Molitev in .... pokora?

Pred nekaj leti je zaokrožila novica o izjavah, ki jih je podal mons. Slawomir Oder, postulator kanonizacijskega procesa Janeza Pavla II. Ves svet se je čudil razkritjem, da je bil, danes blaženi, Janez Pavel II. velik zagovornik pokore. Da je bil mož molitve, je bilo že vsem znano. Mons. Oder je te reči razkril ob izidu knjige »Zakaj je svet« (Družina, 2011), ki sta jo spisala skupaj s Saveriom Gaetto. Poizvedimo, kaj je povedal.

Janez Pavel II. se je po pričevanjih pokoril tako na Poljskem kot v Vatikanu. Neredko je tudi cele noči prebil leže na tleh z razprostrtimi rokami. Pred posvečenji škofov in duhovnikov ter ostalimi velikimi dogodki se je postil. Redno se je bičal. Njegovi najožji sodelavci so iz njegovih prostorov večkrat slišali udarce, ki si jih je zadajal. V svoji omari je poleg talarjev na obešalniku imel poseben pas za to. S seboj ga je jemal tudi takrat, ko je iz Vatikana odhajal v Castel Gandolfo. V postnem času je lahko izgubil tudi več kilogramov zaradi odtegovanja od hrane. Povedal je tudi, da je bl. Janez Pavel II. trdno verjel, da počne to, kar je napisal sveti Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.«

Takšno početje svetnikom in vsekakor katoličanom seveda ni tuje. Sv. Filip Neri je trdil, da se brez mrtvičenja ničesar ne da narediti. Sv. Alfonz Marija Ligvori je jasno učil, da je najprej potrebno pokoriti svojo voljo, a da je poleg tega potrebno tudi telesno mrtvičenje. Pri tem se je skliceval na sv. Janeza od Križa. Ta je dejal, da ne smemo verjeti tistemu, ki pravi, da zunanje mrtvičenje ni potrebno, četudi bi delal čudeže.

Najlepši in najpopolnejši zgled vsega  tega nam je gotovo Naš Gospod Jezus Kristus, Bog, ki se je za nas postil, krvavi pot potil, ki je pustil, da ga z verigami zvežejo, nedolžno obsodijo, s šibami tepejo, s trnjem kronajo, težki križ nalože, križajo in na križu visečega zasramujejo. Še več, da zaničujejo njegovo kraljevo ime, da preklinjajo njegovo božjo naravo in še in še bi lahko naštevali, kakor nam govore Litanije bridkega trpljenja in smrti Jezusa Kristusa.

Pred nekaj leti so ob 150. obletnici smrti svetega arškega župnika v Cerkvi razglasili Annus Sacerdotalis. Duhovniško leto, ki ni ušlo ideološkim bojem, ki so se začeli že s prevodi, ko je »duhovniško leto« postalo »leto duhovništva« in sprožilo nekaj odzivov tudi med duhovniki. Končalo se je nekako klavrno, z opustitvijo razglasitve sv. Janeza Marija Vianneja za zavetnika duhovnikov. Bilo je namreč vse pripravljeno, nato pa je zadnji dan vse padlo v vodo.  Žalostno. Arški župnik je zgled vztrajne vneme za molitev in pokoro z namenom pridobivanja duš. Njegova pokora in molitev je z božjo milostjo obrodila stotero sadov.  Nekoč se mu je sobrat potožil, da nikakor ne more poboljšati zaupanega mu ljudstva. Odgovor arškega župnika je bil tudi vprašanje: »Ali ste se bičali? Ste ležali na deskah? Dokler vsega tega ne boste delali, se nimate pravice pritoževati…«

Pokukajmo še v duhovni dnevnik istrskega duhovnika, ki bo konec septembra deležen časti oltarja. »' Sacerdotium (est) crux et marytirium!' Tako je pravil nek duhovnik.. A kaj pomeni ta križ? Smrt nam! Smrt vsemu, kar je naše, kar je pokvarjeno! ' Vivo ego, non iam ego! Vivit vero in me Christus!' « Tako je zapisal v svoj duhovni dnevnik svoje predavanje mladim semeniščnikom kmalu po vojni, leta 1947. Nekaj mesecev zatem je bil ubit, vreden mučeništva. Ime mu je bilo Miroslav Bulešič.

Priznajmo si. Danes se kljub nekaj dobrim pobudam, kot so npr. Dan molitve in posta za domovino, letošnjih prvih pet sobot, dan posta za mir v Siriji, vedno manj sliši govoriti o spovedi, pokori, postu, zadoščevanju, mrtvičenju. Na žalost ni za to kriv le ambon.  Zgoraj omenjeni župnik goduje po novem koledarju 4. avgusta, po starodavnem pa 8. avgusta. Ozrimo se trenutek na prošnjo, ki jo duhovnik pri maši prebere.

Misal Pavla VI.:
Dobri Bog, sveti arški župnik Janez Vianney je bil po tvoji izredni milosti čudovit dušni pastir. Po njegovi priprošnji in zgledu naj z ljubeznijo pridobivamo brate in sestre za Kristusa in skupaj z njimi dosežemo večno slavo. Po našem Gospodu…

Misal bl. Janeza XXIII.:
Vsemogočni in usmiljeni Bog, ki si svetega Janeza Marijo storil čudovitega v dušnopastirski skrbi ter v vztrajni vnemi za molitev in pokoro, daj, prosimo, da bomo mogli po njegovem zgledu in priprošnji pridobivati duše bratov za Kristusa in z njimi vred doseči večno slavo. Po istem Gospodu…

Razlika? Molitev in pokora sta izginili. Ne gre za spodrsljaj ali namerno napako slovenskih prevajalcev. Danes velikokrat slišimo, da mora duhovnik biti mož molitve. Gotovo mora biti. Biti pa mora tudi mož pokore, mož zadoščevanja!

Dan molitve in posta

O Bog, ki od tebe izhajajo svete želje, dobre misli in pravična dela: daj svojim služabnikom tisti mir, ki ga svet ne more dati, da bodo naša srca tvojim zapovedim vdana ter časi, ko nam odvzameš strah pred sovražniki, pod tvojim varstvom mirni. Po Gospodu...
Prošnja, maša za mir

Koncil in liturgija

Skoraj vsak izmed nas lahko potrdi, da ima svojo najljubšo cerkev, morda najljubšega duhovnika, verjetno tudi najljubšo zvrst glasbe, ki se izvaja pri sveti maši. Čeprav v rimskem delu Katoliške cerkve znotraj rednega (pokoncilskega) mašnega obreda (uveljavljenega leta 1969) obstaja zgolj en misal, se način darovanja svetih maš opazno razlikuje že od župnije do župnije istega mesta, kaj šele po različnih pokrajinah ali državah. Kako je mogoče, da je lahko ena in ista sveta mašna žrtev znotraj ene in iste svete Cerkve, ki izpoveduje eno in isto ter resnično sveto vero, darovana na toliko načinov? Misal in ostala liturgična navodila uradno predvidevajo enotnost, dejansko pa je slika močno drugačna, saj je liturgična podoba rimske Cerkve že desetletja povečini odvisna od subjektivnih okusov različnih skupin ljudi in popustljivega pristopa duhovščine.

Novus Ordo: škofija Albenga-Imperia, Italija, mašuje škof

Zgodba o neenotnosti se začenja z Drugim vatikanskim koncilom (1962-1965), ki ga je blaženi papež Janez XXIII. sklical z namenom, da eno in isto resnico o Kristusovem odrešilnem delu na nov način posreduje svetu, zatopljenem v tehnološko mrzlico in idealizem o demokratično-kapitalistični ureditvi. Koncil sicer ni zanikal niti vloge svete tradicije niti kakršnegakoli nauka Cerkve, razjasnjenega skozi stoletja, toda z evforijo njegovih številnih občudovalcev, ki so ga napačno razumevali kot prelom s preteklostjo, je Cerkvi prinesel neštete (tudi nepotrebne in prenagljene) spremembe v miselnosti in verski praksi, zaradi katerih je življenje povprečnega katoličana izgubilo trdno istovetnost (Janez Pavel II. je v tem kontekstu govoril o »tihi apostaziji«) in ukoreninjenost v Cerkvi, nekoč poznani po intelektualni jasnosti in lepoti liturgije (slednja tudi danes uradno ostaja njeno osrednje opravilo).

Pred in med (!) koncilom se je sveta maša rimskega dela Cerkve odlikovala predvsem po dveh lastnostih, ki so ostale nedotaknjene v sedanji izredni obliki rimskega mašnega obreda, pogovorno imenovani »tridentinska maša«, uradno pa so še vedno prisotne tudi v njegovi redni obliki, na katero je potrebno gledati bolj v luči kontinuitete kot preloma, saj so bila liturgična prizadevanja Pavla VI. mišljena (zgolj) kot reforma in ne zanikanje tradicije. Ti lastnosti sta: obrnjenosti duhovnika v smeri liturgičnega vzhoda (oziroma »proč od ljudstva«) in latinskem jeziku. Smer ad orientem simbolno kaže na enotno osredotočenost vernikov in duhovnika na Boga, ki se kot trpeči in hkrati od mrtvih vstali zaradi odkupitve naših grehov žrtvuje Očetu na žrtveniku Kalvarije, na njihovo skupno stremljenje k večnosti in drugem prihodu Kristusa, ki bo kakor sonce (izvir in zagotovilo življenja) vzšel z vzhoda. Skupna usmeritev vernikov in duhovnika tudi kaže na Cerkev kot potujoče božje ljudstvo, ki za pravo in trajno domovino priznava nebeško kraljestvo (»ne od tega sveta«). Latinski jezik nastopa v simbolni vlogi zagotovila enotnosti in pravoverne jasnosti. Kakor obstajata le en Kristus in le ena žrtev na križu, tako je tudi sveta maša le ena, ki dosledno izraža enoglasno molitev enega potujočega božjega ljudstva. Latinski jezik je s svojo dokončno izoblikovanostjo (odsotnostjo žive vsakodnevne uporabe) odlično orodje za nespremenljivo potrjevanje resnice ne samo v liturgičnih dejanjih, ampak tudi cerkvenih dokumentih (interpretacija latinskih besedil je za vse nedvoumna). Poleg tega latinski jezik vsem vernikom ponuja enaka izhodišča in merila, saj lahko vsakdo pozorno sledi sveti maši ne glede na kraj njenega darovanja (brez ovire nerazumevanja mnoštva jezikov), njegova razumljivost pa se vzdržuje s pomožnimi dvojezičnimi misali za ljudstvo.

vzgoja z zgledom, v Sloveniji spregledana

Naslednja značilnost, ki vernike vodi k pobožnosti, je način prejemanja svetega obhajila: to se prejema izključno kleče in na usta, poudarjajoč nevrednost grešnika, ki prejema Telo svojega Odrešenika, in veličastvo ter neskončno ljubezen Darovalca, Kristusa-Jagnjeta. Tovrstni način prejemanja obhajila tudi zmanjšuje možnosti bogoskrunstva, saj je hostijo vpričo duhovnika razmeroma težko izpljuniti iz ust, medtem ko je v današnji razširjeni praksi sveto hostijo mogoče z lahkoto stlačiti v torbico, v kolikor se obhajilo deli na roke (ki je uradno zgolj dopuščen in ne priporočljiv način!). Podobno stanje vlada na področju cerkvene glasbe: ta je povečini vezana na gregorijanski koral in spremljavo orgel, medtem ko se v sedanji praksi mnogokrat dogaja, da je »cerkvena« glasba najpomembnejša gonilka liturgičnih zlorab.

...že 10 let nabira prah na policah

Glavni oblikovalec misala Pavla VI. je bil Annibale Bugnini, že leta 1948 postavljen na čelo Komisije za liturgično reformo. Kljub številnim sporom je leta 1969 z blagoslovom papeža dokončal svoje delo. Novus ordo maša je bila rojena. Pod pretvezo »približati mašo ljudem« je bila s pomočjo novih besedil (prav tako možnosti štirih evharističnih molitev) in ne dovolj natančnih liturgičnih navodil narava svete maše v praksi pogosto podvržena izgubi celostnosti, saj se je prepogosto izpostavljala njena prazničnost (»sveta večerja«, »obed ljubezni«), medtem ko se je njen nujni vidik žrtvenosti (»Kalvarija«, resnična Kristusova navzočnost pod podobama kruha in vina) močno zanemarjal. Zgrešena praksa, ki je zlorabila tako koncilske določbe kot celo samo Novus ordo mašo, je privedla do tekmovanja v všečnosti in improvizaciji ter s tem zrušila resničnega duha liturgije, ki je v dajanju slave Bogu in kontemplaciji vernikov, kjer je v središču Bog in ne človek.

Koncilska konstitucija o liturgiji Sacrossanctum concilium je resda pozvala k reformi, vendar v kontinuiteti s tradicijo. V njej se med drugim nahaja misel: »[…] naj nihče […], niti duhovnik, svojevoljno ničesar ne dodaja, odvzema ali spreminja.«

Drugi vatikanski koncil je v nasprotju s svojim plemenitim namenom in želenimi posledicami na žalost prevečkrat postal izgovor za razpuščenost in celo politkorektnost, ki se podreja smernicam popularne kulture, ne pa načelom spoštljive liturgije ali jasnega nauka. Težava torej ni niti v koncilu niti v Novus ordo maši, temveč njuni površni (družbeno všečni) interpretaciji.

Kaj pa rešitev? Rešitev je preprosta: najprej goreča molitev z osebnim mrtvičenjem in deli ljubezni, nato pa uradna pojasnitev nejasnih mest v koncilskih določbah, spoštljivo pristopanje k Novus ordo maši (v skladu z njenim prvotnim namenom) in gojenje izredne oblike rimskega mašnega obreda. Obe različici svete maše se morata bolj otipljivo približati, Cerkev pa naj zopet prepozna lepoto svete tradicije, ki ni zapiranje pred svetom, temveč stalno predajanje lepote, dobrote in resnice. Sveta tradicija namreč podeljuje verodostojnost (ker je stanovitna in brez prelomov), bistvo liturgije pa je v dajanju slave Bogu in posvečevanju njegovih učencev.

O hostiji in vinu

Sam naš Gospod Jezus Kristus je določil sestavine za evharistično daritev. Ti sestavini sta kruh in vino.

V prvih osmih ali devetih stoletjih Cerkev na Zahodu še niso delala razlike med nekvašenim in kvašenim kruhom. Tako je ostajalo do takrat, dokler niso začeli Grki (Bizantinci) učiti, da opresen (nekvašen) kruh ni prava sestavina. Od tedaj naprej rimska stolica mašnikom prepoveduje uporabo kvašenega kruha, carigrajski patriarhat pa je naposled sprejel nasprotno odločitev (uporaba kvašenega kruha). Florentinski zbor (l. 1439), ki si je prizadeval preseči vzhodno shizmo, je določil, naj se vsaka Cerkev (zahodna in vzhodna) drži svojih navad.

Nihče ne ve, od kdaj krasijo kruh za daritev s podobami in napisi. Morda od takrat, ko so začeli peči poseben kruh za daritev.  Tega so v Španiji uporabljali že vse od 5. stoletja. V milanski cerkveni pokrajini so okoli leta 400 še vedno posvečevali  navaden kruh. Prav tako se je to dogajalo v Rimu, še v času Gregorja Velikega.

Poglejmo s kakšno skrbjo so v 11. stoletju v samostanih pripravljali hostije za presveto daritev: »Pšenico, ki naj bi se zmlela za hostije, so samostanski bratje izbrali zrno za zrnom, oprali in na solncu posušili. Za mletev so kamen posebej očistili in potem ga krog in krog z zavesami zagrnili. Brat, ki je mlel, si je nadel humeral in oblekel albo. Za peko so izbrali štiri redovnike, med temi so morali biti trije mašniki ali diakoni. Ko so odmolili nokturne, so si umili roke in obraz, nadeli so so humeral in oblekli albo. Brat, ki je držal klešče, si je nataknil rokavice. Moko so zmesili z mrzlo vodo, da bi bile hostije bolj bele. Odbrali pa so za daritev samo ene hostije, ki so bile brez vsakega madeža. Ves čas, ko so hostije pekli, so molčali, da bi niti kapljica sline ne padla na hostije.« (Constitutiones Hirsaugienses)

Potrebno je vedeti, da je spodobno, da je vino za mašo boljše kakovosti, kakor tisto, katerega pijemo pri mizi. Sveta Cerkev ne določa, kakšne barve naj bi bilo vino, uporabljeno pri sveti daritvi. Pri nas je navada, da se uporabi belo vino. Tu gre predvsem za praktičnost, saj pri uporabi belega vina ni potrebno prepogosto prati svetih prtičev. Medtem ko se morajo pri uporabi rdečega po vsaki daritvi prtiči spoštljivo oprati.

Zakaj se pri darovanju v kelih k vinu dolije malo vode, navaja Florentinski zbor tri razloge: 

1.) Stara tradicija je, da je Jezus pri zadnji večerji uporabljal vino, mešano z vodo. O tem izročilu govorita že sveti Hipolit in Ciprijan.

2.) Mešanje vode in vina nas spominja tudi na to, da je iz Jezusove strani priteka kri in voda.

3.) Mešanje vode in vina pomeni združenje Jezusa Kristusa z vernim ljudstvom. Saj je v Svetem Pismu voda podoba človeka, vino pa podoba Jezusa.

Pomislimo, dragi bralci, s kakšnim spoštovanjem so v preteklosti pripravljali sv. hostije. S kakšnim spoštovanjem so takrat pristopili k obhajilu! Razmislimo, kakšen je naš odnos do pristopa k temu vzvišenemu zakramentu, če v moderni dobi ne spoštujemo niti koščka kruha.

Povzeto po: dr. Franc Ušeničnik, Katoliška Liturgika; Ljubljana, 1933