četrtek, 21. november 2013

Gostujoče pero: Blaž Koman, Iz svetega rastem v svet




Ob sklepu leta vere (2012/2013): Iz svetega rastem v svet (Blaž Koman)
 

 Dandanes mi mnogi verniki ali zgolj znanci radi hote ali nehote vržejo kost z že docela banalizirano in izzvenelo izjavo: »Ampak, jaz sem veren, zakaj bi potem moral hoditi k maši?« Ali pa: »Saj ti ni treba hoditi k maši, da si vernik. Tisti duhovnik tam je itak 'kar tko malo'.« Tovrstne popolnoma zbegane izjave zbeganih iskalcev, ki niti niso sami krivi za to, da se jim po glavi podijo vse te nerazumne ideje, so mi vedno nova iztočnica za debatiranje, pričevanje in tudi osebno premišljevanje okoli svete maše.

V kolikor tvoja vera ni tako trdna, da bi zmogel verovati in razumeti univerzalnega, temeljnega in brezkompromisnega pomena zakramentov, še najbolj pa zakramenta svete evharistije – zahvale. Gre za Najsvetejši (!) oltarni zakrament, ki ga Jezus pri zadnji večerji zapove (!) in za vekomaj zapečati z besedami: »To delajte v moj spomin.« Ne reče: »Če boste imeli čas,« ali »če se vam bo ljubilo,« ali »če vam bo hudo ali si boste zaželeli dobre družbe vrstnikov in zabavne glasbe.« Ne. Kristus zapove, naj počnemo to v Njegov spomin in v odpuščanje grehov.

Mnogi tudi radi rečejo: »Ja, pa saj je pomembno konec koncev le to, da spoštujem druge ljudi.« In nemalokrat slišim to tudi iz ust sester in bratov v katoliški veri. Vendar tako v Stari kot v Novi Zavezi nam Bog na prvo mesto postavlja enako zapoved: ljubezen – do Njega. In kdo smo mi, da si bomo sploh drznili misliti zoper Božje (!) zapovedi?

Kaj ima vse to s sveto mašo? Vse. Kdor ima resnično trdno vero in hodi po poti Kristusa, ne bo nikoli rekel: »Ne rabim maše in Cerkve, ker sem lahko tudi tako dober človek in vernik.« Rekel pa bo: »Vse, kar potrebujem, je Bog in On mi bo priskrbel več, kot bi si jaz želel.«

Z resnično vero v srcu ne bom stopal k sveti maši zgolj kot k nekemu obredu spomina (brez Kristusove resnične navzočnosti v kruhu in vinu) ali še huje: k nekemu koncertu, nastopu pevskega zbora. Ne bom šel tja, ker mi doma tako rečejo, ker bom tam srečal ljudi iz domače okolice in se pokazal pred duhovnikom, da bi videl, kako svet sem, ko hodim redno k maši. Ne!

 Z resnično vero v srcu bom stopal k sveti maši kot najsvetejšemu obredu, pri katerem bom deležen prisotnosti Najsvetejšega in obhajila z Najsvetejšim. In iz te ljubezni do Boga se bo izražala tudi moja zunanja drža. Kajti, ali nima vsak rad, da v kolikor nekomu nekaj pomeni, mu ta to tudi izkaže? Ali nima potem Bog kot naš Stvarnik, naša Pot in naš Rešitelj toliko večje pravice, da mu izkažemo največje časti, ki mu jih zmoremo izkazati?

Vse moje življenje moram črpati iz svetega in ne iz sveta. Svetno je minljivo. Je grešno. Meseno, strastno in spotikljivo. Vodi v stranpoti in prepade. Dokončno tudi v pekel, ki je tako resničen kot nebesa. Le ko črpam iz svetega, se ognem pastem (po)svetnega. In kaj je svetejše od Najsvetejšega, ki je resnična prisotnost Boga Odrešenika?

Na prvem mestu je vprašanje, kako pristopam k Najsvetejšemu? Kako vstopim v sveti prostor cerkve, kjer je v tabernaklju nenehno bivajoče Najsvetejše? Mnogi radi uporabljamo/uporabljajo prispodobo s stopanjem pred kakšnega vladarja ali pomembno svetovno osebnost, ki je vredna naših časti in spoštovanja. Kako potem stopiti pred Vladarja, ki mu gredo resnično vse največje in celo nepredstavljive zasluge? Zagotovo sta tu na mestu spoštljivost in ponižnost. Če bi šel v skrajnost, bi rekel, da bi se moral vsakič, ko bi vstopil v cerkev in se spomnil Najsvetejšega v tabernaklju ali izpostavljenega na oltarju, vreči na tla in se od sreče, veselja in radosti zjokati, ker smem zreti Vate, ki si mi »alfa in omega«.

Vsak bo ob premisleku in prevrednotenju njegove resnične ljubezni do Boga prišel do sklepa, kako se pravilno obnašati pred Njim. Od tod tudi obnašanje med celotnim obredom svete maše. Spoštljivi prikloni, kadar so na mestu, glasna molitev, spoštovanje svete tišine, zagotovo pa (zame) najpomembnejše: klečanje med samim evharističnim obredom. Pri trenutkih, ko se bistvo pod podobama kruha in vina spremeni v Kristusovo Telo in Kri. Takrat moram verovati in v duhu te vere izkazati najgloblje spoštovanje do svojega Odrešenika in Stvarnika.

Iz mojega odnosa do Boga, do Najsvetejšega, črpam tudi razumsko pomen lepe in spoštljive liturgične drže. Ne molim, kot bi branil enajstmetrovko ali ne slonim na klopi in se oziram po prostoru, da bi mi čas hitreje minil. Moje bistvo je v času obreda v polnosti usmerjeno k Bogu. Moja molitev gre Njemu, moje prošnje gredo Njemu in ko je čas za obhajilo, ga obhajam spoštljivo in ponižno, pristopim z lepo sklenjenimi dlanmi v spoštljivi molitveni drži, pokleknem in užijem Njega z obhajanjem na usta.

Zakrament svete maše in dar, da smem prejeti Gospoda pri obhajilu, sta temelj vsakega vernika. Iz evharističnega Kristusa črpa bit in gradi temelje svojega posvetnega življenja. Moj odnos do Najsvetejšega, do svetega, mi ne dovoljuje, da bi stopil pred Boga ali ga celo užil (!) v stanju nečistosti in obtežen z grehi. Kajti moja duša, ki prebiva v meni, se bo pri obhajilu napojila s Svetim Rešnjim telesom. V kakšen prostor želim takrat spustiti Kristusa? Zato razumem, da moram pred tem svoje grehe pri zakramentu svete spovedi predati na oltar pred Boga in ga prositi odpuščanja. Ta sveti (!) zakrament pa zopet vodi tudi v poboljšanje v mojem svetnem (!) življenju.

Ko tako stopam pred Boga in ga častim z vsemi zaslugami, ki Mu gredo, zavedno in nezavedno gradim tudi svoj odnos do sveta, ki me obdaja. Tako iz svetega, presežnega in Najsvetejšega črpam za posvetno in minljivo. Tako grem k sveti maši z veseljem, da se bom zopet vsaj za nekaj časa ves (!) predal Bogu, da bom prejel Njega, ki mi bo dal moč in v čigar veri lahko delam tudi čudeže. S takšnim pristopom bom tudi lažje razumel, ne le veroval, sveto. 

Obračal se bom na svetnike in iskal v njih zgled, ki ne bo nekaj obskurnega in meni tujega, morda celo čudnega, norega, nenavadnega, ampak jih bom razumel, kajti zato, da so sveti, so se tudi sami ne le pri maši, ampak z vsem svojim življenjem predali Bogu. In iz svoje popolne predanosti so ustvarili krasne stvari. V njih je Sveti Duh deloval z vso močjo, njihova ljubezen do bližnjega je bila nepredstavljiva, njihova strpnost neskončna, njihova zmožnost prenašanja bremen trdna in neuklonljiva, njihova volja jeklena in njihovo življenje živeto v polnosti.

Vse to pa so dosegli iz vere in po veri, ki jih je vedno znova in znova vodila v ponižnosti in spoštovanju pred Najsvetejše in k obhajilu.


8 komentarjev:

  1. Spoštovani,

    redno spremljam objavljene zapise na Vaši spletni strani. Vsebina zapisanega in koncept bloga me prijetno presenečata, prav nič me tudi ne moti (za razliko od nekaterih), da njegovi avtorji ostajajo anonimni; razumem namreč, da se tolikokrat deklarirana strpnost znotraj slovenske Cerkve pogosto konča tam, kjer se mnenje večine razlikuje od mnenja manjšine.

    Moderatorjem bloga pa predlagam, da v primeru objavljanja člankov z navedbo avtorja (enako kot je to v navadi pri drugih publikacijah) navedejo vsaj nekaj podatkov o njem. To se mi zdi dosti bolje kot bralčevo iskanje le teh, po možnosti s pomočjo spletnega iskalnika. Ravno v primeru članka pod katerim objavljam komentar ( njegova vsebina je lepa in v celoti skladna s katoliškim naukom) sem prišel v resno zagato. Ko sem v spletni iskalnik vpisal ime avtorja, sem naletel na meni doslej neznanega blogerja Blaža Komana, o katerem je mogoče prebrati, da je študent teologije, pesnik ter oseba, ki na spletni strani You tube objavlja svoje videoposnetke. Ker me je vsebina članka pritegnila, sem želel od tega avtorja prebrati kaj več. Tu pa je sledilo pravo presenečenje; v javno objavljenih videoposnetkih gospoda Komana je vse polno vulgarnih izrazov (spolnih delov človeškega telesa), nekatere izmed njegovih pesmi pa so tako prostaške, da bi bi se jih utegnil sramovati še najbolj svobodomiseln poet. Da ne bo pomote; omenjeni avtor ima vso pravico, da v okviru svobode govora oziroma literarnega izražanja, objavlja tudi takšna dela ( seveda dokler ne poseže v pravice drugih), menim pa, da njegovo ime ne bi smelo imeti mesta na tradicionalnem katoliškem blogu, vsaj dokler isti avtor javno objavlja literarna dela, ki so po svoji vsebini za vernega katoličana pohujšljiva ter žaljiva za Jezusovo in Marijino brezmadežno srce.

    Skoraj prepričan sem, da je moja začudenost posledica dejstva, da ob objavljenem prispevku (razen imena in priimka) niso navedeni podatki o avtorju. Povedano drugače; da je pri mojem spletnem iskanju prišlo do zmote o osebi (error in persona) pisca gospoda Blaža Komana.

    Lep pozdrav in obilo blagoslova pri nadaljnjem delu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za dobrohoten komentar in pohvalo našega dela.

    Glede konkretnega pisca pa takole: sami lahko jamčimo le za vsebino, ki je objavljena na tem blogu. V ostalo se ne mešamo. Konec koncev je vsak človek tako dober kot tudi grešnik (nekdo svoje grehe prikriva, nekdo pa jih zaradi svoje osebnosti kaže tudi navzven). Morda pa bo vaš dobrohoten komentar dosegel tudi konkretnega pisca, da bo bolj pazljiv pri svojem javnem objavljanju. Na to ga bomo tudi sami bratsko opozorili.

    Še nekaj: bistvena je pri tem članku vsebina in ne njen avtor. Vsebina pa je (kot ste sami ugotovili) neoporečna.

    OdgovoriIzbriši
  3. Spoštovani uredniki bloga Ad Dominum,

    hvala za Vaš hiter odgovor oziroma pojasnilo k mojemu komentarju. Veseli me, da ste moj prispevek razumeli prav v takšnem pomenu, kot je bil tudi v resnici mišljen – zgolj dobrohotno, bratsko opozorilo v dobro Vašega in našega, v teh pogosto zmedenih časih, zlata vrednega bloga.

    Dovolite mi, da z enakim namenom napišem še nekaj stavkov. Uvodoma dvoje: (i) da moj prispevek nikakor ni namenjen ocenjevanju literarnega dela avtorja članka „Iz svetega rastem v svet“, za katerega ime in delo sem danes slišal prvič. Upam, da se bom imel priložnost z njim kdaj osebno srečati in reči kakšno besedo o njegovem pesniškem opusu; (ii) da v nobenem primeru ne želim, da moje pisanje izpade kot moraliziranje oziroma puritanstvo. Kot ste sami pravilno navedli, je vsak človek nagnjen h grehu in sam sem verjetno med zadnjimi, ki bi imel moralni kapital (zlasti na področju contra sextum) obsojati grehe drugih. Zato ne obsojam, le opozarjam.

    Na formalnopravni ravni je mogoče pritrditi Vašemu stališču, da odgovorni urednik prevzema odgovornost le za tisto, kar je objavljeno v njegovem mediju, nikakor pa ne za ostala pisanja določenega avtorja. Če bi takšen odgovor prejel na primer od odgovornega urednika katerega izmed dnevnih slovenskih časnikov, seveda ne bi mogel ugovarjati. V obravnavanem primeru pa je vendarle drugače. Od samega začetka v Vašem blogu (po moji presoji povsem upravičeno) opozarjate na razraščujoči pojav relativizma v Cerkvi in družbi na sploh. Ocenjujem, da je Vaš odgovor žal napisan ravno v tem duhu; pomembno je zgolj kaj je avtor objavil na naši spletni strani, njegovo siceršnje delo pa nas ne zanima, vanj se ne vmešavamo. Predstavljajmo si, da bi odgovorni urednik humanistične revije, ki se zavzema za odpravo smrtne kazni, objavil članek rablja, ki vsakomesečno izvršuje smrtne kazni in jih bo tudi v prihodnje, v katerem avtor na vso moč obsoja smrtno kazen in se zgraža nad njenimi izvrševalci. Posmeh bralcev bi požela publikacija, ne avtor članka.

    Za pravilno razumevanje napisanega moram biti žal konkretnejši. Priznam, da zaradi pomanjkanja časa nisem uspel prebrati vseh javno objavljenih tekstov gospoda Blaža Komana, za moj odziv sta zadoščali dve pesmi objavljeni na njegovi spletni strani1. Prva nosi naslov „Perverzna“, druga „Drugič“. V njiju se avtor izraža na skrajno vulgaren, da ne rečem pornografski način. V prvi osebi ednine opisuje spolne prakse, ki morajo vsakemu (tradicionalnemu ali bolj liberalno usmerjenemu) katoličanu predstavljati greh, ker po svoj naravi globoko posegajo v človekovo dostojanstvo. V pesmi „Drugič“ celo na koncu namiguje na uporabo abortivne jutranje tabletke. Pomislimo samo, da je tovrstna avtorjeva poezija prosto in brez opozorila dostopna ne le odraslim, temveč tudi otrokom in mladini.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nadaljevanje predhodnega komentarja:

    Pritrditi je potrebno Vaši navedbi, da smo vsi grešniki, ter da eni grehe skrivamo pred ostalimi, drugi jih kažemo navzven. Vendar pa moramo biti pošteni in priznati, da tudi greh grehu ni enak. Zagotovo je lažji tisti, ki je storjen v trenutku človeške šibkosti, od greha, ki ima za posledico pohujšanje drugih. Sprašujem se kako lahko avtor pričujočega članka brez tveganja utemeljenega očitka hipokrezije (ki se nam katoličanom sicer pogosto očita) zatrjuje, da mora vse svoje življenje črpati iz svetega in ne iz sveta, ker svetno vodi v stranpota in končno v pekel? Kako lahko zagovarja vredno prejemanje svetega obhajila, („Moj odnos do Najsvetejšega, do svetega, mi ne dovoljuje, da bi stopil pred Boga ali ga celo užil (!) v stanju nečistosti in obtežen z grehi“), obenem pa dopušča, da so na njegovih spletnih straneh trajno objavljene pesmi z eksplicitno pornografsko vsebino?

    Bralca, ki si bo skušal odgovoriti na zgornji (sicer retorični) vprašanji, boste po moji oceni težko prepričali z argumentacijo, da je pomembna le vsebina objavljenega prispevka, ne pa siceršnje avtorjevo delo.

    Dragi uredniki bloga Ad Dominum, pa tudi avtor prispevka „Iz svetega rastem v svet“. Sprejmite mojo kritiko kot dobronamerno in se z menoj vred priporočite pokojnemu profesorju Antonu Strletu, ki je dobršen del svojega življenja daroval za čistost in pravovernost katoliške literature, da bi imeli pravo spoznanje, kaj je primerno publicirati in kaj bolje obdržati zase.

    V upanju, da bom v prihodnje na blogu Ad Dominum imel možnost prebrati še kakšen lep prispevek gospoda Blaža Komana (seveda objavljen po tem, ko bo svoje spletne strani očistil tistega, kar nanje ne sodi) Vas prisrčno pozdravljam.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dragi bralec.
      Mogoče smo se narobe razumeli. Mi ne zagovarjamo in ne podpiramo neprimernih vsebin avtorja in ne mislite, da od nas ni slišal trde besede proti neprimernim vsebinam. Zavrnitev teh pisarij pa mora priti iz avtorjeve strani. Iz lastnega spoznanja grešnosti in neprimernosti preteklih dejanj bo lahko nadaljeval bo strmi stezi proti nebeškemu cilju. Mi mu lahko stojimo ob strani, kakor bratje v Kristusu, ga opominjamo, mu pomagamo, dajemo zgled in seveda priložnost, da se iz naših napak uči. Nismo se želeli farizejsko odmakniti ali zahtevati, da bi avtor ustrezal našim merilom ampak ga sami spodbudili, da bi za nas nekaj napisal. Iz naše strani je to to.

      Izbriši
  5. Lepo pozdravljeni,

    najprej naj povem, da bom odgovoril na kratko, ker se resnično ne čutim dolžnega podajati svoje apologije pred nikomer drugim razen Bogom.

    Pa vseeno, čutim, da gredo nekateli deli komentarjev zoper moje dostojanstvo, zato namenim tudi del apologije vam.

    1.) Najprej mi pade v oči dejstvo, da se tako intenzivno ukvarjate z mano, kot z Bogom, ko pa se deklerirate za izrazito pravovernega kristjana. Ne bom lagal, pozornost mi prija, pa vendar sem zapisano ubesedil, ker sem čutil dolžnost, da nekaj povem, ne pa, da bi se govorilo o meni.

    2.) Kdor ne razume literarnega ustvarjanja, bo seveda pisal takšne pravičniške kritike. V oziru vaših komentarjev bi si drznil reči, da ravno tako kot verjamete v težo mojih pesmi, kjer opisujem profanosti, ki so stvarnost(!), verjamete tudi v vile v mojih pesmi, kjer plešejo po jasah in občudujem njihovo čistost.

    Moje literarno ustvarjanje je lahko razumljeno na mnoge načine. Lahko je plastična kritika družbe in ko nastaviš ogledalo, se marsikdo zgraža mad podobo v njem. Lahko je izražanje mojih tegob ali pa popolnoma transcendenčno ontološko iskanje. Ali pa nič od tega.

    Presojo, ali pišem iz izkustva ali opazovanj in v želji, da postavim družbi ogledalo, prepuščam vam. Ker se že ravno čutite dolžne soditi o meni. Katoliško? Človeško? Saj razumete ...

    3.) V javnem življenju sem vedno dostopen in odprt za marsikatero debato ali pogovor. Večinoma se zadržujem v NUK-u ali bližini centra Ljubljane. Vabilu na pijačo in pogovor se bom brez obotavljanja odzval.

    Verjetno nisem odgovoril na vse očitke, morda niti ne želim, zagotovo pa mi ni treba. Vam pa zavidam vaše svetniško življenje brez spotik v preteklosti, v kolikor pa ste tudi sami kdaj klonili, vam čestitam, da to tako uspešno prikrivate.

    Sam se zavedam svoje grešnosti, vendar v hoji za Kristusom iščem svetost. Na poti padam in se pobiram in ker menim, da sem spreten z besedami o tem in onem tudi kakšno besedo zapišem. V spomin in opomin sobivajočim in zanamcem.

    Lep vikend želim še naprej in obilo Božjega blagoslova.

    Mir z vami bratje in sestre v Kristusu našem Gospodu,

    A. Š. ("Blaž Koman")

    OdgovoriIzbriši
  6. Res lep zapis! Globok, iskren, pa tudi hudomušen, kjer je treba.

    OdgovoriIzbriši
  7. Lep zapis, pravzaprav nimam nič proti, če bi se avtorjev "stil" redno pojavljal ;)
    In tako mimogrede: Ne sodimo, da ne bomo sojeni...

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...