Tradicionalna latinska maša v Ljubljani - poročilo in zahvala

Mogočen oltar, veličasten obred, obhajilo kleče.

Kakor oznanjeno, je bila v petek v cerkvi sv. Roka v Dravljah darovana peta sveta maša (missa cantata) po rimskem misalu sv. Janeza XXIII. Izbrali smo votivno mašo (izbrana po želji, ne po koledarskem letu) v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu.

Ste vedeli, da je Ljubljana edino srednje in zahodnoevropsko glavno mesto, kjer verniki še nimajo možnosti redne udeležbe pri tradicionalni latinski maši? Nekateri mislijo, da te želje med slovenskimi verniki sploh ni. Naše izkušnje pravijo obratno. Zaradi dobrega odziva smo v šali že razmišljali o tem, da bi morali poiskati večjo cerkev. Tako mašnik kakor mi smo bili očarani nad svetiščem, ki je zasijalo v posebni lepoti pri darovanju maše, za katero je bilo prvotno tudi zgrajeno.

Zahvaljujemo se mašniku, pridigarju, organistu ter pevcem, draveljskemu župniku, ekipi župnije Dravlje, spletnemu portalu Casnik.si in seveda vsem navzočim, ki so naša prizadevanja podprli s svojo udeležbo.

Vse lepo pozdravljamo v Kristusu Kralju!

Priporočamo se v molitev.

Prilagamo tudi nekaj slik.

Branje evangelija

Canon Missae - Slovilo svete maše

Po velikem povdzigovanju keliha - kanonski prsti (link)

Obhajilo vernikov

Ad orientem

Zadnji evangelij

Vabilo - tradicionalna latinska maša v Ljubljani, 20. junij 2014

Binkoštno darilo bralcem - Priročnik za ministrante

Ob prvi obletnici delovanja bloga Ad Dominum želi uredniška ekipa vsem bralcem dati na voljo priročnik za ministrante, uporaben pri t. i. tihi maši (osnovna različica klasičnega rimskega mašnega obreda) in ostalih liturgičnih opravilih. Priročnik posreduje natančna in jasna navodila, ki so tesno povezana z globoko teološko simboliko liturgije. Pri tem ne gre zgolj za uvajanje v določene zunanje veščine, ampak tudi poglabljanje v duha pobožnega bogočastja.

Vse bralce bloga Ad Dominum (tudi tiste, ki mu nasprotujejo) prosimo, da molijo za nas. Naj nam vsemogočni in dobri Bog tudi po vaši molitvi nakloni obilo milosti za širjenje in modro branjenje večnih resnic.

ZA OGLED IN PRENOS PRIROČNIKA KLIKNI  TUKAJ!

Strup in protistrup - o ateističnem komunizmu (1.del)

Ena najboljših in najpomembnejših papeških enciklik 20. stoletja je, vsaj po mojem mnenju, enciklika Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik) papeža Pija XI. o brezbožnem komunizmu. Mogoče si kateri od bralcev misli, da je po padcu »železne zavese« in razpadu komunističnih sistemov v večini svetovnih držav komunizem pač mrtev ter kot tak ne predstavlja nobene nevarnosti več. A vsaj iz dveh razlogov to preprosto ne drži.

Prvič, temeljni princip komunizma je enak temeljnemu principu t.i. »demokratičnega socializma«, t.j. vzpostavitev brezrazredne družbe, čeprav ga slednji želi doseči brez nasilne revolucije proletariata. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da t. i. »seksualna revolucija« črpa iz komunističnih idej v njihovi najčistejši obliki. Široka cesta namreč pelje od Marxa in Engelsa preko Frankfurtske šole do leta 1968 ter do strankarskih central večine današnjih političnih strank, tudi t. i. »konservativnih«. Kvečjemu lahko rečemo, da je ateistični komunizem danes bolj razširjen kot kdajkoli prej, čeprav danes ni več dojet kot tak. Ali namreč obstaja komunizem le tedaj, če želi nekdo podržaviti »produkcijska sredstva«? Ali je morda komunizem tudi to, če nekdo stremi po vzpostavitvi brezrazredne družbe, ne da bi pri tem začel z ukinitvijo privatne lastnine? Kajti, kaj sploh je »brezrazredna družba«? To je družba brez socialne hierarhije, brez avtoritete višjega nad nižjim, skratka, to je družba brez očeta, pri čemer razumem besedo »oče« v njenem najširšem pomenu, in družba brez individualnih ali skupinskih posebnosti, končno tudi družba brez identitete. Družba brez očetov je družba brez družinskih očetov, brez močnih duhovnikov, ki bi delovali kot duhovni očetje svojih zaupanih jim duš, posebno pa še družba, ki se noče podrediti avtoriteti svojega nebeškega Očeta.

Brezrazredna družba je hkrati vedno tudi »brezočetovska« družba, saj že eksistenca le-teh predpostavlja neko vrsto socialne hierarhije. Kajti očetje se vedno razlikujejo (lat. discriminare – razlikovati) od mater in od ostalih »ne-očetov«. Kot so ugotovili številni teoretiki marksizma in psihoanalitične ideologije 20. stoletja, je prav »brezočetovska« družba nujen pogoj za nastanek prave brezrazredne družbe. Delavec, so včasih rekli komunisti, nima domovine, a ko je izbruhnila 1. svetovna vojna, je delavec kljub vsemu imel domovino – deželo svojega očeta. Internacionalizem je v tem trenutku porinil vstran. Zato so komunisti prišli do logičnega sklepa: dokler bo delavec verjel v svojega nebeškega Očeta, svojega biološkega očeta (oz. svojo družino) in svojo domovino, bo vse to postavil pred mravljišče brezrazredne komunistične družbe. Zato mora vse to stran – šele tedaj bo odprta pot v brezrazredno družbo. 

Nevarnost komunizma se danes zato ne kaže v obliki nevarnosti nasilne revolucije in prevzema oblasti. Prej bi lahko rekli, da so številni cilji komunistične ideologije (seveda v deloma spremenjeni obliki) že postali del družbenega »mainstreama«. To se je zgodilo v družini, v izobraževalni politiki, v davčnih vprašanjih, kaže se v ogromnih pristojnostih »demokratične države«, v popolni politični fiksaciji na materialna vprašanja (vprašajmo se, kdaj zadnjič kateri od politikov, tudi »konservativnih«, ni govoril le o zagotavljanju materialne blaginje!), predvsem pa v popolnem izrinjenju Boga iz družbenega diskurza. Alternative postulatom socializma pravzaprav ni, kar bomo skušali ponazoriti z nekaj primeri. Ali naj otroke v varstvo takoj prevzame država ali naj v prvih letih ostanejo še pri starših? Je sploh še sprejemljivo, da se neka mati odloči ostati doma in skrbeti za otroke, ko pa je država v njeno izobraževanje investirala že toliko denarja? Ali naj bo človek odprt ateist ali naj se drži neke iracionalne vere, ki pa seveda nima nobene praktične relevantnosti za njegove življenjske odločitve (koliko današnjih kristjanov npr. podpira »pravico« do splava!)? Ali naj se privatne šole sploh tolerirajo, dokler seveda priznavajo državni diktat, ali naj jih država preprosto prepove? Ali je vse, kar obstaja, le gola materija, ali mogoče obstajajo nekatere stvari, pri katerih je potrebno biti še nekoliko previden, ker se jih tehnični um človeka še ni naučil popolnoma obvladovati?

Bistvena alternativa, ki leži v objektivnem razumu človeštva in krščanskem razodetju, dovzetnim za njegov prenos in razlago skozi cerkveno Učiteljstvo, v praksi ni več predmet razprave. Celo večina cerkvenih dostojanstvenikov preprosto ignorira tovrstne razsežnosti in pristaja na splošno razširjeni materialistični model. 

V luči teh dejstev se zdi ponovno branje enciklike Divini Redemptoris še posebej zanimivo in nujno, saj je Učiteljstvo vsaj od leta 1990 večinoma molčalo o nevarnostih komunizma v njegovih številnih oblikah, predvsem pa ni tega vprašanja dovolj jasno povezalo z gospodarsko ureditvijo.      

O duhovnem boju in nujnosti pridiganja o njem

Vsak starodavni molitvenik ali priročnik za poglabljanje vere je bil sestavljen tako, da je vseboval vsaj eno poglavje, posvečeno resničnosti duhovnega boja (lat. pugna spiritualis) v kristjanovem vsakdanjiku. Duhovni boj se po eni strani navezuje na številne evangeljske omembe o skušnjavah oziroma delovanju hudega duha, po drugi pa na dejstvo intenzivnega, napornega dela oziroma notranjega boja pri uresničevanju resnično pobožnega in krepostnega življenja. V zadnjih petdesetih letih je tematika duhovnega boja skorajda izginila iz katoliške literature, nedeljskih pridig in oddaj, saj je v luči izkrivljenega pojmovanja ljubezni (enačenje ljubezni s čustvi in ugodjem) postala domnevno odvečna, celo zastarela. Prevladujoča sodobna katoliška vera je potemtakem ozko osredotočena na vidik tolažbe in božje nežnosti, pozablja pa na celovit pogled, ki vključuje tudi strmo pot Golgote, to je človekovo združevanje s Kristusovim trpljenjem, ovenčanim z vstajenjem. Hoja za Kristusom je na splošno resda lepa, a svojo lepoto v globljem smislu razširja tudi na težje in neizogibne trenutke, trenutke boja. Brez trpljenja namreč ni vstajenja, brez boja pa se ljubezen do Boga in bližnjega izpridi v skupek sladkih besed.

Prvi korak, ki sploh omogoča resno hojo za Kristusom, je priznanje lastne grešnosti in jasno zavedanje, da niti pri ljudeh niti v stvarstvu ni mogoče najti popolnosti. Popoln je samo Bog. Greh je skrivnostna v človeka vsajena razsežnost, ki povzroča trpljenje, ker nas notranje prazni in izčrpava oziroma oddaljuje od Boga in bližnjega. Drugi korak, h kateremu nas kliče Kristus, je boj proti lastnemu in skupnostnemu grehu, kar pomeni proti vzroku lastnega in skupnostnega trpljenja. Pri tem je človeški trud nujen, vendar v sodelovanju z božjo milostjo. Bog nam po zmagi na križu svojo milost v temelju izkazuje na dva načina: z desetimi zapovedmi, ki nas varujejo pred lastno samovoljo, in neposredno pomočjo za njihovo izpolnjevanje v združenosti z njim, predvsem po zakramentih svete Evharistije in sprave. Zavedanje grešnosti in bojevanje proti grehu (tako z besednim opozarjanjem kot zakramenti in lastnim trudom) je na žalost v prevladujoči sodobni katoliški miselnosti zavrnjeno kot »strašenje« ali »obsojanje«. Če bi bil duhovni boj resnično v domeni teh dveh pojmov, bi bilo »strašenje« že samo Kristusovo omenjanje skušnjav, hudega duha in pekla, »obsojanje« pa že samo Kristusovo potrjevanje desetih zapovedi, katerih kršitev ne predstavlja prelamljanje kakega neživljenjsko krutega zakona, temveč zanikanje božje ljubezni in s tem nezaupanje v njegovo milost, ki človeka dviga iz prestopkov in porazov. Vztrajanje pri drugem koraku, to je duhovnem boju, se zaključi s tretjim korakom, ki je priznanje Boga tudi kot sodnika, kar pomeni priznanje neločljivosti med božjo ljubeznijo in pravičnostjo. Bog kot ljubeči in pravični sodnik zahteva od človeka jasne izbire in opredelitve oziroma sprotno odločanje za Boga ali proti njem. Prav to je tisto, kar po smrti odloča o končni postaji našega življenja – večna blaženost v gledanju božje slave in naposled »vstajenje mesa« po zgledu vstalega Kristusa ali večna smrt v nepremostljivi oddaljenosti od darovalca življenja po zgledu Satana, prvega med padlimi angeli.

Iz omenjenega sledi, da vera kot pristen osebni in hkrati skupnostni odnos z Bogom ne more biti omejena na pričakovanje neprestane tolažbe ali govorjenje o nekakšni sanjavi ljubezni brez obveznosti, temveč stoji in pade na trdni odločitvi za izpolnjevanje božjih zapovedi, ki so edino resno merilo ljubezni do Boga in bližnjega. Krščanstvo je bilo namreč od svojih začetkov izrazito notranje bojevito. V tem duhu uči tudi cerkveni oče sv. Avguštin, navezujoč se na apostola Pavla: »Venec zmage bo podeljen samo tistim, ki se bojujejo.« (De agone christiano) Krščanstvo se ne začne in ne konča z begom od vsakdanjih tegob, temveč z njihovim preobražanjem v božjo slavo, ki se izpolni v popolni nebeški združenosti z Očetom. Podobno kot sv. Avguštin o duhovnem boju govori papež Pavel VI.: »Mar nismo pogosto čutili skušnjavo, naj verjamemo, da je prišel čas preoblikovati krščanstvo v nekaj lahkega, ga narediti za nekaj udobnega, brez žrtev; ga prilagoditi lahkim in modnim potem, ki so mu tuja, ki so poti življenja sveta? Kaj takega se ne sme zgoditi! Krščansko življenje ne more spregledati križa: ni mogoče brez težkega in velikega bremena dolžnosti… Če bi to poskušali odstraniti iz našega življenja, bi ustvarjali iluzije in krščanstvo oslabili: spremenili bi ga v mehkužno in udobno interpretacijo življenja.« (nagovor 6. aprila 1966) Kdor se odloči za krščanski boj, naj dobro ve, da je bil skušan tudi sam božji Sin, ki se je hudičevim zankam oziroma cenenim čudežnim učinkom uprl z navidez nesmiselno žrtvijo na križu, s tem pa pokazal, da se kakršnakoli bitka ali žrtev iz ljubezni in pravičnosti ne konča v uničenju, ampak v zmagi. Na poti življenja nam Bog kot najzanesljivejšo popotnico podarja samega sebe, resnično navzočega v Evharistiji, svojo milost nam posebej izkazuje še po zakramentu sprave in ostalih zakramentih, pa tudi s sredstvi molitve, dobrodelnosti, odpovedi (mrtvičenja) in duhovnega branja. Ne bojmo se torej podati v boj! Gre za naše zveličanje. Gospod pravi: »Glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 20).