Spričo epidemije
koronavirusa so se nekateri škofje oz. škofovske konference odločile pri
bogoslužju uvesti nekatere ukrepe, ki naj bi prispevali k zaustavitvi širjenja
virusa. Ukrepi, ki jih je izdala Slovenska škofovska konferenca so dobronamerni
in smiselni. Na tem mestu ne želimo dvomiti v dobronamernost ukrepov, ampak želimo
opozoriti na napačno razumevanje in izvedbo le teh. Velikemu številu
katoličanov se dela krivica, ko se od njih zaradi navodil škofovske konference
zahteva, naj obhajilo prejemajo zgolj na roko, čeprav navodila tega ne
predvidevajo. Da bi problematiko osvetlili smo prevedli nekaj člankov, ki so se
pojavili na katoliških spletnih straneh.
Pred nekaj dnevi je
ameriški teolog dr. Peter Kwasniewski na spletni strani New Liturgical
Movement objavil dva komentarja (29. februar, 2. marec). Pomembnejše dele
navajamo tukaj.
Prijatelj mi je zastavil vprašanje:
»Naš škof je izdal navodilo, v katerem zaradi koronavirusa začasno prepoveduje
obhajilo na jezik; naš župnik meni, da se to navodilo nanaša tudi na tradicionalno
sveto mašo. Poznate mogoče pravne določbe ali izjavo učiteljstva, ki
razjasnjuje ali ima škof avtoriteto postaviti tako določbo?«
Zadnje čase sem se večkrat
srečal s podobnimi vprašanji in mislim, da se bom v prihodnje še pogosteje, saj
se virus širi. Strokovnjak kanonskega prava, ki sem mu zastavil gornje
vprašanje, mi je podal naslednji odgovor:
»Po mojem videnju škof ne
more zahtevati, da bi nekdo prejemal obhajilo na roke. Tudi pri redni obliki
rimskega obreda pravila narekujejo prejem obhajila na jezik, ter prejem obhajila
na roke z dovoljenjem.[1]
Pravilo je pravilo in temelji na pravici vernikov, ki morejo svobodno izbrati
način češčenja Boga v trenutku svete maše [sveto obhajilo],
ki je globoko oseben in po svoji naravi ni občestven. Moje mnenje temelji na večkrat
izraženem učenju Svetega sedeža, ki vernikom daje pravico, da prejmejo obhajilo
kleče in na usta[2]
tudi pri sveti maši v redni obliki, četudi je krajevni škof izdal drugačna
navodila. Take določbe moramo zato razumeti kot predlog in v nobenem primeru
zavezujoče.«
 |
| Dr. Peter Kwasniewski |
Pri nas je Slovenska škofovska
konferenca pri navodilih glede koronavirusa ravnala po zgoraj navedenem. Navodilo
se v točki 8 c glasi tako: »Vernike prosimo, da obhajilo spoštljivo
prejemajo samo na roko.« (link) To navodilo torej ni zavezujoče in ne krati
pravice vernikov, da prejemajo obhajilo kleče in na jezik. Vsakršno zavezujoče navodilo
katerekoli avtoritete (npr. župnika), ki bi obvezovalo prejemanje obhajila zgolj
na roke in izključevalo prejemanje obhajila kleče in jezik je torej krivično
in zloraba oblasti, ker nihče od Svetega sedeža nima dovoljenja za takšno
početje.
V drugem komentarju (link)
dr. Peter Kwasniewski navaja odgovor Kongregacije za bogoslužje in disciplino
zakramentov iz julija 2009:
Vprašanje: Ali more v
škofijah, kjer je dovoljeno deljenje obhajila na roko, duhovnik ali izredni
delivec svetega obhajila zapovedati vernikom prejemanje obhajila samo na roko
in ne na jezik?
Odgovor: Iz dokumentov
svetega Sedeža je jasno, da v škofijah kjer se deli obhajilo na roke
pravica do prejemanja Evharističnega kruha na jezik za vernike ostane nespremenjena.
Zatorej tisti, ki zapovedujejo vernikom prejemanje obhajila samo na roke
delujejo proti pravilom, kakor tisti, ki prepovedujejo vernikom prejemati obhajilo
na roke v škofijah, ki so si pridobile za to potreben indult.
Iz tega odgovora je
razvidno, da o načinu prejemanja obhajila odloča tisti, ki ga prejema in ne
tisti, ki ga deli.
Še obsežnejši komentar,
ki potrjuje do sedaj povedano, pa je pred nekaj dnevi na mednarodnem katoliškem
blogu Rorate Caeli (link) objavil kazahstanski škof Athanasius
Schneider, ki ga dobro poznamo tudi v Sloveniji. Glede na tehtnost komentarja
in apostolsko avtoriteto msgr. Schneiderja komentar objavljamo v celoti.
Nihče nas ne more
prisiliti, da prejmemo Kristusovo Telo na način, ki predstavlja tveganje za
izgubo drobcev hostije in zmanjšuje češčenje, kar je posledica obhajila na roko.
Četudi je res, da lahko vernik prejme obhajilo iz majhnega belega in čistega prtiča
(purifikatorij, majhen korporal) neposredno z usti, pa ta način ni vedno
izvedljiv in ga nekateri duhovniki celo zavračajo.
V teh primerih je bolje
prejeti duhovno obhajilo, ki dušo napolni s posebnimi milostmi. V časih
preganjanja številni katoličani dolgo niso mogli prejeti svetega obhajila na
zakramentalni način, temveč le duhovno obhajilo, ki jim je prineslo mnogo
duhovne koristi.
Obhajanje na roko ni nič
bolj higienično kot obhajanje na usta. Dejansko je lahko ta način še bolj
nevaren za okužbo. S higienskega vidika prav na rokah prenašamo ogromno
bakterij in virusov. Številni patogeni se prenašajo na rokah. Preko rokovanja
ali dotikanja predmetov kot so kljuke ali ograje ter dotikanja javnih površin
(npr. na sredstvih javnega prometa) lahko mikrobi hitro preidejo iz roke na
roko; z rokami in prsti se ljudje pogosto dotikajo nosu in ust. Virusi lahko
včasih na površini dotičnih predmetov preživijo tudi več dni. Glede na študijo
iz leta 2006, ki je bila objavljena v reviji »BMC Infective Diseases«, lahko
virusi gripe in podobnih bolezni ostanejo na površinah, kot so npr. vrata ali
ročaji v javnih zgradbah in transportnih sredstvih, tudi več dni.
Mnogi ljudje, ki pridejo
v cerkev in nato prejemajo sveto obhajilo z roko, so se najprej dotikali vrat
in prijemali držala v sredstvih javnega prometa ali javnih stavbah. Tako virusi
pridejo na dlani in prste rok. Nato se med sveto mašo z rokami in prsti včasih
dotikajo nosu ali ust. Z dlanmi in prsti se dotikajo posvečene hostije in tako
prenesejo virus tudi na hostijo, ki jo nato dajo v usta.
Obhajanje na usta je zato
zagotovo manj nevarno in bolj higienično v primerjavi z obhajanjem na roke. V
resnici so dlani in prsti, brez intenzivnega čiščenja, nedvomno mesto kjer se
kopičijo virusi.
Prepoved obhajila na usta
je neutemeljena v primerjavi z velikimi tveganji za zdravje, ki jih pomeni
obhajilo na roko v času epidemije. Takšna prepoved zato pomeni zlorabo
avtoritete. Poleg tega se zdi, da nekatere cerkvene oblasti uporabljajo stanje pandemije kot izgovor. Zdi se tudi, da imajo nekatere izmed njih neke vrste cinično veselje v tem, da bolj in bolj širijo proces trivializacije in desakralizacije Najsvetejšega v evharističnem zakramentu z izpostavljanjem Gospodovega Telesa resničnim nevarnostim nespoštovanja (izguba delčkov) in bogoskrunstva (kraja posvečenih hostij).
Upoštevati je potrebno še
dejstvo, da v vsej dosedanji zgodovini Cerkve ni bilo dokazanih primerov okužb
zaradi prejema svetega obhajila. V Cerkvah vzhodnega obreda duhovnik vernikom
podeli obhajilo s pomočjo žlice, in sicer iste žlice za vse. In potem duhovnik
ali diakon spije vino in vodo, s katero je očistil žlico, s katero se je med
delitvijo svetega obhajila včasih celo dotikal jezika vernikov. Številni
verniki vzhodnih Cerkva se zgražajo, ko vidijo pomanjkanje vere škofov in
duhovnikov latinskega obreda, ko uvajajo prepoved prejemanja obhajila na usta,
prepoved, ki temelji na pomanjkanju vere v svet in božanski značaj Telesa in
Krvi evharističnega Kristusa.
Če si Cerkev v današnjem
času ne bo ponovno z največjo vnemo prizadevala povečati vero, spoštovanje in
varovanje Kristusovega Telesa, bodo vsi varnostni ukrepi za človeka zaman. Če
se Cerkev v današnjem času ne bo spreobrnila in se obrnila h Kristusu, če ne bo
dajala prednosti Jezusu, natančneje
evharističnemu Jezusu, bo Bog ponovno pokazal resničnost svoje Besede, ko pravi:
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni zidarji. Če Gospod ne
varuje mesta, zaman čuje njen stražnik.« (Ps 127: 1-2).
Priporočam naslednjo
molitev za prejem duhovnega obhajila:
»K Tvojim nogam, o moj
Jezus, se sklanjam in Ti darujem kesanje svojega skesanega srca, ponižanega v svoji ničnosti in v Tvoji sveti navzočnosti. Tebe hvalim v zakramentu Tvoje
ljubezni, neopisljivi Evharistiji. Želim Te sprejeti v revno stanovanje, ki Ti
ga ponuja moje srce. Medtem ko čakam na srečo zakramentalnega obhajila, Te
želim prejeti v duhu. Pridi k meni, o moj Jezus, saj prihajam k Tebi! Ljubezen
prežema moje celotno bitje v življenju in smrti. Verujem Vate, upam Vate,
ljubim Te. Amen.«
+ Athanasius Schneider, Pomožni
škof nadškofije sv. Marije v Astani
Ni komentarjev:
Objavite komentar