Izbrana poglavja spravaške teologije

Ivo Kerže

Izbrana poglavja spravaške teologije

V zadnjih tednih smo v našem osrednjem katoliškem časopisu lahko zasledili serijo prispevkov na temo, ki smo mislili, da je že za časom. V njih je namreč govora, ne boste verjeli, o slovenski spravi. Ti prispevki so poučni v toliko, ker prinašajo tistih nekaj nezgrešljivo reduktivnih razlag evangeljske besede, ki so tako značilne za slovenski katoliški spravni diskurz. Mislim tu na prispevke Martina Vuka, ki je v treh nadaljevanjih razkril med pismi bralcev Družine svoje videnje spravnega procesa. Podobno uglašeni sta nadaljevanji, ki jih je na to temo prispeval Jošt Klemenc v prilogi Slovenski čas.

Prilika o izgubljenem sinu

Oba avtorja naslanjata svoja izvajanja na priliko o izgubljenem sinu iz Lukovega evangelija. V izgubljenem sinu oba avtorja prepoznata slovenskega komunista, ki se je v svojem revolucionarnem početju izneveril Očetu in njegovim zapovedim, v starejšem bratu pa prepoznata žrtve revolucije oz. protikomunistično stran. Kot vemo, je starejši brat v tej priliki nekoliko vprašljiva figura in dejansko naša avtorja želita projecirati to vprašljivost na protirevolucionarni tabor. Problematičnost starejšega brata je pač v tem, da sicer, za razliko od mlajšega, ne prekrši Očetovih zapovedi in ostane doma, vendar mlajšega brata ne sprejme, ko se le-ta vrne domov: mu ne odpusti.

Podobna drža naj bi po mnenju Vuka in Klemenca bila lastna današnjemu protikomunističnem taboru, ki se je med vojno sicer povsem upravičeno postavil po robu revolucionarnemu teptanju Božjih zapovedi, vendar sedaj, iz podobnega vzgiba kot starejši sin, noče odpustiti krvnikom. Klemenc zato kvalificira slovenske nasprotnike komunizma s kaj slikovitimi izrazi. Imenuje jih namreč »užaljene 'pravičnike'«, zavistne »do izkušnje vseh tuzemnih 'radosti', ki si jih je mlajši brat lahko privoščil«, pa še kot »arogantne, nesramne, jezikave, odklanjajoče, hladne, razjezljive, trmaste, nespravljive« ter »hinavce«. Podobne atribute pripisuje slovenskemu protikomunistu tudi Vuk, le da jih ne razvrsti tako podrobno. Skratka, slovenski protikomunist, ki se sicer ima za kristjana, to v resnici ni, ker ne premore evangeljske ljubezni do sovražnikov, ki vključuje odpuščanje.

Gre tu, kot vidimo, za razmišljanje, ki smo ga bili verjetno že kdaj deležni. Slišali smo ga lahko, denimo, tudi v začetku tega meseca pri sv. maši na teharski komemoraciji. Bralec mi bo oprostil, če se bom sedaj osredotočil na pretres navedene navezave na evangeljsko priliko in se ne bom spuščal v podrobnejši prikaz ekstravagantnih zamisli, ki jih Vuk izpelje iz te temeljne ideje in ki vključujejo zapiranje članov ZZB in NSZ skupaj v kletke po receptu prostozidarja Marka Twaina (to bi naj bilo po njegovem silno zabavno), pa zamisel o tem kako bi bilo smiselno, da bi se, kot na kaki paradi ponosa, domobranec in partizan demonstrativno objemala na bodočem evharističnem kongresu.

Kdo je oče? Kdo je sin?

            Prva stvar, ki bi jo lahko povedali o Vukovi in Klemenčevi navezavi omenjene prilike na slovensko situacijo je, da se za razliko od izgubljenega sinu slovenski komunisti nočejo skesani vrniti v Očetovo hišo. Nočejo uvideti zgodovinske resnice, da so grešili, ker so izvedli zločinsko revolucijo.

Druga pripomba: slovenski protirevolucionarni tabor, kakor ga sam poznam, bi ne le z odpuščanjem, pač pa s prav velikim veseljem sprejel tak skesan povratek, zato bi ta tabor bilo bolj smiselno vzporediti z očetom iz prilike. Starejši brat ima prej poteze tipičnega slovenskega komunista, ki se ima, v svoji fatamorganski enobejevski razlagi zgodovine, za pravičnika, ki je užaljen, resnično užaljen že samo, če se njegova senca dotakne sence bivšega domobranca. Vidimo torej, da ta prilika za slovensko situacijo preprosto ni ustrezna: tudi zato ne, ker v tej priliki ni tematiziran bratomor, ki pa je osnovna resničnost slovenske revolucije.

Kdo so farizeji?

Bistveno bolje zato izraža našo realnost starozavezna pripoved o Abelu in Kajnu, ki se običajno v tej navezavi navaja, ali pa, če se želimo držati Nove zaveze, prilika o vinogradniku in viničarjih iz Matejevega evangelija (Mt 21, 33-46). Gre za priliko, kjer vinogradnik pošlje svojega sina k viničarjem, da bi dobil od njih pridelek. Oni pa rečejo sami pri sebi, ko vidijo sina: »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine« (v. 38). Temu bi komunisti rekli »planiranje prvotne akumulacije kapitala«. Zgrabijo ga in ga ubijejo. Jezus nato vpraša poslušalce kaj menijo, da bo storil vinogradnik, ko bo zvedel za to in oni mu odgovorijo: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (v. 41). Mi bi temu rekli: lustracija in privatizacija.

Jezus je priliko, kot je razvidno iz nadaljevanja (v. 45), uperil proti judovskim verskim voditeljem, saj ga bodo prav ti ubili kot Sinu Vinogradnika, in to zato, ker se je judovski miselnosti upiral nadnaraven značaj Jezusovega mesijanstva. Predstavljali so si Mesijo, ki bo prinesel tostransko oblast, bogastvo in slavo, ne pa križ, na katerem bo vse to križano. Vemo, da nasproti tem »hudobnežem« (v. 41) ni bil Jezus prav nič prijazen. Kjer jih je videl, jih je zmerjal. Celo fizično jih je napadel z bičem (Jn 2, 15). Z njimi očitno ni ravnal prav nič spravno, kot bi želela zgoraj omenjena pisca, da bi naj mi ravnali s komunisti. In komunisti so do nerazpoznavnosti podobni tem farizejskim in saducejskim »hudobnežem«, saj je tudi njihovo socialno mesijanstvo usmerjeno v tostranski raj na zemlji.

Čehljanje ušes

Vidimo torej, da spravna vizija, ki nam jo na osnovi omenjenih in podobnih zlorab evangeljske besede ponujajo glasniki sprave že celih dvajset let, ni v duhu evangelija, saj evangelij terja od nas, da s tostransko usmerjenimi mesijanizmi ravnamo nadvse ostro in radikalno: nespravljivo. Gre za tisto nespravljivost z nosilci logike tega sveta, ki je stala Janeza Krstnika glavo, ki je Jezusa pripeljala na križ in ki je stala življenje vse mučence, ki jih premore zgodovina Cerkve. Gre za tisto nespravljivost (ne le duhovno, pač pa po potrebi tudi fizično, kot je bil fizičen oni Jezusov bič v templju), ki terja pogum za odločno oznanjevanje resnice pred svetom, ki resnico sovraži, ker sovraži luč in je noče sprejeti (Jn 1, 5). Naši psevdo-evangeljski glasniki sprave pa se zde kot tisti, ki iz strahu pred svetom ali pa iz želje, da bi mu ugajali, postavljajo luč pod mernik (Mt 5, 15) pozabljajoč, da Jezus ni prišel, da prinese mir, ampak razdor (Lk 12, 51). Toda ali ni bilo to že nekje napovedano: »prišel bo namreč čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvračali od resnice« (2 Tim 4, 3).

Zdi se torej, da bi lahko rekli skupaj z Mahničem (tudi glede na omenjeno navajanje Marka Twaina): naši spravaši verujejo »edino le v bodočo cerkev sv. Janeza, na cerkev čiste ljubezni brez dogme. Bog nima več biti Bog resnice in pravice, ampak le ljubezni, ki ima odpreti svoja nebesa brez ozira na vero – vsem ljudem in slednjič še hudičem samim! Ta nebesa so nebesa – framasonska, in Bog ta, Bog – framasonski!« (Rimski katolik I, 319).