Kardinal Burke: Upal sem, da bo prišlo do vrnitve k nauku Drugega vatikanskega ekumenskega cerkvenega zbora o svetem bogoslužju. Pravzaprav sem upal na poglobitev in primerno ovrednotenje kontinuitete v nauku o svetem bogoslužju skozi cerkveno zgodovino. Slednja se odraža tudi na Drugem vatikanskem ekumenskem cerkvenem zboru, vendar je to nekaj, kar se je po koncilu zameglilo. Menim, da smo omenjeno v veliki meri dosegli. 

ZENIT: Prihajamo sedaj iz tega obdobja zameglitve? 

Kardinal Burke: Da. Že papež Pavel VI. si je zelo intenzivno prizadeval, za njim pa sta se Janez Pavel II. in Benedikt XVI. skrbno trudila, da bi obnovila pravo naravo svetega bogoslužja kot daru bogočastja, ki nam ga je dal Bog in ga zato Bogu na najodličnejši način dolgujemo. On nas uči, kako naj ga častimo. Ne gre torej za človekovo iznajdbo, ampak za Božji dar nam. 

ZENIT: Kako pomembno je zdravo razumevanje bogoslužja v današnji Cerkvi? Kako lahko pomaga evangelizaciji? 

Kardinal Burke: Zame je to temeljnega pomena. Gre za pomembno področje kateheze, za razumevanje bogočastja, primernega Bogu. Prve tri izmed desetih zapovedi imajo opraviti s pravilnim odnosom do Boga, predvsem kar zadeva bogočastje. Le, če razumemo svoj odnos z Bogom v opravljanju bogočastja, lahko razumemo pravilno zaporedje vseh drugih odnosov, v katere vstopamo. Kot je papež Benedikt XVI. povedal v svojem čudovitem poučevanju o svetem bogoslužju (in kar je tolikokrat izrazil), gre za povezavo med bogočastjem in pravilnim ravnanjem, bogočastjem in zakonom, bogočastjem in disciplino.  

ZENIT: Nekateri trdijo, da gre pri bogoslužju predvsem za estetiko in da ni tako pomembno kot, denimo, dobra dela, opravljena v veri. Kakšen je vaš pogled na omenjeni argument, ki ga pogosto slišimo? 

Kardinal Burke: Gre za razširjeno napačno pojmovanje. Predvsem gre pri bogoslužju za Kristusa. Gre za Kristusa, ki je živ v svoji Cerkvi, proslavljenega Kristusa, ki prihaja v našo sredo in deluje za nas v zakramentalnih znamenjih, da bi nam dal dar večnega življenja in nas odrešil. To je vir vseh resničnih del ljubezni, ki jih opravljamo, vseh dobrih del, ki jih naredimo. Tako bo oseba, katere srce je polno ljubezni in želi opravljati dobra dela, kot Mati Terezija, svojo prvo pozornost namenila bogočastju, da bo, ko bo odšla delat dobro revežu ali človeku v stiski, slednje na ravni Boga samega, ne pa na človeški ravni.  

ZENIT: Nekateri tudi pravijo, da je ukvarjanje z liturgičnimi predpisi po nepotrebnem legalistično, da gre za zatiranje duha. Kako naj odgovorimo na to? Zakaj naj bi nas skrbeli liturgični predpisi? 

Kardinal Burke: Liturgični predpisi nas disciplinirajo, da bi imeli svobodo čaščenja Boga. Če jih ni, smo ujetniki, smo žrtve ali sužnji bodisi svojih lastnih zamisli, relativnih zamisli o tem ali onem, bodisi ujetniki skupnosti ali česar koli drugega. A liturgični predpisi varujejo objektivnost svetega bogoslužja in odpirajo prostor v nas, svobodo, da bi Boga častili, kakor je Njemu všeč. Tako smo lahko gotovi, da ne častimo samih sebe ali hkrati, kot pravi Akvinec, nekakšnega ponaredka pravega bogočastja.

ZENIT: Gre torej za to, da dobimo nekakšen vzorec? 

Kardinal Burke: Natanko tako, gre za to, kar disciplina omogoča v vseh vidikih našega življenja. Če nismo disciplinirani, nismo svobodni.  

ZENIT: Kako ste dojemali stanje bogoslužja v župnijah, za katere ste bili odgovorni, ko ste bili škof ordinarij v ZDA? Kaj so po vašem mnenju prednostne naloge bogoslužne prenove v življenju današnjih škofij? 

Kardinal Burke: V obeh škofijah, kjer sem služboval, je bilo seveda veliko čudovitih vidikov, verniki so imeli močan občutek za sodelovanje. Naletel pa sem tudi na nekatere sence, kakor jih je imenoval papež Janez Pavel II., na izgubo evharistične vere, izgubo evharistične pobožnosti in na določene bogoslužne zlorabe. In kot škof ordinarij sem moral o njih spregovoriti, kar sem poskušal najbolje, kar sem mogel. A ko o njih spregovoriš, vedno poskušaš pomagati tako duhovniku kot vernikom, da bi razumeli globoke razloge za cerkvene predpise, razloge, zaradi katerih določena zloraba ne samo ni v pomoč svetemu bogoslužju, marveč ga dejansko zavira ali kvari.  

ZENIT: Rečeno je bilo, da gresta sveto bogoslužje in podpiranje življenja skupaj, da je pri tistih, ki Boga častijo pravilno, verjetnejša želja, da bi na ta svet rodili otroke. Lahko razložite, zakaj je tako? 

Kardinal Burke: Sveto bogoslužje in zlasti sveta evharistija sta v prvi vrsti tista, v katerih gledamo ljubezen, ki jo Bog izkazuje vsakemu človeku brez izjeme, brez meja, začenši s prvim trenutkom spočetja, ker je Kristus svoje življenje, kot je dejal, daroval za vse ljudi. Spomnite pa se, da nas uči, da vse, kar storimo za najmanjšega izmed njegovih bratov, storimo neposredno zanj. Z drugimi besedami, v evharistični daritvi se poistoveti z vsakim človeškim življenjem. Tako evharistija po eni strani navdihuje veliko spoštovanje do človekovega življenja, spoštljivost do njega in skrb zanj, hkrati pa med poročenimi navdihuje veselje, da bi spočeli, da bi sodelovali z Bogom v prinašanju novega človeškega življenja na ta svet. 

ZENIT: Konferenca Sacra Liturgia se je ukvarjala z obhajanjem bogoslužja, a tudi z vzgojo zanj. Kakšen temelj bogoslužne vzgoje potrebujemo v naših župnijah, škofijah in predvsem v naših semeniščih? 

Kardinal Burke: Prva pomembna lekcija, ki bi jo morali učiti, je, da je sveto bogoslužje izraz Božje pravice, da prejme od nas bogočastje, ki je Zanj primerno, in da slednje priteka iz tega, kar smo. Smo Božje stvari in tako sveto bogoslužje na zelo poseben način hkrati izraža neskončno Božje veličastvo in naše dostojanstvo edinega ustvarjenega bitja na Zemlji, ki ga lahko časti, ki lahko, z drugimi besedami, povzdigne svoja srca in misli k Njemu v hvalnicah in bogočastju. To bi bila torej prva lekcija. Potem prihaja skrbno preučevanje razvoja bogoslužnih obredov skozi stoletja, pri čemer cerkvene zgodovine ne bi smeli gledati kot nekakšnega kvarjenja teh obredov. Cerkev je skozi čas v pravem pomenu prihajala do vedno globljega razumevanja svetega bogoslužja in je to izrazila na različne načine, najsi je šlo za sveta oblačila, svete posode, sveto arhitekturo, celo za sveto perilo, ki ga uporabljamo pri sveti maši. Vse to so izrazi bogoslužne resničnosti in zato je potrebno omenjene stvari natančno preučevati, seveda pa tudi odnos med bogoslužjem in drugimi vidiki naših življenj. 

ZENIT: Znani ste po obhajanju izredne oblike rimskega obreda. Zakaj je papež Benedikt sprostil njeno uporabo in kakšno vlogo naj bi odigrala  v Cerkvi 21. stoletja?

Kardinal Burke:  Kar je papež Benedikt XVI. uvidel in izkusil, tudi s posredovanjem tistih, ki so prihajali k njemu in so bili zelo zavezani temu, kar sedaj imenujemo izredna oblika, tradicionalni maši, je bilo, da je v reformah, kakor so bile po koncilu uvedene, prišlo do temeljnega nesporazuma. Ta je bil v tem, da so se reform lotili s predpostavko, da gre za prelom, da je bil način, na katerega so mašo obhajali do koncila, v nečem radikalno pomanjkljiv in da mora priti do resnično nasilne spremembe, redukcije bogoslužnih obredov in celo uporabljanega jezika, in to v vseh ozirih. Da bi torej obnovil kontinuiteto, je sveti oče podelil široko možnost za obhajanje svetih obredov, kakor so jih obhajali do 1962, pri čemer je izrazil upanje, da bo med tema dvema oblikama istega obreda – saj gre za isti rimski obred, ki ne more biti drugačen, gre za isto mašo, isti zakrament sprave in tako naprej – prihajalo do medsebojnega bogatenja. In da se bo kontinuiteta popolneje izražala v tem, kar nekateri imenujejo »reforma reforme«.  

ZENIT: Papež Frančišek je v mnogih pogledih drugačna osebnost od Benedikta XVI., vendar težko verjamemo, da bi bile med njima bistvene razlike, kar zadeva pomembnost svetega bogoslužja. So tu kakšne razlike? 

Kardinal Burke: Sploh jih ne vidim. Sveti oče doslej seveda ni imel priložnosti, da bi s položaja svoje avtoritete kar koli učil o svetem bogoslužju, a stvari, ki jih je o njem doslej povedal, vidim v popolni kontinuiteti s papežem Benediktom XVI. Pri svetem očetu vidim tudi veliko skrb za spoštovanje naukov papeža Benedikta XVI. in njegovih predpisov, in ravno to je tisto, kar papež Frančišek počne. 

ZENIT: Ta konferenca se ozira na petdeset let po odprtju Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, decembra pa bo minilo petdeset let od sprejetja njegove konstitucije o svetem bogoslužju. Omenili ste že, da liturgična prenova ni bila tisto, kar je želel koncil, a kaj menite o razvoju stvari v prihodnosti? Kakšen je vaš pogled naprej, predvsem kar zadeva mlade? 

Kardinal Burke: Mladi se sedaj vračajo nazaj in preučujejo besedila Drugega vatikanskega cerkvenega zbora z njegovimi resnimi besedili o teologiji liturgije, ki ostajajo še danes veljavna. Preučujejo obrede, kakor so bili obhajani, saj se trudijo razumeti pomen in različne elemente tega obreda in obstajata veliko navdušenje in zanimanje zanj. Vse omenjeno je, kot verjamem, usmerjeno k intenzivnejšemu izkušanju Božje navzočnosti med nami skozi sveto bogoslužje. Ta transcendentni element je bil na žalost izgubljen, ko je prišlo, če se tako izrazim, do zastranitve reforme in njene izrabe za druge namene. Gre za občutek za transcendentnost Kristusovega delovanja v zakramentih. 

ZENIT: Ali to odraža izgubo svetega v družbi kot celoti? 

Kardinal Burke: Dejansko je tako. Po mojem mnenju ni dvoma, da so zlorabe v svetem bogoslužju, redukcija slednjega na neko obliko človekove dejavnosti, tesno povezane z veliko moralne pokvarjenosti in z lahkotnostjo v katehezi, katere obseg je bil nezaslišan in je rodove katoličanov slabo pripravil na soočenje z izzivi našega časa. To lahko vidite na celotni paleti cerkvenega življenja. 

 ZENIT: Papež Benedikt je nekoč dejal, da lahko krize, ki jih vidimo v današnji družbi, povežemo s težavami v liturgiji. 

Kardinal Burke: Da, o tem je bil prepričan in rekel bi, da sem o tem prepričan tudi sam. Seveda je bilo pomembneje, da je bil o tem prepričan on, vendar menim, da je imel popolnoma prav.

   

VIR: Zenit 

Nekaj slik svete maše v Mariboru na prijateljskem blogu, KLIK