Intervju: Don Alberto Secci

Bongi Marco (Bondži Marko), avgust 2011

Gospod Alberto,
Vaš lik duhovnika, ki se je vrnil k sveti maši vseh časov po Motu propriju [Benedikta XVI. iz leta 2007, op. p.], je pripomogel k temu, da so mediji v letih 2007-2008 o Vas veliko govorili. Danes, ko je od teh težkih dogodkov preteklo že dolgo časa, Vas prosimo, da nam odgovorite na nekaj vprašanj, s čimer bodo italijanski verniki [tudi slovenski, op. p.] bolje spoznali Vašo zgodbo in apostolat, ki ga živite.

V. – Nam lahko na kratko poveste, kako in kdaj se je pojavil Vaš duhovniški klic in kakšno je bilo Vaše šolanje v bogoslovju?

O. Rodil sem se v Domodossoli (škofija Novara), toda moja družina se je preselila v okolico Bielle. Moj oče je bil karabinjer in tam sem preživel svoja otroška leta v dobri župniji, ki jo je vodil star župnik, letnik 1890! Pravi patriarh z veliko pobožnostjo do Matere Božje. Tam je bilo gotovo položeno prvo seme poklica. Strežba pri oltarju, mesec maj, svetišče Oropa…Ob zvestobi matere do njenih dnevnih dolžnosti in do svete maše, smisel za dolžnost in red s strani očeta in veliko drugih stvari je, ki so dobro zaznamovale moje katoliško otroštvo.

Nato sem se z družino vrnil v Domodossolo, se vpisal na državni znanstveni licej…Lepi spomini, čeprav je bilo leta 1977 vzdušje, tudi izven velikih mest, zelo laicistično. V tisti šoli sem nato živel intenzivno katoliško borbenost, in sicer v skupnosti CL (Comunione e liberazione). Bilo nas je malo, a bili smo zelo borbeni. Spominjam se tistih let: molitev (hvalnice, dnevna molitvena ura, večernice in sklepna molitvena ura), rožni venec, dnevna maša – imeli smo 15, 16 let! Izobraževali smo se iz drugačnih knjig kot so jih uporabljali profesorji na liceju. To smo počeli, da bi branili Cerkev in njeno zgodovino. Ljubezen do Cerkve se je z njenim poznavanjem vedno bolj povečevala. Brali smo velike duhovne pisatelje, mislim na sv. Benedikta, Terezijo Avilsko … Zame je bila ta razvidnost duhovniškega poklica naravna in več kot očitna. Kristus je vse, Cerkev je njegovo Telo, kako ne bi dal svojega življenja za to?
V bogoslovje sem vstopil po maturi, ko sem bil star devetnajst let. Veliko pomoč mi je dajal duhovni voditelj, ki je bil pravoveren, in to veliko bolj kot teologija, ki sem jo tudi strastno študiral. Krivda? V tistih letih je bilo čisto vse gradbišče osebnih mnenj, ideološko zasidranih v Rahnerjeve teorije. Vseeno sem tista leta srečno preživel, že iz srednješolskih let navajen na dobrodušno »bojevanje« za vero. Do nobenega ne gojim zamer, z ljubeznijo se spominjam vseh profesorjev, a sem bil že od prejšnje borbenosti navajen, da sem nadziral vsak nauk. Vsak dan smo v semenišču gledali proti obzorju v pričakovanju katoliške obnove… Ki pa ni nikoli prišla!

V. Katere so bile službe, ki ste jih opravljal v prvih letih po posvečenju?

O. Po posvečenju so me poslali, starega petindvajset let, v zelo katoliško župnijo z velikim številom organizirane mladine, katere asistent sem bil. Ni bilo lahko: v osnovni šoli sem učil verouk,  preostanek dneva sem preživljal med mladinci in v župnijski cerkvi. Zahtevno delo z ozirom na to, da sem se spopadal s cerkvenimi linijami, ki so bile zelo različne od mojih, že poudarjeno tradicionalnih. Upam, da sem naredil kaj dobrega in malo slabega. Nato sem odšel za eno leto v Francijo, prevzet od kanoniške izkušnje, ker sem čutil potrebo po večji duhovniški podpori. Regularni kanoniki, kakor menihi, so naredili Evropo krščansko. Zdelo se mi je, da sem tako našel rešitev za boljše služenje Bogu in dušam. Vrnil sem se, ker sem v opatiji našel teološke boje in utrujenost semenišča: vzdušje zmedenosti ni ostalo zunaj samostanov, kakor tudi ni ostalo zunaj naših src.
Nato sem pristal v dolino Vigezzo, kjer se še vedno nahajam, najprej kot pomočnik na podružnici in nato kot župnik. V vseh teh letih sem nadaljeval poučevanje verouka v šolah.

V. Kako se je zgodilo srečanje s tradicionalno sveto mašo in kaj Vas je kljub težavam privedlo, da ste se oklenili izključno tega obreda?

O. Težko je odgovoriti. Zdi se, kakor da bi bila ta želja vedno prisotna. Spominjam se, da nisem nikoli prenašal določenega načina maševanja, da sem opažal smešnost mnogih bogoslužij. Zdelo se je, da je živim v zmedenem trenutku, v dramatični zadregi, da pa se bo nekoč stvar uredila. Vse, kar je bilo moč opaziti v cerkvi, ti je govorilo o  starodavnem bogoslužju, ki pa je manjkalo in te čakalo.
Kot kaplan in še bolj kot župnik sem naredil vse, kar se mi je v danem trenutku zdelo mogoče: oltar ad orientem, gregorijansko petje z verniki, obhajilo na usta, stalno nošenje talarja, verouk za odrasle, tradicionalni verouk za otroke. Toda to ni bilo dovolj, srce maše je bilo pod vprašajem. Le kako naj bi tu kaj storil, saj sem bil že pred leti »inkviziran« za tisto malo, kar sem naredil!
Leta 2005 sem v mašo Pavla VI. dodal najprej darovanje in nato še kanon (slovilo) iz maše vseh časov.
Potrpežljivo sem čakal večkrat napovedani Motu Propio, za katerega se mi je zdelo, da ne bo nikoli prišel. Od 11. julija 2007, bil je torek, sem začel maševati izključno v skladu z mašo vseh časov. Moram reči, da je končni strel naredil moj brat. Na izletu v gore mi je dan prej rekel »ne vem, kaj čakaš« … To je bil znak, da moram začeti.

V. Zakaj, za razliko od mnogih drugih duhovnikov, ki so sprejeli »Summorum Pontificum«, Vi zavračate t.i. biritualizem?

O. Bom zelo kratek. Obveznost biritualizma imam za absurdno. Če se je našlo resnično najboljše, kar v največji meri izraža katoliško vero, brez nevarnih dvoumnosti, ne vidim razloga, da bi se nadaljevalo maševanje, ki to izraža v manjši meri. V biritualizmu dejansko en obred umre in drugi ostane. V biritualizmu se duhovnik utrudi v neki vrsti shizofrenije in ljudstvo ni izgrajevano, izobraženo, potolaženo v lepoti Boga. Izognil se bom teološko-liturgični debati, za to ni mesta v intervjuju, pravim le, da bo, kdor ostane v biritualizmu, prej ali kasneje zapustil mašo vseh časov in si bo napravil razloge, da ostane v svetu reforme, tudi če bo ta živeta na konzervativen način, a z žalostjo v sebi. To je kakor pri nekom, ki je izdal ljubezen do Boga lastne mladosti.
Dodati moram, da mi je veliko pomagalo branje knjige »Anglikanska bogoslužna reforma«, ki jo napisal Michael Davies. Temeljno delo, zelo jasno: dvoumnost bogoslužja vodi v praktično herezijo. Mar ni prav to tisto, kar se nam je zgodilo?

V. Kako so se Vaši verniki odzvali, ko so spoznali Vašo odločitev o vrnitvi k starodavni maši?

O. Nihče ni bil presenečen. Podporniki so dejali: končno! Nasprotniki: saj smo že rekli! Lahko pa zatrdim, da se je velika večina ljudi takrat potrudila: posegali so po malih misalih, želeli so razumeti… Lepo ozračje.
Vedno mi je pomagala tudi skupina vernikov, preprostih in močnih, ki so bili vedno pripravljeni delati z menoj; mislim posebno na tiste, ki že od leta 1995 sodelujejo v zboru.
Nato se je začelo govoriti, da sem neposlušen škofu, nato papežu in tako je postalo vse bolj zapleteno, vendar na začetku ni bilo tako.

V. Vsi vemo o vaših nesporazumih s škofom in o rešitvi, da so Vam zaupali neko vrsto  kaplanije v Vocognu. Kakšni so bili, v tistih trenutkih, če odmislimo nesoglasja s škofijo, Vaši odnosi s sobrati župniki?

O. Vsi so izginili. Nekateri se niso strinjali, večina je bila tiho, kakšen redek ti je rekel, da ni proti, da pa vendar javno ne more nič narediti. To je bil strah uradne neposlušnosti. Iz naše strani, jaz in don Stefano – duhovnik, ki se je odločil za enako pot in s katerim delam kljub temu, da imava različna pastoralna področja, nisva nikoli manjkala na sejah duhovnikov vikariata, na katerih sva sodelovala s strastjo, kakor vedno.

V. Kakšen odnos je danes med Vami in škofom ter sobrati, ko so se, na srečo, strasti pomirile?

O. Vse zgleda mirno, čeprav se čuti, da je veliko nerešenega, ker se je vedno izogibalo resnemu pogovoru o vzrokih najine odločitve. Je, kakor da se želi ostati na površju, na čisto pravni ravni. Upajmo, da se bo v tem oziru s časom kaj spremenilo.

V. Kako presojate stanje Cerkve in kakšna mislite, da je lahko v prihodnosti vloga FSSPX?

O. Cerkev je od Boga, torej moram upati. Čeprav čutim, da bo ta kriza, globoka in žalostna, zelo dolga. V krščanstvu je nekrščansko mišljenje, kakor je rekel Pavel VI., in danes je prav to nekrščansko mišljenje »ljudska Biblija«. Mnogi mislijo, da so katoličani, a to več niso. To je grozno. To je zapustitev Kristusa, medtem ko ostajaš v Cerkvi. Česa bolj dvoumnega ni.  Bratovščina mora nadaljevati delo mons. Lefebvrea, ohranjati duhovništvo, vero, mašo vseh časov.. Nekega dne bo vsem jasna njena previdnostna vloga. Ljubiti Cerkev pomeni ohranjati zaklad vere in milosti, ki ji jo je namenil naš Gospod Jezus Kristus, ki je njen temelj. To Bratovščina vseskozi počne in za to sem Bogu hvaležen.

V. Ossolanska zemlja ima razvejano versko izročilo. Mislite, da se tradicionalna sveta maša lahko še razširi v teh krajih in bližnjih regijah?

O. Ne vem. Vem le, da je življenje naših gora dobivalo obliko iz katoliške maše, tiste vseh časov. Življenje tukajšnjih ljudi je bilo izgrajevano s strani tridentinskega bogoslužja, da so stali pred Bogom dramatično, to je s pozitivnostjo, ki izgrajuje življenje. Ampak »amerikanizirani« svet je prišel tudi sem gor, na žalost tudi zaradi Cerkve, in je naredil tragedijo v človeku.

V. Kako se trenutno odvija Vaš apostolat in koliko vernikov prihaja navadno v cerkev v Vocognu?

O. Dnevna maša, dve maši v nedeljo, spoved vsak dan pol ure pred mašo, šola v Domodossoli, letos 13 razredov, srečanja o katoliški veri ob petkih za odrasle, verouk z otroki, pevske vaje tedensko.. In malo odmaknjenega življenja, meniškega, če mi uspe, ker, če želi duhovnik kaj dobrega narediti, ne sme biti preveč v središču.
Živim veliko duhovniško bratstvo z don Stefanom, ki se je tudi vrnil k tradicionalni maši. Mašuje za svoje vernike v cerkvi bolnišnice v Domodossoli. To je delovno bratstvo, ker imajo najini verniki veliko skupnih trenutkov. Vse to je rodilo oznanila in spletno stran, ki dokumentira naše življenje.
Koliko vernikov prihaja? Ne vem. Število se spreminja. Do 120 ob poletnih nedeljah, pozimi manj, zaradi oddaljenosti kraja. Naučil sem se ne šteti: kralji Izraela so bili vedno kaznovani, ko so delali štetja.


V. Kako presojate sveže navodilo »Universae Ecclesiae« o uporabi starodavnega Misala?

O. Še enkrat je poudaril, da maša vseh časov ni bila nikoli prepovedana in da ne more biti prepovedana. Kdor tega ne želi priznati pa bo še naprej delal zmedo. 

 Radicati nella fede

Vir: Unavox.it

Nehajmo s predsodki o tradicionalni liturgiji

Prvič: Klasična rimska liturgija ni rezultat tridentinskega koncila iz 16. stoletja!

Zgodovina tradicionalne liturgije je zakoreninjena v začetkih krščanstva. Sveta maša je bila skozi stoletja deležna pozornega in počasnega razvoja, ki je zasledovalo načelo skladnosti in simbolne globine. Prvi ohranjeni zapis molitev tovrstne liturgije sega v 6. stoletje (doba cerkvenih očetov), gre za t.i. Leonov zakramentarij. Prva kodifikacija klasične rimske liturgije pa je dosežek papeža svetega Gregorja Velikega (590-604).

Papež sveti Pij V. je zaslužen za ureditev rimskega misala, ki je leta 1570 (po koncilu v Tridentu) postal splošen in normativen za celotno »latinsko« Cerkev. Ker je bil zaradi preteklih nejasnosti in zlorab eden izmed glavnih ciljev tridentinskega koncila ureditev liturgije, se »maša Pija V.« pogosto (pogovorno) imenuje kar tridentinska maša. Za tem je občasno prihajalo do majhnih in postopnih sprememb (zasledujoč tradicijo Cerkve, ki se izogiba vsakršnim prelomom in zanikanj starega), ki so se zaključile leta 1962, v času papeževanja blaženega Janeza XXIII., ki je dal opraviti zadnjo redakcijo tradicionalne svete maše.

Leta 1969 je papež Pavel VI. potrdil nekajmesečno skupinsko delo posebne liturgične komisije pod vodstvom Annibala Bugninija, ki je korenito spremenilo rimski mašni obred (in to celo v osrednjem delu obreda, to je pri daritvi), čeprav je še vedno temeljil na tradicionalni (»tridentinski«) liturgiji.

Drugič: 2. vatikanski koncil ni ne spremenil ne zamenjal tradicionalne liturgije

Še več, tradicionalna liturgija je bila edina, po kateri so se darovale svete maše v času zasedanja koncila. Dokument Sacrosanctum Concilium, ki je resda izšel kot splošna smernica za prenovo liturgije, zaradi svoje nejasnosti odpira možnosti različnih interpretacij, toda v nobenem primeru ne zahteva korenite spremembe ali zamenjave tedaj veljavnega obredja. Oprijemljivejša navodila so bila sestavljena šele po koncilu. Pokoncilska (in ne neposredno koncilska) je bila tudi t.i. Novus Ordo maša, ki jo je razglasil Pavel VI., pri čemer je poudaril, da se starejša liturgija lahko ohranja, saj je del dragocene in stalnega spoštovanja vredne tradicije Cerkve.

Tretjič: Obrnjenost duhovnika proti ljudstvu (»versus populum«) ni norma, ki bi jo uvedel koncil

Hkratna usmerjenost duhovnika in ljudstva proti vzhodu (»ad orientem«) je praksa dveh tisočletij cerkvene zgodovine, ki je bila brez ugovorov upoštevana tako na Vzhodu kot Zahodu. Gre za normo bodisi klasične rimske liturgije bodisi liturgije vzhodnih cerkva (katoliških in pravoslavnih). Praksa obrnjenosti duhovnika proti ljudstvu (dejansko proč od Boga) je rezultat postopnega (sprva) neveljavnega eksperimentiranja, ki se je v nekaterih predelih Evrope in Amerike dogajalo od štiridesetih let naprej. Ta praksa je postala nenapisano (četudi uradno zgrešeno) pravilo t.i. Novus Ordo maše, ki pa svoje utemeljitve ni mogla najti niti v koncilskih dokumentih niti misalu iz leta 1969. Prva omemba v kakem uradnem cerkvenem dokumentu o možnosti (zgolj o možnosti in ne normativnosti!) takšne usmeritve je moč najti šele leta 1967 v navodilu Inter Oecumenici. Šele leta 2000, ko je bil ta praksa priznana za dovoljeno (nikakor pa priporočljivo!) v dokumentu Splošna navodila Rimskega misala in to zaradi diplomatskega izogibanja polemikam. 

National Liturgical Week, Portland, Oregon, 1947

Četrtič: 2. vatikanski koncil ni uvedel svete maše v ljudskem jeziku
 

Kakor t.i. Novus Ordo maša ni delo koncila, tako tudi samoumevnost ljudskih jezikov ni del omenjenega dokumenta Sacrosanctum Concilium, ki omenja zgolj možnost prevodov (iz latinščine) nekaterih delov svete maše v ljudske jezike. Poleg tega je koncil vnovič potrdil latinski jezik v vlogi uradnega jezika Cerkve. Tudi izvirno besedilo t.i. Novus Ordo maše je napisano v latinščini, njegovi prevodi pa so zgolj odslikava izvirnika.

Konec koncev je bil 2. vatikanski koncil zgolj pastoralni koncil in zato ni razglasil nobene nove dogme ali spremenil nobenega že veljavnega nauka. Njegov prvotni namen je bil potrditi in posredovati že obstajajočo in na vekomaj resnično sporočilo Cerkve (v kolikšni meri je bil pri tem uspešen ali s katerimi potencialno sumljivimi besedili nevaren je drugo vprašanje). Prav zato je potrebno na zadnji koncil gledati v luči kontinuitete s tradicijo Cerkve (kar je njegova edina pravilna interpretacija, kakor nas uči papež Benedikt XVI. s svojo znamenito »hermenevtiko kontinuitete«).

Vera je namreč tako ali tako vselej ista, liturgija pa je v vsakem primeru vnovično uresničevanje Kristusove žrtve Bogu-Očetu za odkupitev grehov človeštva in človekova združitev z Bogom, prvenstveno preko Gospodovega Telesa (in Krvi).

Več na: www.institute-christ-king.org

Preženimo kitare in pianine iz Cerkve

Upoštevajoč čedalje jasnejši neuspeh sodobne cerkvene glasbe pri vzpostavitvi duha svetosti in vključenosti v tradicijo, ki ju Drugi vatikanski koncil zahteva od vseh novih liturgičnih kompozicij, je presenetljivo, da lahko v katoliškem svetu še vedno v številnih cerkvah najdemo kitare in pianine kot glavni instrument, uporabljen pri liturgiji. To je še posebej presenetljivo, saj je bilo na to temo mnenje Cerkve vedno zelo jasno.

Papež Pij XII. v leta 1955 izdani encikliki  Musicae Sacrae, kjer so združeni pogledi papežev pred Drugim vatikanskim koncilom, uči takole: »Poleg orgel se lahko pri liturgičnih opravilih uporabljajo tudi drugi instrumenti, dokler ne igrajo nič profanega, nič vreščečega oz. sploh ničesar, kar bi bilo v nasprotju s svetimi obredi in častitljivostjo svetega kraja.«

Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 to sodbo potrjuje: »Eden izmed kriterijev izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.«

V času, ko je bil ta dokument napisan, so kitare sprožale močne asociacije na profano, posvetno glasbo – glasbo protikulture – ne pa na sveto glasbo Cerkve, kjer je častno mesto pripadalo orglam in ob posebnih priložnostih godalom ter pihalom.

V nagovoru italijanski Družbi sv. Cecilije 18. septembra 1968 je papež Pavel VI. dejal sledeče: »Prvenstvena naloga svete glasbe je priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. … Ker je to bistvena naloga cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na ekscesih sodobne tehnologije? … Vokalna in instrumentalna glasba, ki je ne zaznamuje duh molitve, dostojanstvenosti in lepote, nima vstopa v sveti svet vere. Asimilacija in posvečevanje posvetnega, ki je danes eden izmed pomembnejših vidikov misijonskega delovanja Cerkve, ima svoje meje.«

Pianino je tolkalo, ki je značilno predvsem za koncertne dvorane in jazzovske festivale, je del klubskih prostorov in barov. Izumljen je bil izrazito v kontekstu posvetne zabavne glasbe, ko so glasbeniki (kot npr. Beethoven) iskali glasbilo, ki bi se dobro slišalo v koncertnih dvoranah. Namen tega »Hammerklavirja« (»bobnečega« klavirja, ime za predhodnika današnjega pianina) je bil v tem, da poslušalca pritegne k glasbi sami. Opraviti imamo z instrumentom, ki poslušalcem razglaša: »Sedaj igram za vašo zabavo, tako da se udobno namestite in ---- (vstavite po izbiri – npr. berite časopis, srkajte pijačo ali, kot v Lisztovih časih, omedlite pred virtuozom).«

Tudi akustična kitara (kaj šele električna) ni bila nikoli instrument, uporabljen v Cerkvi. V baroku sta bila teorba (velika basovska lutnja) in lutnja občasno uporabljeni kot spremljevalni glasbili godalom in orglam, a solo kitara – tudi igrana na klasičen način – ni bila nikoli del tradicije, kaj šele kitara, igrana na način pop glasbe. V 50-ih letih je ta instrument predstavljal zgolj eno: posvetno zabavno glasbo. Prav zato zgoraj omenjeni dokumenti tako enoglasno in jasno prepovedujejo uporabo teh glasbil pri liturgiji. Tega ni spremenil niti eden poznejši dokument.

Spomnimo se tudi besed blaženega papeža Janeza Pavla II.: »Kristjani bi morali ponovno odkriti nenehno svežino vere in z njeno močjo soditi prevladujočo in vsiljivo posvetno kulturo.« (Veritatis Splendor, 88).

Peter Kwasniewski, objavljeno 23. marca 2013 na spletni strani   http://www.ccwatershed.org/blog/2013/mar/28/banish-all-guitars-and-pianos-church/

Svetovni dan mladih s tradicijo - Rio de Janeiro 2013

Ker se približuje Svetovnih dan mladih v Riu de Janeiru, opozarjamo, da pripravlja Apostolska administratura sv. Janeza Marie Vianneya iz brazilskega Camposa bogat program za mlade, ki jim je blizu katoliška tradicija in tradicionalna oblika svete maše. K programu spada dnevna daritev sv. maše po misalu papeža Janeza XXIII. in kateheze, ki jih bo vodil predstojnik administrature škof Fernando Rifan. Mladim katoličanom iz vsega sveta bo tako ponujena sijajna priložnost spoznati zaklade tradicionalnega mašnega obreda in potrditi vero iz globin katoliške tradicije. Program sovpada z razcvetom, ki ga tradicija doživlja od pontifikata papeža Benedikta XVI. Številne dejavnosti, povezane s katoliško tradicijo, so bile namreč na voljo že na svetovnem dnevu mladih v Madridu.

Notranjost cerkve

Program bo vodila mladinska organizacija Juventutem iz brazilskega mesta Niteroi, ki leži nasproti Ria, obe mesti pa povezuje tudi most.

Glavna točka vseh aktivnosti bo bivša katedrala mesta Rio de Janeiro  Igreja de Nossa Senhora do Monte do Carmo da antiga Sé. Pred izgradnjo moderne katedrale je od 1808 do 1976 ta mogočna cerkev služila kot katedrala nadškofu iz Ria. Poznobaročna cerkev je služila tudi kot dvorna cerkev kraljem Portugalske in kasneje Brazilije. Zgrajena je bila v 18. stoletju, danes pa jo upravlja administratura sv. Janeza Vianneya. Več o programu si lahko preberete tudi na spletni strani Juventutem Niteroi.

Povzeto po: www.katholisches.info

Rolando Rivi

Rolando Marija Rivi se je rodil 7. januarja 1931 v kraju San Valentino kot drugi od treh sinov Roberta in Albertine Rivi. Jeseni leta 1942 je vstopil v semenišče v Maroli, a ga je moral čez dve leti zaradi nemške okupacije zapustiti. Kljub vsemu se je tudi doma poskušal vesti in počutiti kot semeniščnik, tudi tako, da je nosil talar. Svoje dneve je preživljal ob študiju, sveti maši, rožnem vencu in tabernaklju. V tistih časih je bilo to zelo nevarno, saj je divjal hud boj proti veri in pobijanje duhovnikov je bilo nekaj vsakdanjega. Starša, ki sta bila prestrašena zaradi sovraštva partizanov, sta mu predlagala, da bi odložil talar. Odgovoril jima je: » Zakaj? Kaj delam napak, če ga nosim? Ne želim ga odložiti. Študiram za duhovnika in to oblačilo je znak, da sem Jezusov.« Javna pripadnost Kristusu ga je stala življenja. Skupina partizanov ga je 10. aprila 1945 odpeljala in ga tri dni tepla, mučila in zasmehovala. 13. aprila so ga, ko si je sam izkopal grob, usmrtili z dvema streloma iz pištole. Iz njegovega svetega talarja so nato naredili nogometno žogo.

13. marca t.l. je papež Frančišek izdal ukaz Kongregaciji za zadeve svetnikov naj pospeši delo v zvezi z razglasitvijo Rivija kot mučenca. Za Blaženega bo razglašen 5. oktobra v Modeni.

Kmalu blaženi Rolando Rivi je dober zgled vsem duhovnikom, ki se prevečkrat sramujejo svojega duhovniškega oblačila. Če je Rivi pri svojih štirinajstih letih bil dovolj trden, da ga je obdržal v burnih vojnih časih, ga lahko naši duhovniki še toliko bolj nosijo v času, ko je verska svoboda zagotovljena po ustavi.