četrtek, 13. marec 2014

Reši svojo dušo! (3) - O smrtnem grehu



Bog te je ustvaril za to, da bi ga ljubil. Ti si se mu pa s peklensko nehvaležnostjo uprl, se obnašal proti Bogu kakor proti sovražniku, zaničeval si njegovo milost in prijateljstvo. Vedel si, da ga silno žališ s tistim grehom, a si greh vseeno storil. Mar res ne veš, kaj stori tisti, ki greši? Ali ne veš, da Bogu pokaže hrbet in vzdigne roko zoper Boga, da bi ga udaril? Ne veš, da grešnik z žalostjo rani božje srce? »In užalili so srce njegovega Svetega.« (Izalija 63,10)

Vsak, ki greši, govori Bogu, če ne z besedami, s svojim dejanjem: »Pojdi proč od mene, nočem ti biti pokoren, nočem ti služiti, nočem te prepoznati za svojega Gospoda. Ta in ta naslada ter zabava, ta in ta dobiček ter izkupiček, to in to maščevanje – to je moj bog.« Tako si govoril v svojem srcu vselej, kadarkoli si imel raje stvar kakor Boga.

Sv. Marija Magdalena iz rodbine Pazzi iz Firenc si nikdar ni mogla misliti, kako bi mogel kristjan z odprtimi očmi stopiti na rob peklenskega brezna in smrtno grešiti. Ti, ki to bereš, kaj praviš? Nisi še večkrat tako storil? Naj ti Bog odpusti in se te usmili! Razžalil si ga in zato zdaj črti in sovraži vse svoje grehe. Vzljubi Boga, ki je vreden neskončne ljubezni, naj ti bo žal, da si mu po krivici delal bridkosti!

Kaj ti je Bog govoril takrat, ko si grešil? Rekel ti je z glasom tvoje vesti: » Moj sin, jaz sem tvoj Bog, ki sem te iz nič ustvaril in te s svojo krvjo odrešil. Glej, prepovedujem ti storiti ta greh, če ga storiš, prideš pri meni v nemilost.« Ti si pa vseeno grešil in drzno govoril: »Nočem ti biti pokoren. Hočem si privoščiti to slast in naslado. Nič me ne zanima, če se s tem pri tebi zamerim in izgubim tvojo milost.« Rekel si: »Ne bom služil.« (Jeremija 2,20) Tako si storil večkrat in kako je mogel Bog toliko časa trpeti in te prenašati? Zdaj pa reci, da ga ne želiš več razžaliti, ampak da ga hočeš ljubiti. Naj ti da stanovitnost do konca in svojo sveto ljubezen!

Kadar se grehov nabere veliko število, takrat Bog grešnika zapusti. Bog potrpežljivo čaka, da na dan sodbe udari grešnika s kaznijo, kadar je število grehov polno. (II. Makab. 6,14) Kadar se ti bo, brat moj, zopet bližala skušnjava, da bi grešil, nič več ne govori, da boš storil greh in se ga kasneje spovedal. Kaj če ti Bog prej pošlje smrt? In če te Bog zapusti, kaj bo s teboj celo večnost? Toliko in toliko se jih je vekomaj pogubilo. Tudi ti so upali in se zanašali, da dobijo odpuščanje grehov, a jih je prehitela smrt – in zadelo jih je pogubljenje.

Boj se, obudi sveti strah, ki je eden od darov Svetega Duha, da se ne zgodi tako tudi tebi. Božjega usmiljenja ne zasluži tisti, ki ga uporablja samo zato, da z njimi naprej žali Boga. Tolikokrat ti je Bog že odpustil grehe, ali nimaš dovolj vzrokov, da se bojiš, da ti zdaj, če spet smrtno grešiš, ne bo več odpustil?
 Zahvali Boga, da te je tako dolgo čakal. Naredi trden sklep, da želiš raje umreti kakor še kdaj smrtno grešiti. Govori od zdaj naprej tako: »Gospod, naj bo dovolj tega. Kar mi je še določenih dni na tem svetu, jih ne bom več rabil, da bi te žalil in jezil, ker mi nisi nikdar nič žalega storil. Hočem jih porabiti samo v to, da tebe ljubim in objokujem storjene grehe. Obžalujem jih iz vsega srca. Moj Jezus, hočem te ljubiti, daj mi moč! Marija, mati moja, pomagaj mi!«

Skleni, da boš večkrat obudil kesanje. Skleni, da si boš dobro izprašal vest in se trudil odkriti, če je še kakšno napačno nagnjenje, ki te loči od Boga in da ga želiš iztrebiti iz svojega srca.

Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str.15-18

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...