Duhovniška obleka - kam je izginila?

Vplivni italijanski kardinal Giuseppe Siri, ki je kot eden izmed ključnih koncilskih očetov skrbno svaril pred napačnimi tolmačenji tedanje katoliške reforme, je januarja leta 1975 v reviji svoje genovske škofije izrazil naslednje tudi za naš čas pomembne misli:

»Izkaznice modernizma so med duhovščino postale kar oblačila, posvetna kajpak, ali vsaj na tak način zamaskirana duhovniška, da dajejo vtis posvetnosti. Italijanska norma sicer dovoljuje nošnjo 'clergyman-a', vendar še vedno velja, da je 'normalno' oblačilo talar. Oblika in barva: to sta dve stvari, ki sta v Italiji malokrat upoštevani. Kdor nosi talar, ga obtožijo, da se giblje izven napredka. Toda talar, prava 'obramba norme zakona o talarju kot normalnem oblačilu', omogoča, da se duhovniki nikoli ne izgubijo v množici, omogoča, da so opazni, da imajo priložnost oblikovati pričevanje o sakralnem in izražati pogum. K tej misli se bom moral še vrniti. V sedanjem trenutku je za duhovščino namreč najbolj nevarno to, da IZGINEJO. Duhovščina izginja, ker se ljudje v javnosti, kulturi, politiki in umetnosti več ne zavedajo, da obstajamo tudi mi, duhovniki. V naših duhovniških vrstah smo prišli celo tako daleč, da nekateri razglašajo konec krščanskega sveta. Dobro vem, da je ljudstvo v globini srca ohranilo vero in jo neumorno poživlja, vendar nas želi vsa protiklerikalna in masonska gorečnost, ki je zagospodovala nad skoraj vsemi sredstvi obveščanja, prepričati o nasprotnem, kakor da bi bila Cerkev že mrtva (kar ni niti malo res!); pri vsem tem pa se tudi znotraj naše hiše [t. j. Cerkve] pojavljajo takšni, ki vse to še pospešujejo. Ljubezen do promiskuitete, druženje s posvetnostjo, postavljanje pod vprašaj avtoriteto in Kristusa, ki jo je vzpostavil, tvori SPRIČEVALO PROGRESIZMA. Odhajanje v Taizé namesto v Lurd ali Rim tvori progresizem, medtem pa se premikamo k eni največjih preizkušenj v zgodovini.«

Navedene misli naj ne izzvenijo kot obtožba na račun dobronamernosti tistih duhovnikov, ki ne nosijo talarja (saj je tovrstna praksa najpogosteje rezultat pomanjkljive formacije v semeniščih in tako ne predstavlja njihove zavestne krivde), temveč naj služijo kot povabilo k večjemu pogumu pri posredovanju Kristusa v javnosti. Specifična duhovniška obleka namreč priča o tem, komu duhovnik pripada in za koga živi. Gre za enega izmed najlepših izrazov ljubezni do neveste Cerkve, s katero je duhovnik na nadnaravni način poročen, in Jezusa Kristusa, njegovega Učitelja, Kralja in Najvišjega duhovnika.

Božično darilo našim bralcem - red polnočne angelske svete maše

Blog Ad Dominum obeležuje pol leta svojega delovanja (v tem času je dosegel približno 20 tisoč ogledov) in ker želi njegovih osem piscev razveseliti bralstvo z božičnim darilom, objavljamo celotni dvojezični (lat.-slov.) red svete maše, ki se daruje kot prva izmed treh božičnih svetih maš (polnočna-angelska, zorna-pastirska, dnevna-slovesna). Misalček za ljudstvo je uporaben za vse svete maše, le spremenljivi deli se zamenjajo.

ZA PRENOS KLIKNI TUKAJ!

Naj vse bralce bloga Ad Dominum razsvetli in razveseli večna luč Novorojenca, ki je prevzel podobo človeka, da bi ga odrešil grehov in mu odprl pot do blažene večnosti.

Kakor pravi cerkveni oče sv. Avguštin: pred padcem je imel človek v raju možnost ne umreti (posse non mori), po Kristusovi smrti in vstajenju pa tisti, ki so Njemu zvesti, nimajo več nikakršne možnosti umreti (mori non posse), saj so po krstu sebi umrli v Kristusovi krvi in, v kolikor ohranjajo zvestobo Njegovi Cerkvi, živijo z Njim, čakajoč na prihod v raj, naposled pa na vstajenje mesa po poslednji sodbi.

Premišljujmo o tej neskončni ljubezni! V začetku nam je Bog dal možnost ne umreti, sedaj pa nam ponuja, da v celoti zavrnemo smrt in tako sprejmemo Njegovo obljubo, ki nam zagotavlja, da umreti sploh ne moremo, če živimo z Njim in v Njem.

Vse to ne bi bilo mogoče, če bi Oče ne poslal svojega Sina, če se ne bi sam Bog z rojstvom spravil v človeško meso. Božič je torej praznik našega odrešenja! Zahvaljujmo se Bogu, veselimo, da smo ljubljeni od Ljubezni same, in trudimo se za svetost.

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja IV

Rosite nebesa, od zgoraj in oblaki naj deže Pravičnega.

Kdor res z vsem svojim bitjem nekaj pričakuje, kdor je v tem podoben otroku, ki hrepeni po nečem, kar so mu starši (zlasti oče, ta tako teptana figura naših časov) obljubili, ta lahko napravi za svoje besede svetega kardinala in cerkvenega učitelja Petra Damianija, ki jih je izrekel v pridigi na dan pred božičem: “Končno smo z odprtega morja dospeli v pristanišče, od obljube do nagrade, od obupa do upanja, od dela k počitku”. Vendar pa je danes to živo in globoko hrepenenje, pričakovanje pod vprašajem. Ali sploh še po čem hrepenimo in kaj pričakujemo? Zdi se, da se je tisto razčaranje (ne razočaranje!, op. a.) iz življenja preneslo tudi na naše duhovno področje, saj tudi tam nismo nič kaj več očarani, temveč naveličani in celo razočarani.

Povprečnost, prozaičnost, sivi vsakdan. Temu se prepuščamo in se še kako pozna tudi v našem krščanskem udejstvovanju. Po eni strani sicer nič novega pod soncem, če še naprej sledimo besedam romanjolskega svetnika. Saj je isto veljalo za vse tiste duše pred Kristusom, ki so po besedah našega svetniškega kandidata Filipa Terčelja, “željno drhtele po Zveličarju sveta”. Kakor, da so povsem obupali tisti ljudje, da so se prepustili razočaranju in brezupu. Pa so vendarle še vedno vztrajali tudi v trudu za dober odnos z Bogom, v srcu pa vsemu navkljub ohranjali upanje, da pride Mesija. Nas danes je po večini ta brezup kar preplavil in tonemo v njem. Kot bomo videli, je vprašanje enega od velikih literatov 20. stoletja precej na mestu: “Je Cerkev tista, ki je zapustila človeštvo, ali pa je človeštvo tisto, ki je zapustilo Cerkev?” pravi Thomas Stearns Eliot. Mi se seveda bolj nagibamo k drugi možnosti in vidimo, kako razkristjanjeno človeštvo namesto po odrešenju, raje posega po razno-raznih uspavalih, ki so še bolj kot uspavala “narkotiki”.

Ni pa bilo isto za ljudi Stare zaveze. Takole pravi Peter Damiani: “Glasniki Božje obljube so se vrstili eden za drugim, a niso prinesli nič novega, razen obnovitve ene in iste obljube. Zato se je naš Psalmist prepustil spancu, poslednje note njegove harfe pa se zdi, da so tožile nad Gospodovim zamujanjem: “Odklonil si nas in nas zavrgel, zakasnil si prihod svojega Maziljenca” (prim. Ps 89,39).” Svojo utrujenost in obupanost so namreč znali razgrniti pred Boga, kakor smo lahko videli pri psalmistu.

Mi danes tega več ne delamo. Veliko časa porabimo za pritoževanje, za iskanje izgovorov, za smiljenje samemu sebi… Toda vse to ostaja strogo na človeški ravni – bodisi sami sebi nekaj govorimo in se pritožujemo nad gnilim življenjem bodisi se pritožujemo prijateljem in drugim. Vsekakor tega časa ne porabimo za to, da bi naše življenje razgrnili pred Bogom. Če se svetih zakramentov že poslužujemo, se nanje slabo pripravimo, če se sploh kaj. Drži tudi, da je današnji človek zelo oklestil ali celo popolnoma opustil molitev. Sploh, ko govorimo o družinski molitvi, a bo to držalo tudi glede osebne molitve. Opažamo torej dejstvo, da se ne poslužujemo več vseh tistih sredstev, ki človeka posvečujejo. Kam bo ob vsem tem Gospod položil svoje milostne darove? Kje je sploh še kaj prostora v naših skupnostih, v naših družinah in nas samih za Odrešenika?

Odpre naj se zemlja in rodi Zveličarja.

Veliko tako ostaja nekih obljub in besed, kar pa je vse skupaj prazno. Najbolj ostanemo razoroženi pred našimi mladimi, ki jim je dovolj vsega govoričenja in praznih obljub nas odraslih, temveč želijo končno te obljube videti uresničene: “Kaj govoriš, pokaži že enkrat!” Odrasli pa odhajajo poklapani, ker so mislili, kako bodo “že oni pokazali”, kako bodo “že oni sami zmogli”… In seveda ne zmorejo, ker niso supermani, še manj bogovi. Ne bi vendarle že enkrat priznali, da potrebujemo odrešenje? V tej smeri bomo morali delati, da odpremo srca Božji milosti. Treba se bo vrniti k molitvi in svetim zakramentom. Na kratko bomo rekli, da se bo treba spet zateči pod okrilje matere Cerkve, če resnično želimo, da nas pride obiskat Zveličar. Veliko dela bo treba, kakor nam lepo pove sv. Janez Krstnik: “Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka.” (Lk 3,4b-5). A se splača potruditi, če želimo kaj več od samo komercialnega in čustvenega Božiča. Morda bo letos že prepozno – ali pa tudi ne, saj je še vedno nekaj možnosti v teh dveh dneh, da stopimo na pravo pot, ki je pot za Kristusom, a v naročju matere Cerkve, ki jo skrbno varuje in vodi tudi sveta Božja Mati Marija.

Samo tisti, ki je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, si lahko privošči to, o čemer nam pravi Damiani: “Potem, ko od tožbe preide k predrznosti, psalmist glasno zakliče: “Pokaži se vendar ti, ki si se dvignil nad kerube!” (Ps 80,2). Ti, ki sediš na prestolu Moči, obkrožajo pa te čete letečih angelov, ali ne boš spustil svojega pogleda na človeške sinove, ki so sicer res žrtve greha, ki ga je storil Adam, a si ga ti sam dopustil? Spomni se, kakšna je naša narava, ki si jo ti sam ustvaril po svoji podobnosti in sličnosti. Če pa je vsak živeči človek nečimrnost, potem je to tudi v tem, da je narejen po tvoji podobi in sličnosti. Spusti torej nebesa in stopi dol – spusti nebesa svojega usmiljenja nad nesrečne, ki te rotijo in nas ne pozabi za vedno”.

To so vzkliki vseh nas, pa če se jih zavedamo ali ne, saj vsi ljudje ležimo v blatu in razdejanju, sami pa si ne moremo pomagati. Potrebujemo nekoga, ki je večji od vsega tega, torej tudi od vsega zla, krivic, bolezni in bolečine, večji od vsega hudega. Potrebujemo svetlobo, ki je močnejša in večja od vsake teme. Zato upravičeno kričimo in ne bomo utihnili, kakor je veljalo tudi za preroka Izaija, “ki je v velikanski moči svojega hrepenenja dejal: “Zaradi Siona ne bom molčal, zaradi Jeruzalema ne bom legel k počitku, dokler pravični, ki ga pričakuje, ne bo prišel v vsem svojem sijaju. Predri torej nebesa in pridi”! Zato torej Cerkev v božični “devetdnevnici” (ki je v resnici osemdnevnica, a so jo po zgledu neposredne priprave na druge praznike enako poimenovali, tudi zato, da se ne bi mešala z božično osmino, op. a.) v en glas vzklika, goreče vzklika iste prerokove besede. Kakor bi bili na predvečer pomembnega izpita na “faksu”, smo tudi mi že naveličani vsega in samo še pričakujemo, da se vendarle zgodi, kar se ima zgoditi.

Nadaljuje sveti kardinal, da imamo tudi mi dovolj preroških besed: “Naj se sedaj umaknejo, saj ni več radosti in tolažbe za nas vse do tedaj, dokler nas sam Zveličar ne bo počastil in nam, s poljubom na ustnice, dejal: “Uslišani ste”. Kaj smo pravkar slišali v spevu? Posvetite se, Izraelovi sinovi in bodite pripravljeni – jutri bo namreč prišel Gospod”.

Kako pomembno je torej – nam pravi opat iz Solesmesa, dom Prosper Guéranger – da dan pred Božičem preživimo v: »Svetem in pobožnem veselju«. Božični dan je namreč poseben, saj je Bog postal človek. Če za vse ostale praznike velja, da se jih začne praznovati šele na predvečer, potem je tu drugače, saj praktično že od zore 24. decembra ne obhajamo več adventa, razen kar zadeva barvo, ki ostaja vijolična. Dandanes je sicer res težko, da bi v vsej polnosti vstopili v ta predpraznični dan, vsaj v fizičnem smislu. Vendar pa to še ne pomeni, da se bi morali kristjani ravnati ta dan enako kot vsi ostali in panično tekati naokrog v iskanju še zadnjega ne-vem-česa, ki je pravzaprav podobno tistemu narkomanskemu: »Rabim, nujno rabim še en šus«.

Blagoslovil si, Gospod, svojo deželo, odvrnil sužnost Jakobovo.

Kolikor je le mogoče, pripravimo ta dan zlasti svoja srca, svojo notranjost, da bomo zares nekaj doživeli. Da bodo naše »notranje oči«, kakor pravi Guéranger: »Videle ob sveti uri rojstvo tistega, ki prihaja, da razsvetli vsako bitje«. To vse velja, seveda, če pričakujemo Odrešenika Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Če pa, nasprotno pričakujemo božička, potem nas je žal potrošniška in porabniška mašinerija že preveč posrkala vase. Žal sem tudi iz ust brata duhovnika slišal, kako je otrokom govoril o božičku. Utemeljil je: “Veš, same pravljice so jih…” Božič ni nobena pravljica, temveč dejstvo! Bog je postal človek, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, ne pa, da bi dosegli neko začasno omamo!

Kot pa smo dejali še zgoraj, še vedno ne velja obupati, saj je vsaki zasvojenosti tudi mogoče uiti. Kdove, mogoče pa nam uspe prav letos. Vsaj deloma. Vsi lepo povabljeni, da se potrudimo – vsak posebej in vsi skupaj -, da letošnji 24. december vendarle preživimo tako kot je treba. Naj bo to dan priprave, za posameznika in družino, na praznični božični dan. Skušajmo se naravnati na valovno dolžino božičnega praznika, edinstvenega dogodka v zgodovini človeštva, ko se je sam Bog sklonil k ljudem, da bi jih rešil iz njihovega žalostnega stanja in jim odprl vrata v večno veselje.

Cerkev je za vse ljudi!

Lambert Ehrlich, le kdo ga ne pozna. Vsak katoličan je že slišal zanj. Duhovnik, mučenec, doktor in profesor, etnolog, eden največjih Slovencev časa med obema vojnama. Kljub načelni hvali in kipom so njegova dela skoraj pozabljena. Ehrlichov simpozij v Rimu je bil izveden pred enajstimi leti. Njegovih del ne bomo našli na policah katoliških knjigarn. V njih je preveč jasnosti za današnje mlačne, ne mrzle ne vroče ljudi. V delu »Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji« piše sledeče: »Sicer hočejo vse takoimenovane krščanske veroizpovedi biti Kristusove. Nočejo se prepirati s katoliško Cerkvijo; tako lahko svobodno  delamo vsak po svoje za razširjenje krščanstva. A prav tu stopi na plan katoliška Cerkev in trdi, da je ona edinozveličavna, edinoresnična, da ima polno in celo resnico. Naš čas očita zato Cerkvi, da je ošabna in nestrpna; ni čuda! Živimo v dobi, ki zahteva brezmejno svobodo, svobodo tudi v verskem mišljenju; češ, da je vse, tudi vera, v neprestanem razvoju. Cerkev pa je tu neizprosna. Pri vsaki drugi veri, ki jo je ustanovil kak človek, bi bila to v resnici neznosna ošabnost. Toda pri katoliški Cerkvi je to samo neizogibna doslednost.« Trda je ta beseda, bi danes rekli. Stvari se spreminjajo in (na žalost) take knjige (domnevno) niso primerne za slovenske vernike. Anslem Grün bo boljše branje, mislijo uredniki. Angeli, vino, to zanima ljudi.

 Nadaljujmo z dr. Ehrlichom: »Kaj hoče biti katoliška Cerkev?  Ustanova, družba, sestav, zavod Kristusov: toda vse to še ne označi celega bistva katoliške Cerkve. Razen tega, da izvira neposredno in izključno od Kristusa, trdi nekaj presenetljivega: V njej živi še danes Kristus Bog, ki je pred blizu 2000 leti (delo je izšlo leta  1919 op. p.) hodil po zemlji: Evangelij opisuje preteklo življenje Kristusa; a Cerkev je živ evangelij, ki opisuje sedanje življenje in delovanje Kristusa. Čula je besede iz Kristusovih ust: 'Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.' Ona se v nekem oziru enači s Kristusom in trdi, da iz nje govori in uči Kristus, da ponavlja Kristus v njenih bojih in križih svoje nekdanje muke in boje, ona trdi, da se Kristus v njej na novo poraja, uči in blagoslavlja, ozdravlja in ponavlja čudeže, se daje na novo bičati, obsojati in na križ pribijati, in da se v Cerkvi vedno spet na novo ponavlja Kristusovo vstajenje. Zato govori z božjim naglasom. Druge vere trdijo, da imajo resnico, da kažejo pot, a katoliška Cerkev pravi, da govori iz nje sam Kristus, ki je dejal: 'Pridite k meni vsi, jas sem pot, resnica in življenje!'« Ni kaj dodati. Ehrlichovo pisanje je tako jasno, da ga lahko berejo in razumejo osnovnošolci.

 V dopolnitev dodaja: »Tu se pokaže takoj bistvena razlika med katoliško Cerkvijo in drugimi verstvi. Skupno delovanje, vzajemno versko delo, kakor si ga domišljujejo verstva, je izključeno. Koga pa iščejo krščanske vere? Seveda Kristusa! A Kristus je pri meni, odgovori katoliška Cerkev. Kako naj ga torej iščemo drugod? Očitajo naši Cerkvi ošabnost, ker hodi sama svojo pot in se noče bratiti z nikomer. – Seveda bi to bila ošabnost in nestrpnost! Toda v tem slučaju ni; zakaj v njej je sam Kristus, živa resnica. Očitati bi torej morali ošabnost Kristusu samemu. – Katoliška Cerkev nastopa kot božja ustanova, govori v božjem imenu, svari, uči, razsoja in obsoja kot božji sodnik.«

Lahko bi rekli, da so te besede naravnost čudovite, a hitro nas javno mnenje posvari, da so danes drugi časi. Zato predlagamo, da se na hitro sprehodimo po Katekizmu Katoliške Cerkve in pogledamo, kaj Cerkev danes pravi o Cerkvi in njenem vplivu na druge ljudi in ostala verstva.

Jud Alfonz Ratisbone, spreobrnjen po čudodelni
svetinjici. Z bratom usatnovil Kongregacijo
naše Gospe Sionske, za spreobrnjenje Judov

1. »Svet je bil ustvarjen zaradi Cerkve.« (760) Tako razumemo, da Cerkev kliče vsakega človeka, da bi bil njen ud, ne glede na religijo, v kateri se je rodil. Če je bil svet ustvarjen zaradi Cerkve, kdo bi se lahko počutil blizu Bogu in bil obenem oddaljen od tega svetega Dela?

2. Katoliška Cerkev je »v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo«. (763) Kdo bi se torej lahko imenoval kristjan s tem, da ostaja zunaj Njegovega kraljestva? Katera druga religija, katera »cerkev« razen Katoliške bi lahko trdila, da jo je ustvaril Bog sam?

3. »Edini srednik Kristus je svojo sveto Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost.« (771) Če je Cerkev vidni in sveti organizem, kako naj bi bili v božji milosti, božji prijatelji, medtem ko ostajamo daleč od tega občestva, ki ga je ustanovil sam Bog (Sin), ki ga Bog (Oče) vodi in Bog (Sveti Duh) oživlja?

4. Katoliška Cerkev je edino »orodje odrešenja za vse ljudi«. (776) Ostajati daleč od tega orodja zaradi napačne navezanosti na vero in kulturo, v kateri se je človek rodil, je popolnoma napačno. Bili bi kakor nekdo, ki bi sledil staršem v greh in smrt.

5. »Kristus in Cerkev – to je torej »celotni Kristus«.« (795) Je mogoče torej izreči večje bogokletje kakor »Kristus – da, Cerkev – ne«? In kako torej ne kazati vsakemu »kristjanu«, naj bo evangeličan, protestant ali pravoslavni, da je samo ena Cerkev s Kristusom celotni Kristus in ne vse cerkve tega sveta?

6.  »Do prelomov, ki ranijo edinost Kristusovega telesa (razlikujemo herezijo, apostazijo in shizmo), pride zaradi grehov ljudi.« (817) Grozno bi bilo ne poudariti greha herezije in shizme v dialogu z nekatoliškim sogovornikom. Grešnike svariti, nevedne učiti in braniti Resnico so dela usmiljenja, ki nam jih nalaga Kristus sam, to so naše dolžnosti.

7. Katoliška Cerkev je »Noetova ladja, ki edina rešuje iz vesoljnega potopa.« (845) Se torej zavedamo krivde mnogih današnjih ekumenistov, ki zaradi ugajanja ljudem (bolj kot Bogu) škodujejo bližnjemu, ker mu ne kažejo, kje se danes nahaja Noetova ladja, ki jih edina lahko reši?

8. Cerkvi je »naložena nujnost in hkrati sveta pravica oznanjati evangelij vsem ljudem.« (848) So judje ljudje? Muslimani? Budisti in hindujci so ljudje? Res se o tem lahko vprašamo, ko gledamo, kako je ta Gospodov misijonarski ukaz danes  zanemarjen in opuščen. Nekateri blebetajo, da naj Cerkev ne bi imela »specifičnega poslanstva za spreobrnjenje judov« (tako nek kardinal). Te in podobne zmote so bile zapisane celo v vatikanskem časniku Osservatore Romano. Vse ljudi evangeliziramo, ker jih ljubimo. Ne evangelizirati pomeni ne ljubiti. Tretje možnosti ni.

 

9. » Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat, zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo.« (900) Te besede niso dovoljkrat izrečene pri naših pridigah, niti v naših občilih. 

Vsi katoličani imajo dolžnost evangelizirati vse nekatoličane. To naj počnejo do konca sveta in do prenehanja obstoja vseh človeških religij (v nebesih namreč obstaja samo ena, to je katoliška). Ta dolžnost ne izhaja od škofa ali župnika, ampak od Boga. Tako nam je nihče ne more odvzeti, prepovedati ali okrniti. Če bi nas neka avtoriteta želela usmeriti v ljudske menze (ki so potrebne!), medtem ko bi si mi želeli evangelizirati, imamo pravico poudariti, da nas Bog po krstu in birmi kliče k apostolatu in da ta naloga nikoli ne mine. Ne mine kakor ne mine Zakrament. Ta apostolat pa mora biti namenjen vsem ljudem. Izjeme niso predvidene. Tudi če bi si nekateri svetovni mogočniki želeli zagotoviti odtujenost od našega dela, je Kristus za vse ali za nikogar. Gotovo ni samo za tiste, ki so imeli srečo roditi se, brez zaslug, v pravi veri. 

Katekizem nam jasno kaže, da je dolžnost tako posvečenih kot laikov nositi oznanilo odrešenja vsem ljudem. To oznanilo, ki je Kristus, je neločljivo povezano z eno in edino  Kristusovo Cerkvijo.


Viri:
Lambert Ehrlich, Katoliška Cerkev kraljestvo božje na zemlji. Celovec: Družba sv. Mohorja; 1919
Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca; 1993
Fabrizio Cannone. Bisogna convertire i non cattolici?.Il settimanale di Padre Pio.2013;19(XII):22-24