Nauk Cerkve je jasen: intervju s kardinalom Gerhardom Ludwigom Müllerjem

NAUK CERKVE JE JASEN: intervju s kardinalom Gerhardom Ludwigom Müllerjem, prefektom Kongregacije za doktrino vere

Jeseni bo v Rimu potekala izredna sinoda o družinski pastorali. Čeprav je papež Frančišek nedvoumno povedal, da je nauk Cerkve nespremenljiv, naloga sinode pa naj bi bila le poiskati nove in boljše načine evangelizacije ter krepitve družinskega življenja, se v medijih neprenehoma ponavljajo razne špekulacije (ki delujejo kot pritiski!), da naj bi Cerkev spremenila svoj nauk glede družine. O neupravičenosti takšnih pričakovanj in zahtev se je pred kratkim v intervjuju jasno izrazil prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller. Kakor je naknadno pojasnil on o tem govori kot prefekt Kongregacije za doktrino vere in ne kakor ostali kardinali, ki govorijo zgolj zase.

-          Lahko pride do tega, da bo Cerkev ponovno poročenim katoličanom dovolila pristop k svetemu obhajilu?

Cerkev jasno uči, da je zakon kot zakrament nerazvezljiv. Jaz sam sem o tem veliko napisal, kongregacija je o tem izdala številne dokumente, prav tako II. vatikanski koncil. Nauk Cerkve glede tega je torej zelo jasen.

-          Vi torej izključujete možnost, da bi ponovno poročeni katoličani lahko pristopili k svetemu obhajilu?

Ne gre za moje mnenje. To je učenje Cerkve, ki je utrjeno v Katekizmu, ki ga je jasno podal tridentinski koncil, potrdil pa drugi vatikanski. Pastorala ne more imeti drugačne usmeritve kot nauk. Doktrina in pastorala sta pravzaprav eno in isto. Jezus Kristus kot pastir in Jezus Kristus kot učitelj s svojo Besedo nista dve različni osebi.

-          Papež Frančišek je večkrat govoril o novi pastorali družine, polni ljubezni; se lahko tukaj odprejo neke nove poti?

Nove poti da, a ne v neskladju z Gospodovo voljo. Božje usmiljenje ne stoji v nikakršnem nasprotju z Božjo pravičnostjo. Poroka je zakrament, ki neločljivo poveže zakonca. Nove poti, o katerih govorite, morajo služiti temu, da poglobijo vero zakoncev. Zakoncem, ki se nahajajo v težkem položaju moramo vsekakor pomagati in jim stati ob strani, a razveza zakona ni nikakršna rešitev. To namreč ni nekakšna teorija nekega teologa, temveč nič drugega kot sama beseda Božjega Sina. Niti jaz niti papež tega ne smeva in ne moreva spremeniti.

-          Vprašalnik o pogledih katoličanov na družinsko pastoralo in Cerkveni nauk je razkril, da številni katoličani, predvsem v zahodnem svetu, ne upoštevajo oz. priznavajo cerkvenega nauka glede številnih vprašanj. Kako to komentirate?

Žalostno je, da številni katoličani ne poznajo cerkvenega nauka. Seveda pa ne smemo Božjega nauka reducirati, če nekateri katoličani, pa najsi bo to tudi večina, tega nauka ne poznajo. Tako obstaja veliko katoličanov, ki ne hodijo redno k nedeljski maši, ker ne vedo, kakšno vrednost ima za njihovo življenje. Seveda ne vedo niti, da je to njihova dolžnost. Kljub temu pa ne moremo reči, da je zaradi tega maša manj pomembna. Prav absurdno bi bilo, če bi Cerkev rekla: »ker številni resnice ne poznajo, ni resnica več obvezujoča«.

-          Lahko pri tej temi pride do razkola med kardinali?

Ne, nauk Cerkve je jasen. Tako ali drugače se moramo truditi za čim boljšo družinsko pastoralo, a ne le za ponovno poročene, temveč tudi za tiste, ki so cerkveno poročeni. Ne smemo se osredotočati le na vprašanje, ali smejo ponovno poročeni k obhajilu. Prave probleme in rane v Cerkvi predstavljajo ločitev sama, otroci, ki nimajo več staršev oz. z njimi ne morejo več živeti. To so pravi problemi.

Vir: http://www.katholisches.info/2014/02/26/kardinal-mueller-wiederverheiratet-geschiedene-lehre-der-kirche-ist-eindeutig-es-wird-keine-spaltung-der-kardinaele-geben/

Dodajamo kratek posnetek kardinala Burkea, prefekta najvišjega sodnega telesa Cerkve, Apostolske signature. V intervjuju za največjo katoliško televizijsko postajo je govoril tudi o tej temi.

Postno povabilo

Eden izmed blogerjev se je odločil za nekaj dni v postu ponuditi možnost spremljanja (vodenja) k tradicionalnim latinskim mašam v Trstu. Potekale bodo v cerkvi blažene Roženvenske Marije (Beata Vergine del Rosario, Piazza Vecchia) v bližini glavnega mestnega trga, "piazza Unita". Vse naštete svete maše bodo darovane po misalu bl. Janeza XXIII.(1962). Kontakt in več informacij na desni strani.

Slovesna štirideseturna pobožnost (3 dni):

Nedelja, 6. aprila:
11.00 peta sveta maša (»Propio« in »Ordinario« v gregorijanskem petju) – na koncu procesija z Najsvetejšim v okolici cerkve, ob vrnitvi možnost osebnega čaščenja
17.30 sveta maša s petjem
18.30 ura češčenja s pridigo redovnika iz reda barnabitov (v italijanščini). Na koncu blagoslov z Najsvetejšim. Zbor bo med drugim pel »Magnificat« – Gustavo Rossari (1827–1881) in »Miserere« – V. de Arin (1854–1912)

Ponedeljek, 7. aprila:
17.30 sveta maša
18.30 ura čaščenja s pridigo redovnika iz reda barnabitov (v italijanščini). Zbor bo pel »Miserere« – V. de Arin (1854 – 1912)

Torek, 8. aprila:
17.30 sveta maša
18.30 ura čaščenja s pridigo redovnika iz reda barnabitov (v italijanščini). Zbor bo pel »Miserere« – V. de Arin (1854 – 1912)

Praznovanje cvetne nedelje

Sobota, 12. aprila:
17.30 slovesni blagoslov oljčnih vejic, procesija in slovesna sveta maša
Zbor bo pel »Missa IV Toni« – T. L. da Victoria (1548–1611) in »Propio« v gregorijanskem petju

Nedelja,13. aprila:
10.00 sveta maša

Tragično bogoslužje

Težava današnjega bogoslužja, predvsem katoliškega in protestantskega, ni  v tem, da je preveč zabavno. Ravno nasprotno – težava je v tem, da ni dovolj zabavno. Današnje bogoslužje, ki ga vse prevečkrat zaznamujeta lahka pop ali rock glasba in hallmarkovska sentimentalnost, namreč pozablja glavno obliko »zabave«, to je, če citiramo anglikansko Book of Common Prayer, »da se sredi življenja nahajamo v smrti«.

Današnje bogoslužje vse prevečkrat zanemarja tragedijo, ki kot centralno temo človeškega življenja obravnava smrt. Prav smrt pa je tudi centralna tema krščanskega bogoslužja. Temeljni liturgični elementi vere, krsta in evharistije govorijo prav o smrti, brez nje nimajo tudi nikakršnega smisla. 

Mogoče se komu zdi čudno, da o tragediji in smrti pišemo kot o vrsti zabave, vendar je prav tragičnost bila nepogrešljivi del človeške umetnosti vse od Homerja dalje. Ljudje so vedno pritegnile tragične zgodbe, ko so se želeli dvigniti iz rutine vsakdanjega življenja – kar je le druga beseda za zabavo v pravem pomenu besede.

Prav zato bi krščansko bogoslužje moralo vpeljati vernike v tragičnost človeškega padca in vsega nadaljnjega človeškega življenja. Ponuditi bi nam moralo jezik, s katerimi bi hvalili Boga vstajenja in žalovali nad človeškim trpljenjem v tej »solzni dolini«, ko smo oddaljeni od svojega Stvarnika, »v katerem se lahko spočije naša duša«. S tem bi nam ponudilo način za srečanje z usodnim trenutkom, ki nas vse čaka. Le tisti, ki sprejmejo dejstvo, da jih čaka smrt, jo lahko sprejmejo z upanjem vstajenja.

Čeprav je tragedija in tragičnost bolj ali manj odstranjena iz popularne kulture, kjer kraljujejo sentimentalizem, pirotehnični efekti in preprost kretenizem resničnostih šovov, je človeško življenje še vedno v temelju tragično. Smrt ostaja trmasta in neuklonljiva konstanta, ki je ne more pregnati niti moderna medicina, niti postmoderno govorjenje o samokreaciji in reinkarnaciji. Smrt je stvarnost, ni lingvistična ali socialna konvencija, pa naj jo moderna kultura še tako odriva na stran in jo poskuša ignorirati. 

Kar je najbolj zaskrbljujoče je to, da je velik del krščanstva pristal na to moderno samoprevaro. Tudi velik del sodobnega bogoslužja je le še distrakcija od te končne človeške izkušnje. Kaj je t.i. »slavilna glasba« drugega kot distrakcija, ki vernike odvrača od tragičnega vidika naše eksistence?

Celo pogrebi so postali le še nekakšno praznovanje življenja umrlega. Le redko se še govori o »dolini smrtne sence« in prosi Boga, da naj ubogi duši izkaže milost. Namesto tega so postale popularne pogrebne pesmi kot je Sinatrova »My Way« in pogrebni govori, ki so namenjeni kvečjemu slavljenju umrlega. 

Od vseh bi morala Cerkev zagotovo biti najbolj realna. Cerkev ve, kako globoko je človeštvo padlo, razume ceno, ki jo je Kristus za nas plačal, in neizogibno smrt vsakega posameznega vernika. V psalmih ima Cerkev svoj ​​pesniški jezik, ki izrazi najgloblja hrepenenja človeštva. Predvsem to, da bi v naslednjem svetu našli večni in popolni mir. V starih bogoslužjih Cerkve, smrt meče dolgo, ustvarjalno in  katarzično senco. Naše čaščenje mora odražati realnost življenja, ki se mora spopasti s smrtjo preden pride vstajenje. 

Samo mrtvi namreč lahko vstanejo. Kot je videl drugi razbojnik na križu, se v Kristusovo kraljestvo vstopi skozi vrata smrti. Cerkev je včasih to vedela in v bogoslužju je bila prisotna tudi katarza, ki je marsikje danes izgubljena. Verniki so vsak teden zapustili mašo po soočenju z najglobljo resničnostjo svoje eksistence. Morda je ironično, ampak cerkev, ki sooča ljudi z realnostjo kratkosti življenja, jih pripravlja na vstajenje bolje od cerkve, ki gre naravnost do vstajenja brez tega »nerodnega« dejstva umrljivosti.

Bonhoeffer je nekoč vprašal: "Zakaj se je zgodilo, da je kino pogosto bolj zanimiv, bolj razburljiv, bolj človeški od cerkve?" Prav res, zakaj? Cerkev z manj realističnim pogledom na življenje kot tisti, ki ga najdete v kinu? Za nekatere bi to lahko bilo zabavno, zame pa je tragedija.

Prirejeno po Carl R. Trueman, izvirni članek: KLIK www.firstthings.com

Reši svojo dušo! (4) - O smrti

Premisli, kako se bo tvoje življenje izteklo. Prišel je dan, prišla je ura, od Boga od vekomaj določena: umreti moraš. Kdaj bo tista ura, seveda nihče ne ve. Pomisli pa, kako majhen vzrok je dovolj, da ti ugasne luč življenja. Ena sama tanka žilica v možganih ti poči, strupena žival te piči, vozilo se zvrne, kost v grlu obtiči… Dovolj je, vzame ti življenje.

Človek je res kakor kaplja na veji, le malo potreseš in pade. Smrt pride in zgrabi človeka kadar najmanj pričakuje. Koliko se jih zvečer uleže k počitku, drugo jutro pa jih najdejo mrtve! Mar se ne more tudi tebi to pripetiti? Malokateri izmed tistih, ki so umrli nagle smrti, je prej v življenju verjel, da bo tako umrl. Prišlo je pa tako in če je bil v smrtnih grehih, kje je zdaj? In kje bo vso večnost? Pa naj bo z drugimi kakor hoče, gotovo je to, da pride ura, ko boš moral tudi ti za ta svet oči zapreti za večno, odprl pa jih boš v večnosti in tam zagledal ali brezkončno noč ali brezkončen dan.

»Kakor tat bom prišel, neslišno in nepričakovano,« pravi Gospod. Ker On ljubi in želi tvoje zveličanje, te ob pravem času svari in opominja. Poslušaj zdaj Gospodov glas, dobro uporabi njegovo opominjanje, pripravljaj se na srečno smrt! Bodite pripravljeni! (Lk. 12,40) Kadar smrt pride, ni več časa za pripravljanje in obotavljanje. Človek mora biti takrat pripravljen. Gotovo je torej, da boš moral umreti in zapustiti ta svet, v katerem si bil igralec in gledalec obenem.  Kdaj bo to? V enem letu, mesecu, jutri? Kdo ve? – Moj Jezus, usmiljenje!

Premisli, kakšne bodo okoliščine tvoje smrti. Ležal boš onemogel v postelji. Poleg tebe bo stal duhovnik, ki te bo tolažil in ti pripravljal dušo na smrtni boj. Okrog postelje bodo stali tvoji sorodniki in bodo jokali. V blede roke ti bodo dali svečo… Glava ti bo čedalje težja in bo omahovala na vzglavje, oči ti bodo temnele, jezik bo suh in se prijemal nebesa, v grlu te bo dušilo, v prsih tiščalo, kri bo ledenela, srce bo počasi bilo… Dokler ne bo udarilo zadnjikrat.

Vse boš moral zapustiti in se od vsega ločiti. Položili te bodo v jamo, kjer boš trohnel. Črvi bodo tam notri žrli in grizli tvoje meso. Nič drugega ne bo ostalo od vsega kakor par oglodanih kosti in nekaj gnilega, smrdljivega prahu… Pojdi vendar, odkrij lepo okrašen grob in poglej noter. Kaj je ostalo od tistega bogataša, kaj od tistega oderuha, kaj od tiste nečimrnice? Glej, to te čaka na koncu življenja.

Tvojo smrtno posteljo bodo obdajali tudi hudobni duhovi, ki ti bodo pred oči postavljali vse tvoje grehe, ki si jih storil od tvoje mladosti. Zdaj, dokler si čil in zdrav, ti hudobni duh seveda zna vsak greh olepšati in zagovarjati, da bi te lažje zavedel. Šepeta ti v uho, češ, to ni velik greh, če se vdaš tisti nasladi ali strasti, če skrivaš tisto znanje, če kuhaš tisto jezo in sovraštvo v svojem srcu ali če zahajaš v tisto slabo družbo... Tako te slepi zdaj, toda ob smrtni uri ti bo razkrinkal in razgalil vso velikost tvojega greha in ti sam boš pri luči tiste večnosti, v katero se boš odpravljal, jasno spoznal, kako hudo je bilo, da si žalil neskončnega Boga. Zato zdaj, dokler je še čas, uporabi vse pripomočke, ki so ti na voljo. – Moj Bog, razsvetli me!

Premisli, da pomeni smrt tisti trenutek, tisti hip življenja, ki vse odloči in po katerem se ravna vsa večnost. Umirajoči se nahaja v bližini dveh večnosti. V katero bo šel, se bo odločilo v zadnjem hipu, ko bo zadnjikrat izdihnil. Po tistem trenutku se prične za dušo večnost, srečna ali nesrečna. Zato po pravici kličemo: o, predragoceni trenutek, ki boš  odločil mojo večnost! Odprl mi boš večnost veselja ali večnost trpljenja, večnost brezkončne sreče ali večnost brezkončne nesreč, večnost neminljive blaženosti ali pa neprestane žalosti.

Če rešiš dušo tisti zadnji hip, boš blažen in srečen za vedno in ne boš občutil več nobene žalosti. Če boš vreden pogubljenja, boš žalosten in obupan za zmeraj, dokler bo Bog to, kar je – Bog. V smrtni uri boš spoznal, kaj pomenijo te besede, ki so se ti v življenju morda zdele prazne: sveti raj, pekel, smrtni greh, žalitev Boga, prelomitev Božje postave, zamolčani grehi pri spovedi, nepovrnjeno tuje blago.

»O, jaz nesrečnež,« bo vzdihoval umirajoči grešnik, »še par trenutkov, pa bom stal pred Bogom.« Kako se bo glasila sodba? Kaj pojdem? V nebesa, v pekel? Veselit se z angeli ali v ognju žgat se s pogubljenimi? Bom otrok nebeškega Očeta ali suženj peklenskega duha? V kratkem, joj meni, bom zvedel. Kaj se bo zgodilo z menoj, če ne popravim tistega pohujšanja, ne vrnem tistega blaga, denarja ali dobrega imena, če ne odpustim od srca, če se ne spovem čisto? 

Takrat boš preklinjal dan, ko si grešil. Preklinjal slast in strast, jezo – prepozno! To preklinjanje ti ne bo pomagalo, ker ne bo prihajalo iz srca, ki ljubi Boga, ampak iz golega strahu pred kaznimi. To je razlika med popolnim in nepolnim kesanjem! – O, Gospod, glej, zdaj, v tem trenutku se hočem spreobrniti. Nočem spreobrnjenja odlašati. Zdaj hočem obuditi dejanje ljubezni do tebe in te objeti in v tvojem objemu umreti. Marija, mati moja, daj, da bom umrl pod tvojim varnim plaščem! Pomagaj mi, kadar pride ura smrti!

Skleni, da želiš zaničevati nečimrnost sveta, posebno pa strast svojega telesa, izvor tolikih grehov.

Skleni, da si boš, kadar se te poloti skušnjava, da bi Boga žalil, po tiho pri sebi rekel: »Spomni se, da boš moral umreti!«

Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str.19-24