Mogočen oltar, veličasten obred,
obhajilo kleče.
Kakor oznanjeno, je bila v petek
v cerkvi sv. Roka v Dravljah darovana peta sveta maša (missa cantata) po
rimskem misalu sv. Janeza XXIII. Izbrali smo votivno mašo (izbrana po želji, ne
po koledarskem letu) v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu.
Ste vedeli, da je Ljubljana edino
srednje in zahodnoevropsko glavno mesto, kjer verniki še nimajo možnosti redne
udeležbe pri tradicionalni latinski maši? Nekateri mislijo, da te želje med
slovenskimi verniki sploh ni. Naše izkušnje pravijo obratno. Zaradi dobrega
odziva smo v šali že razmišljali o tem, da bi morali poiskati večjo cerkev.
Tako mašnik kakor mi smo bili očarani nad svetiščem, ki je zasijalo v posebni
lepoti pri darovanju maše, za katero je bilo prvotno tudi zgrajeno.
Zahvaljujemo se mašniku,
pridigarju, organistu ter pevcem, draveljskemu župniku, ekipi župnije Dravlje,
spletnemu portalu Casnik.si in seveda vsem navzočim, ki so naša prizadevanja
podprli s svojo udeležbo.
Vse lepo pozdravljamo v Kristusu Kralju!
Priporočamo se v molitev.
Prilagamo tudi nekaj slik.
 |
| Branje evangelija |
 |
| Canon Missae - Slovilo svete maše |
 |
| Po velikem povdzigovanju keliha - kanonski prsti (link) |
 |
| Obhajilo vernikov |
 |
| Ad orientem |
 |
| Zadnji evangelij |
Spoštovani.
OdgovoriIzbrišiPri maši je bilo res lepo. Sam obred deluje nekako veliko bolj celostno, kot sedanji. Morda je razlog tudi v tem, da pri tradicionalni maši ni bilo nobenih dodatnih uvodov, ki bi motili dinamiko maševanja. Vsekakor pa k zbranosti in mističnosti veliko pripomore maševanje "ad orientem". Doker tega pri maši ne izkusiš, lahko navajaš še tako visokoleteče argumente kot. npr. da maševanje "ad populum" upošteva dinamiko skupnosti, da je zato bolje...., a v praksi se, vsaj po mojem mnenju, pokaže še nekaj drugega: duh tradicionalne liturgije je res drugačen, kot duh sedanje liturgije. Tradicionalna liturgija nekako bolj hrani občutek pobožnosti. Tako pač je. Pri sedanji liturgiji smo pač navajeni, da nam duhovniki ali drugi vse razlagajo, pesmi, ki pa se pojejo, pa tako ali tako velikokrat nimajo zveze z liturgijo, da o glasbenih stilih sploh ne govorim, saj imam občasno občutek, da sem pri podelitvi plaket v Cankarjevem domu ali pa kar na tekmovanju za pesem Evrovizije.
Pomanjkljivost tradicionalne liturgije pa gotovo je izključna uporaba latinščine. Berilo in evangelij bi v duhu 2. vatikanskega koncila morala biti prebrana samo slovenščini. Tako bi se izognili tudi nesmiselnemu ponavljanju: najprej v latinščini in nato v slovenščini. Če pa je to že nujno, potem bi moralo biti berilo v slovenščini prebrano takoj po končanju branja latinskega teksta. Tako sta bila berilo in evangelij v slovenščini prebrana šele po evangeliju, kar ju je nekako izrtgalo iz liturgičnega konteksta in ni delovalo preveč smiselno. Tudi nekatera druga besedila, bi lahko bila v slovenščini, da bi zagotovili večjo participacijo vernikov.
Tradicionalna maša bi vsekakor lahko oziroma bi celo morala postati stalnica v Cerkvi na slovenskem, vendar bi jo bilo potrebno v duhu konstitucije o liturgiju Sacrosanctum Concilium in papeževega apostolskega pisma Summorum Pontificium prilagoditi. Še zadnja misel: lepo bi bilo, da bi tradicionalno mašo darovali slovenski duhovniki. Saj ne more biti tako težko,da se tega ne bi mogli naučiti?
Hvala in lep pozdrav.
Tine Jenko
Hvala lepa za zelo tehten komentar. Želja po večji vključenosti slovenščine je povsem smiselna, čeprav je tudi misalček za ljudstvo nedvomno bil v pomoč. Če bi bili v Sloveniji nasploh vajeni na več latinščine, vse to ne bi bilo tako zelo eksotično. Tudi latinščina sama ima svoj čar in pomen.
IzbrišiSveta maša je bila darovana tako, kot predvideva misal sv. Janeza XXIII. Tukaj se je mašnik držal prvotnih pravil. Zagotavljamo vam (verjetno pa ste opazili že sami), da je "profesionalec". Po tradicionalnem rimskem obredu namreč mašuje vsak teden.
Glede slovenskega mašnika: sami smo na vse načine iskali nekoga znotraj lokalne Cerkve, a ga nismo našli. Za to obstajajo različni razlogi (pomanjkanje časa, strah, pritiski, brezbrižnost itd.). Mogoče bo že v bližnji prihodnosti na tem področju kaj bolje. Naše upanje so mladi duhovniki, ki imajo do tradicionalne liturgije manj predsodkov od svojih starejših sobratov.
Se strinjam. Misalčki so nedvomno bili v pomoč. Pa ne samo zaradi prevodov v slovenščino, ampak preprosto zato, ker je pri tradicionalni maši tako malo sodelovanja vernikov, da bi tisti, ki obreda ne poznamo dovolj dobro, enostavno ne mogli dovolj dobro slediti. Sam sem bil na tradicionalbni maši drugič (prvič pa res z namenom, da vidim in sam doživim). Po maši mi je postalo jasno, da je bila liturgična reforma resnično potrebna. Da ne bo pomote: nisem proti tradicionalnemu obredu, kot tudi nisem proti ordo novus. Tradicionalni obred bi morda potreboval malenkostne prilagoditve (domači jezik, več sodelovanja vernikov) a potreboval bi jih tudi sedanji obred in za razliko ob tradicionalnega, bi pri tem morali več delati na samem stilu obhajanja in pa seveda brez nadaljnjega ukiniti vse dodatne uvode in se strogo držati misala, ampak bojim se, da je stavr šla že predaleč, poti nazaj pa tako ali tako več ni.
OdgovoriIzbrišiNo, meni je tradicionalni obred bolj všeč, ker je mistika tam še doma in je obred, ki pušča prostor za razvoj čuta vere ali če hočete za krepitev imaginacije. Pri sedanji maši pa kar naprej nekaj razlagajo, kot da bi bili vsi v cerkvi totalni bebčki in neuki. Ena sama sociologija jih je. Hvala lepa za tako Cerkev. Konec koncev to tudi ni fer do vernikov. Duhovniki so po svoji službi (ker so pač profesionalci) dolžni obhajati obred tako, kot ga predpisuje Cerkev. Sliši se sicer logično, a žal nimamo dovolj dobrih profesionalcev, namesto kvalitetne liturgije pa se moramo zadovoljiti s samo povprečnostjo. To je resnično nerazumljivo. Namreč to, da duhovniki, ki so služabniki presvetih skrivnosti ne vidijo, da "veliko besed ne nasiti duše". Magična beseda danes je "pastorala" z liturgijo se pa nobenemu ne da ukvarjati. Še profesor liturgije na Ljubljanski teološki fakulteti morda celo raje prireja obred Pashe za krščanska občestva, kot pa razlaga o maši. To je sprevrženo. Naša pasha je liturgija ne pa judovski pashalni obred.
Še glede mašnika: če bi jaz bil duhovnik, ne bi imel nobenih pomislekov glede obhajanja tradicionalne maše in mislim, da jih tudi slovenski duhovniki, ki jih ta obred zanima, ne bi smeli imeti. Kajti, poglejte, če lahko pri ordo novus vsak organist določa repertoar pesmi oziroma še več, če lahko vodje zborov in raznih zborčkov, ki nimajo nobene teološke izobrazbe in bolj malo čuta za liturgijo, posegajo vanjo, potem je vsaj meni jasno, da na tem področju enostavno lahko delaš kar hočeš. Noben duhovnik se zato ne bi smel bati maševati po tradicionalnem obredu, Le zakaj bi se bal upoštevati in izpolnjevati to, kar je Cerkvi lastno in je papež tudi dovolil?
Lep pozdrav.
Tine
Tine, v zadnjem komentarju odpirate preveč front. Škofje imajo nalogo te stvari urejati in skrbeti, da jih župniki izvršujejo. Niso nepoučeni organisti ali zborovodje toliko krivi, če se ničesar ne naredi za njihovo izobrazbo, sami pa nimajo uvida v resnost ukvarjanja s pravo bogoslužno glasbo. Morala bi obstajati zahteva po vrsti in načinu izvajanja glasbe vsaj pri nedeljskih mašah.
OdgovoriIzbrišiGlede evangelija. Branje berila in evangelija mora ostati v latinščini, da lahko mašnik mašuje tudi za japonce. Niti v SP niti v konstituciji SC ni zahteve za to, da bi to bilo v narodnih jezikih. To je verjetno tudi zadnji blog v Sloveniji, kjer bi se lahko sklicevali na nek namišljen duh koncila. Res je možnost da ministrant simultano z mašnikom bere berilo in evangelij a ko je evangelij pet to ni primerno. Branje evangelija in berila tudi ni zgolj didaktični moment ampak veliko več. Je del bogoslužja! To se nazorno kaže, ker se evangelij bere na drugi strani oltarja kot berilo, kar ponazarja oznanjanje poganom in zavrženje Judov. Še bolj nazorno pa pri slovesnih mašah, ko diakon poje evangelij v smeri liturgičnega severa. K tradicionalni liturgiji ne moremo pristopati z "novus ordo" mentaliteto. Pravo sodelovanje(oz. participatio actuosa) je veliko več kot to, da razumemo kaj mašnik govori. O tem bi lahko tudi napisali en zapis, je pa veliko dobrih člankov že na internetu.
Tudi ni dovolj, da se duhovnik zgolj "nauči" maševati. Vstopiti mora v "mens" obreda! Samo primer. Kako mašniku dopovedati nujnost držanja kanonskih prstov, kakor to zahtevajo rubrike tradicionalnega obreda? Če bo to razumel bo to počel tudi pri novus ordo. To je tisti miselni preskok po katerem pozorno oko takoj prepozna mašnika, ki pozna in ljubi tradicionalni obred tudi če mašuje po novejšem.
Zahvalila bi se vsem, ki se toliko trudite, da bi tudi na Slovenskem imeli možnost redne udeležbe pri tradicionalni latinski maši.
OdgovoriIzbrišiMilosti, s katerimi gre človek domov, po tej sveti maši, se ne da opisati. V moji duši je bil tak mir in veselje, da to težko opišem z besedami. To mora doživet vsak vernik, da bi razumel, o čem pišem. Bog daj, da bi imeli to možnost.
V molitvi z vami vas prisrčno pozdravljam,
Barbara
Hvala!
IzbrišiV molitvi povezani!
Lep pozdrav v Kristusu Kralju!
Seveda, jasno je, da je skrb za liturgijo naloga škofov. Stanje "na terenu" pa pogosto te skrbi ravno ne odraža. Ali pač?
OdgovoriIzbrišiDo danes sem bil prepričan, da je vsak jezik lahko liturgičen jezik. Hm, morda sem se pa motil in imate vi prav, čeprav koncil pravi, da se domači jezik lahko uporablja, ne določa pa natančno na katerem mestu. Po mojem mnenju ni slovenščina nič manj vredna od latinščine, čeprav so liturgični teksti izvorno latinski. Le zakaj npr. prevajamo SP v narodne jezike? Jezus svojim rojakom tudi ni govoril npr. v angleščini. Vaš argument, da naj bo branje v latinščini, da ga bo razumel tudi Japonec me ni preveč prepričal. Konec koncev latinščina ni nastala zato, da bi postala liturgični jezik. In da ne bo pomote: nič nimam proti latinščini, naj bo, a naj se uporablja tudi slovenščina. Če pa prav vem, je tradicionalna maša obstajala tudi v starocerkveni slovanščini, v jeziku, ki so ga takrat gotovo razumeli, isto pa tudi latinščine.
Velik manjko tradicionalne liturgije pač je v tem, kakor je opozoril tudi papež Benedikt XVI, da verniki med liturgijo molijo molitve, ki same po sebi niso del liturgije. Je mar potem to actuosa participatio?
Da bi bolje razumeli vlogo, pomembnost, nezamenljivost ter univerzalnost latinščine vam priporočamo branje apostolske konstitucije Veterum Sapientia sv. Janeza XXIII. Potrebno je potegniti črto med liturgično in neliturgično uporabo jezika.
IzbrišiNe moremo zahtevati od mašnika branja česarkoli v narodnem jeziku, ker ga tako enostavno zapiramo v okvire njegovega naroda. Latinščino je posvetila Cerkev in jo "lahko imamo za resnično katoliško"(Pij XI.).
Glagoljaški teksti so tudi težavni za razumevanje: "Otče naš iže jesi na nebesih, sveti se ime Tvoje....."
Nekateri verniki molijo molitve, nekateri pa "molijo sveto mašo", kakor si je prizadeval sv. Pij X. in liturgično gibanje. Zato tudi obstajajo misali za vernike, ki vsebujejo vse tekste. Če vas to moti si lahko priskrbite enega in boste imeli vse tekste pred seboj. Nekateri izmed nas jih redno uporabljajo. Tudi pri poslušanju ali branju maše se lahko zalomi, ko mašo deklamiramo ali beremo namesto da bi jo molili. Prav SC pravi da moramo pri maši biti "zavestno, dejavno, plodovito"(točka 10), pa smo? Bl. Grozde je dejavno sodeloval pri maši tudi tako, da je vso mašo preklečal. Vsekakor je to tema za esej in ne zgolj komentar.
Ni lepo od tistih, ki govorijo o aktivnem sodelovanu, razumevanju tekstov in s prezirom gledajo na starke, ki so ali še molijo rožni venec. Ko je ena izmed tistih stark, ko sta še dva človeka v vrsti za obhajilo stala pred njo težko pokleknila pred Najsvetejšim, spet vstala in prejela stoje, ker so ji "pastirji" ukradli obhajilno mizo sama pa ne more klečati na tleh kakor pred štiridesetimi leti je meni v trenutku postalo jasno kdo zares kaj razume in dejavno, zavestno in plodovito sodeluje in kdo se samo dela pametnega, kdo posluša pa ne doume, kdo gleda pa ne vidi.
Vaše razmišljanje, gospod Tine, je povsem logično. V smislu oznanjevanja ni noben jezik bistveno boljši od drugega. Od tod tudi praktična korist prevajanja Biblije, ponovitev besedil berila in evangelija v ljudskem jeziku pri tradicionalni maši in konec koncev pridiga, ki je vselej v ljudskem jeziku.
IzbrišiČisto nekaj drugega pa je jezik v službi liturgije. Tu ima latinščina pač svoje prednosti, o katerih vam je govoril moj kolega in o čemer smo na tem blogu že pisali.
Čestitke iz Splita! Deo Gratias!
OdgovoriIzbriši