četrtek, 16. oktober 2014

Kako naj katoliški starši reagirajo v težkem primeru? Odgovarja kardinal Raymond L. Burke



Načrtujete božično večerjo, pri kateri bodo prisotni tudi vnuki, ko vas vaš homoseksualni sin vpraša, če lahko pripelje svojega »partnerja« na večerjo?
Kako naj se župnija obnaša do odkrito homoseksualnih parov, ki bi radi pristopili k svetemu obhajilu in ki bi radi imeli vodilne vloge v župniji?

Kardinal Burke: To je zelo občutljivo vprašanje, v sedanjem času še celo bolj občutljivo, in sicer zaradi agresivnosti homoseksualne skupnosti. Vendar se je potrebno k temu približati na zelo miren, iskren, razumen in versko naravnan način. Če so homoseksualni odnosi sami po sebi neurejeni, kar pravzaprav so – o tem nam govori zdrav razum in naša vera – kako bi potemtakem ti odnosi vplivali na vnuke, če bi bili prisotni pri družinski večerji, kjer nekdo od članov družine živi v neurejenem razmerju z drugo osebo?  
Prav gotovo ne bi, če bi šlo za kakšno drugo vrsto razmerja, – nekaj, kar je močno škodljivo in neuravnovešeno – svojih otrok izpostavljali temu, direktni izkušnji tega. Zato kaj takega ne bi smeli narediti niti v tem kontekstu, ko nekdo od družinskih članov, ki ne le trpi za istospolno usmerjenostjo, ampak se je prostovoljno odločil živeti v skladu s svojo usmerjenostjo in počne dejanja, ki so sama po sebi slaba, zlobna.
To pomeni, da morajo družine najti pot, da ostanejo v tesnih stikih z otrokom (ali vnukom ali komerkoli), ki je v takšnem stanju, in mu pomagajo zapustiti neurejeno zvezo.
Vemo, da takšni odnosi sčasoma naredijo osebo zelo nesrečno. Pomembno je, da si ostanemo blizu, kolikor je le mogoče. Vendar takšne izredne oblike razmerja ne bi smeli naprtiti družinskim članom, sploh pa ne dovzetnim in občutljivim otrokom. Zato pozivam starše, stare starše ali kogarkoli, naj bodo izredno previdni v tej zadevi in naj ne pohujšajo svojih otrok ali vnukov.
Današnja družba nam govori, da je kakršnokoli spolno razmerje, ki daje užitek oziroma privlači, tudi dobro, pravilno. Zato pa ne želimo, da bi naši otroci dobili takšen vtis in s tem opravičevali hudo grešna dejanja svojih družinskih članov.
Prav gotovo je to vir velikega trpljenja, a prizadevanje za to, kar je dobro in pravilno, vedno vključuje trpljenje. V tem primeru trpljenje gotovo bo, toda takšno trpljenje bo na koncu resnično odrešilno.
Sedaj pa preidimo k vprašanju župnij – situacija je zelo podobna, saj je župnija, kot je nekoč rekel sv. Janez Pavel II., »družina družin«. Če imamo torej župljana, ki živi v javnem grehu, v homoseksualnem razmerju, naj duhovnik skuša ostati v tesnem stiku z njim/njima in jima pomaga, da se ločita od grešne zveze, in ju vodi do čistega življenja. Duhovnik naj ju tudi spodbuja, da molita in sodelujeta pri nedeljski sveti maši ter se s pomočjo tudi drugih primernih poti rešita smrtnega greha v njunem življenju.
Ljudje ki živijo takšen način življenja, prav gotovo ne morejo imeti vodilnih vlog v župniji, saj bi to dalo vtis župljanom, da je takšen način življenja čisto normalen. Kajti če vodimo župnijo, smo na nek način priče doslednega katoliškega življenja. Ljudje, ki niso usklajeni s katoliško vero, ne morejo prejeti vodilnih vlog. Ne smejo na primer opravljati vloge bralca ali kakšnih drugih vodilnih vlog, dokler ne popravijo svojega položaja in spreobrnejo svojega življenja – šele takrat so pripravljeni na takšne vodstvene funkcije.
To po eni strani gotovo pohujšuje župljane glede enega bistvenih delov našega življenja, to je naše spolnosti in njenega pomena. Po drugi strani pa to ni dobro niti za ljudi, ki so vpeti v te neurejene zveze, ker jim daje predstavo, da Cerkev na nek način odobrava njihovo početje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...