sobota, 07. marec 2020

Epidemija koronavirusa in prejem svetega obhajila


Spričo epidemije koronavirusa so se nekateri škofje oz. škofovske konference odločile pri bogoslužju uvesti nekatere ukrepe, ki naj bi prispevali k zaustavitvi širjenja virusa. Ukrepi, ki jih je izdala Slovenska škofovska konferenca so dobronamerni in smiselni. Na tem mestu ne želimo dvomiti v dobronamernost ukrepov, ampak želimo opozoriti na napačno razumevanje in izvedbo le teh. Velikemu številu katoličanov se dela krivica, ko se od njih zaradi navodil škofovske konference zahteva, naj obhajilo prejemajo zgolj na roko, čeprav navodila tega ne predvidevajo. Da bi problematiko osvetlili smo prevedli nekaj člankov, ki so se pojavili na katoliških spletnih straneh.

Pred nekaj dnevi je ameriški teolog dr. Peter Kwasniewski na spletni strani New Liturgical Movement objavil dva komentarja (29. februar, 2. marec). Pomembnejše dele navajamo tukaj.

Prijatelj mi je zastavil vprašanje: »Naš škof je izdal navodilo, v katerem zaradi koronavirusa začasno prepoveduje obhajilo na jezik; naš župnik meni, da se to navodilo nanaša tudi na tradicionalno sveto mašo. Poznate mogoče pravne določbe ali izjavo učiteljstva, ki razjasnjuje ali ima škof avtoriteto postaviti tako določbo?«

Zadnje čase sem se večkrat srečal s podobnimi vprašanji in mislim, da se bom v prihodnje še pogosteje, saj se virus širi. Strokovnjak kanonskega prava, ki sem mu zastavil gornje vprašanje, mi je podal naslednji odgovor:

»Po mojem videnju škof ne more zahtevati, da bi nekdo prejemal obhajilo na roke. Tudi pri redni obliki rimskega obreda pravila narekujejo prejem obhajila na jezik, ter prejem obhajila na roke z dovoljenjem.[1] Pravilo je pravilo in temelji na pravici vernikov, ki morejo svobodno izbrati način češčenja Boga v trenutku svete maše [sveto obhajilo], ki je globoko oseben in po svoji naravi ni občestven. Moje mnenje temelji na večkrat izraženem učenju Svetega sedeža, ki vernikom daje pravico, da prejmejo obhajilo kleče in na usta[2] tudi pri sveti maši v redni obliki, četudi je krajevni škof izdal drugačna navodila. Take določbe moramo zato razumeti kot predlog in v nobenem primeru zavezujoče.«

Dr. Peter Kwasniewski
Pri nas je Slovenska škofovska konferenca pri navodilih glede koronavirusa ravnala po zgoraj navedenem. Navodilo se v točki 8 c glasi tako: »Vernike prosimo, da obhajilo spoštljivo prejemajo samo na roko.« (link) To navodilo torej ni zavezujoče in ne krati pravice vernikov, da prejemajo obhajilo kleče in na jezik. Vsakršno zavezujoče navodilo katerekoli avtoritete (npr. župnika), ki bi obvezovalo prejemanje obhajila zgolj na roke in izključevalo prejemanje obhajila kleče in jezik je torej krivično in zloraba oblasti, ker nihče od Svetega sedeža nima dovoljenja za takšno početje.

V drugem komentarju (link) dr. Peter Kwasniewski navaja odgovor Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov iz julija 2009:

Vprašanje: Ali more v škofijah, kjer je dovoljeno deljenje obhajila na roko, duhovnik ali izredni delivec svetega obhajila zapovedati vernikom prejemanje obhajila samo na roko in ne na jezik?

Odgovor: Iz dokumentov svetega Sedeža je jasno, da v škofijah kjer se deli obhajilo na roke pravica do prejemanja Evharističnega kruha na jezik za vernike ostane nespremenjena. Zatorej tisti, ki zapovedujejo vernikom prejemanje obhajila samo na roke delujejo proti pravilom, kakor tisti, ki prepovedujejo vernikom prejemati obhajilo na roke v škofijah, ki so si pridobile za to potreben indult.

Iz tega odgovora je razvidno, da o načinu prejemanja obhajila odloča tisti, ki ga prejema in ne tisti, ki ga deli.

Še obsežnejši komentar, ki potrjuje do sedaj povedano, pa je pred nekaj dnevi na mednarodnem katoliškem blogu Rorate Caeli (link) objavil kazahstanski škof Athanasius Schneider, ki ga dobro poznamo tudi v Sloveniji. Glede na tehtnost komentarja in apostolsko avtoriteto msgr. Schneiderja komentar objavljamo v celoti.

Nihče nas ne more prisiliti, da prejmemo Kristusovo Telo na način, ki predstavlja tveganje za izgubo drobcev hostije in zmanjšuje češčenje, kar je posledica obhajila na roko. Četudi je res, da lahko vernik prejme obhajilo iz majhnega belega in čistega prtiča (purifikatorij, majhen korporal) neposredno z usti, pa ta način ni vedno izvedljiv in ga nekateri duhovniki celo zavračajo.

V teh primerih je bolje prejeti duhovno obhajilo, ki dušo napolni s posebnimi milostmi. V časih preganjanja številni katoličani dolgo niso mogli prejeti svetega obhajila na zakramentalni način, temveč le duhovno obhajilo, ki jim je prineslo mnogo duhovne koristi.

Obhajanje na roko ni nič bolj higienično kot obhajanje na usta. Dejansko je lahko ta način še bolj nevaren za okužbo. S higienskega vidika prav na rokah prenašamo ogromno bakterij in virusov. Številni patogeni se prenašajo na rokah. Preko rokovanja ali dotikanja predmetov kot so kljuke ali ograje ter dotikanja javnih površin (npr. na sredstvih javnega prometa) lahko mikrobi hitro preidejo iz roke na roko; z rokami in prsti se ljudje pogosto dotikajo nosu in ust. Virusi lahko včasih na površini dotičnih predmetov preživijo tudi več dni. Glede na študijo iz leta 2006, ki je bila objavljena v reviji »BMC Infective Diseases«, lahko virusi gripe in podobnih bolezni ostanejo na površinah, kot so npr. vrata ali ročaji v javnih zgradbah in transportnih sredstvih, tudi več dni.

Mnogi ljudje, ki pridejo v cerkev in nato prejemajo sveto obhajilo z roko, so se najprej dotikali vrat in prijemali držala v sredstvih javnega prometa ali javnih stavbah. Tako virusi pridejo na dlani in prste rok. Nato se med sveto mašo z rokami in prsti včasih dotikajo nosu ali ust. Z dlanmi in prsti se dotikajo posvečene hostije in tako prenesejo virus tudi na hostijo, ki jo nato dajo v usta.

Obhajanje na usta je zato zagotovo manj nevarno in bolj higienično v primerjavi z obhajanjem na roke. V resnici so dlani in prsti, brez intenzivnega čiščenja, nedvomno mesto kjer se kopičijo virusi.

Prepoved obhajila na usta je neutemeljena v primerjavi z velikimi tveganji za zdravje, ki jih pomeni obhajilo na roko v času epidemije. Takšna prepoved zato pomeni zlorabo avtoritete. Poleg tega se zdi, da nekatere cerkvene oblasti uporabljajo stanje pandemije kot izgovor.  Zdi se tudi, da imajo nekatere izmed njih neke vrste cinično veselje v tem, da bolj in bolj širijo proces trivializacije in desakralizacije Najsvetejšega v evharističnem zakramentu z izpostavljanjem Gospodovega Telesa resničnim nevarnostim nespoštovanja (izguba delčkov) in bogoskrunstva (kraja posvečenih hostij).

Upoštevati je potrebno še dejstvo, da v vsej dosedanji zgodovini Cerkve ni bilo dokazanih primerov okužb zaradi prejema svetega obhajila. V Cerkvah vzhodnega obreda duhovnik vernikom podeli obhajilo s pomočjo žlice, in sicer iste žlice za vse. In potem duhovnik ali diakon spije vino in vodo, s katero je očistil žlico, s katero se je med delitvijo svetega obhajila včasih celo dotikal jezika vernikov. Številni verniki vzhodnih Cerkva se zgražajo, ko vidijo pomanjkanje vere škofov in duhovnikov latinskega obreda, ko uvajajo prepoved prejemanja obhajila na usta, prepoved, ki temelji na pomanjkanju vere v svet in božanski značaj Telesa in Krvi evharističnega Kristusa.

Če si Cerkev v današnjem času ne bo ponovno z največjo vnemo prizadevala povečati vero, spoštovanje in varovanje Kristusovega Telesa, bodo vsi varnostni ukrepi za človeka zaman. Če se Cerkev v današnjem času ne bo spreobrnila in se obrnila h Kristusu, če ne bo dajala prednosti Jezusu, natančneje evharističnemu Jezusu, bo Bog ponovno pokazal resničnost svoje Besede, ko pravi: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni zidarji. Če Gospod ne varuje mesta, zaman čuje njen stražnik.« (Ps 127: 1-2).

Priporočam naslednjo molitev za prejem duhovnega obhajila:

»K Tvojim nogam, o moj Jezus, se sklanjam in Ti darujem kesanje svojega skesanega srca, ponižanega v svoji ničnosti in v Tvoji sveti navzočnosti. Tebe hvalim v zakramentu Tvoje ljubezni, neopisljivi Evharistiji. Želim Te sprejeti v revno stanovanje, ki Ti ga ponuja moje srce. Medtem ko čakam na srečo zakramentalnega obhajila, Te želim prejeti v duhu. Pridi k meni, o moj Jezus, saj prihajam k Tebi! Ljubezen prežema moje celotno bitje v življenju in smrti. Verujem Vate, upam Vate, ljubim Te. Amen.«

+ Athanasius Schneider, Pomožni škof nadškofije sv. Marije v Astani



[1] op. p.: kjer je škof pridobil od Svetega sedeža posebno dovoljenje – indult
[2] op. p.: gl. še posebno Navodilo o zakramentu odrešenja, točka 90-92


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...