nedelja, 15. marec 2020

Kako se je sveti Karel Boromejski spopadel z epidemijo v svojem času


4. marca 2020


4. marca je na spletni strani Corrispondenza Romana Roberto de Mattei objavil naslednji članek o Karlu Boromejskemu.


Sv. Karel Boromejski (1538-1584), kardinal svete rimske Cerkve in milanski nadškof od leta 1565 do leta 1583, je bil v kanonizacijski buli označen kot: »človek, ki je, medtem ko se mu je svet dobrikal z nasmeškom, živel kot križan svetu; živel iz duha, teptajoč zemeljske stvari, v nenehnem iskanju nebeških; posnemovalec na zemlji – v mislih in delih – angelskega življenja« (Pavel V., Bula »Unigenitus«, 1. nov. 1610).
Sv. Karel je posebej častil angele in gojil angelsko pobožnost, tako da ga je  Enrique de Guzmán, Olivaresajski grof, ki je bil ambasador španskega kralja Filipa II. v Rimu, opisal kot : »bolj angela kakor človeka« (Giovanni Pietro Giussano, Vita di San Carlo Borromeo, Stamperia della Camera Apostolica, Rim 1610, str. 441). Številni umetniki, kot sta bila Teodoro Vallonio v Palermu in Sebastien Bourdon v Fabrianu, so na svojih delih upodobili Karla Boromejskega, kako zre angela, ki pospravlja krvav meč nazaj v nožnico, kar nakazuje konec strašne kuge leta 1576 v Milanu.

Kuga je izbruhnila avgusta 1576, ko so v Milanu proslavljali sprejem princa don Juana Avstrijskega, ki je kot novoimenovani guverner španskega kralja potoval v Flandrijo. Mestne oblasti so bile zaposlene z pripravami na izkazovanji najvišjih časti namestniku španskega kralja ob njegovem prihodu v mesto, ko je nadškof Karel, z zaskrbljenostjo sprejemal novice o prvih žrtvah kuge, ki so prihajale iz Trenta, Verone in Mantove. Prvi primeri kuge so se v Milanu pojavili ravno 11. avgusta, ob sprejemu don Juana Avstrijskega, zmagovalca  v bitki pri Lepantu. V spremstvu guvernerja Antonia de Guzmána y Zuñiga, je don Juan Avstrijski zato takoj odšel  iz mesta, medtem ko se je sv. Karel, ki je bil v Lodiju na pogrebu  škofa, takoj vrnil v Milano, kjer sta vladala zmeda in strah. Nadškof se je takoj  povsem posvetil skrbi za bolnike ter naročal javne in zasebne molitve. Dom Prosper Guéranger je takole povzel njegovo takrat neizčrpno Božansko krepost ljubezni: »Ob nezadostnosti krajevnih oblasti je organiziral zdravstveno službo, ustanavljal in prenavljal bolnišnice, iskal denar in živež, odrejal preventivne ukrepe. Predvsem je poskrbel za zagotovitev duhovne pomoči, navzočnost pri bolnih, pokopavanje mrtvih, podeljevanje zakramentov  tistim, ki so bili zaprti v hišah zaradi previdnostnih ukrepov. Ne da bi se bal okužbe, je osebno plačeval, obiskoval bolnišnice, vodil spokorne procesije in vse delal kakor oče in pravi pastir« (Liturgično leto – II. velikonočni čas in po Binkoštih, Paoline, Alba 1959, str. 1245-1248).

Sv. Karel je bil prepričan, da je epidemija »bič, poslan iz nebes«, kot kazen za grehe ljudstva in da je nujno, da se na jo odgovori z nadnaravnima sredstvoma molitve in pokore. Grajal je civilne oblasti, ker so svoje zaupanje stavile  zgolj na naravna sredstva »Ali niso prepovedali vseh pobožnih srečanj, vseh procesij v času jubileja? Bil je prepričan, da je bila ta prepoved vzrok za kazen« (Chanoine Charles Sylvain, Histoire de Saint Charles Borromée, Desclée de Brouwer, Lille 1884, knj. II, str. 135). Mestni svet, je iz strahu, da bi zbiranje ljudi moglo širiti okužbe še naprej nasprotoval javnim obredom, toda sv. Karel, »ki ga je vodil Božji Duh« - pripoveduje drug življenjepisec – jih je prepričal s sklicevanjem na podobne dogodke iz zgodovine, med drugimi tudi  na ustavitev kuge sv. Gregorja Velikega v Rimu leta 590, ko so pomagali prav javni obredi (Giussano, nav. delo, str. 266).

Medtem ko se je kuga širila, je nadškof Karel odredil tri glavne procesije, ki so bile v Milanu 3., 5. in 6. oktobra 1576, »da bi pomirili Božjo jezo«. Pri prvi procesiji je, čeprav ni bila pepelnična sreda, pepelil na tisoče zbranih ljudi in jih spodbujal k pokori. Sam je šel na čelu ljudstva, oblečen v vijolično korno obleko s kapuco, bosih nog, s spokorno vrvjo okrog vratu in velikim križem v roki. V baziliki sv. Ambroža je po procesiji je pridigal o prvi tožbi preroka Jeremija Quomodo sedet sola civitas plena populo in zatrdil, da so grehi ljudstva izzvali pravično Božjo jezo. Drugo procesijo je vodil v baziliko sv. Lovrenca Velikega. Pri svojem govoru je na  Milano nanašal Nabuhodonozorjeve sanje, o katerih govori Danijel, »in jim pokazal, da je Božje maščevanje prišlo nadenj« (Giussano, Vita di San Carlo Borromeo, str. 267). Tretja procesija je šla  iz stolnice v baziliko sv. Marije pri sv. Celsu. Med to procesijo je sv, Karel v rokah nosil relikvijo svetega žeblja, s katerim je bil križan Jezus Kristus in ga je cesar Teodozij podaril sv. Ambrožu v 5. stoletju. Procesijo je sklenil z govorom z naslovom: Peccatum peccavit Jerusalem (Jeremija 1,8).

Tudi po teh treh procesijah kuga še ni pojenjala. Milano je izgledal kot mesto duhov, saj je umrla že tretjina prebivalcev, drugi pa so bili v karanteni ali pa si niso upali iti iz svojih hiš. Nadškof je takrat naročil, naj na glavnih trgih ter na mestnih križiščih postavijo približno dvajset kamnitih stebrov, nad katerim naj bo postavljen križ, ki bo omogočal prebivalcem iz vseh četrti, da bodo sodelovali pri mašah in javnih molitvah, z oken svojih hiš. Sveti Karel je milanskemu mestnemu svetu predlagal tudi, da se naj zaobljubi sv. mučencu Sebastijanu, enemu izmed zavetnikov Milana, da bodo obnovili njegovo razrušeno cerkev in da bodo deset let slovesno praznovali njegov praznik. H sv. Sebastijanu so se namreč med kugo leta 672 zatekali Rimljani in bili uslišani. Končno je kuga v Milanu julija 1577 ponehala in že septembra so položili temeljni kamen za mestno svetišče sv. Sebastijana, kjer se 20. januarja še vedno vsako leto daruje sveta maša v spomin na konec biča kuge.

Kuga v Milanu leta 1576 je bila, kakor za Rim plenjenje najemniških vojakov petdeset let prej kazen, pa tudi priložnost za očiščevanje in spreobrnjenje. Karel Boromejski je zbral svoje meditacije v Spomenici, v katero je med drugim zapisal: »Mesto Milano, tvoja veličina se je dvigovala vse do nebes, tvoje bogastvo se je širilo vse do meja vesoljnega sveta (...) Glej, nenadoma je iz neba prišla kuga, ki je Božja roka, in nenadoma je bila ponižana tvoja ošabnost« (Memoriale al suo diletto popolo della città e diocesi di Milano, Michele Tini, Rima 1579, str. 28-29). Sv. Karel je bil prepričan, da vse dolgujemo velikemu Božjemu usmiljenju: »On je ranil in ozdravil; On je bičal in negoval; On je položil roko na šibo kazni in ponudil podporno palico« (Memoriale, p. 81).

Sv. Karel Boromejski je umrl 3. novembra 1584 in je pokopan v stolnici v Milanu. Njegovo srce so slovesno prenesli v Rim, v baziliko sv. Ambroža in Karla na Via del Corso, kjer ga še vedno častijo. Njemu so posvečene tudi številne cerkve, med katerimi je veličastna dunajska Karlskirche, sezidana v 18. stoletju iz zaobljube cesarja Karla VI., ki je sv. Karlu zatekel po pomoč med kugo na Dunaju  leta 1713.


V svojih osemnajstih letih vodenja milanske nadškofije se je sv. Karel  Boromejski bojavel s prav takšno močjo tudi proti hereziji, ki jo je imel za duhovno kugo. Po učenju svetega Karla: »ni Bog z nobenim drugim grehom bolj žaljen, z nobenim izzvan k večji jezi, kakor z grehom herezije, in da nič ne more tako opustošiti provinc in kraljestev, kakor jih more ta strašna kuga« (Conc. Prov. V, Pars I). Sv. Pij X., je ob navedku tega svetnikovega izreka, sv. Karla opredelil  kot »vzor črede in pastirjev v sodobnih časih, zagovornik in neutruden svetovalec resnične katoliške reforme proti novotarijam,, katerih namen ni bila ponovna vrnitev k veri, ampak deformacija in uničenje vere in tradicije« (Okrožnica Edita saepe, 26. maja 1910). 

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...