Ne rušimo edinosti – služimo Cerkvi!

Med nasprotniki širše dostopnosti tradicionalne latinske maše obstaja argument, ki je za nas posebno boleč. Gre namreč za argument, ki pravi, da z našim delovanjem rušimo edinost Cerkve. To edinost naj bi rušili že samo s tem, ko organiziramo svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962. Ko smo pred nekaj leti govorili o načrtih in usmeritvi združenja Juventutem Slovenija, ki je bilo takrat še v povojih, smo celotno zadevo zajeli v eno načelo: naša naloga je le ta, da širimo lepo liturgijo in dobro teologijo. Svete maše v naši organizaciji in več kot dvesto petdeset zapisov na tem blogu pričajo o zvestobi omenjenemu preprostemu načelu.

Sedaj pa k edinosti. Naše stališče je, da s svojim delovanjem ne rušimo edinosti; še več, s svojim delovanjem dejansko na zelo lep način služimo Cerkvi.

Edinost v raznovrstnosti

Kompendij Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje o različnosti bogoslužnih izročil najprej odgovarja s tem, da posamezno liturgično izročilo ne more izčrpno oziroma popolno izraziti nedoumljivega bogastva Kristusove skrivnosti. Že od samega začetka se je to bogastvo pri različnih ljudstvih in kulturah izražalo v takšnih oblikah, ki so se v čudoviti raznovrstnosti medsebojno dopolnjevale. 

V Cerkvi poznamo veliko število priznanih obredov in vsi so legitimni. V vseh enaindvajsetih vzhodnih katoliških Cerkvah obhajajo raznovrstni obredi, ki nikakor ne načenjajo njihove medsebojne edinosti, prav tako pa ne načenjajo edinosti katoliške Cerkve kot celote. Ob tem bi lahko kdo pripomnil, da ni težava v tem, če so različni obredi omejeni na svojo matično regijo, temveč v tem, da jih več hkrati ne more sobivati na istem geografskem območju. Toda ta pripomba ne drži. So mar frančiškani rušili edinost, ko so v naše kraje, kjer je sprva prevladoval oglejski obred, prinesli rimskega? Ali denimo obstoj grkokatoliške župnije v večinsko rimokatoliškem Zagrebu ruši edinost? Je obstoj glagoljaškega samostana v Kopru rušil edinost? Nikakor ne. Ravno nasprotno, takšna raznovrstnost je vedno bila in je še ponos teh mest in škofij! 

Sedaj ko razumemo, da darovanje več različnih obredov na določenem območju ne more načenjati edinosti, se lahko vprašamo, katero je merilo zagotavljanja edinosti v raznovrstnosti. Če se zopet navežemo na Kompendij, dobimo odgovor, da tovrstno merilo predstavlja zvestoba do apostolskega izročila, torej občestvo v veri in zakramentih, ki jih je Cerkev sprejela od apostolov. To občestvo pa pride do izraza v apostolskem nasledstvu in ima v njem tudi svoje poroštvo. Cerkev je katoliška in prav zato je v svoji edinosti zmožna povezati vsa resnična bogastva kultur.

Povsem jasno je, da smo mi, ki organiziramo in se udeležujemo tradicionalnih svetih maš, zvesti sinovi Cerkve. Nikakor ne nasprotujemo izročilu in zakramentom. Ravnamo se po uradnih navodilih hierarhične Cerkve, podložni smo papežu, škofom in duhovnikom. Za vsako sveto mašo v naši organizaciji smo vedno ponižno prosili in si pridobili vsa tako pisna kakor ustna dovoljenja nadrejenih.

Ideologija in izročilo

Po drugi strani pa jasno izjavljamo, da ne dovolimo, da se nam kot izročilo, pokorščina in podložnost prodaja nekaj, kar to ni. Poglejmo primer. Nekateri izmed naših prijateljev so nas obvestili, da jim v imenu te napačno razumljene edinosti v njihovih župnijah ne želijo deliti obhajila kleče in na usta. Obhajilo kleče in na usta je pravica vsakega vernika in v imenu »edinosti« se ne sme nikogar siliti, da prejema obhajilo stoje in na roke. Podobno je s tradicionalno latinsko sveto mašo, ki ni bila nikdar prepovedana, z motuproprijem Summorum Pontificum pa je bila tudi uradno liberalizirana. Do nje imajo pravico vsi duhovniki in verniki, ki se zanjo odločijo.

S tem, ko se nam podtika rušenje edinosti, se po nepotrebnem straši ljudi in povečuje predsodke do svojih katoliških bratov, ki jim je tradicionalna latinska maša pri srcu. Mar ne bi bilo v duhu pristnega medsebojnega dialoga bolje, da bi se kdo, ki nas ima v želodcu, opogumil in nekoč prišel k tradicionalni latinski maši, nas spoznal, se z nami pogovoril in mogoče razblinil svoje predsodke?

Raznolikost Cerkve in svetost tradicionalne latinske maše

Raznolikost katoliških redov je lep dokaz, da razlike ne rušijo, ampak so znak veličastnosti. Karizma dominikancev ne ruši karizme jezuitov, prav tako karizma kapucinov ne ruši karizme cistercijanov. Ljudske pobožnosti, ki denimo obstajajo s Sloveniji, v Italiji pa ne, prav tako ne rušijo edinosti. Še več, so mar različne ure nedeljskih svetih maš po župnijah rušilci edinosti župnijskih skupnosti?

»Kar je bilo prejšnjim generacijam sveto, ostaja sveto in veliko tudi za nas in ne more biti naenkrat razglašeno za prepovedano ali celo škodljivo.« To so preproste, a jasne besede Benedikta XVI. Nekateri si celo upajo reči, da je Benedikt z izdajo motuproprija Summorum Pontificum naredil napako in škodil Cerkvi. O nedopustnosti takšnega razmišljanja naj rečemo le to, da bi z enakim površnim merilom za napako in škodovanje Cerkvi lahko razglasili čisto vsako papeško odločitev. V tem izkrivljenem duhu bi lahko denimo rekli, da je papež Pavel VI. naredil napako, ko je izdal novi misal. Lahko bi tudi rekli, da je sv. Janez Pavel II. sredi osemdesetih let naredil napako, ko je sklical zbor devetih kardinalov z nalogo, naj raziščejo pravni status tradicionalne latinske svete maše, in ko je nato potrdil njihova dognanja, da tradicionalna maša ni bila nikoli prepovedana, da je torej noben škof ne more prepovedati maševati svojim duhovnikom, da je potemtakem povsem legitimna. Takšno razmišljanje je seveda absurdno in ne vodi nikamor.

Zaključek

Tradicionalna latinska sveta maša ne ruši edinosti, ampak celo povečuje slavo in čast Cerkve v svetu. Po izdaji Summorum Pontificum je med prvimi papežu čestital moskovski patriarh Aleksij II., takratni duhovni vodja Rusije. Izrazil je zadovoljstvo nad to Benediktovo potezo in jo dojel kot izredno pomembno ter obenem ekumensko dejanje. 

Poznavanje lastnih korenin in črpanje iz še vedno veljavnega izročila je vselej spodbuda za nadaljnjo poglobitev tako v osebnem kot občestvenem duhovnem življenju.

Za konec pa naj velja opozorilo svetega Pavla, ki v pismu Korinčanom pravi, naj se med seboj dopolnjujemo in naj ne pravimo, da smo Apolovi, Kefovi ali Pavlovi, ampak Kristusovi!