ponedeljek, 17. marec 2014

Pervertiranje slovenskega narodnega značaja



Ivo Kerže

Pervertiranje slovenskega narodnega značaja


Skrbni branitelj Kristusov - prosi za nas!
Uvod

            Ko razmišljam o našem narodu se mi vedno znova zastavlja eno in isto vprašanje in sicer kako to, da ta narod ni bil sposoben in še vedno ni sposoben ustrezno reagirati na pojav, ki mu rečemo komunizem. Kako to da, za razliko od domala vseh ostalih evropskih narodov  (če izvzamemo Rusijo, ki pa je le z eno nogo v Evropi) ni bil in še vedno ni sposoben odločne zavrnitve te zločeste ideologije. Povsod drugod po Evropi namreč ali do komunizma sploh ni prišlo ali pa ga je morala vsiliti rdeča armada od zunaj -  pri nas pa je nastal iz pretežno avtohtonih sil. Povsod drugod je prišlo do lustracije, pri nas pa se zdi, da bomo o njej še dolgo lahko le sanjali.

             Kako je torej to mogoče, da smo Slovenci tako nenavadno neodporni na komunizem? Včasih je slišati, da nas je komunizem preprosto presenetil v naši politični naivnosti, ki izhaja iz tega, da nismo premogli lastne države in torej tudi ne političnih znanj, ki so potrebna ob soočenju s tolikšnim pojavom organiziranega terorja, kakršen je komunizem. Da preprosto nismo vedeli, da je stvar lahko res tako huda, kot so govorili nekateri glasovi iz tujine. Vendar taka trditev ni najbolje osnovana. Dejansko, če malce pobrskamo po slovenski literaturi iz druge polovice XIX. stoletja lahko vidimo, da so naši predniki že zelo dobro razumeli, kaj prinaša s seboj komunizem. Slomšek je pred to nevarnostjo svaril že leta 1849,[1] le leto, torej, po izidu Komunističnega manifesta. Stritar je leta 1868 proti koncu svojega Zorina pozival h komunistični revoluciji.[2] Mahnič je že v svoji Indiji Komandiji iz leta 1884[3] ter na več mestih v Rimskem katoliku svaril pred komunizmom.[4] Prav tako so svarili na liberalni strani: najbolj presunljivo in preroško Janez Mencinger v svojem Abadonu iz leta 1893, h kateremu se vrnem še kasneje.

Iz vseh teh prikazov je razvidno, da so tedanji naši inteligentje imeli zelo jasno pred seboj kaj je komunizem, da ne govorimo o vsem, kar se je o udejanjenem komunizmu zvedelo v XX. stoletju iz Rusije, Mehike in Španije ter na vse tozadevne posege cerkvenega učiteljstva, ki so bili dobro slišni tudi na Slovenskem. Faktor presenečenja je bil, skratka, izključen. Vedeli smo kaj je komunizem, a smo nekako dopustili, da se nam je zgodil: zakaj?

            Vtis imam, da je odgovor na to vprašanje v tesni povezavi s tistim, o čemer govori 4. temeljna točka Programa Osvobodilne fronte iz leta 1941, katere avtor je Edvard Kocbek. Ta zloglasna točka govori namreč o »spremembi narodnega značaja«. Zdi se, da se je dejansko v času, ki je pretekel od onih svaril pred komunizmom iz XIX. stoletja pa do njegove aktualizacije v času druge svetovne vojne, slovenski narodni značaj tako spremenil, da je postal ne le neodporen, ampak naravnost dojemljiv za komunizem in tak ostaja še danes.


Seksualne predpostavke socialne revolucije

Pri tem se moramo zavedati enega bistvenega vidika revolucionarnega vzpostavljanja totalitarizma, ki se običajno zanemarja, pa je za naš čas in za slovenski kontekst prav posebej pomemben: mislim tu na ugotovitev, da je seksualna revolucija osnova za socialno. S seksualno revolucijo ne mislim le na libertinski preobrat v pojmovanju in prakticiranju spolnosti, pač pa tudi na s tem tesno povezan preobrat v pojmovanju in prakticiranju vlog obeh spolov v družbi. To ugotovitev je imel jasno pred očmi že Platon v svoji Državi, ko je postavil uničenje družine kot osnovo za vzpostavitev njegove totalitarne državne zamisli. Kjer je družina, tam je dedovanje in tam je privatna lastnina. Kjer pa je privatna lastnina, tam ni možna totalitarna država, ker je tam na delu svobodna volja posameznika, ki razpolaga s svojo lastnino, ne pa volja države, oz. njenega vladarja.[5] Za uničenje družine pa je treba predhodno poistovetiti vloge moškega in ženske.[6] Dokler moški sebe dojema kot tistega, ki mora skrbeti za ženo in otroke in jih braniti, ker so šibkejši od njega, do takrat ni možno odpraviti družine, saj bo žena želela pod okrilje moške obrambe in moški ji jo bo nudil, ker bo vedel, da je njegov dom brez žene nerodoviten in brez topline. Če pa žensko prepričamo, da ne potrebuje moške obrambe in moškega, da je ne zna ali noče nuditi, potem seveda ni več razloga za nastanek trajnih zakonskih zvez in torej tudi obstoj družine izgubi svoj smisel. Družba se preobrazi v veliki bordel, nad katerim bdi edina in neomejena avtoriteta države,[7] ki ji ni treba več skrbeti za nedotakljivost pravic njenih državljanov, saj se v velikem bordelu koncept privatnosti povsem razblini. To je zelo dobro razumel avtor besede »feminizem« utopični socialist Charles Fourier, ki je v svojem temeljnem delu Teorija štirih premikov iz leta 1808 to zamisel formuliral takole: »nič ne spremeni družbe tako hitro kot sprememba vloge ženske v njej«.[8] To teorijo je vgradil v koncept komunistične revolucije Friedrich Engels v svojem delu O izvoru družine, privatne lastnine in države iz leta 1884.

Glavar svete Družine - prosi za nas!
Vidimo torej, da značilno novoveška revolucionarna praksa, kakršna se je vzpostavila s francosko revolucijo in ki ima za cilj radikalno izenačenje vseh državljanov in posledično totalitarno ureditev, temelji na sposobnosti revolucije, da odpravi različnost družbenih vlog obeh spolov. Vemo, da je ta tema danes silno aktualna, saj smo bili nedavno deležni družinskega zakonika, ki si je zastavil za cilj še globljo odpravo te različnosti. Žal se malokdo zaveda totalitarnih ciljev teh teženj, kot se je, denimo, malokdo zavedal totalitarnih ciljev francoske revolucije, vse dokler se ni začel teror in ni giljotina začela peti svojo krvavo pesem. Slovenski narod je seveda vpet v te težnje, ker je vpet v sodobni svet, v katerem seksualna revolucija vse bolj razodeva neslutene in strašljive razsežnosti njenega pravega bistva: kulture smrti. Vendar ne zavedamo se dovolj, da je nam Slovencem seksualna revolucija na prav poseben način zlezla pod kožo in nas s tem naredila posebej neodporne zoper totalitarizem. Moška vodstvena vloga v družini se je namreč v slovenskem narodu začela zelo uspešno spodjedati že v drugi polovici XIX. stoletja. Gre za motiv, ki je dobil svojo najbolj prepoznavno razsežnost v Cankarjevem pojmovanju matere-žrtve in junakinje ter očeta-pijanca, na katerega so na različne načine opozorili slovenski psihologi, med najbolj znanimi Janez Rugelj in Roman Vodeb.


Stritarjevo svetobolje kot sesutje slovenske moškosti

Poglejmo kako se je ta dekonstrukcija naravnih družbenih vlog spola izvršila pri nas in se vzpostavila kot določujoča za naš narod ter kako je vplivala na vzpostavitev komunističnega režima in ohranjanje njegove kontinuitete še v današnjem času. Mislim, da se moramo pri tem ozreti na eno po krivici (ali morda namenoma) pozabljeno in zapostavljeno, a naravnost preroško književno delo: mislim tu na že omenjenega Mencingerjevega Abadona. V tem močno metaforičnem, filozofsko domišljenem in bogatem delu Mencinger napove propad slovenskega naroda, ki ga povzroči Stritarjevo svetobolje zaradi svojega močnega vpliva na slovensko mladino. Svetobolje (ki je le slovenska preobleka za schopenhauerjanski Weltschmerz, za katerega je vse človeško početje nesmiselno) s svojim »razčlovekujočim pesimizmom«[9] in fatalizmom bo po Mencingerjevem mnenju okužilo slovenskega človeka do te mere (pisal je leta 1893), da mu bo »zamrla počasi vsa volja in opešal ves razum« ter bo postal tako pripraven za »robsko pokorščino«[10]: za hlapčevanje. Postal bo torej pripraven, da se spremeni v voljni gradnik totalitarne države. Morasto prikazen te države, za las podobne Platonovi in za las podobne rajnki SFRJ prikaže Mencinger v dolgem mrakobnem opisu, ki je v središču omenjene knjige. Mencinger je sicer pričakoval nastop takega režima šele v XXIV. stoletju. Doživeli smo ga bistveno prej. Ni pa izključeno, da nas, če bomo nadaljevali po dosedanji poti, ne čaka v prihodnosti še striktnejša izvedba take totalitarne države. Mencinger (preroško?) meni, da bo tako svetovno totalitarno državo vzpostavila Kitajska.[11]

Prikaz uničevalnega učinka svetobolja na slovenskega človeka se zdi, da Mencinger povzame iz Mahničevih Dvanajstih večerov iz leta 1887. Ko Mahnič govori o vplivu Stritarjevega svetobolja na mladino pravi denimo takole: »Sad takih naukov je videti vsak dan. Le poglejmo našo učečo se mladino; kako nam hira in bledi; nekdaj je bil najlepši kinč mladeničev rudeče lice in vedro oko. A zdaj beži gledat, srečaval boš po ulicah mladeniške postave brez živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive!«.[12]

Svetobolje je torej zlomilo hrbtenico slovenskemu človeku. Zlasti pa moškemu, ki je po svojem naravnem bistvu in svetopisemski poklicanosti pozvan k temu, da ravno z ostrino razuma in močjo volje kaže pot v obljubljeno deželo in tam svoji ženi in otrokom začrta meje varnega in srečnega domovanja. Če bi želeli biti bolj drastični bi lahko rekli, da je Stritarjevo svetobolje simbolno kastriralo slovenskega moškega. Ta pa je postal debel, miren in priden. Pripraven za hlapčevstvo. Pripraven za komunizem.

Vprašali se bomo: kako to, da je svetobolje imelo tak vpliv, ko je ta miselna moda nastopila tudi pri drugih narodih, kjer pa nimamo vtisa, da bi pustil tako globokih posledic. To se je pri nas zgodilo zato, ker je uspelo Stritarju svojo ideologijo projicirati na Prešerna. S svojo epohalno izdajo Prešernovih Poezij iz leta 1866 je prikazal Prešerna kot schopenhauerjanca in svetobolneža. To je seveda zmotno, ker Schopenhauerjevi spisi so postali znani šele v času po Prešernovi smrti: zanesljivo jih ne Prešeren ne Čop nista brala. Ona dva sta bila romantika in kot domala vsi romantiki sta bila protirazsvetljensko razpoložena ter zagledana v srednji vek: veliko bližja krščanstvu, torej, kot svetobolju, kakor pričuje Prešernov Krst pri Savici. A kljub temu nihče ni posebej odmevno ugovarjal Stritarjevim argumentom na strani, kjer bi take kritike lahko imele nek širši odmev, t.j. na katoliški strani: niti Mahnič.[13] Zato je obveljalo, da je slovenstvo, ki je imelo v Prešernu svojega najboljšega pesnika, nekako neločljivo od svetobolja. In zato se je na svetobolje navezalo kar nekaj vidnejših literarnih ustvarjalcev iz dobe po Stritarjevem nastopu.  


Cankarjeve variacije na Stritarja: narod-proletarec

Zlasti je tu bistven Cankar, ki je svetobolno zlomljenost slovenskega moškega ovekovečil in razvil na različne načine. Najprej je tu že omenjeni kult matere, ki se žrtvuje za otroke, medtem ko se mož izgubi begajoč za lastnimi užitki: ta kult materinske ljubezni, ki triumfira nad moškim (slednji je instanca razuma in zakonitosti) se kaže potem v različnih zelo vplivnih delih tako na katoliškem (v Pregljevem Plebanusu Joannesu iz leta 1920, ki se nekako zaključi z uvidom, da »ljubezen mater je presegla pravico moža«[14]) kot na protikatoliškem spektru (lik Hudabivške Mete v Kuharjevih Samorastnikih iz leta 1937) naše literarne produkcije. Celo pri Vladimirju Levstiku v delu Gadje gnezdo iz leta 1918, ki ga je napisal v svoji »orjunaški«, izrazito nacionalistično-militaristični, torej poudarjeno maskulinični fazi, glavno vlogo odigra -  žrtvujoča se mati.

S tem konceptom matere-junakinje in očeta-slabiča, ki izvira iz globokega vpliva stritarjanskega svetobolja na nas, pa je bistveno povezan še Cankarjev koncept slovenskega naroda kot naroda hlapcev in posledično kot naroda-proletarca, ki ga je komunistična propaganda na široko izrabljala. Prvič ta formulacija nastopi v znamenitem  Cankarjevem tržaškem predavanju Očiščenje in pomlajenje leta 1918 in sicer v njegovem drugem poglavju. Tu je Cankar še vedno tožil, da so tedanji slovenski socialisti mislili, da morajo biti nemškutarji (podobno kot prej liberalci: zgovoren je primer Dežmanovega renegatstva), a da je to nepotrebno, saj da je v resnici ves slovenski narod po svoji naravi proletarski in torej po svoji naravi socialističen. Protislovje te trditve je jasno že v sami Cankarjevi predhodni definiciji slovenskega naroda kot naroda kmetov in malomeščanov in torej ne kot naroda-proletarcev. Slovenci proletariata skorajda nismo imeli, ker nismo imeli skoraj nič industrije: bili smo ravno dežela srednjih kmetov, obrtnikov, uradnikov: bili smo torej pretežno narod gospodarjev in lastnikov, ne pa narod hlapcev in proletarcev. A Cankar v svojem propagandnem zanosu se za te težave njegovega izvajanja pač ni zmenil. To je povezano tudi z nehistoričnim mitom puntarije kot nekakšnega hkratnega zametka social-demokracije in narodnega gibanja: le-ta se prav tako začne s Cankarjem (in deloma že prej z Aškercem). Nadaljuje pa se celo in v velikem slogu na katoliški strani: v Pregljevih Tolmincih.

Strah hudobnih duhov - prosi za nas!
S tem je tudi povezan mit o Trubarju in nasploh o slovenskih protestantih kot o temeljnem zametku našega narodnega gibanja, ki se je začel z Aškercem (njegova pesem Nov svetnik) in ki se razvije v polnem razmahu šele okoli praznovanj 400. obletnice Trubarjevega rojstva leta 1908: ključen je tu Cankarjev tržaški govor Trubar in Trubarjeve slavnosti. Povezava z do sedaj rečenim je seveda v tem, da če se naj slovenski narod prikaže retrospektivno kot narod hlapcev, je bilo treba tudi prikazati, da dotedanje monolitno slovensko katolištvo ni bilo iz prepričanja (hlapci nič ne počno iz prepričanja), pač pa nam je bilo vsiljeno in smo se mu nesramno podredili. Zato pa je bilo potrebno prikazati, da so naše notranje nacionalne aspiracije vezane na nekaj, kar ni katolištvo: ponujala se je torej sama od sebe identifikacija s slovenskimi protestanti in se je iz njih naredilo zgodnje nosilce narodnega gibanja. Seveda je bilo to početje povsem nezgodovinsko, ko pa je jasno, da je protestantsko izdajanje knjig v slovenščini bilo motivirano izključno iz religiozno-propagandnih namenov in da če bi pri nas protestantizem prodrl bi dokončno triumfiralo nemštvo. Katolištvo je bilo namreč tedaj kot tudi kasneje edini naš resnični branik pred velikonemškimi težnjami, podobno kot velja denimo to za Poljsko, ki bi si jo brez izrazite katoliške identitete že zdavnaj polastili po eni strani protestantski Nemci in po drugi strani pravoslavni Rusi.

Ko nas je torej Cankar prepričal, nadaljujoč Stritarjevo delo, da smo slovenski možje slabiči, hlapci in proletarci, nas ni bilo težko iz strani domačih agentov Kominterne (profila  Kuhar, Kidrič, Kardelj, Kocbek[15]) prepričati, da je edini način kako se lahko uresničimo kot narod ta, da izvedemo proletarsko komunistično revolucijo. Prepričali so nas, slovenske može, da smo zgube, da je naš narod zguba in da edini način kako lahko funkcioniramo je, da svoje hlapčevstvo navidezno odpravimo, a dejansko do konca zabetoniramo v vzpostavitvi komunističnega totalitarnega sistema. Da izberemo med nami najbolj hlapčevske od hlapčevskih, t.j. najhujše lumpenproletarce, jih prekrstimo v avantgardo proletariata in jih postavimo na prestol ter se jim klanjamo kot naši največji narodni svetinji in vrednoti. To, da smo si na jasnem, ni bilo le prepričanje na levici. Tudi tu pa tam na katoliški desnici je tlelo nezgodovinsko mnenje, da je komunizem pisan na kožo slovenskemu narodu.[16] V takem umetno konstruiranem samorazumevanju slovenskega naroda in slovenskega moškega se še vedno nahajamo, saj skorajda nihče ni sistematično načel tega pohabljajočega samorazumevanja, ki sta nam ga Stritar in Cankar izdelala po meri svoje ideologije. To je torej pravi kulturni problem slovenstva, v katerem tičimo.


Izhod

Mislim, da je eden izmed ključnih načinov kako lahko izidemo iz te blokade, da jo odpravimo tam, kjer se je začela vzpostavljati. Tam, kjer je, zlasti nam moškim zlomila hrbtenico, da nismo bili in nismo več zmožni učinkovito zavarovati svojih domov in domovine pred vladavino lumpenproletariata. Tu mislim, da bi bilo za Slovenijo zelo blagodejno, če bi začela z ekstenzivno terapevtsko dejavnostjo zdravljenja moške samozavesti in zavesti moškega poslanstva.

Deloma je v tej smeri delovalo in deluje nekaj že omenjenih psihologov, vendar problem le teh je v tem, da izhajajo v glavnem iz freudovskega pojmovanja moškega kot seksualnega plenilca, ki se ne uspe povzpeti do vloge očeta, t.j. skrbnika in voditelja doma. Prav ta vloga pa je pri slovenskem moškem deficitarna in od tod, kot rečeno, uspeh komunizma pri nas.

Zdi se namreč, da lika moškega kot ljubečega in skrbnega voditelja družine skorajda ni najti drugje kot v biblični podobi moškega (v likih kot so Abraham, Izak, Jakob, Jozue), saj je moški (tudi po psihoanalitski teorij) nosilec in izvrševalec zakona, omejitev, kazni (le tako je lahko branilec pred nasiljem in zločinom). Zakoni pa ne morejo biti dokončno utemeljeni drugače kot transcendentno – v Bogu, kot Božje zapovedi. Sicer so le človeške in kot take relativne. Zato ne morem si kaj, da ne bi pozdravil nedavno v ZDA nastalega gibanja, ki skuša obnoviti pri možeh in očetih biblično podobo moškega. Sporočila tega gibanja so kakovostno strnjena v filmu z naslovom Courageous (Pogumni) filmske hiše Sherwood Pictures iz leta 2011. Želeti si je, da bi to gibanje zajelo tudi Slovenijo. Potrebujejo ga očitno tudi drugod, saj je seksualna revolucija, ki jo utrpevamo od 60. let dalje, močno prizadela celotno zahodno kulturo. A v Sloveniji, kjer nam naši pesniki in pisatelji skorajda brez izjem od Stritarja dalje dopovedujejo, da smo slovenski moški pasivneži in zgube, je potreba po tem gibanju prav krvava. Zato kličem tudi sam vsem nam, slovenskim možem, naj obudimo v sebi pogum, naj vstanemo, prevzamemo nam od Boga zaupano vodstvo lastnih družin ter odločno zavrnemo pritisk perverznih struktur, ki nas že stoletje tlačijo v hlapčevsko držo.  



[1] Prim. V. Škafar – J. Emeršič, Slomškovo berilo, Celje 1991, str. 171.
[2] Prim. J. Stritar, Zbrano delo, 3. zv., Ljubljana 1954, str. 143.
[3] Prim. A. Mahnič, Indija Komandija, v: Slovenec, št. 26-38 (1884).
[4] Za pokušino prim. Rimski katolik, št. 2 (1890), str. 15, 377; št. 5 (1893), str. 45-46, 133; št. 7 (1896), str. 17-19.  
[5] Prim. Platon, Država, 462 B - 465 B.
[6] Prim. prav tam, 455 A - 457 C.
[7] Prim. prav tam, 457 C – 458 D.
[8] Charles Fourier, Théorie des quatre mouvements et des destinées générales, v: Oeuvres compléte de Charles Fourier, Paris 1841, str. 195-196. V originalu se glasi odlomek takole: »Il n'est aucune cause qui produise aussi rapidement le progrès ou le déclin social que le changement du sort des femmes«. 
[9] Janez Mencinger, Abadon, Ljubljana 1986, str. 248.
[10] Prav tam, str. 244.
[11] Prim. prav tam.
[12] Anton Mahnič, Dvanajst večerov, Ljubljana-Nova Gorica1999, str. 153.
[13] Tu moramo upoštevati uničujoč vpliv Levčeve življenjepisne študije o Prešernu iz leta 1879 za katoliško recepcijo Prešerna in njegove objave znamenitega pisma Čelakovskemu leta 1882 za katoliško recepcijo Krsta pri Savici prav posebej.
[14] I. Pregelj, Plebanus Joannes, Ljubljana 1970, str. 168.
[15] Na moskovskih arhivih hranijo njegov dosje in po pričevanju dr. Antona Korošca so ga tam vodili kot svojega agenta, prim. T. Debeljak, Spomini na F.S. Finžgarja, v: http://nl.ijs.si/fedora/get/ebz:kdis/VIEW/#part:VI.
[16] Prim. M. Javornik, Srečanja z nepoznanimi, Ljubljana 1934, str. 136.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...