S ptujega - I

Nikakršna skrivnost ni, da je slovenski katoliški medijski prostor bolj ali manj zaprt in rigiden. Ta rigidnost pa nima nič skupnega s »konservatizmom«. Ravno nasprotno, ugotovimo lahko, da v osrednjih katoliških medijih prevladuje »liberalni« koncept. Če lahko v njih veliko preberemo o potrebah po »pastoralni občutljivosti«, o tem, da »mora iti Cerkev v korak s časom« ipd., pa bralec le redko dobi informacije, ki bi segale na drugo, tradicionalistično stran. V slovenskih katoliških medijih tako lahko komajda zasledimo ostre kritike, ki jih nekateri najvišji cerkveni dostojanstveniki (npr. prefekt Kongregacije za nauk vere Gerhard Müller ali prefekt Kongregacije za bogoslužje Robert Sarah) izrekajo pred prihajajočo sinodo o družini. Prav tako slovenski bralci ne izvedo veliko o vztrajno naraščajočem tradicionalističnem gibanju, o svežih pravovernih intelektualnih tokovih itd. 

Drznemo si trditi, da je blog Ad Dominum na tem področju prinesel veliko osvežitev. A pomembnih prispevkov je bistveno preveč, da bi jih sodelavci zmogli vse prevesti v slovenščino. Zato smo se odločili, da v novi rubriki bralcem redno ponudimo izbor branja vrednih svežih člankov iz tujega katoliškega oziroma konservativno-tradicionalističnega medijskega prostora. Objavljeni odlomki naj pri tem služijo samo kot nekakšen »aperitiv«: bralce namreč vabimo, naj si izpostavljene članke tudi v celoti preberejo. Upamo, da bodo tako prišli v stik s kakovostnim branjem, ki ga slovenska medijska krajina žal ne omogoča.     

John A. Azumah: Through African Eyes: Resisting America's cultural imperialism

One important difference, however, has been the enduring importance of traditional conceptions of family and morality. This largely shields Africans from the cultural upheavals that America has suffered, including redefinitions of male-female roles, chastity, holiness, and, of course, the normalization of homosexual sex. Liberal American Christians judge the African position on homosexuality as cruel to one set of human beings. But Africans have no problem in naming homosexuality a sin and praying for the redemption of all sinners. We heed the parable of the wheat and the weeds in Matthew 13. We remember that the harvest and separation of the wheat from the weeds is none of our business and belongs to the not yet, the final consummation of the Kingdom of God. There should be no place for homophobia in the African church. But there is also no place for redefining the Word of God.

As a result, Africans still believe in marriage as the union of man and woman and view homosexuality as contrary to God’s design and will, a reflection of the broken sinfulness of humanity. To hear mainstream Western media and Western liberals dismiss African disapproval of same-sex relations as the work of right-wing American Evangelical groups brings to mind a long history of patronizing attitudes and contempt. The fact that the views of the vast majority of African society on issues of sex and marriage align with those of American Evangelicals does not mean Africans are mimicking or acting as proxies of American anti-gay groups. African views, which are shared by the overwhelming majority of non-Western societies, are based on sound biblical interpretation that reinforces and is reinforced by the traditional African view of life, family, community, and sexual ethics.

African societies also have a strong communal dimension. Sin is not an individual, private, or merely interior reality. Life is communal and holistic, natural and supernatural, and so sin has social, political, environmental, and even cosmic consequences. This sense of the wholeness and interconnectedness of life means individuals are accountable to one another, for, as St. Paul writes, “if one member suffers, all suffer together, and if one member is honored, all rejoice together.” Liberal American theologians may regard the redefinition of marriage as a limited, contained adjustment of doctrine. For Africans, to revise a part is to disrupt the whole. http://www.firstthings.com/article/2015/10/through-african-eyes

Dr. Maike Hickson: "Christ's New Homeland - Africa" - Book review - Cardinal Sarah and other African Prelates demolish Pre-Synod Documents

The prelate also makes clear that the crisis that occupies the Church right now is especially a crisis in the West. The Cardinal comments: “In fact, one guesses that the Relatio synodi is actually the reflection of a malaise of the Church in the West – a Church stifled by a secularized, godless society [...]” In the context of the question as to whether the Church should allow “remarried” divorcees to receive Holy Communion, as discussed in the West, Sarah wonders why, then, are we to stop there: “why would we reject the lay faithful who had become polygamous? We would also have to remove 'adultery' from the list of sins.”

Cardinal Sarah rightly criticizes the Final Report for not giving any adequate moral support to those families who try to live according to God's laws and who are now put at the margins of a secularized society. He sees that the Church herself, “with documents like the Lineamenta, seems to be pushing them [the loyal families] toward the exit. If the Lineamenta are expressed in the language we have just seen, what sort of Church, then, will take care of this 'little remnant'? [...] Have we not reached here the real 'periphery' of our postmodern global village?”

http://rorate-caeli.blogspot.com/2015/09/rorate-reviews-christs-new-homeland.html

Allen C. Brownfield: Demolishing Myths About Communism

Robert Conquest, a historian whose landmark studies of the Stalinist purges and the Ukraine famine of the 1930s documented the horrors perpetrated by the Soviet regime against its own citizens, has died at 98, having outlived the Soviet Union—which came into being in the year of his birth, 1917—and which he helped to bring down with information.

It is hard for many today to believe, but there was a time when intellectuals in the West were enthralled with Communism and viewed Lenin and Stalin in heroic terms.

Consider the German playwright Bertolt Brecht, who created the modern propaganda play. When he visited the apartment of American philosopher Sidney Hook in 1935, Stalin’s purges were just beginning. Hook, raising the cases of Zinoviev and Kamenev, asked Brecht how he could bear to work with the American Communists who were trumpeting their guilt. Brect replied that the only body which mattered was the Soviet party. During the entire course of Stalin’s purges, Brecht never uttered a word of protest. When Stalin died, Brecht declared: “The oppressed of all five continents…must have felt their heartbeats stop when they heard that Stalin was dead. He was the embodiment of their hopes.”

 http://www.theimaginativeconservative.org/2015/09/demolishing-myths-about-communism.html

Paul Gottfried: Painting Catholicism with a Fascist Brush

Allow me to raise the question of why the fascist state from its inception was so wicked that the papacy should never have made any agreement with its representatives. Among the evil states of the last hundred years, Mussolini’s government seems relatively benign, certainly up until the late 1930s. Except for a few assassinations, mostly outside Italy; it did not kill its enemy; except for its intermittent hectoring of church organizations, it left the economy and civil society largely free; and it was quite tolerant of the Jews up until the late 1930s. Up until then, moreover, the fascist government enjoyed the effusive approval of Winston Churchill, FDR and his Brain Trusters, the New Republic magazine, and a multitude of Jewish organizations. The virtues ascribed to this regime were mostly exaggerated, but so are its present demonization, which may have to do the current political climate.

In comparison with Third World dictatorships that the papacy now recognizes or negotiates with, the fascist Italy with which the papacy cut a deal was a relatively civilized country. Is Kertzer similarly outraged that the Papacy now makes overtures to Saudi Arabia, the People’s Republic of China and a host of African kleptocracies? What about Communist Cuba, a brutally anticlerical government to which the current pope is reaching out? Are any of these negotiating partners any better than Mussolini’s government was in 1929? To be provocative: I couldn’t imagine Mussolini requiring Catholic or Protestant clergy to desist from criticizing gay marriage lest they become subject to criminal prosecution. This now happens with increasing frequency in ‘liberal democracies” like Canada.

http://www.crisismagazine.com/2015/painting-catholicism-with-the-fascist-brush

Tradicionalna liturgija: Trst, Rožnovenska Mati Božja, oktober 2015

V Trstu, v cerkvi blažene Rožnovenske Marije, piazza Vecchia, bo urnik tradicionalnih svetih maš v dvodnevnem praznovanju Rožnovenske Matere Božje:

 

Sobota, 3. oktober:
17.30   Pontifikalna sveta maša pri faldistoriju; sveto mašo bo daroval msgr. Guido Pozzo, tajnik Papeške komisije Ecclesia Dei, ki je po rodu iz Trsta.

Nedelja, 4. oktober: 
10.00 Tiha maša z ljudskim petjem

17.30 Slovesne večernice, blagoslov novega kipa Rožnovenske Matere Božje, procesija, ob vrnitvi blagoslov z Najsvetejšim. Vodi tržaški nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi.

Kip Rožnovenske Matere Božje je bil letos izdelan na Malti. Visok je približno 2 metra.

Satan brez »rogov, kril ali repa«

Španski izganjalec hudiča oče Jose Antonio Fortea Cucurul je enega zadnjih intervjujev pričel z besedami: »Satan resnično obstaja, vendar nima rogov, kril ali repa.« Duhovnik priporoča, da verniki poiščejo nasvet duhovnika, če sumijo, da je nekdo obseden.

Oče Fortea je duhovnik in teolog, ki je izveden v demonologiji in je trenutno na doktorskem študiju teologije v Rimu. V intervjuju za časnik »El Tiempo« je med svojim nedavnim obiskom Kolumbije dejal, da »hudič nima telesa, barve, ali kakšne druge vidne oblike, niti nima rogov, kril ali repa. Je popolnoma neviden, breztelesna entiteta (subjekt).«

»Verjeti v Boga pomeni verjeti v to, kar je rekel. In Bog je govoril tudi o obstoju hudiča,« je opomnil duhovnik; ob tem je spomnil, da se »na koncu očenaša nahaja opozorilo 'reši nas hudega'«.

Oče Fortea je nato razložil, da kljub temú, da ni še nikoli videl demona, dobro ve, da obstajajo, saj je že začutil prisotnost zla. »K temu sem pristopil kot znanstvenik: četudi nosim talar, nisem brez razuma.«

»Že večkrat sem čutil, ko sem bil sam doma ali pa drugje, prisotnost zla,« je nadaljeval. »Lagal bi, če ne bi priznal, da sem čutil prisotnost zla na intenziven in močen način.«

Duhovnik je dejal, da je nekoč med tovrstnimi primeri njegova mačka pobegnila za zaveso, ne da bi pogled odmaknila z določene točke v sobi.

»Za mačke ni običajno, da se skrijejo, trepetajo in strmijo v določeno točko,« je še dodal. 

»Kljub temu, da navadno govorimo o (enem) demonu, jih je dejansko mnogo; vsak je drugačen, različen, vendar obstaja nekdo, ki je nad vsemi, najmočnejši – Satan,« je duhovnik nadaljeval.

Oče Fortea je še dodal, da je »vsakdo, ki se zateka k spiritizmu, čarovništvu – ali še huje – k satanizmu v nevarnosti, da postane obseden. Navadno je tako, vendar pa obstajajo primeri brez razlage; četudi kdo ni vpleten v te prakse, lahko postane obseden.«

»Ko nekdo, ki je obseden, prejme eksorcizem, preteče nekaj časa, da je osvobojen zla. Potrebno je določeno število srečanj, da se po božji milosti osvobodi demona v sebi. Hudič se temu upira, saj ve, da bo moral oditi (da je obsojen na odhod),« je dodal eksorcist. 

Oče Fortea je dejal, da se ne čuti posebno nadlegovanega, temveč mu razum govori, da ima hudič, odkar se sam ukvarja s tem, z njim več nerešenih vprašanj. 

 Prirejeno po: CatholicNewsAgency

Kardinal Müller o nerazvezljivosti zakonske zveze in nemogočem obhajilu za civilno ponovno poročene ločence – 2. del

V naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru (podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller, sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.

     Očitno se prav tu pojavlja odnos med zakramentom evharistije in zakramentom zakona. Kaj lahko poveste o tem? Kako je mogoče razumeti odnos med tema dvema zakramentoma?

Evharistično obhajilo je izraz osebnega in občestvenega odnosa z Jezusom Kristusom. V nasprotju z našimi protestantskimi brati in v skladu z izročilom Cerkve evharistija za katolike izraža popolno združitev med kristologijo in ekleziologijo. Ne morem namreč imeti osebnega odnosa s Kristusom in njegovim resničnim Telesom, navzočim v oltarnem zakramentu, obenem pa biti v protislovju z istim Kristusom v njegovem mističnem telesu, navzočim v Cerkvi in cerkvenem občestvu. Brez kakršnekoli zmote lahko trdimo, da nihče, ki se nahaja v stanju smrtnega greha, ne more in ne sme uživati obhajila. 

Do tega prihaja v vseh primerih – ne samo v primeru, ki ga izpostavlja prejšnje vprašanje –, ko obstaja določena objektivna prekinitev s tistim, kar Bog želi za nas. Gre za vez, ki povezuje različne zakramente. Iz tega razloga je potrebna velika previdnost do imanentnega pojmovanja zakramenta evharistije, to je razumevanja, utemeljenega na skrajnem individualizmu. V praksi se je namreč potrebno izogibati prepričanju o tem, da se še vedno nahajamo v stanju osebnega občestva s Kristusom in izpolnjevanja božjega zakona, četudi ostajamo na robu cerkvenega občestva in prejemanje zakramentov ali udeleženosti pri cerkvenem obhajilu podrejamo lastnim potrebam ali okusom. 

Za nekatere bistvo težave predstavlja »želja po zakramentalnem obhajilu«, kakor da bi bila gola želja že samodejno pravica. Za številne ostale obhajilo predstavlja zgolj enega izmed načinov izražanja pripadnosti določenemu občestvu; pri tem gre za izražanje nekega čustva, čustva pripadnosti določenemu kolektivu, ki s seboj prinaša istovetnost, duha vključenosti v eno telo ali strah pred izključevanjem. Zakrament evharistije nikakor ne more biti razumljen v omejenem in ponižanem smislu kot izraz določene pravice ali občestvene istovetnosti – evharistija ne more biti »družabno občutje«!

Od tod izhaja velik izziv odnosa med »naukom« in »življenjem«. Rečeno je bilo, da je danes potrebno »nauk«, sicer brez poseganja vanj, prilagoditi »pastoralni stvarnosti«. Ta prilagoditev predpostavlja, da lahko nauk in pastoralna praksa dejansko ubereta različno pot. Ali se na tak način ne tvega povzročitev zelo osiromašenega pogleda na krščanski nauk? Ali je sploh mogoče poglobiti pastoralni pogled brez poglobitve v nauk?

Gre za nov nesporazum, kakor da bi bil nauk nek teoretski sistem, pridržan nekaterim strokovnjakom za teologijo. Ne, nauk nam poleg božje besede daje življenje in najbolj pristno resnico o življenju. Ne moremo izpovedovati nauka, da je »Kristus Gospod« in pri tem ne izpolnjevati njegove volje. Kristus je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Ločiti življenje od nauka je poskus ločitve Kristusa kot božjega Sina od Kristusa kot Odrešenika. Dvojnost med življenjem in naukom je lastna gnostičnemu dualizmu. Kakor ločevanje pravičnosti od usmiljenja, Boga od Kristusa, Kristusa kot učitelja od Kristusa kot pastirja, je tudi ločevanje Kristusa od Cerkve. Kristus je eden. Kristus je zagotovilo edinosti med Besedo, naukom in pričevanjem z lastnim življenjem. Vsak kristjan ve, da je večno življenje mogoče doseči samo preko zdravega nauka. 

Teorije, ki ste jih omenili, poskušajo razširiti prepričanje, da je katoliški nauk nekakšen muzej krščanskih teorij, neke vrste rezervat, ki bi bil zanimiv samo za kakšnega strokovnjaka. Življenje tako ne izkazuje nikakršne želje, da bi Jezusa Kristusa videlo takšnega, kakršen je, kakor ga prikazuje Cerkev. Takšno krščanstvo bi se preoblikovalo v neko novo civilno religijo, politično korektno, omejeno in ponižano na raven nekaterih vrednot, ki jih sprejema tudi preostala družba. Na tak način bi bilo mogoče doseči cilj, za katerega si nekateri prikrito prizadevajo – izrabiti božjo besedo za ideološko gospodovanje nad celotno družbo. 

Jezus se ni učlovečil, da bi posredoval določene preproste teorije, ki pomirjajo vest in v globini puščajo stvari, kakršne so, ne da bi spremenil njihov »poznani ustroj«. Jezus je ponovno ustvaril stvarstvo in oznanjeval spreobrnjenje, ki je dostopno vsem, saj je že on sam dokončno premagal greh – s svojim življenjem je pokazal pravilo za naše življenje! Pristno krščansko življenje je tako zelo potrebno zato, ker prinaša osebni trud za spremembo lastnega delovanja in to brez lahkih kompromisov med razodetjem in svetom, brez prilagoditve lažni antropologiji. Ne sme se zjutraj hoditi v cerkev, popoldne pa v javno hišo, saj bi to pomenilo nekakšno shizofreno druženje med Bogom in svetom, kakor da bi bilo zjutraj mogoče živeti v »božji hiši«, zvečer pa v »hudičevi hiši«.

Jezusovo sporočilo je novo življenje. Če bi kdo razmislil in živel v skladu z merili, ki ste jih navedli v vprašanju, ter s tem življenje ločil od nauka, ne bi samo izkrivil nauka Cerkve in ga posledično spremenil v nekakšno idealistično psevdo-filozofijo, ampak bi tudi prevaral samega sebe. To ni nauk Cerkve. Katekizem kristjanovo novo življenje opredeljuje kot edinost med »verovati v Boga«, »moliti k Bogu«, »praznovati življenje v Bogu« in »živeti v skladu z božjimi zapovedmi«. Živeti kot kristjan torej pomeni živeti z izhodiščem vere v Boga. Zavrniti ta vzorec pomeni ustvariti strašljiv kompromis med Bogom in hudičem.

     Zagovorniki možnosti, da bi si eden od zakoncev »ponovno postavil svoje življenje« z drugim zakonom, čeprav je prvotni drugi zakonec še živ, se sklicujejo na nekatera pričevanja cerkvenih očetov, za katera se zdi, da naj bi v določenih pogojih dovoljevala tovrstne nove zveze. Kakšno vrednost imajo ta pričevanja cerkvenih očetov in katero patristično izročilo podpira sedanji nauk Cerkve na tem področju? Prej ste omenili svetega Avguština. Nam lahko razložite kaj več, da bi to bolje razumeli?

Patristika se je razvila v popolni skladnosti z božjo besedo, kakor je zapisana v Svetem pismu. Za katoliško teologijo je povezava med Svetim pismom, izročilom in učiteljstvo temeljna. Glede konkretne težave, ki ste jo navedli, ni dvoma, da je v patrističnih delih kot celoti mogoče najti različne razlage in prilagoditve konkretnemu življenju; po drugi strani pa ne obstaja niti eno pričevanje cerkvenih očetov, ki bi povsem mirno sprejelo vnovičen zakon v trenutku, ko je prvotni zakonec še živ. 

Na krščanskem Vzhodu je vsekakor prišlo do določene zmede pri ločevanju med civilno zakonodajo cesarja in zakonodajo Cerkve, kar je privedlo do prakse, ki se razlikuje od zahodne in v nekaterih primerih dopušča razvezo. Katoliška Cerkev pa je pod vodstvom papežev skozi stoletja izoblikovala drugačno izročilo, povzeto v sedanjem Zakoniku cerkvenega prava in ostalih cerkvenih normativnih besedilih. V tem teološkem in pravnem kontekstu se kaže namen zakonodajalca, ki jasno nasprotuje slehernim poskusom sekularizacije zakonske zveze. Podobno se je zgodilo tudi v različnih krščanskih okoljih na Vzhodu.  

Večkrat sem opazil, kako se nekatere jasne navedbe cerkvenih očetov trgajo iz konteksta, da bi tako služile kot podkrepitev možnosti razveze in drugega zakona. Menim, da z metodološkega zornega kota ni ustrezno določeno besedilo iztrgati iz konteksta, ga spremeniti v osamljeno navedbo in odstraniti iz zapletene slike izročila. Celotno teološko in učiteljsko izročilo je potrebno tolmačiti v luči Evangelija. V primeru zakona imamo opravka z določenimi povsem jasnimi besedami Jezusa samega, ki jim sledi neprekinjeno učiteljsko izročilo katoliške Cerkve, predvsem tridentinskega in drugega vatikanskega koncila, obenem pa tudi nedavni pokoncilski razvoj, zaobjet v apostolski spodbudi Familiaris consortio. Menim, da bi se takšno tolmačenje, ki bi bilo v nasprotju z doslej začrtanim izročilom in učiteljstvom Cerkve, nujno pokazalo kot nezvesto razodeti Besedi. 

Res je sicer, da se dogme razvijajo in razjasnjujejo, hkrati pa je tudi res, da se to ne more zgoditi kot nasprotovanje temeljnim načelom. Naj podam primer: obstaja zgodovinski razvoj, ki se je skozi stoletja zgostil v dogmi o brezmadežnem spočetju, toda nadaljnji razvoj ne more podati trditve, ki bi bila v nasprotju s to razglašeno dogmo.

Z drugimi besedami: ne more obstajati takšen razvoj dogme, ki bi lahko zanikal dogmo samo.

Tako je. Navedem lahko še naslednji primer, Marijino vnebovzetje: potem ko je bila podana opredelitev in razglasitev, ki jasno poudarja Marijin odhod v nebo skupaj s telesom, ni mogoče sklepati, da gre pri tem za golo prispodobo in se ob tem sklicevati na nekakšen domnevno »stalni razvoj dogem«.  

Na enak način vemo, da je zakon nerazvezljiv. Lahko ga razumemo v globljem smislu in ga tako dodatno pojasnimo; lahko razpravljamo tudi o pogojih… Ne moremo pa trditi nasprotno! V tem primeru ne bi šlo za razvoj dogme, ampak bi se, kakor je dejal John Henry Newman, znašli pred njenim izkrivljenjem.