ponedeljek, 03. marec 2014

Pastorala kot popoln alibi katoliškega modernizma




"Gaude, Maria Virgo, cunctas haereses sola intermisti in universo
 mundo." Breviarium Romanum "Raduj se, Devica Marija, vsa
krivoverstva na vesoljnem svetu si sama zatrla" Rimski Brevir

V zadnjem času smo bili priča izjavam nekaterih glasnih in vplivnih katoličanov, ki jasno odražajo vpliv zahodnoevropskih modernističnih teoloških tokov. Ta pisanja so se navezovala predvsem na cerkveni odnos do homoseksualnosti oz. sodomije ter vprašanje ponovno civilno poročenih katoličanov. O cerkvenem učiteljstvu glede vprašanja homoseksualnosti je bilo vse bistveno podano že v posebnem prispevku, zato bi se tokrat osredotočili na drug vidik teh izjav, t. j. na problem pastorale.

Iz omenjenih izjav in prispevkov je bilo med vrsticami namreč razbrati, da je pastorala (pastirska služba) pomembnejša od doktrine, še več, da si pastoralni in doktrinarni pristop celo nasprotujeta. Tako vzpostavljena dihotomija na Zahodu že dolga desetletja služi katoliškim modernistom, da uspešno zaobidejo njim neljube dele cerkvenega učiteljstva (prvič se je zelo jasno pokazala ob zavračanju enciklike Pavla VI. Humanae Vitae med številnimi katoličani, ne samo laiki, temveč tudi duhovniki in škofi). Zato je potrebno, da si ta način mišljenja, ki je povzročil že nič koliko škode in zmede med verniki, natančneje pogledamo, saj ga bomo le tako znali zavreči. Kje so torej korenine tega lažnega »pastoralizma«?

Slavni angleški mislec Gilbert Keith Chesterton je zapisal, da so vse hibe in zmote sedanjega časa (Chesterton je to sicer pisal na začetku 20. stoletja) le podivjane krščanske vrline, ki so izgubile svoj izvor in smisel (Boga) ter sedaj podivjane dirjajo naokrog. Naj se s tem Chestertonovim mnenjem na splošno strinjamo ali ne, se zdi nedvomno, da je v našem primeru popolnoma zadel v tarčo. Pastorala oz. pastirska služba je seveda temeljni namen Cerkve. Gospod sam nam preko pastirske prispodobe pojasnjuje svoje delovanje. On je dobri Pastir, ki da življenje za svoja jagnjeta. Prav tako je Cerkev, posebno še škofje, nasledniki apostolov, poklicana, da varuje in vodi vernike k zveličanju. Zato imajo ti svojo pastirsko palico, ki simbolizira njihova vlogo pastirjev božje črede.

A tu pride do usodnega preloma. Zakaj? Omenjeni tokovi pastoralo razumejo popolnoma drugače. Zavračajo pastirja kot takega, ovce same naj bi odločale o svoji poti. Vloga pastirja naj bi bila bolj ali manj »za okras«, da se ohrani vtis kontinuitete s preteklostjo. Ovce pa naj bi po svoji vesti odločale o tem, na katerem pašniku se bodo pasle. Če pastir opozarja svojo čredo, da slepo drvi naravnost proti prepadu pogubljenja, je to slab pastir, »avtoritaren ostanek predkoncilskega klerikalizma«, ki ga je potrebno odstraniti. To se je že večkrat zgodilo v »razvitem svetu«, predvsem Nemčiji in Avstriji (tipični primeri škofov Walterja Mixe, Kurta Krenna ter Gerharda Wagnerja), v Sloveniji na srečo še ne, čeprav lahko v sedanjem izredno aktivnem angažmaju nekaterih laiških skupin pri izbiri novih nadškofov že najdemo jasne nastavke za podobno delovanje v prihodnosti. 

Naredimo tukaj kratek ekskurz in opozorimo, da je sedanji primer limburškega škofa Franza Tebartza van Elsta, ki je bil deležen precejšnje pozornosti tudi v slovenskih medijih, zelo podoben. Škof je najbrž res naredil nekaj napak pri gradnji svoje rezidence, a to niti najmanj ni glavni razlog za neizprosno gonjo proti njemu. Katoliška cerkev v Nemčiji je namreč daleč najbogatejša na svetu, številne nemške škofije pa vlagajo milijone evrov v medijski konglomerat Weltbild, ki je znan po izdajanju revij s pornografijo ter raznih del, ki propagirajo ezoteriko. Kljub temu proti njim ne poteka nikakršna kampanja laiških skupin ter množičnih medijev. Van Elst je namreč naredil usodno napako, da je neizprosno branil ortodoksni nauk glede homoseksualnosti in splava. To je bilo dovolj, da si je nakopal nasprotovanje množičnih medijev in katoliških modernistov. 

»Ne smeš imeti bratove žene!«
A vrnimo se k naši temi. Iz povedanega je jasno, da pri omenjenem gibanju ne gre za resnično pastoralno skrb. Prave ljubezni namreč ne moremo nikoli odrezati od resnice, kaj šele postaviti nekakšno dihotomijo med njiju. Doktrina namreč ni tu za to, da nas zasužnjuje, temveč da nas osvobaja našega lastnega greha oz. antropocentrizma. Absurdno je govoriti, da si »pastoralni« in »doktrinarni« pristop lahko nasprotujeta. Vsa pastorala mora že po definiciji počivati na doktrini, saj sicer to sploh ni prava pastorala, temveč le neko »duhovno svetovanje«. Pastorala in doktrina imata isti namen – pripeljati človeka k Bogu. Hiša, ki je razdeljena proti sebi, ne more obstati, nas uči Evangelij. Enako tudi Cerkev, kjer skušata sočasno obstajati različna doktrinarna in pastoralna praksa, ne more dolgoročno obstati.

Ponazorimo to s primerom. Modernisti se danes zavzemajo za to, da bi ponovno poročene katoličane (ki seveda živijo v stanju permanentnega greha) pustili k svetemu obhajilu. Tako bi tem ljudem sporočili, da je z njihovim stanjem pravzaprav vse v redu. Cerkev bi jih s tem potrdila v njihovem grehu oz. greh zamolčala. Absurdnost takega stališča je jasna, a ima kljub vsemu številne privržence. Kako je to mogoče? Odgovor leži preprosto v tem, da slednji sploh ne priznavajo cerkvenega učiteljstva, ne o teh temah ne cerkvenega učiteljstva na splošno. V ozadju vsega pa sika kača modernizma. Z njo je združena želja po ugajanju prevladujočemu stanju v družbi. Morda nekateri med njimi resnično mislijo, da bo to pripeljalo do večjega obiska cerkva ipd. Toda ti ljudje le tiščijo glavo v pesek. Stanje v nekaterih zahodnih cerkvah (npr. nizozemski, belgijski, nemški), ki so že šle po podobni »pastoralni« poti, je namreč tako katastrofalno, da bo prihodnja generacija (z laiki in duhovniki vred), če se bo ta pot nadaljevala, preprosto izginila. Cerkev pač ne more biti verodostojna, če se »obrača po vetru« oziroma ugaja spreminjajočemu se javnemu mnenju. Kristusa, ustanovitelja Cerkve, ne bi nikoli umorili, če bi govoril in delal v skladu z željami tedanjega duha časa.

Vsakega pastirja, ki bi svojo čredo zapeljal v prepad, bi gotovo označili za slabega pastirja in ga kaznovali. Vprašanje, ki se tu samo postavlja, je, zakaj ne zavrnemo in za vselej iz Cerkve izženemo tudi omenjeni »pastoralizem«, ki je opustošil katoliško vero v številnih pokrajinah, kjer je ta stoletja cvetela? 

18 komentarjev:

  1. Lahko označimo to zadevo kar kot "pastoralizem", se mi zdi. Hvala za ta zapis.

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitke za dober zapis in vaš trud,

    Mogoče bi lahko naredili še kakšno razmišljanje o slovenskih duhovnikih in pastorali na Slovenskem? To je tabu tema celo v slovenskih cerkvenih medijih, ki se velikokrat zapletajo v svoje male probleme in ne vidijo širšega problema v Cerkvi (opomba: pohvaliti moram intervju v zadnjem Ognjišču s p. Gabrielom Amorthom na temo eksorcizma).
    Morda bi lahko poizkušali zlobirati en intervju s člani gibanja Ad Dominum v Družini ali Ognjišču?

    Sam sodelujem na nekaj katoliških forumih ter berem tudi verski tisk in v zadnjih nekaj tednih sem opazil vsaj tri primere, kjer so verni ljudje pisali pisma o tem, da jih ne bo več k maši. Pritožbe gredo po eni strani v smislu, da so pridige slabe - kar lahko razumemo, saj plehko govorjenje o socialni pravičnosti ne daje tiste duhovne globine in iz Cerkve dela le eno samo brezoblično NVO (po besedah papeža Frančiška).
    Po drugi strani pa pritožbe gredo tudi v smer, da duhovniki preveč govorijo o morali in prevečprepovedujejo. To se morda zdi težko razumljivo, saj so komentarji duhovnikov danes zelo zmerni, po mojih osebnih opažanjih sploh ne upajo načeti perečih moralnih tem (kontracepcija, istospolne poroke, splav, pekel, Satan itd.), ampak očitno je za nekatere ljudi že samo šibko omenjanje morale preprosto preveč.

    Ali s tega vidika lahko zaključimo, da smo preprosto že padli v prepad in da poti nazaj ni več?
    Kje tu vidite vlogo laikov - predvsem mladih laikov?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za pohvalo in konstruktiven komentar.

      Prepad, ki ga omenjate je gotovo že tu in nič ne kaže, da se bo stanje v bližnji prihodnosti izboljšalo. Osebno ne verjamem, da si bo Cerkev v bližnji prihodnosti lahko v Evropi in Ameriki bistveno izboljšala položaj. Razlog je gotovo v veliki meri v tem, da večinoma sploh še ni spoznala, da pravi problem ni v "doktrini" oz. "doktrinarnem pristopu", temveč v pomanjkanju vere oz. vsaj osiromašenem razumevanje le-te. Vse preveč duhovnikov in celo škofov, da niti ne omenjam laikov, to razume le kot nek nauk o socialni pravičnosti. S tem je združena želja po ugajanju svetu, v ozadju vsega pa stoji herezija modernizma.

      Seveda je jasno, da to Cerkve ne dela privlačne...kdor želi le "socialno" delovati ima na voljo Unicef, Rdeči križ in celo vrsto podobnih organizacij. Zakaj bi izgubljal čas še s celo vrsto dodatnih pritiklin?

      Privlačna je prav brezkompromisna evangelijska drža. Prav tu imajo mladi danes (laiki in kleriki) po mojem mnenju bistveno vlogo. V Sloveniji se to sicer še ne toliko opaža (za razvojem na zahodu zaostajamo vsaj za kakšnih 10 let), a v "razvitem" svetu so prav mladi katoličani manj obremenjeni s prtljago 60-ih let in napačnim razumevanjem II. vatikanskega koncila. Želijo si čisto katoliško sporočilo, del katerega je tudi urejena liturgija (tako v izredni kot tudi redni obliki). Prav ti mladi pa so prihodnost Cerkve, zato ne smemo obupovati.

      Če sklenem: prihodnost je v manjši, a zato bolj versko trdni in goreči Cerkvi. Ta bo lahko ponovno prinesla evageljsko sporočilo med ljudi, ko se bo sedanji kulturni model sesul.

      Izbriši
  3. Gospod Rok,
    intervju s pobudniki gibanja Summorum Pontificum Slovenija je v omenjenih publikacijah zelo, zelo malo verjeten. Za slovenski katoliški "mainstream" je vse, kar diši po tradicionalni liturgiji in zvestem zagovarjanju resnice, najmanj čudaštvo.

    Propad je že tukaj, a ni in ne more biti popoln. Pravi propad Cerkve ne obstaja, saj je Gospod z nami vse dni do konca sveta, svojo skalo (petrinsko službo) pa varuje pred silami pekla. Konec koncev bo Gospod svojo zmago razglasil ob drugem prihodu.

    Duhovniki so vsekakor različni. V še tako slabih časih se bo vedno našel nekdo, ki je pobožen in pogumen. Enako velja za laike.

    Večinska slika našega časa in prostora zagotovo ni dobra. Vzroka za slabe pridige, ki jih omenjate, in kateheze sta dva: slaba intelektualna formacija (nejasno izražanje, politična korektnost, obsedenost z dialogom, skrb za ugajanje množicam) in pomanjkanje molitvene gorečnosti, kar vodi tudi do površnosti pri liturgiji. Če sta intelekt in molitev na mestu, bo tudi ljubezen vzplamtela, z njo pa bo prišel pogum. Torej: velik del izboljšave je v izobraževanju (nauk) in molitvi.

    Vsak naj dela na svojem področju in bratsko opozarja svoje bližnje.

    Gospod Rok, naj vas Bog blagoslavlja!

    OdgovoriIzbriši
  4. Včeraj smo izkoristili priložnost, da smo spregovorili ravno o nekaterih perečih temah. Če se hoče, se da. Saj ni treba, da ne vem kako razpreda človek, lahko pa jasno navržeš par reči. Na 1. postno nedeljo lahko tako brez težav poveš, kako takšne in drugačne sile zla želijo ljudi prepričati, da niso tisto, kar so. Po eni strani gre napad na identiteto moškega in ženske: "moškega" in "žensko" ju je ustvaril", po drugi strani na krščansko oz. natančneje, katoliško identiteto, da torej v resnici nismo božji sinovi. Včerajšnji primer. Sicer pa je veliko lepih priložnosti, da se pridiga o splavu, o svetem zakonu, o očetovstvu in materinstvu. Pastoralizem bi namreč rad ravno opravičil greh, misleč, da tako ščiti človeško osebo, a je to velikanska zmota. Iz ust duhovnikov slišiš govoriti napačno o zadnjem zakonu v ZCP (CIC), ki je "zakon o blagru duš" ("Salus animarum suprema lex"), da bi opravičili neke reči, ki pa vodijo ne le v "malus animarum", temveč v "damnatio animarum", pogubo duš.

    Gospod naj blagoslavlja ustvarjalce in bralce.

    OdgovoriIzbriši
  5. Lep pozdrav!

    Kar se tiče pastorale ločenih in predvsem ponovno poročenih je veliko pisal (in ravno v teh dneh je ponovno na to opozoril) velik teolog Walter Kasper, ki ga težko označimo za progresivnega teologa. Za to, da bi tudi ponovno poročeni lahko pristopili k obhajilu se je zavzemal že v 80ih letih, predvsem iz dejstva, da je Kristus prišel za uboge in ranjene. Pri tem se je skliceval na Vzhodno prakso, kjer obstaja možnost nekakšnega "drugega zakona", pri čemer pa je liturgija le-tega povezana s pokoro obeh poročencev za vse grehe, ki sta jih storila v preteklosti. Pri nas je že tako ali tako pokora in obžalovanje premalo poudarjeno, ampak Kasper opozarja, da udeleženost teh ljudi pri obhajilu, ne bi spreminjala doktrine Cerkve. Konec koncev tudi sam Jezus dovoli ločitev v primeru nečistovanja(!) v Mt 5,32. Vprašanje torej ni tako enoznačno, kot ste ga predstavili.

    In še ena nevmesna, pa vendar. Bi se morebiti avtorji tega bloga lahko predstavili z imenom in priimkom? Tako malce oz. precej skrivnostno se zdi skupaj. Če ste eno s papežem Frančiškom, kot pravite, potem mislim, da to ne bo problem.

    Vse dobro,

    Matevž Vidmar

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Walter Kasper nedvomno velja za "progresivnega teologa, kot takega ga označujejo pri vseh resnih katoliških medijih. Navsezadnje je bil (če se prav spomnim) asistent pri znanem (in zloglasnem) Hansu Küngu. Da je nekoliko bolj umirjen kot slednji, ga pač še ne naredi "sredinskega". Tudi zadnji Kasperjev govor je dober dokaz za to...z njegovimi nelogičnostmi so dobro obračunali že drugi, tako da tu tega ne bom ponavljal. Vabim vas, da si preberete naslednji članek: http://www.zenit.org/en/articles/a-reflection-on-cardinal-kasper-s-speech-on-the-family

      Glede odlomka iz evangelija, ki ga omenjate, ga je Cerkev vedno učila, da se nanaša le na to, da lahko mož ob prešuštvovanju odslovi ženo, nikakor pa ne na ločitev. Navsezadnje bi v nasprotnem primeru prišlo do neskladja z evangelijem po Luku in Marku ter seveda z apostolom Pavlom. To je npr. natančno razloženo v Katoliški enciklopediji, dostopni na sledečem naslovu: http://www.newadvent.org/cathen/05054c.htm

      Končno naj še enkrat povem glede anonimnosti. Zanjo imamo (nekateri) svoje razloge, ki so tehtni. Glede na to, da so pod psevdonimi pisali in objavljali številni veliki katoličani, tudi blaženi in svetniki, ne vidim razloga, zakaj bi bil to znak, da nismo eno s papežem in Cerkvijo. Če najdete en sam članek na blogu, ki na to kaže, prosim sporočite.

      Lep pozdrav in vse dobro tudi vam,
      M. B.

      Izbriši
  6. Spoštovani gospod Vidmar,
    zelo na kratko: vaše razmišljanje bi bilo tehtno, če bi pri vsem skupaj šlo (le) za disciplinsko-pravni vidik, a temu ni tako. Gre za zakramente, ki niso predmet pogajanja.

    Walter Kasper je nedvomno velik teolog, vendar je njegov pogled o konkretni zadevi v nasprotju s Cerkvijo in bo zelo verjetno tak tudi ostal. Nekaj je intelektualno razpredanje, nekaj drugega pa je modrost v skladu z izročilom apostolov in cerkvenih očetov.

    OdgovoriIzbriši
  7. Nekdanji profesor Antonio Livi je pred par leti napisal knjigo "Prava in lažna teologija", kjer obravnava kar nekaj teologov, tudi velikih, ali tudi takšnih, ki so si ta naziv nadeli sami, ali pa so jim ga nadeli drugi, in sicer takšni, ki se na te zadeve kaj dosti ne spoznajo - pod to kategorijo lahko uvrstimo recimo Vita Mancusa. Teologija je seveda znanost, ki ima tudi svoja pravila in postopke, po katerih se je treba ravnati, sicer ne gre več za teologijo, če ne upošteva določenih epistemoloških pravil in postopkov, ampak gre kvečjemu za neko filozofijo. Glede teh vprašanj se je pravzaprav Cerkev odločno izrekla, saj je Kongregacija za nauk vere izdala kar dve izčrpni izjavi, in sicer v letih 1994 in 1998, zadnjo ravno zato, ker so se nekateri pritoževali nad tisto iz leta 1998. Podpisan je seveda teolog, ki je zagotovo avtoriteta na tem področju, večja kot kardinal Kasper, in sicer je to Joseph Ratzinger. Kongregacija je naredila temeljite raziskave in povedala svoje, tudi glede omenjenega odlomka je povedala svoje. Biblicist kardinal Ravasi, ki ga nikakor ne moremo imeti za konservativnega, ne nazadnje je učenec kardinala Martinija, je dejal, da je pravilna interpretacija zahteva po popolnosti, torej enosti in nerazveznosti zakonske zveze. Cerkev omenjeni odlomek interpretira tako, kot tudi sama dela - če ugotovi, da zveza ni bila veljavno sklenjena. Naslednja zadeva, ki jo je treba omeniti, je ta, da je treba dobro poznati zgodovinska dejstva, zlasti, kar zadeva krščanski Vzhod. Tam so določene prakse samo zaradi cezaropapizma in antagonizma Rimu, torej so prej politične kot pa resnično teološke. Ko pa govorimo o pastoralnosti, ni vprašanje o "po toči zvoniti", temveč, kaj je prej, kako pride sploh do sklenitev zakonov. Naredimo na hitro tečaj, kjer je poudarek zlasti psihološko-čustveni, na račun duhovno-teološkega. Če se že obravnava teološko, je po navadi tu neka pseudo-teologija, ki sliši na ime "teologija telesa", kjer je veliko mešanja pojmov, poimenovanja profanih zadev z istimi imeni kot svetih in posvečenih, dajanje v usta bl. Janezu Pavlu II. besed, ki jih niti ni izrekel itd. Ko prideta tako dva, ki se nameravata poročiti, ni važno ne kdo v resnici sta ne, s kakšno podlago sta prišla (daljna priprava na zakon, ki lahko je, še pogosteje pa je danes ni), nikogar ne zanima, kako sta ta dva pred tem živela (kot otroka, kako sta odraščala, kaj sta dala skozi, sta živela že prej skupaj "na koruzi" ali celo kot civilno poročena - za to dvoje je potrebno seveda obžalovanje in zadoščevanje, za drugo celo, tudi po novih zakonih, škofovo dovoljenje, kar se seveda zelo upošteva...), niti, kako sedaj živita (v pripravi na poroko lahko mirno živita "more uxorio" skupaj naprej, kot da nič ni), kakor nikomur ni važno, če sta se zares spoznala, se odločila, ali pa sta prišla samo, da na hitro naredita tečaj in se potem poročita, v resnici pa se bosta bolj pripravila na poroko v zunanjem smislu, kakor lahko od blizu spremljam denimo pri bratrancu zadnje čase, ki se kani poročiti v juniju. Kaj hočem reči? Težava je v "prej", ne v "potem", težava je v vzgoji in formaciji, ki je mladi danes ne dobijo, razen redkih, to pa je par odstotkov. Kot mi je že marsikdo poročen dejal, ki se resno trudi živeti svoje krščanstvo skozi zakon, bi morala biti priprava na zakon zelo resna in temeljita ter zahtevna, kjer ne bi gledali samo na to, da bi se jih čim več cerkveno poročilo, ne pa kako bi se ti ljudje poročili. Treba je narediti vse, kar je v naših močeh, da bo to zakon kot mora biti, narediti vse mogoče, da se naredi podlago Božji milosti. Kot je prej omenjeni kardinal Ravasi dejal, je cerkvena poroka za kristjana v prvi vrsti preizkus njegove vere.

    OdgovoriIzbriši
  8. Spoštovani!

    Kar se tiče anonimnosti, bi res rad potemtakem slišal vsaj kaj so ti tehtni razlogi. Bolj kot sem razmišljal, manj sem jih našel. Zagotovo boste postregli s čim oprijemljivim. Anonimneži v zgodovini Cerkve so bili, vsaj kar vem, v času preganjanj Cerkve. In res, samo iskrena želja je, da bi vedel s kom se menim.
    Možno, da mediji Kasperja tako označujejo, tu bi se sicer lahko vprašali tudi o absolutnosti medijev. A njegovo razumevanje koncila zagotovo ni progresivno. Iz tega naslova sem izhajal. Lahko bi ga pa označili kot liberalnega teologa, ki skuša ostati zvest doktrini, njegova srčna želja pa je, da bi se približal konkretnim ljudem. Tako jemljem tudi njegov pogled na zakon.
    Hvala za poslane linke. Sem si prebral članek Fastiggija, za tem še članek Mullerja, ki ga Fastiggi predlaga v branje. V njem zanimivo Muller priznava: Some patristic texts, however, seem to imply that abuses were not always rigorously corrected and that from time to time pastoral solutions were sought for very rare borderline cases. S tem izpodbije Fastiggija in da na nek način prav Kasperju.
    Da se ne bi preveč zapletal v dvoboj bi rad obrazložil, kar mi je bilo na nek način »podtaknjeno«. »Vaše razmišljanje bi bilo tehtno, če bi pri vsem skupaj šlo (le) za disciplinsko-pravni vidik, a temu ni tako.« Ravno zato, ker ne gre le za disciplinsko-pravni vidik je področje pereče, kar poudarja tako Muller, kot tudi Benedikt XVI. Oba, predvsem pa Benedikt, ki se nanaša na Janeza Pavla II., pravita da je to tudi pastoralno vprašanje. Sam osebno bi rekel, da je vprašanje duhovnosti. In to je tisto, kar sem hotel poudariti, kar verjamem, da želi tudi Kasper. Resno se vprašati, kako pritegniti ranjene, ki so ponovno poročeni, k temu, da bi se lahko srečali s Kristusom? Resno pretehtati ali obstaja kakršnakoli možnost, da bi, ne da bi spreminjali doktrino, ločene in ponovno poročene pritegnili k polnopravnemu obhajanju v bogoslužju? Pri tem si predstavljam ženo, katere mož je »nečistoval« z alkoholom (če si svetopisemski izraz razlagamo širše), ki je našla tolažbo v drugem moškem, ki se ji je pokazal kot Kristus, ki ljubi Cerkev, ki jo je sprejel kot čisto nečistnico (kar je tudi oznaka za Cerkev). O takšni ženi govorim, ko debatiram o tem res perečem vprašanju. Kasperjeva težnja, da se pregleda tudi učenje in pa še bolj praksa tudi Vzhoda (kako oni razumevajo ponovno poroko in kako jo doživljajo konkretni pari, morebiti bi se pa izkazalo, da je katoliško stališče res boljše), je ob bližajoči se sinodi, zares smotrna.
    Da ne bo pomote. Če ste kaj brali Kasperja je iz večih njegovih del jasno, da mu ne gre za spreminjanje doktrine, in tudi sam se ne zavzemam za to. Doktrina o nerazveljivosti zakonske zveze je izredno bogata. Vendar nas to ne ovira, da se ne bi vprašali, kaj pa lahko naredimo za te ljudi. Mislim, da je pot papeža Frančiška ne kaj se ne sme, ampak kaj lahko. To je na nek način pokazal lani, ko je dekletu umil noge na veliki četrtek.

    Na vašem blogu ne bom iskal krive vere, ne mislim se iti Inkvizicije. Zato ne menim, da je članek doktrinalno napačen. Seva pa iz njega ton, ki ni isti, kot je ton, ki ga dajejo Janez Pavel II., Benedikt XVI. pa tudi Muller. Zaključek: »Vprašanje, ki se tu samo postavlja, je, zakaj ne zavrnemo in za vselej iz Cerkve izženemo tudi omenjeni »pastoralizem«, ki je opustošil katoliško vero v številnih pokrajinah, kjer je ta stoletja cvetela?«, se ne sklada s težnjami vseh treh, da bi še naprej iskali duhovne in pastoralne možnosti, da bi ločene in ponovno poročene spet pridružili k čim bolj aktivnemu in polnemu pridruževanju skrivnosti Cerkve. Žal mi je tudi, da avtor članka ne dopušča dialoga. Zakramenti res niso prostor pogajanja so pa gotovo prostor dialoga, na kar kaže tudi dejstvo, da so se razvijali in se verjetno še bodo, dolga stoletja.
    Lp!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni,
      najprej bi rad še enkrat dokončno odgovoril o anonimnosti. To so počeli številni znani katoličani kot npr. bl. Anton Martin Slomšek. Tudi Anton Mahnič je nekatere svoje članke objavil pod psevdonimom. Zato res ne vidim nobenega razloga, da bi to lahko videli kot znak tega, da je tukaj na delu »nekaj skrivnostnega«. Tako smo se odločili predvsem zato, ker je poudarek na vsebini, ne na avtorjih. Mi si nismo izmislili nič posebno novega, temveč le ponovno razlagamo to, kar Cerkev uči že stoletja.
      Glede Kasperja. Veseli me, da ste tudi sami priznali, da je liberalen teolog. V razpravo o ostalem njegovem delu se ne bom spuščal, ker je ne poznam dovolj. Če je podobno kot njegov zadnji prispevek o družini, potem vem, da nisem zamudil veliko. Veseli me, da ste si vzeli čas in prebrali članek. Glede patristike so kritiki jasno pokazali, da je Kasperjevo branje očetov preprosto napačno, česar en stavek iz Müllerjevega članka ne spodbije. Priporočam v branje še naslednji prispevek: http://www.catholicnewsagency.com/news/historian-calls-cardinal-kaspers-speech-a-cultural-revolution/
      Nasploh lahko rečem, da Kasper tukaj poskuša računati neke vrsto kvadraturo kroga. O nelogičnosti njegovih izvajanj je zalo jasno pred kratkim pisal kardinal Carlo Caffara, ki je prišel do logičnega zaključka njegovih tez: če jih sprejmemo, mora Cerkev zanikati svoj nauk, da so spolni odnosi izven zakona vedno grešni. Seveda se s tem podre ves nauk Cerkve o človeški spolnosti… ne morem se znebiti vtisa, da je to pravzaprav to, kar si Kasper (vsaj podzavestno) želi.
      Nikakor ni bil namena članka, da bi hotel zatirati dialog. A hkrati slednjega niti ne poveličuje. Namen je bil preprosto kritično pregledati nekatere tendence, ki se trenutno kažejo v Cerkvi. Tudi neskončna privrženost »dialogiziranju« je gotovo ena od njih. Da se tak pristop, kjer je bil preizkušen, ni obnesel, je dejstvo. O tem zgovorno priča množica empiričnih podatkov, navedel bom samo enega. Po raziskavah je leta 1950 87% ameriških katolikov verovalo v realno prisotnost Kristusa v zakramentu svete evharistije. Danes jih je 34%! Raje niti ne bi vedel, kolikšna je številka v Stuttgartu, kjer je škofoval Kasper. Mislim, da je to dovolj zgovoren podatek, da se lahko vsaj vprašamo, ali je teološko-pastoralna praksa na Zahodu res vredna posnemanja.
      Lep pozdrav!

      Izbriši
  9. Gospod Vidmar. Včasih so po katoliških časnikih mnogi pisali s psevdonimi ali anomino. Med njimi bl. Slomšek in bl. Grozde.

    Drugače pa glede Kasperjevega evharističnega supermarketa le nekaj. Mutenje, prazno teologiziranje! Spolnosti izven svetega zakona Cerkev ne more odobravati oz. legitimizirati in je nikoli ne bo mogla. Tudi priležništvo vemo kaj je. Vse sanjaštvo o razvijanju zakramentov je smešno. Raje kot Kasperja dajmo poslušati našega Gospoda Jezusa Kristusa.

    http://rorate-caeli.blogspot.com/2014/03/cardinal-caffarra-firm-stance-on.html

    OdgovoriIzbriši
  10. Spoštovani gospod Vidmar,
    Kasperjev predlog se na prvi pogled zdi smiselen: igra na struno čustev, ker si za argumentacijo jemlje skrajne primere, ki pri večini zbudijo močne občutke sučustvovanja. Nekaj podobnega ste storili tudi sami s primerom o alkoholiku in ugobi ženi.

    Toda pozor, pri tem je dejansko pomembno dvoje: vredno prejemanje zakramentov na eni in celostna slika spolne etike na drugi strani, ki gre onkraj partikularnih oziroma skrajnih primerov. Pastorala mora namreč izhajati iz enotnega vira (Biblija in tradicija) in enotnih načel, saj sicer postane všečno relativiziranje. Cilj je zveličanje duš, ne romantika.

    Največji izmed zakramentov, to je zakrament svete evharistije, ni sprejemljivo jemati v stanju smrtnega greha. Tukaj priskoči na pomoč zakrament sprave, brez katerega je evharistija nepredstavljiva. Sprava se doseže ob kesanju in resničnem spreobrnjenju, kjer je odpravljena poglavitna ovira za sveto življenje. V našem primeru je ovira konkubinat oziroma spolnost izven zakramentalnega zakona. Z zavestnim ponavljanjem smrtnega greha je prejemanje obhajila farsa, zloraba Božjega usmiljenja. V kolikor bi Cerkev do tega postala tudi uradno brezbrižna, bi se osmešila. Zakaj? Ker bi s tem dejansko (četudi morda ne teoretično) sesula načelo o vrednem sprejemanju zakramentov in dala legitimnost izvenzakonskim spolnim odnosom, s tem pa sesula celotno spolno etiko. Če konkubinat v času trajanja zakramenta svetega zakona ni več sporen, potemtakem niso več sporni niti predzakonski spolni odnosi, niti sodomija in podobno. Na tak način postanejo tudi omenjeni zakramenti kot taki nesmiselni: evharistija se spremeni v nek "bombonček" zgolj simbolnega pomena, sprava v psihološki pogovor, kjer spreobrnjenje in trud nista več potrebna (ker Bog "itak" odpušča), sveti zakon pa v veselo ceremonijo, ki ne daje več ne pravic ne dolžnosti. Skratka: popolna notranja sekularizacija Cerkve.

    Rešitev ni v teoloških akrobacijah in čustveni retoriki, ki vodi do spremembe nauka. Rešitev je v skrbi za dobro pripravo na zakon (preventiva) in duhovnim spremljanjem zakoncev na njihovi poti. Pravo pastoralno vprašanje torej ni obhajilo navkljub smrtnemu grehu, ampak izboljšanje obstoječega sistema izobraževanja in svetovanja na tem področju. Ko pride kriza med zakoncema, je čas, da (tudi) Cerkev pomaga. To je ljubezen! Bolj pomembno je denimo, da tista uboga žena, ki ste jo uporabili za primer, pomaga svojemu možu pri osvoboditvi odvisnosti od alkohola in to s podporo domačega župnika, kakšne župnijske ali terapevtske skupine ali podobnega. Še bolj pomembno pa je, da do alkoholizma ne pride, da nudi Cerkev podporo že takrat, ko se začenja krhati komunikacija. Ravno zato obstaja Cerkev kot skupnost, kot eno Kristusovo telo na zemlji: da nismo sami, da Bog deluje po svojih ljudeh. Skratka: zdraviti vzroke in ne spreminjati nauk na podlagi posledic.

    Vse dobro in Božji blagoslov

    OdgovoriIzbriši
  11. Spoštovani!

    Sicer cenim vašo ponižnost, da se povsem podredite temu kar Cerkev uči, pa vendar se mi zdi da je le-ta malce za lase privlečena. Izjava, da so tako pisali že tudi drugi, pa se mi zdi malce preveč otročja, da bi jo komentiral.

    Najprej g. Anonimni. Nisem priznal, da je Kasper liberalen teolog ker ne vem čemu bi kaj priznaval, to pač vem. Je kaj narobe z liberalnostjo? Jezus je bil liberalen v odnosu do žensk in otrok, predvsem pa do grešnikov, Pavel je bil liberalen v odnosu do poganov, Frančišek Asiški v odnosu do uboštva, Mati Terezija v odnosu do šibkih v Kalkuti (celo tako liberalna je bila, da ji je bilo bolj pomembno delo na ulici kot srečanje s papežem). Ne vem zakaj se bojite liberalnosti? Prava liberanost ima vedno odnos do konservativnosti, do nauka, saj iz njega črpa, se ob njem hrani. Konservativnost potrebuje liberalnost, da se izrazi, po drugi strani liberalnost potrebuje konservativnost, da ima od kje črpati.
    Glede dialoga, mi je žal, da bom dialog z vami zaključil. Ker se ne da biti v dialogu. Vas pa spominjam, da je temeljna teološka metoda dialog, in da je temeljna metoda Boga Stvarnika dialog. Bog ustvarja z besedo, Bog je Beseda sama. Ta beseda pa ni monološka, saj je slednja pravzaprav popačena beseda: nima namena.
    Kar se tiče vaših raziskav. Metoda je šibka. Cilj je zveličanje duš. Tega pa žal ne morete prešteti. Žal mi je, da nisem uspel sicer objaviti celega komentarja (zaradi dolžine), prvotno sem namreč napisal, da se strinjam z Vončino o preventivi, ki je boljša kot kurativa. Ampak dejstvo, da bodo ponovno poročeni vedno v naših skupnostih obstaja, zato se je povsem tudi o slednjem za vprašat.

    Katolik? Resno? Očitno ne poznate razvoja zakramenta sv. zakona.

    Ad Dominum. Pri vas pa se pokaže, da me resno niste poslušali. Hvala za ponovitev zakramentalne teologije, če bi me brali v prvo, pa vam ne bi bilo potrebno pisati. Doktrina o nerazvezljivosti mi je popolnoma jasna in se z njo v celoti strinjam. Ne igram na čustva, poznam samo konkretne ljudi in se sprašujem ali je kakšna možnost, da bi taki ljudje, brez da bi mi s svoje strani spreminjali doktrino, bili deležni. Pri tem je v ozadju Familiaris Consortio, ki se najprej zaveže, da morajo pastirji razlikovati posamezne položaje ločenih (pri vas na blogu tega ni bilo zaznati), nato pa pravi naj razvezanim stoji ob strani. Šele nato v točki 4. in 5. ponovi doktrino. Še enkrat ne gre za doktrino, gre za način, ton in odnos.
    In na nek način vam je že uspelo. Očitno sicer ne poznate gorja alkoholikov in kako je, ko mora mati zaradi strahu spati zaklenjena v sobi v lastni hiši. Pa vendar ste zame osebno nakazali nekaj: ali bi bilo možno, da bi poleg cerkvenega sodišča pri ugotavljanjih ničnosti itd. sodeloval duhovnik. Ali pa da bi prakso tako uredili, da bi bila možnost, da ljudje svoj zakon rešujejo z duhovnikom. Praksa Vzhoda je, da to rešuje škof in ne cerkveno sodišče. V ozadju je duhovnost in ne pravo, je pokora in ne iskanje kdo ima prav. Saj ste rekli, da ravno zato obstaja Cerkev kot skupnost, da nismo sami. In obstaja tudi za te ljudi. Vsi smo pred vsemi krivi za vse, oziroma: Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre...

    Poslednjič, z Bogom!


    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni še enkrat,

      rad bi še enkrat odgovoril oz. bolj dopolnil moj odgovor od zadnjič, ki sem ga napisal v naglici. Zaradi tega je morda izpadel nekoliko ostro, kar gotovo ni bil moj namen.

      Glede liberalnosti bi napisal le tole. Odzval sem se na vašo začetno oznako, da Kasper ni progresivni teolog. Dandanes se besedi »progresiven« in »liberalen« večkrat rabi kot sinonima, vsaj v političnem diskurzu. Če je zaradi tega prišlo do nesporazuma in se počutite užaljene, se vam opravičujem. Sicer pa sva bolj ali manj prišla na isto: Kasper je liberalen teolog.

      Bi pa opozoril na to, da je vaše razumevanje besede liberalen nekoliko nenavadno. To da je Frančišek Asiški ljubil uboštvo po moje ni nobena »liberalnost«, temveč preprosto njegova karizma, ki sloni na Kristusovem zgledu in ljubezni do Boga. Enako bi lahko rekli za ostale primere, ki ste jih navedli. Proti taki pravi »liberalnosti« seveda nimam nič. Žal je beseda v današnjem diskurzu kontaminirana s sodobno politični in teološko »liberalno« ideologijo, ki nam je dala take »dosežke« kot je splošna razširjenost abortusa, Holandski katekizem, redovnice in redovnike, ki gledajo »onkraj Kristusa« itd.

      Glede dialoga pa tole. Ne zdi se mi primerno primerjati »dialog« v Bogu samem oz. stvariteljski Logos s tem, kar se danes pogosto pojmuje kot dialog. Zato sem tudi uporabil besedo »dialogizirati«, da bi označil to neskladje. »Dialog« je danes žal vse prevečkrat le mlatenje prazne slame, ki sloni na sekularni predpostavki, da ne smemo nikoli nobenega »užaliti«, da med nami ni bistvenih razlik itd. Vse to pa v končni fazi ne more pripeljati k resnici, ki je končno cilj in smisel vsakega pravega dialoga. Sam sicer nisem teolog, a kolikor poznam Kristusovo delovanje, to prvenstveno ni slonelo na dialogu, temveč na oznanjanju Resnice (ki je ljudi večkrat "užalilo" - končno tako zelo, da so ga umorili) Si lahko predstavljate, da bi kakšen izmed sodobnih liberalnih teologov ljudi "sprovociral" za kaj takega?

      Končno še glede statističnih podatkov, ki sem jih objavil. Res je, da nihče ne pozna števila zveličanih duš, a ne vem, kaj ste s tem hoteli povedati. Hočete reči, da je danes zveličanih več ljudi kot pred 70 leti? Opozoril bi, da katoličan ne more vredno prejeti svetega zakramenta, če sploh ne ve, kaj prejema. Evharistija je gotovo temelj naše vere. Če je ta temelj razmajan, se bo prej ali slej podrla celotna zgradba. Mislim, da je to zadosten razlog, da se ob omenjenih številkah (ki jih je, mimogrede, popolnoma podprla tudi nedavna raziskava o upoštevanju cerkvenega nauka o spolnosti pred škofovsko sinodo) pošteno zgrozimo in premislimo pastoralno prakso. To je bil tudi glavni namen članka, ne samo obravnavanja vprašanja ponovno poročenih. Namen torej ni bilo zatiranje dialoga v pravem pomenu besede, temveč spodbuditi resen in iskren premislek oz. dialog.

      Če ste se odločili, da boste prekinili dialog, je to gotovo vaša pravica, enako kot je bila ta, da ga z nami začnete. Želim vam vse dobro in veliko blagoslova!

      Izbriši
    2. Veliko besed v prazno, gospod Vidmar. Vsak torej vztraja pri svojem, čeprav zadnji odstavek kaže na zbližanje.

      Temeljna razlika med vami in nami je, da vi "prodajate" svoje misli, ki so sekularizirane, mi pa želimo s svojimi mislimi braniti Evangelij in učiteljstvo v njuni prepletenosti.

      Izbriši
  12. Pa ste me sprovucirali še enkrat. Anonimni, kar ste napisali, se na nek način strinjam. Samo v pojmih imava probleme očitno. Liberalnost jemljem kot smer, ki se zavzema za človeka, medtem ko se konservativnost usmerja bolj v ohranitev strukture. S Svojim pisanjem mislim, da sem pokazal, da sem v resnici konservativec, sprašujem pa se kaj bi lahko liberalnega, v smeri človeka ponudili.
    Ker niste teolog, vam povem da nekateri misleci usmerjajo teološko misel kot dialoško, pri tem ko jo utemeljujejo kot znanstveno. Jezus je bil v stalnem dialogu z Bogom in s tistimi ki so ga obkrožali. Nikjer ne piše da je govoril sam sebi.Če je nekomu govoril je to dialog. Tudi če je provuciral.
    Nočem reči da je več zveličanih ljudi. Mi daje pa misliti Pavel: Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, (Rim 5,20) Smeva pa upati, da je danes več zveličanih.
    Skratka g. Anonimni, ne vem ali ste pri tem blogu ali ne, sem pa vesel, da sva počasi prihajala skupaj.

    Ad Dominum, hvala za označbo. Sam nisem tako označil vašega bloga, škoda ker si nisem zaslužil vašega spoštovanja. Opozarjam pa vas, da kot teolog ne prodajam svojih misli, večkrat sem vas na to opozoril, pa me še kar z istim obmetavate. Doktrina mi je jasna, mi je lepa, vanjo verujem in jo globoko spoštujem! Samo poziv teologa, ali pa če hočete Familiaris Consortio jemljem resno v točkah kjer poziva, da so to boleče zadeve! Ves čas sem govoril, da ne gre zgolj za doktrino ampak za način, za subtilnost! Besede, kdorkoli jih je pač že napisal, tega niso izražale ampak so samo absolutizirale omenjene točke omenjene okrožnice. Če bi predstavili tudi skrb Cerkve za vse ljudi, potem se sploh ne bi oglasil. Če bi s svojimi mislimi branili celoten Evangelij in učiteljstvo v njuni prepletenosti. V omenjeni okrožnici, ste vsaj točko izpustili.

    Tokrat pa res zadnjič, če ne bo spet podtikanja besed v moja usta, s čimer se bojujem že od začetka prvega zapisa.

    OdgovoriIzbriši
  13. Cerkev za ljudi skrbi tudi tako, da jim ne dovoli k obhajilu. Prepoved obhajila za ljudi ki živijo v stanju javnega greha je dejanje usmiljenja.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...