torek, 24. marec 2020

Ob spopadu s koronavirusom


Kardinal Raymond Leo Burke je v soboto 21. marca na praznik sv. Benedikta na svoji spletni strani objavil:


Dragi prijatelji,

že nekaj časa se borimo proti širjenju koronavirusa COVID-19. Glede na vse lahko rečemo, da se bo boj nadaljeval še nekaj časa, saj je še toliko neznanega o tej kugi. Virus je namreč izredno zahrbten in ima sorazmerno dolgo inkubacijsko dobo – nekateri pravijo da 14, drugi celo 20 dni – in je zelo nalezljiv, mnogo bolj kot drugi do zdaj nam znani virusi.

Eno glavnih naravnih sredstev za obrambo pred koronavirusom je izogibanje tesnemu stiku z drugimi ljudmi. Pomembno je vzdrževati primerno razdaljo – nekateri priporočajo vsaj meter, drugi zopet šest metrov – od drugih oseb in seveda, da se izogibamo skupinskim srečanjem, kjer so osebe v neposrednem stiku. Ob tem se virus prenaša tudi kapljično, posebej ob kihanju in brisanju nosu. Zato je pomembno, da si pogosto umivamo roke vsaj dvajset sekund z milom in vročo vodo ter uporabljamo razkužilo in razkužilne robčke. Enako pomembno je razkuževati tudi mize, stole, pulte in druge površine, ki bi lahko omogočile kapljično okužbo. Če kihnemo ali si brišemo nos je priporočeno, da uporabimo papirnat robček, ki ga nato takoj zavržemo in si umijemo roke. Seveda morajo biti tisti, ki so okuženi s koronavirusom ločeni od drugih in tisti, ki po svojem počutju sklepajo, da bi morda lahko bili okuženi, naj bodo v samoizolaciji in naj iz ljubezni do bližnjega ostanejo doma, dokler jim ne odleže.

Živim v Italiji, kjer je virus posebej smrtonosen, zlasti za starejše in že bolehne ljudi. Zato me veseli, da se prebivalci Italije obnašajo odgovorno, ko skušajo sebe in bližnje zaščititi pred okužbo. Kot vam je verjetno že znano, je italijanski zdravstveni sistem trenutno zelo obremenjen, ko poskuša zagotoviti zdravljenje in tudi intenzivno nego za najbolj ogrožene. Prosim molite za Italijo, še posebej za tiste, za katere je koronavirus lahko usoden in tiste, ki zanje skrbijo. Kot državljan ZDA spremljam širjenje virusa tudi v svoji domovini in opažam, da si prebivalci ZDA vedno bolj prizadevajo zaustaviti širjenje virusa, da se jim ne bi doma zgodilo kot v Italiji.

Trenutna situacija nas navdaja z žalostjo in tudi s strahom. Nihče se noče okužiti z virusom in si ne želi, da bi se okužili drugi. Posebej si ne želimo, da bi okužba s virusom ogrožala naše ljube stare starše in druge, ki jih je že tako prizadela bolezen. Ko se borimo proti širjenju virusa smo na nekakšnih prisilnih duhovnih vajah, zaprti v svojih domovih brez običajnih stikov s svojimi sorodniki in prijatelji. Za tiste, ki so v karanteni, pa je situacija še težja, saj jim je onemogočen vsak fizični stik.

Četudi bi zanemarili skrb pred okužbo z virusom, pa ne moremo prezreti ekonomskega opustošenja, ki ga je povzročilo širjenje virusa. Ima namreč hude učinke na posameznike, celotne družine in vse s katerimi se srečujemo v svojem vsakdanjem življenju. Seveda si ne moremo zatiskati oči pred možnostjo še hujšega opustošenja narodov in držav, pa tudi vsega sveta.

Imamo se pravico poučiti o vseh naravnih sredstvih in jih nato tudi uporabiti, da se zaščitimo pred okužbo. Dobrodelnost temelji na uporabi vseh preudarnih sredstev za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Kakorkoli pa morajo ta naravna sredstva upoštevati naše življenjske potrebe, kot so: hrana, voda in zdravila. Oblasti tako še vedno, kljub vse večjim omejitvam gibanja posameznikov, dovoljujejo obisk živilske trgovine in lekarne, seveda ob upoštevanju vseh predvidenih ukrepov, tako varne razdalje, kakor razkuževanja vseh, ki obiskujejo trgovine in lekarne.

Ob upoštevanju vsega kar potrebujemo za naravno življenje, pa ne smemo pozabiti, da je naše prva skrb nadnaravno življenje z Bogom. Spomnimo se Gospodove besede v Janezovem evangeliju: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Kristus je gospodar narave in zgodovine. On ni oddaljen od nas, niti ni brezbrižen za svet, saj nam je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V boju z zlom koronavirusa je torej naše najmočnejše orožje povezanost z Gospodom v molitvi in pokori, pobožnostih in svetem bogoslužju. Pojdimo h Kristusu, da nas bo rešil kuge in vsega hudega, saj vedno odgovarja s čisto in nesebično ljubeznijo. Zaradi tega so za nas tako nujni, posebej pa v teh kriznih časih, obiski naših cerkva in kapel, obhajanje zakramentov in javnih pobožnosti ter molitev.

Kakor nam je omogočeno nabavljati hrano in zdravila, če ob tem pazimo, da ne širimo okužbe s koronavirusom, tako bi nam moralo biti omogočeno tudi moliti v naših cerkvah in kapelah, prejemati zakramente in se udeleževati javnih molitev in pobožnosti, da bi tako mogli spoznati Božjo bližino in ostati blizu Bogu ter ga prositi za pomoč. Brez Božje pomoči smo namreč izgubljeni. V preteklosti so se verniki v času epidemij vedno zatekali h goreči molitvi in procesijam. V misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962 je denimo poseben obrazec za sv. mašo v času kuge in sicer votivna maša za odvrnitev množičnega umiranja v času kuge (Missae Vitivae od Diversa, n. 23). Tudi v tradicionalnih litanijah Vseh svetnikov molimo: Kuge, lakote in vojske – reši nas o Gospod!

Ob velikem trpljenju in ob srečanju s smrtjo se nam pogosto zastavlja vprašanje: »Kje je Bog?« Vendar je pravo vprašanje: »Kje smo mi?« Bog je namreč vedno z nami, da bi nam pomagal in nas rešil, posebej v času težkih preizkušenj in smrti. Vendar smo mi pogosto deleč stran od Boga, ker se mu nismo popolnoma posvetili, niti dnevno ne molimo, niti ga ne častimo.

V teh dneh mi je mnogo pobožnih katoličanov izrazilo svojo globoko žalost in obup, ker ne morejo moliti in častiti Boga v svojih cerkvah in kapelah. Razumejo sicer trenutno nujnost vzdrževanja razdalje med ljudmi in spoštovanja ostalih preventivnih ukrepov, ki bi jih lahko zlahka upoštevali tudi v bogoslužnih prostorih. A so kljub temu pogosto prisiljeni, da z veliko bolečino sprejmejo dejstvo, da so njihove cerkve in kapele zaklenjene in jim je onemogočen dostop do zakramenta sv. spovedi in zakramenta sv. evharistije.

Istočasno veren človek ne more razmišljati o sedanjem žalostnem stanju v katerem smo se znašli, ne da bi pomislil, kako zelo je sodobna kultura oddaljena od Boga. Nismo zgolj ravnodušni do njegove navzočnosti v naši sredi, ampak smo celo naravnost uporni Bogu in zapovedim po katerih nas je ustvaril in nas vzdržuje pri življenju. Pomislimo le na agresiven napad na človeško življenje, moškega in ženske, ki ju je ustvaril Bog po svoji podobnosti in sličnosti (1 Mz 1, 27), napad na nedolžne in nemočne nerojene otroke, na tiste, ki so najbolj potrebni naše pomoči, na tiste, ki so obremenjeni s težkimi boleznimi ali na tiste s posebnimi potrebami. V kulturi, ki ne spoštuje človeškega življenja, smo vsak dan priča vedno hujšemu nasilju.

Ne moremo si zatiskati oči niti pred perverznim napadom na nedotakljivost človeške spolnosti, na našo identiteto moškega ali ženske, pod pretvezo spolne samoopredelitve, pogosto nasilno nasprotne Božji izbiri. Z vedno večjo zaskrbljenostjo smo priča uničujočemu učinku tako imenovane "teorije spola" na posameznike in družine.

Smo tudi priče poganstva, – in to celo v Cerkvi – ki časti naravo in zemljo. Nekateri, tudi člani Cerkve, pojmujejo zemljo kot svojo mater, kot da smo iz nje izšli in je ona naše odrešenje. Vendar smo od Boga, stvarnika nebes in zemlje. Samo v Bogu je naše odrešenje. Saj molimo z navdihnjenimi besedami psalmista: »Le on [Bog] je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval.« (Ps 62 [61],7) Smo tudi priče neverjetno posvetnega življenja vernikov, ki v njih ogroža Kristusovo Božje kraljestvo, učlovečenega Božjega Sina, Kralja nebes in zemlje. Priča smo tako velikemu zlu malikovanja in češčenja samega sebe in sveta, namesto da bi častili Boga stvarnika vsega stvarstva. Z žalostjo spoznavamo resničnost navdihnjenih besed sv. Pavla: »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen!« (Rim 1,18.25)

Več ljudi, s katerimi sem govoril o trenutni svetovni zdravstveni krizi in njenih posledicah, mi je izrazilo upanje, da nas bo – tako posameznike kot družine in tudi kot družbo – popeljala bližje h Bogu, ki nam je gotovo blizu in je neizmeren v svojem nenehnem usmiljenju in ljubezni. Brezdvomno so vsa velika zla, kot je denimo kuga, posledica izvirnega greha in naših osebnih grehov. Bog s svojo pravičnostjo odpravlja nered, ki ga v našem življenju in v svetu povzroča greh. Dejansko Bog zahteve svoje pravičnosti izpolnjuje s svojim Božjim usmiljenjem.

Bog nas ni zapustil v kaosu in smrti, ki ju je greh vnesel v svet, ampak je poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da trpi, umre, vstane od mrtvih in se vrne na desnico Božjega veličastva, da tako vedno stane z nami, nas osvobaja greha in nas vnema s svojo ljubeznijo. V svoji pravičnosti je Bog prepoznal naše grehe in nujnost zadostitve zanje, v svojem usmiljenju pa nam daje milost, da se pokesamo in spreobrnemo. Prerok Jeremija je molil: »Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost, krivdo svojih očetov, res, grešili smo zoper tebe. Ne zaničuj nas zaradi svojega imena, ne omalovažuj prestola svojega veličastva! Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!« (Jer 14,20–21)

Bog nam nikoli ne obrača hrbta, niti nikoli z nami ne prelamlja svoje zaveze verne in trajne ljubezni, četudi smo mi pogosto brezbrižni, hladni in nezvesti. Ko nam sedanje trpljenje razodeva toliko ravnodušnosti, hladnosti in nezvestobe, smo poklicani, da se obrnemo k Bogu in prosimo za njegovo usmiljenje. Prepričani smo, da nas bo uslišal in nas obdaril z usmiljenjem, odpuščanjem in mirom. Svoje trpljenje pridružujmo Kristusovemu trpljenju in smrti, kakor uči sv. Pavel: »Dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) Ko živimo v Kristusu, spoznavamo resničnost svetopisemske molitve: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, njihovega zavetja ob času stiske.« (Ps 37 [36],39) V Kristusu nam je Bog v celoti razkril resnico, izraženo v molitvi psalmista: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (Ps 85 [84],11)

V naši popolnoma posvetni kulturi, gledamo na molitev, pobožnost in bogoslužje, kot na druge življenjske aktivnosti, ki niso nujno potrebne, kot na primer obisk kina ali nogometne tekme in se jim lahko odpovemo, da bi tako preprečili smrtonosno okužbo. Toda molitev, pobožnosti in bogoslužje, predvsem zakrament sv. spovedi in sv. maša, pa sta bistveno potrebna za vzdrževanje zdravega in polnokrvnega duhovnega življenja ter iskanje Božje pomoči v času splošne velike nevarnosti. Zaradi tega preprosto ne moremo sprejeti določil posvetnih vlad, ki obravnavajo bogoslužje enakovredno obisku restavracije ali atletskega tekmovanja. Po drugi strani pa so ljudje, ki že tako trpijo zaradi posledic kuge, zdaj prikrajšani še za resnična srečanja z Bogom, ki je med nami [po zakramentih. op. p.], da bi ozdravljal in delil mir.

Duhovniki in škofje se moramo javno zavzeti, da je nujno, da katoličani  molijo in častijo Boga v svojih cerkvah in z javnimi procesijami prosijo Boga, da blagoslovi svoje zelo trpeče ljudstvo. Vztrajati moramo, da naj državne omejitve, seveda tudi v korist države, upoštevajo velik pomen dostopa do bogoslužnih prostorov, posebej v času državnih in mednarodnih kriz. V preteklosti, resnici na ljubo, so vlade razumele pomembnost vere, molitve in bogoslužja za odvrnitev kuge.

Če smo v času nevarnosti okužbe našli način, kako poskrbeti za hrano, zdravila in druge življenjske potrebščine, ne da bi neodgovorno tvegali širjenje okužbe, bomo gotovo lahko na podoben način našli pot, kako poskrbeti za nujne potrebe duhovnega življenja. Omogočili bi lahko denimo, večje število sv. maš in pobožnosti, pri katerih bi tako lahko sodelovalovalo večje število vernikov, ne da bi kršili ukrepe za zajezitev okužbe. Številne cerkve in kapele  so dovolj velike, da lahko skupini vernikov omogočijo skupno molitev in bogoslužje, ne da bi kršili predpise o primerni razdalji. Spovednice s tradicionalnimi mrežami so pogosto opremljene – če niso je to mogoče zlahka storiti – s pregrinjalom, ki ga je mogoče razkužiti, tako da je možen dostop do zakramenta sprave brez velikih težav ali nevarnosti za prenos virusa. Če cerkev ali kapela ne premoreta dovolj osebja, ki bi moglo redno razkuževati klopi in druge površine, ne dvomim, da bi prišli na pomoč tudi drugi iz hvaležnosti za dar sv. evharistije, sv. spovedi in pobožnosti ter bi z veseljem pomagali.

Če iz kakeršnega koli razloga vendarle nimamo dostopa do svoje cerkve ali kapele, se spomnimo, da so tudi naši domovi del naših župnij, da so »majhne Cerkve« v katere prinašamo Kristusa, po tem ko smo ga srečali v »veliki Cerkvi«. Naj v času krize naši domovi odsevajo resnico, da je Kristus gost vsakega krščanskega doma. Nanj se obračajmo z molitvijo, zlasti rožnega venca in drugimi pobožnostmi. Če podoba Jezusovega presvetega Srca z podobo Marijinega brezmadežnega Srca še vedno ni ustoličena v našem domu, je zdaj čas da ju ustoličimo. Kraj kjer je v našem domu podoba Presvetega Jezusovega Srca je naš »majhen« domači oltar, pri katerem se zbiramo, da se zavemo, da Kristus biva z nami po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca in da tukaj polagamo svoja pogosto uboga in grešna srca v njegovo častitljivo prebodeno Srce, ki nas je vedno pripravljeno sprejeti, nas ozdraviti grehov in nas napolniti s svojo Božjo ljubeznijo. Če želite ustoličiti podobo Presvetega Srca Jezusovega vam priporočam molitvenik The Enthronement of the Sacred Heart of Jesus, ki je dosegljiv pri Marian Catechist Apostolate. Mogoče ga je dobiti tudi v poljskem in slovaškem jeziku.

Tistim, ki nimate dostopa do sv. maše in sv. obhajila, priporočam pobožnost duhovnega obhajila. Ko smo pripravljeni za prejem sv. obhajila, torej v stanju milosti to je ko se ne zavedamo nobenega smrtnega greha, ki smo ga bili storili in nam še ni bil odpuščen v zakramentu sv. spovedi in ko želimo prejeti Gospoda v sv. obhajilu, a to ne moremo, se duhovno združimo s sveto mašno daritvijo in molimo h evharističnemu Gospodu z besedami sv. Alfonza Maria Ligvorija: »Ker te sedaj ne morem prejeti zakramentalno, pridi v moje srce vsaj duhovno.« Duhovno obhajilo je lep izraz naše ljubezni do Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Gotovo nam bo podelil obilje milosti.

Podobno storimo tudi, ko se zavedamo, da smo storili smrtni greh in ne moremo pristopiti k zakramentu pokore ali spovedi. Cerkev nas v tem primeru vabi h popolnemu kesanju, to je obžalovanju greha, ki prihaja  »iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse.« Obuditev popolnega kesanja »doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čim prej pristopiti k zakramentalni spovedi« (KKC 1452). Obuditev popolnega kesanja nam omogoča prejem duhovnega obhajila.

Na koncu pa vera in razum, kot vedno skupaj iščeta pot do pravične in prave rešitve te težke preizkušnje. Uporabiti moramo razum, ki naj bo navdihnjen z vero, da bomo našli pravilen način s katerim se bomo spopadli s smrtonosno epidemijo. Pravilen način pa daje prednost molitvi, pobožnosti in bogoslužju, da bi izprosili Božjo milost za ljudstvo, ki trpi in je v smrtni nevarnosti. Ustvarjeni po božji podobi in sličnosti uživamo dar razuma in svobodne volje. Če bomo uporabljali ta dva božja darova skupaj z božjimi darovi vere, upanja in ljubezni, bomo našli pravo pot v trenutni svetovni preizkušnji, ki je vzrok tolike žalosti in strahu.

Zanesemo se lahko na pomoč in priprošnjo velike množice naših nebeških prijateljev, s katerimi smo tesno povezani v občestvo svetih. Deviška Božja mati Marija, sveti nadangeli in angeli varuhi, sveti Jožef, resnični ženin Device Marije in zaščitnik vesoljne Cerkve, sveti Rok, ki ga kličemo na pomoč v času epidemij in drugi svetniki in blaženi, ki se jim običajno priporočamo so z nami. Vodijo nas in nam zagotavljajo, da bo Bog vedno poslušal naše prošnje in nanje odgovoril s svojim neizmernim usmiljenjem in neskončno ljubeznijo.

Dragi prijatelji, to razmišljanje sem želel deliti z vami, ker se globoko zavedam kako zelo trpite zaradi pandemije koronavirusa. Upam, da vam bo razmišljanje v pomoč. Predvsem pa upam, da vas bo spodbudilo, da se boste v molitvi in bogoslužju obrnili na Boga, vsak po svojih možnostih in tako izkusili Božje ozdravljenje in mir. Obljubljam, da se bom spominjal tudi vaših molitvenih namenov pri svoji molitvi in pokori, posebej pri daritvi sv. maše.

Prosim vas, da se me spominjate v svojim vsakdanjih molitvah.


Navodila in molitve za ustoličenje podobe Presvetega Srca Jezusovega: Enthronement
Posvetitve družin Presvetemu Srcu Jezusa v slovenščini: dlib

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...