V tretjem delu bomo
nadaljevali z analizo papeške enciklike Divini
Redemptoris o ateističnem komunizmu. V sledečem prispevku si bomo s pomočjo
papeža Pija XI. ogledali, kaj komunistična ideologija pravi o človeku in
družini, kar bomo skušali tudi aktualizirati. Osvežimo si spomin: za katoličana
je družina, ne pa država, temeljna celica družbe. Analogno bi lahko rekli: voda
obstaja iz vodnih molekul, ki so nadalje zgrajene iz posameznih atomov. Prav
tako je tudi človeška družba sestavljena iz družin (molekul), ne pa iz
posameznikov (atomov). Napačna ideologija komunizma pa nasprotno ne priznava,
da sta družba in država sestavljeni iz posameznih svobodnih družin, temveč ju
dojema kot centralna in temeljna pojma. Posamezniki in družine so zanjo le
manjši, nesvobodni delci vsega kolektiva.
Oglejmo si torej, kaj o
tem pravi papež Pij XI. Komentarji obarvani.
Kaj je človek in kaj družina?
10. Komunizem človeka oropa njegove svobode, duhovne podlage njegovega
moralnega čuta. Svoboda je namreč duhovna podlaga človekovega moralnega čuta in
ne pravica za greh! Komunizem človekovi osebi jemlje sleherno dostojanstvo in vsak
moralni zadržek pred slepimi nagoni. Pomislimo tu na nekatere temeljne
postulate sodobnosti: seksualna revolucija, »osvoboditev« človeka od moralnih
zadržkov, »pravica« do uživanja, potrošništvo itd. Komunizem ne priznava
nikakršnih naravnih pravic človeka oz. posameznika nasproti kolektivu, saj je
slednji le kolesce v velikem stroju. Zanikanje naravnih pravic – omenimo tu le
zanikanje pravice do življenja kot najskrajnejši primer! Glede odnosov med
ljudmi, komunizem zagovarja načelo absolutne enakosti, zavračajoč vso zemeljsko
hierarhijo in od Boga postavljene avtoritete, celo avtoriteto staršev. Le zakaj
sodobna družba tako propagira permisivno vzgojo? Vso avtoriteto, ki obstaja v
družbi, komunisti izpeljujejo iz družbe same kot njenega edinega vira. Posameznik
nima nikakršne lastninske pravice nad imetjem ali produkcijskimi sredstvi, saj
je vsa lastnina sredstvo za pridobitev oblasti nad sočlovekom. Prav zato mora
biti vsakršna oblika zasebne lastnine radikalno odpravljena, saj je izvor vseh
oblik ekonomskega zasužnjevanja. Pri tem obstaja velika razlika med klasičnim
komunizmom iz obdobja med obema svetovnima vojnama in njegovimi sodobnimi
izpeljavami. Fiksacijo na ekonomske razmere so komunisti namreč opustili ter se
preusmerili na kulturna vprašanja. Kot smo nakazali v prvem delu, so namreč
spoznali, da mora priti do kulturne prevlade pred odpravo privatne lastnine –
do tega bo lahko prišlo kasneje, ko bo preko popolne kulturne prevlade vsakršen
pomen privatne lastnine tudi izginil. Za Marxa je bila ekonomska baza bistvena,
kulturna nadzgradba pa le posledica le-te. Za sodobne marksiste je ravno
obratno: iz kulturne nadstavbe bo sledila sprememba baze. Zavest določa v tem
»reformiranem komunizmu«, kot bi ga lahko imenovali, bit in ne obratno – »das Bewusstsein bestimmt das Sein«.
11. Za takšno doktrino, ki človeškemu življenju zavrača vsakršen svet
ali vsaj duhoven značaj, sta poroka in družina logično le civilni in umetni
instituciji. »Družina je, kjer so otroci,« je mogoče danes večkrat slišati,
torej rezultat nekega določenega ekonomskega sistema. Zanjo ne obstaja poročna
zveza pravno-moralnega značaja, ki ne bi bila le rezultat posameznikove volje
ali volje kolektiva. Logično je, da nerazvezljivost zakonske zveze v takem
sistemu nima kaj iskati. Komunizem še posebej zavrača vsako zvezo, ki ženo veže
na dom in družino. Opozorimo le, da je trditi kaj takega danes tudi v večini
katoliških krogov dokaj nenavadno, če ne celo
nesprejemljivo. Komunizem razglaša princip »emancipacije«, ženo trga iz
družinskega življenja, od skrbi za otroke in jo poganja v javno življenje ter
industrijsko delo pod enakimi pogoji kot moža. Skrb za dom in otroke zato
seveda prevzame družba. Ali obstaja natančnejši opis ciljev sodobne družinske
politike vseh večjih strank kot je prav ta? Zahteva po t. i. »ženskih kvotah«
ter »združljivosti poklica in družine« sta v svojem bistvo le paroli, ki sta
posebej škodljivi prav za ženske, posebej pa še za otroke, ki so vedno bolj
oropani družinskega življenja. Da sta se danes sprevrgli v neke vrste sekularni
dogmi, v katere se ne sme dvomiti, jasno kaže, kako so komunistične ideje
prodrle v sam družbeni »mainstream«. Končno komunizem staršem odvzema pravico
do vzgoje otrok, saj je ta razumljena kot absolutna prerogativa družbe, ki jo
mogoče lahko le zaupa staršem. Starši lahko danes v Sloveniji »po državni
milosti« do vstopa v osnovno šolo še vzgajajo otroke. A pri tem jih pod
pretvezo zaščite otrokovih pravic opazuje čedalje bolj vsiljiva birokracija,
množijo pa se zahteve po prepovedi telesnega kaznovanja otrok, ki jih
objavljajo celo nekateri zavedeni katoliški avtorji! Jasno je, da je težnja
usmerjena v čimprejšnjo oddajo otrok v razne institucije kot se to že po prvem
ali drugem letu dogaja v Nemčiji in drugih evropskih državah.