nedelja, 05. oktober 2014

Sem ločena in ponovno civilno poročena katoličanka. Prepričana sem, da bi bil smrtni greh, če bi pristopila k svetemu obhajilu



Louise Mensch[1]

Sem ločena in ponovno poročena katoličanka. K maši hodim vsak teden. Ko moji otroci želijo, da jih pospremim k obhajilu, grem z njimi ter prekrižam roke na prsih. Moj najmlajši še posebno rad pristopa k blagoslovu, čeprav vedno sprašuje, kdaj bo lahko vzel »kruh«. Odgovorim mu: »Ko boš razumel, da to ni 'kruh'«. [2]

Sama nisem nikoli niti pomislila, da bi pristopila k obhajilu po svoji ločitvi in ponovni civilni poroki – svoje prve poroke nisem nikoli skušala razglasiti za nično iz različnih razlogov, ki jih tu ne bom omenjala. Vem, da nisem dobra katoličanka ter da živim življenje, ki ga Cerkev smatra kot prešuštnega. Kljub temu upam, da sem v stanju božje milosti, a si tega seveda ne drznem trditi. Ne drznem si pristopati k svetemu obhajilu. Moj katekizem mi pravi, da bi bil nadaljnji smrti greh, če bi v svojem stanju prejela obhajilo.

Ljudje v podobnem stanju kot sem jaz so posebno spodbujani, – v katekizmu – da redno hodijo k maši in duhovno prejmejo obhajilo, kar počnem vsak teden. Upam, da bom nekega dne spet v stanju posvečujoče milosti, ko bom spet lahko prejela obhajilo tudi fizično. Prav tako upam, da me Bog, kljub mojemu grehu, varuje v senci svojih kril; da me Marija, upanje grešnikov, ovija s svojim plaščem milosti. Sem slaba katoličanka, a tudi verna katoličanka. A v Cerkvi obstaja frakcija, ki očitno verjame, da smo verni katoličani staromodna klika, ki jo je treba čim prej odstraniti, skupaj s klečanjem med prejemom obhajila in svilenimi naglavnimi rutami vred. [3]

Sveto obhajilo je za večino angleških škofov postalo čisto protestantsko. Namesto prave Kristusove prisotnosti v evharistiji – ki bi se jo morali v svetem strahu bati sprejeti tudi v našem najboljšem stanju – je obhajilo zanje postalo le znak, simbol, skupen obrok, »znamenje skupnosti«.

Naslednji teden se bo v Rimu začela izredna sinoda o družini pod vodstvom papeža Frančiška. Reformatorji so polni upanja, da bodo škofje pod papeževim vodstvom liberalizirali cerkveni nauk o ločenih in ponovno poročenih katoličanih. Liberalni »katoliški« tednik Tablet je temu posvetil svojo glavno zgodbo v zadnji izdaji, kar me je močno potrlo. Začeli so s citiranjem vodilnega liberalca kardinala Kasperja: »Cerkvena popolna prepoved obhajila za ločene in ponovno poročene…«

Kje naj začnem? Cerkev ne dovoljuje prejemanja Boga v sveti evharistiji tistim, ki so v stanju smrtnega greha. Tudi pred svojo drugo civilno poroko sama nisem vedno prejela svetega obhajila – v stanju hudega greha, ko nisem našla časa ali volje za temeljito spoved. Dejstvo je, da nihče v stanju resnega greha – kakršenkoli ta že je, v mojem primeru je to prešuštvo – ne more vredno sprejeti Kristusa. Če ga pa sprejmemo nevredno, zagrešimo dodaten smrtni greh.

Članek v Tabletu je imel naslov »Argument za milost« in med branjem sem se počutila kot da se moram zavzeti za nas bednike, ki še vedno verjamemo v temelje: greh, spoved, odveza, resnična prisotnost in podobno. Kar kardinal Kasper počne, je le vabljenje cele generacije ljudi v tedenski smrtni greh. Kako je to milostno? Kako je to v pomoč? Ali liberalni reformatorji lahko vsaj enkrat združijo svojo željo za reformami z osnovno logiko? Če želijo dovoliti takim kot sem jaz pristop k svetemu obhajilu, zagovarjajo eno od naslednjih dveh možnosti: da ni več prešuštno imeti spolne odnose izven zakonske vezi ali da lahko vsakdo brezskrbno pristopa k obhajilu, ne glede na svoje duhovno stanje, torej tudi v stanju še tako hudega greha. 

Ti dve možnosti pa nikakor nista skladni s katoliško vero. Če greh ni pomemben, kaj je bil potem smisel križanja? Zakaj ni Kristus končal s »skupnim obrokom« na veliki četrtek in preskočil vse »tečne« opravke naslednjega dne?

Obstajajo načini, po katerih bi ločeni in ponovno poročeni lahko pristopili k svetemu obhajilu. Olajšajmo in pospešimo proces ugotavljanja morebitne ničnosti zakona. Tukaj bi lahko Cerkev bila bolj blaga ter podeljevala več dispenzov v samem procesu. Postopek »radikalne sanacije«, po katerem zakon postane poln – podeljen iz različnih razlogov – bi lahko bil izveden pogosteje. To moč Cerkev dejansko ima. [4]

Teološko je Cerkev kot velik stolp – potegnimo en zidak iz njega in sesula se bo cela zgradba. Zato ne moremo kar reči, da spolni odnosi izven poroke niso prešuštni ali da lahko ljudje v stanju smrtnega greha pristopijo k svetemu obhajilu. Lahko pa natančneje pogledamo na pristojnosti Cerkve, da razglasi, kdo je v stanju smrtnega greha in kdo ne, prav tako je v moči Cerkve v nekaterih primerih zakon razglasiti za celovit.
Nič me ne bo nikoli prepričalo prejeti obhajilo v stanju smrtnega greha, razen v izjemnih primerih. To sem storila nekoč na poroki moje sestre, ko je nekdo protestantske vere vzel posvečeno hostijo ter jo, v nevednosti, spravil kar v žep plašča. Po maši sem pristopila k njemu ter ga prosila za hostijo, ki mi jo je izročil. Na hitro sem pomolila ter se pokesala in jo nato zaužila. Zdelo se mi je, da je to manjše zlo, gotovo pa je bil tak moj namen. Upam, da je bilo v okoliščinah, kot so bile moje, dejanje sprejemljivo (čeprav v to nisem prepričana). Upam, da bom lahko nekega dne ponovno pristopila k svetemu obhajilu. A razumem, da Cerkev ne more deliti milosti s pomočjo spodbujanja greha. Obhajilo ni samo za svetnike, a hkrati tudi ni samo »pomoč na poti«. Je resnična Kristusova prisotnost. Naj se sliši še tako staromodno, vendar to ostaja resnično.


[1] Louise Mensch je znana britanska pisateljica mladinskih romanov, dve leti pa je bila tudi članica britanskega parlamenta.
[2] Pristopanje vernikov, ki jim ni dovoljeno pristopati k obhajilu je neprimerno, saj lahko vnaša zmedo glede njihovega pravega stanja. Blagoslavljanje otrok med obhajilom vernikov je neprimerno in nedovoljeno. Zakaj že?
[3] Ženske so k maši včasih vedno prihajale pokrite. V tradicionalističnih krogih se je ta lepa navada še do danes v veliki meri ohranila.
[4] To je zmota iz več razlogov. Postopek mora služiti resnici, zato naj bi bil natančen in strog. Skrajševanje postopkov z dispenzi dvojnega preverjanja, ki jih je Vatikan podelil škofom ZDA med leti 1971 in 1983 se je izkazal za katastrofo!

Pričevanje ge. Mensch je bilo prvotno objavljeno na sledečem spletnem naslovu: http://www.spectator.co.uk/features/9330022/faith-sin-and-divorce/

2 komentarja:

  1. Možda možete pomoći sa prijevodom ovoga ?

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da ta intervju sploh ni zanimiv za svetovno javnost. S papežem in Cerkvijo v svetu se ukvarja le zadnja štiri vprašanja.

    Tukaj je intervju:
    http://www.delo.si/novice/politika/rode-cerkev-ne-daje-povoda-za-nestrpnost.html

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...