četrtek, 14. januar 2021

Praznik Jezusovega krsta

Praznik Jezusovega krsta (13. januar)

Praznik Jezusovega krsta po tradicionalnem koledarju praznujemo na osmino praznika Gospodovega razglašenja, ki ga mi sicer poznamo zgolj, kot praznik sv. treh kraljev, a je Cerkve prvotno na ta dan praznovala tri dogodke: Obisk modrih z vzhoda (sveti trije kralji), Jezusov krst v reki Jordan in prvi čudež v Kani Galilejski. Današnja osmina je torej spomin na to starodavno praznovanje treh skrivnosti o katerih prof. Ušeničnik pravi: »Ti trije dogodki so se prvotno združili v eno praznično misel o duhovni svatbi med Kristusom in Cerkvijo. To misel še sedaj v lepi, živi podobi izraža antifona za Benedictus: »Danes je bila z nebeškim ženinom zaročena Cerkev, ker jo je Kristus v Jordanu očistil njenih grehov. Modri hitijo z darovi k svatbi nebeškega kralja. Voda se je spremenila v vino, ki razveseljuje goste, aleluja.«

Ušeničnikovo razlago potrjuje tudi apostol Janez. Apostol je v evangeliju zapisal, da je Janez Krstnik samega sebe imenoval ženinov prijatelj: »Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno.« (Jn 3,29) Ženin je Jezus Kristus, prijatelj ženina pa Janez Krstnik. Nevesta pa smo po nauku cerkvenih očetov in Svetega pisma vsi mi, ki smo krščeno – torej mi njegova Cerkev.

Pri poročilu o svatbi v Kani Galilejski je omenjen samo ženin, nevesta pa ne. Razlago lahko vidimo v tem, da je pravi ženin Jezus, nevesta pa je njegova Cerkev. Razlog, da nevesta ni omenjena pa lahko vidimo v tem, da gre za čisto Jezusovo ljubezen, ki se daje njegovi nevesti Cerkvi. Gre za poudarek izključno dejanja Ženina in njegove zastonjske ljubezni, ki jo lahko nevesta sprejme ali zavrne.

Poskušajmo sedaj še bolje razložiti današnji praznik Jezusove zaroke s svojo Cerkvijo. Kaj to pomeni za kristjane?

S svetim krstom se, kot vemo, vključimo v Jezusovo skrivnostno telo. Takrat gre za zaroko naše duše z Ženinom Jezusom. To še ni poroka in tudi ne svatba, ki nastopi šele po poroki, kakor je Kristus učil v priliki o desetih pametnih devicah. Po smrti šele nastopi večno združenje v nebesih in večna svatba v nebesih. Do takrat pa je naša duša zaročena z Ženinom Jezusom. Jezus zaroke nikdar ne bo razdrl, duša pa ima to pogubno možnost! Njegova nevesta pa niso vsi ljudje, ampak samo njegova Katoliška Apostolska Cerkev, torej krščeni. To svojo Cerkev je očistil v reki Jordan, ko se je zavezal da bo naše grehe vzel nase in jih nesel na križ, da nam morejo biti odpuščeni pri sveti spovedi. Namreč Janezov krst ni bil zakramentalen. Bil je spokorno dejanje, podobno kot naše pepeljenje. Jezusov krst je torej tudi zunanji izraz njegove pokore za človeštvo. On ki ne pozna osebnega greha, se postavi v vrsto grešnikov in dela pokoro.

Gre torej za pravo zaročniško razmerje. Danes je praznik Jezusovega krsta, ko praznujemo, da se je nebeški Ženin brez našega zasluženja odločil zaročiti z vsemi, ki bodo krščeni. Storil je kakor piše v prvi Mojzesovi knjigi: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (1 Mz 2,24) Jezus je zapustil Nebeškega Očeta, se učlovečil in pridružil svoji nevesti Cerkvi, pridružil se je moji duši, da jo posveti in očisti. »Blagor mu, kogar izvoliš in mu pustiš, da se približa, da prebiva v tvojih dvorih« (Ps 65) Prej omenjena antifona pravi tudi: Svatje se vesele. Zato je danes vesel praznik. Tvoja duša je dobila zaročenca, ki jo bo povedel na nebeško gostijo, če ne boš razdrl zaroke.

Da Jezus želi biti ženin naših duš se kaže skozi vso zgodovino, kakor je zapisal sv. Matej: »Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli.« (Mt 23,27)

Premislimo zdaj kako strašen je greh, v luči povedanega, proti Jezusovi zaroki z našo dušo. V prvi zapovedi Bog pravi: »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog« (2 Mz 20,2-5)

Kaj to pomeni zame, kot člana Cerkve, Jezusove neveste? Jezus je ljubosumen Bog; greh je žalitev ženinove ljubezni, strašna nehvaležnost. Greh je pravzaprav prešuštvo – v stari zavezi preroki očitajo nezvestemu ljudstvu prešuštvo! Izrael je imenovan vlačuga: »kakor prešuštnica, ki si namesto svojega moža, [to je namesto Boga,]  jemlje tujce« (prim. Ezk 16) Če se nevesta ali ženin pregreši zoper zaroko je vlačuga ali prešuštnik, je svojemu ženinu ali nevesti strl srce in ga globoko osramotil pred drugimi. Enako je z našo dušo. Namreč karkoli oz. kogarkoli zaročenec postavi pred zaročenčevo ljubezen je seveda ljubezen zaročenca žaljena. Jezus, ki je ljubosumen Bog in ednini Bog pa hoče imeti svojo nevesto, to je našo dušo, samo zase.

Vemo, da se človeški ženin ali nevesta ne pustita zasmehovati in bi zato ob prevari razdrla zaroko; tako se zgodi tudi pri Ženinu Bogu-Človeku Jezusu, ki se ne pusti zasmehovati, ob smrtnem grehu je namreč naša zaroka z Jezusom razdrta, smo nevesta, ker je zavrgla ženina. Taka nevesta nikakor ne more upati na svatbo, kakor pet nespametnih devic ne. Ženin Jezus ne bo ženil neveste, ki ga je zavrgla, in ji je vse drugo bolj važno kot Njegova ljubezen, razen če se ponižno vrne in prosi odpuščanja, kot izgubljeni sin. In Jezus bo odpustil: če se skesano vrne in prosi odpuščanja.

Ko to premišljujemo vse to, dodajmo  še tole: Če zaročenka prevara svojega ženina, mu to prikriva, ga vara, pa se kljub temu z njim sestankuje in se mu hlini v obraz, takrat je srce ženina veliko huje ranjeno in ljubezen veliko huje ranjena, ko vse skupaj pride na dan. Enako se zgodi, če bi prešuštna duša stopila k svetemu obhajilu, ki je ljubezensko združenje duše s svojim Nebeškim ženinom Jezusom Kristusom. Taka duša bi storila strašen greh proti ljubezni Ženina Jezusa, saj bi ga v obraz prevarala, Njega, ki je za njo umrl na križu, in ji iz svojega Srca podaril zakramente Cerkve, da se more očiščevati malikov; posvečujočo milost, nadnaravno moč, ki jo krepi s kruhom angelov; vidno Cerkev s papežem na čelu, da nas more voditi skozi poplavo zmot in ohranjati nezmotljivi nauk; mnoge karizme, ki na različne načine služijo Cerkvi.

Praznujmo in se kot svatje veselimo današnje Jezusove zaroke s svojo Cerkvijo, s tvojo dušo. Ne razdiraj zaroke, da bo tudi poroka. Amen.

 

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...