Ne rušimo edinosti – služimo Cerkvi!

Med nasprotniki širše dostopnosti tradicionalne latinske maše obstaja argument, ki je za nas posebno boleč. Gre namreč za argument, ki pravi, da z našim delovanjem rušimo edinost Cerkve. To edinost naj bi rušili že samo s tem, ko organiziramo svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962. Ko smo pred nekaj leti govorili o načrtih in usmeritvi združenja Juventutem Slovenija, ki je bilo takrat še v povojih, smo celotno zadevo zajeli v eno načelo: naša naloga je le ta, da širimo lepo liturgijo in dobro teologijo. Svete maše v naši organizaciji in več kot dvesto petdeset zapisov na tem blogu pričajo o zvestobi omenjenemu preprostemu načelu.

Sedaj pa k edinosti. Naše stališče je, da s svojim delovanjem ne rušimo edinosti; še več, s svojim delovanjem dejansko na zelo lep način služimo Cerkvi.

Edinost v raznovrstnosti

Kompendij Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje o različnosti bogoslužnih izročil najprej odgovarja s tem, da posamezno liturgično izročilo ne more izčrpno oziroma popolno izraziti nedoumljivega bogastva Kristusove skrivnosti. Že od samega začetka se je to bogastvo pri različnih ljudstvih in kulturah izražalo v takšnih oblikah, ki so se v čudoviti raznovrstnosti medsebojno dopolnjevale. 

V Cerkvi poznamo veliko število priznanih obredov in vsi so legitimni. V vseh enaindvajsetih vzhodnih katoliških Cerkvah obhajajo raznovrstni obredi, ki nikakor ne načenjajo njihove medsebojne edinosti, prav tako pa ne načenjajo edinosti katoliške Cerkve kot celote. Ob tem bi lahko kdo pripomnil, da ni težava v tem, če so različni obredi omejeni na svojo matično regijo, temveč v tem, da jih več hkrati ne more sobivati na istem geografskem območju. Toda ta pripomba ne drži. So mar frančiškani rušili edinost, ko so v naše kraje, kjer je sprva prevladoval oglejski obred, prinesli rimskega? Ali denimo obstoj grkokatoliške župnije v večinsko rimokatoliškem Zagrebu ruši edinost? Je obstoj glagoljaškega samostana v Kopru rušil edinost? Nikakor ne. Ravno nasprotno, takšna raznovrstnost je vedno bila in je še ponos teh mest in škofij! 

Sedaj ko razumemo, da darovanje več različnih obredov na določenem območju ne more načenjati edinosti, se lahko vprašamo, katero je merilo zagotavljanja edinosti v raznovrstnosti. Če se zopet navežemo na Kompendij, dobimo odgovor, da tovrstno merilo predstavlja zvestoba do apostolskega izročila, torej občestvo v veri in zakramentih, ki jih je Cerkev sprejela od apostolov. To občestvo pa pride do izraza v apostolskem nasledstvu in ima v njem tudi svoje poroštvo. Cerkev je katoliška in prav zato je v svoji edinosti zmožna povezati vsa resnična bogastva kultur.

Povsem jasno je, da smo mi, ki organiziramo in se udeležujemo tradicionalnih svetih maš, zvesti sinovi Cerkve. Nikakor ne nasprotujemo izročilu in zakramentom. Ravnamo se po uradnih navodilih hierarhične Cerkve, podložni smo papežu, škofom in duhovnikom. Za vsako sveto mašo v naši organizaciji smo vedno ponižno prosili in si pridobili vsa tako pisna kakor ustna dovoljenja nadrejenih.

Ideologija in izročilo

Po drugi strani pa jasno izjavljamo, da ne dovolimo, da se nam kot izročilo, pokorščina in podložnost prodaja nekaj, kar to ni. Poglejmo primer. Nekateri izmed naših prijateljev so nas obvestili, da jim v imenu te napačno razumljene edinosti v njihovih župnijah ne želijo deliti obhajila kleče in na usta. Obhajilo kleče in na usta je pravica vsakega vernika in v imenu »edinosti« se ne sme nikogar siliti, da prejema obhajilo stoje in na roke. Podobno je s tradicionalno latinsko sveto mašo, ki ni bila nikdar prepovedana, z motuproprijem Summorum Pontificum pa je bila tudi uradno liberalizirana. Do nje imajo pravico vsi duhovniki in verniki, ki se zanjo odločijo.

S tem, ko se nam podtika rušenje edinosti, se po nepotrebnem straši ljudi in povečuje predsodke do svojih katoliških bratov, ki jim je tradicionalna latinska maša pri srcu. Mar ne bi bilo v duhu pristnega medsebojnega dialoga bolje, da bi se kdo, ki nas ima v želodcu, opogumil in nekoč prišel k tradicionalni latinski maši, nas spoznal, se z nami pogovoril in mogoče razblinil svoje predsodke?

Raznolikost Cerkve in svetost tradicionalne latinske maše

Raznolikost katoliških redov je lep dokaz, da razlike ne rušijo, ampak so znak veličastnosti. Karizma dominikancev ne ruši karizme jezuitov, prav tako karizma kapucinov ne ruši karizme cistercijanov. Ljudske pobožnosti, ki denimo obstajajo s Sloveniji, v Italiji pa ne, prav tako ne rušijo edinosti. Še več, so mar različne ure nedeljskih svetih maš po župnijah rušilci edinosti župnijskih skupnosti?

»Kar je bilo prejšnjim generacijam sveto, ostaja sveto in veliko tudi za nas in ne more biti naenkrat razglašeno za prepovedano ali celo škodljivo.« To so preproste, a jasne besede Benedikta XVI. Nekateri si celo upajo reči, da je Benedikt z izdajo motuproprija Summorum Pontificum naredil napako in škodil Cerkvi. O nedopustnosti takšnega razmišljanja naj rečemo le to, da bi z enakim površnim merilom za napako in škodovanje Cerkvi lahko razglasili čisto vsako papeško odločitev. V tem izkrivljenem duhu bi lahko denimo rekli, da je papež Pavel VI. naredil napako, ko je izdal novi misal. Lahko bi tudi rekli, da je sv. Janez Pavel II. sredi osemdesetih let naredil napako, ko je sklical zbor devetih kardinalov z nalogo, naj raziščejo pravni status tradicionalne latinske svete maše, in ko je nato potrdil njihova dognanja, da tradicionalna maša ni bila nikoli prepovedana, da je torej noben škof ne more prepovedati maševati svojim duhovnikom, da je potemtakem povsem legitimna. Takšno razmišljanje je seveda absurdno in ne vodi nikamor.

Zaključek

Tradicionalna latinska sveta maša ne ruši edinosti, ampak celo povečuje slavo in čast Cerkve v svetu. Po izdaji Summorum Pontificum je med prvimi papežu čestital moskovski patriarh Aleksij II., takratni duhovni vodja Rusije. Izrazil je zadovoljstvo nad to Benediktovo potezo in jo dojel kot izredno pomembno ter obenem ekumensko dejanje. 

Poznavanje lastnih korenin in črpanje iz še vedno veljavnega izročila je vselej spodbuda za nadaljnjo poglobitev tako v osebnem kot občestvenem duhovnem življenju.

Za konec pa naj velja opozorilo svetega Pavla, ki v pismu Korinčanom pravi, naj se med seboj dopolnjujemo in naj ne pravimo, da smo Apolovi, Kefovi ali Pavlovi, ampak Kristusovi!

Duhovniki, ki živijo v strahu pred svojimi škofi

Pred objavo sledečega prispevka moramo opozoriti, da na nekoliko oster (in mestoma tudi preveč nediferenciran) način opisuje dogajanje v Katoliški cerkvi v Združenih državah Amerike. Obravnava nadvse prisoten in akuten problem sumničenj, zavračanj in celo preganjanja oz. šikaniranja, ki so ga deležni pravoverni duhovniki, ki želijo oznanjati neokrnjen katoliški nauk. Zato smo se odločili, da ga prevedemo tudi v slovenščino. Omenjena problematika namreč ni le značilnost Združenih držav, situacija v Evropi je žal marsikje še veliko bolj pereča.

Tomás Rodríguez (psevdonim)

Nek duhovnik je pred kratkim dejal, da latinska liturgija usmerjena ad orientem bolje izraža osredinjenost na Boga, ne pa na duhovnika/ljudstvo. Duhovnik je imel prav, a to razkritje je takoj sprožilo vprašanja. Duhovnika so vprašali, ali bi uvedel liturgijo ad orientem tudi v svoji župniji. Žal je odklonil in se pri tem skliceval na pomanjkljivo katehezo, pričakovan slab odziv župljanov ipd. A če vemo, da je nekaj prav, mar nismo dolžni tega storiti?

Obstaja preprosto dejstvo o katehezi: posredovanje vere zahteva kar največjo skrb in natančnost. Na tem mestu lahko navedemo naslednji citat, ki je pripisan sv. Frančišku Asiškemu: »Vedno oznanjajte evangelij; če je treba tudi z besedami.« Če je res bistveno vprašanje kateheze in pripravljanja vernikov na nujne spremembe, kdaj bomo lahko videli konkretna dejanja? Teh ne vidimo veliko, ko pa se že zgodijo, jih pogosto spremlja negativna nasprotna reakcija.

To domnevno pomanjkanje akcije je simptom hujšega problema, in sicer tega, da so duhovniki prisiljeni delovati ne le proti svoji vesti, temveč tudi proti veri sami. Dolga zgodovinska pojasnila o težavah v današnji Cerkvi na tem mestu niso potrebna, saj so o tem veliko že pisali boljši avtorji. Dovolj je, da poudarimo, da je za tole razpravo bistveno vprašanje izobraževanja duhovnikov. 

Med bogoslovci danes obstaja reklo »do albe in štole«. Z drugimi besedami: bogoslovci naj bodo ponižni in tiho do svoje posvetitve. A zakaj naj bi sploh morali biti tiho? Žal so priče ali morajo celo sodelovati pri različnih zlorabah in nepravovernosti. Vzdušje strahu, ki ga lahko primerjamo z nekdanjimi komunističnimi režimi, vlada v številnih semeniščih ter sili pravoverne bogoslovce v tišino, saj se bojijo, da bodo drugače kaznovani oz. neposvečeni.

Resnična zgodba govori o bogoslovcu, ki je zapustil semenišče, ker je bil žrtev preganjanja zaradi svoje »pobožnosti« (prejemanja obhajila kleče). Zakaj je prišlo do preganjanja? »Klečanje ni norma v župnijah, ti pa moraš biti pokoren svojemu ordinariju in škofijskim pravilom.« Nikoli se ne problematizira tega, ali naši škofje dejansko sledijo liturgičnim normam Cerkve. Slednji imajo vso oblast v svojih škofijah in, naj to priznajo ali ne, njihovi podrejeni si jim ne drznejo nasprotovati, saj se bojijo za svoje kariere. To pravilo pa ne drži vedno v škofijah s pravovernimi ordinariji.

Pogosto je rečeno, da bo nova generacija duhovnikov (t.i. »Janezpavlovi« in »Benediktovi duhovniki«) rešila Cerkev iz krize, v kateri se nahaja. Ta pogled predstavlja kratkovidno vizijo prihodnosti. Sedanje generacije duhovnikov so večinoma vzgajale prejšnje generacije, ki so v veliki meri sploh povzročile sedanjo krizo. Kakšno vzgojo so torej dobile mlajše generacije duhovnikov? Ni torej modro, da se veselimo in vzklikamo, da bo krize kmalu konec, kot je pred kratkim izpostavil Ross Douthat.

Dejstvo je, da mlajši duhovniki po posvetitvi pridejo v naravnost komunistično ozračje strahu, ki vlada v župnijah. Če je prej nanje pazil bogoslovni vzgojitelj, sedaj to vlogo prevzame župnik. Nikar ne mislite, da župniki ne pazijo na svoje kaplane ter o njih ne poročajo škofijski pisarni. 

Mlad duhovnik, ki nosi talar ali biret, bo tako kmalu postal predmet govoric ter označen kot »rigiden«, »pretirano konservativen« ipd. Če poleg tega rad daruje še tradicionalno latinsko mašo, je njegova usoda zapečatena. Po mnenju škofijske birokracije je takega duhovnika potrebno »zlomiti«. Če so omenjene tendence vidne že v semenišču, bo tak novomašnik verjetno dodeljen starejšemu duhovniku z nalogo (izraženo diskretno ali jasno), da ga ustrezno prevzgoji.

Taktika, ki jo župnik pogosto uporabi pri takih mladih duhovnikih, je strah pred verniki: »pri nas ne počnemo tega, ker to ne bo dobro sprejeto pri ljudeh.« (Beri: ne bom jim všeč, zato bodo svoj denar/resurse prenesli v drugo župnijo.) Tako razmišljanje temelji na iskanju ugajanja pri ljudeh, kar ne ustreza božji zapovedi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« (Apd 5, 29)

Iskanje potrditve oz. odobravanja pri ljudeh pa vodi stran od odrešilne Kristusove resnice (in temu skladnih dejanj), ki nas vodi v nebesa. V našem primeru je določena praksa (liturgija ad orientem), ki vodi vernike k osredotočanju na Boga namesto na duhovnika, neupoštevana, ker naj bi je »ljudje« ne sprejeli. Kdo je pravzaprav varuh in skrbnik resnice Boga in Njegove svete Cerkve, duhovnik ali  ljudje?

Seveda se lahko strinjamo z dejstvom, da bi uvedba liturgije ad orientem v sedanjih okoliščinah pomenila zahteven boj, ki zahteva kar največjo previdnost in skrb. A nekateri duhovniki kljub temu bojujejo ta boj, zato moramo zanje še posebno moliti. Izpostavljeni so naravnost surovim povračilnim ukrepom svojih škofov. Med bogoslovno formacijo pa jih učijo, naj se bojijo stvari, kot sta latinščina in tradicija.

Pisec teh vrstic pozna primer, ko je skupina žensk uspešno pregnala duhovnika iz župnije s tem, da se je poslužila ustreznega besedišča na škofiji. Duhovnik ni storil nič nepravilnega, z izjemo tega, da je skušal vernikom prinesti to, kar je njegova naloga (gregorijanski koral, latinščina). Sedaj kazensko služi v župniji, kamor so običajno prestavljeni duhovniki, ki imajo težavo z alkoholom ali pornografijo. To je nepravično, čeprav prav tako preganjanje pogosto dela svetnike ter je poseben znak božje ljubezni.

Duhovniki so prisiljeni sklepati kompromise, ker ne želijo »ogroziti svojega duhovništva« (če uporabimo njihove besede). Spomnimo se, da je duhovnik pač duhovnik. Duhovnik tako ne more ogroziti svojega duhovništva, ogrozi lahko le opravljanje svoje službe. Njegov ordinarij mu to seveda lahko omeji po določilih kanonskega prava.

Naloga duhovnikov je skrb za duše. Preko njihove roke bo neka oseba prišla v nebesa ali v pekel. Ob dnevu svoje smrti, bo duhovnik kot vsi ostali stal pred  Rex tremendae maiestatis, kjer noben izgovor ne bo zalegel. Le resnica njegovega življenja in njegova služba Kristusu Kralju bosta pomembni. Jezusove ostre besede naj nas pripravijo do iskrene poglobitve in izpraševanja vesti: »Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!« (Mt 7, 23)

Omenjena dejstva o duhovništvu bi morala srca duhovnikov in škofov napolniti z največjim strahom. Žal jih ne. Številni duhovniki vedo, kaj se dogaja v njihovih škofijskih pisarnah in med njihovimi brati duhovniki. Bojijo se, kaj se jim bo zgodilo, če spregovorijo in se izpostavijo. Tisti, ki se kljub temu izpostavijo, so deležni povračilnih ukrepov, preko katerih dosegajo mučeništvo. Nasprotno pa se duhovnikom, ki imajo zakonolomska razmerja, ki so zasvojeni s pornografijo in tistim, ki se predajajo sodomitskim poželenjem, ne zgodi nič. 

Obstaja resnično temna, satanska subkultura med duhovništvom in episkopatom v Združenih državah. Moliti moramo za naše duhovnike, posebno še za tiste,  ki jim je Bog naklonil posebno milost, da trpijo za zmago njegovega kraljestva. Ti duhovniki morda niso cenjeni s strani cerkvene hierarhije, a so resnični pastirji Cerkve. Povedati jim moramo, da njihova žrtev ni pozabljena: čeprav vas ljudje ne poznajo in ne cenijo, Bog vidi in njegova milost bo vaša tolažba.

Prirejeno po: Priests living in fear of their bishops - Rorate Caeli