Nova spletna stran addominum.si

 Za vas smo spremenili blog v novo spletno stran https://addominum.si/.

Slike tradicionalne svete maše, 14. 3. 2021

Nekaj utrinkov iz minulega bogoslužja na 4. postno nedeljo - Laetare.

Asperges

Evangelij

Veliko povzdigovanje Presvetega rešnjega Telesa

Veliko povzdigovanje Presvete rešnje Krvi

"Glejte Jagnje Božje"

Zadnji evangelij

 

Vabilo na tradicionalno latinsko sveto mašo - 14. 3. 2021

 

Pridiga, 1. postna nedelja

Glejte, da Božje milosti ne prejemate zaman!

Kakšno milost smo prejeli od Boga? To milost bi lahko imenovali Božje prijateljstvo. Po Jezusovem križu in vstajenju nam je bilo odpuščeno in so nam bili grehi izbrisani, ter smo postali Božji prijatelji. Sveto pismo je imenovano po tej milosti – nova in stara zaveza. Zaveza pomeni Božje prijateljstvo.

To je milost, ki jo je potrebno najbolj ceniti! Vsi božji možje in božje žene so to milost cenili bolj kot svoje življenje, svoje zdravje, svoje imetje, svoje ugodje, svoj sloves.

Potrebno pa je tukaj nekaj opozorit – ta milost, Božje prijateljstvo se pridobi, ne pa izbere. V evangelijih nikoli človek ne imenuje Jezusa ali Boga prijatelj, velikokrat pa Jezus imenuje nekatere ljudi prijatelje:

•         Janez Krstnik sebe imenuje »ženinov prijatelj«
•        V nekaterih prilikah kot npr. o najemnikih (»Prijatelj ne delam ti krivice« - Mt 20,13), o gostiji (»prijatelj pomakni se višje« - Lk 14,10) in o svatbi (»prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« - Mt 22,12)

•    Lazar je imenovan prijatelj (»Naš prijatelj Lazar spi« - Jn 11,11)
•   Apostoli so imenovani prijatelji – »Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal os svojega Očeta« (Jn 15,15)
•   Še Juda Iškarjota, ki ga je izdal imenuje prijatelj – (»Prijatelj, čemu prihajaš?« - Mt 26,50)
•   Tudi Jakobovo pismo pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«. (Jak 2,23)

Sveto pismo nas torej poučuje, da se Božje prijateljstvo pridobi, ne pa izbere – kakor, da bi Jezusa izbral za svojega prijatelja. Božji prijatelj postanem.

Ta postni čas v katerega smo vstopili začnimo s to mislijo – koliko cenim Božje prijateljstvo? Kako velika sreča je biti Božji prijatelj! Mislimo, da je to dragocenost, ki presega vse.

Apostola Pavel nam torej pravi: Glejte, da Božje milosti ne prejemamo zaman. Poglejmo primer Juda Iškarjot. Jezus ga je imenoval prijatelj, sam pa je živel sovražno Bogu. On je prejel milost Božjega prijateljstva zaman, ker ga je premagala skušnjava. Apostol Jakob pravi: »Ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Božji sovražnik.« (Jak 4,4) Torej prejemamo Božjo milost zaman, če so prijatelji sveta. Sveti krst, sveta birma in drugi zakramenti nam ne koristijo, če v sebi gojimo prijateljstvo s svetom.

Kaj pa je prijateljstvo s svetom? To so tri Jezusove skušnjave, ki zajemajo vse skušnjave tega sveta: Kamni naj postanejo kruh – utešiti svojo dušo z uživanjem; vsa kraljestva sveta – utešiti svojo dušo z imetjem; skočiti iz roba templja – utešiti svojo dušo s slavo pred ljudmi.

Tradicionalna latinska sveta maša - 21. 2. 2021

 

Praznik Jezusovega krsta

Praznik Jezusovega krsta (13. januar)

Praznik Jezusovega krsta po tradicionalnem koledarju praznujemo na osmino praznika Gospodovega razglašenja, ki ga mi sicer poznamo zgolj, kot praznik sv. treh kraljev, a je Cerkve prvotno na ta dan praznovala tri dogodke: Obisk modrih z vzhoda (sveti trije kralji), Jezusov krst v reki Jordan in prvi čudež v Kani Galilejski. Današnja osmina je torej spomin na to starodavno praznovanje treh skrivnosti o katerih prof. Ušeničnik pravi: »Ti trije dogodki so se prvotno združili v eno praznično misel o duhovni svatbi med Kristusom in Cerkvijo. To misel še sedaj v lepi, živi podobi izraža antifona za Benedictus: »Danes je bila z nebeškim ženinom zaročena Cerkev, ker jo je Kristus v Jordanu očistil njenih grehov. Modri hitijo z darovi k svatbi nebeškega kralja. Voda se je spremenila v vino, ki razveseljuje goste, aleluja.«

Ušeničnikovo razlago potrjuje tudi apostol Janez. Apostol je v evangeliju zapisal, da je Janez Krstnik samega sebe imenoval ženinov prijatelj: »Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno.« (Jn 3,29) Ženin je Jezus Kristus, prijatelj ženina pa Janez Krstnik. Nevesta pa smo po nauku cerkvenih očetov in Svetega pisma vsi mi, ki smo krščeno – torej mi njegova Cerkev.

Pri poročilu o svatbi v Kani Galilejski je omenjen samo ženin, nevesta pa ne. Razlago lahko vidimo v tem, da je pravi ženin Jezus, nevesta pa je njegova Cerkev. Razlog, da nevesta ni omenjena pa lahko vidimo v tem, da gre za čisto Jezusovo ljubezen, ki se daje njegovi nevesti Cerkvi. Gre za poudarek izključno dejanja Ženina in njegove zastonjske ljubezni, ki jo lahko nevesta sprejme ali zavrne.

Poskušajmo sedaj še bolje razložiti današnji praznik Jezusove zaroke s svojo Cerkvijo. Kaj to pomeni za kristjane?

S svetim krstom se, kot vemo, vključimo v Jezusovo skrivnostno telo. Takrat gre za zaroko naše duše z Ženinom Jezusom. To še ni poroka in tudi ne svatba, ki nastopi šele po poroki, kakor je Kristus učil v priliki o desetih pametnih devicah. Po smrti šele nastopi večno združenje v nebesih in večna svatba v nebesih. Do takrat pa je naša duša zaročena z Ženinom Jezusom. Jezus zaroke nikdar ne bo razdrl, duša pa ima to pogubno možnost! Njegova nevesta pa niso vsi ljudje, ampak samo njegova Katoliška Apostolska Cerkev, torej krščeni. To svojo Cerkev je očistil v reki Jordan, ko se je zavezal da bo naše grehe vzel nase in jih nesel na križ, da nam morejo biti odpuščeni pri sveti spovedi. Namreč Janezov krst ni bil zakramentalen. Bil je spokorno dejanje, podobno kot naše pepeljenje. Jezusov krst je torej tudi zunanji izraz njegove pokore za človeštvo. On ki ne pozna osebnega greha, se postavi v vrsto grešnikov in dela pokoro.

Gre torej za pravo zaročniško razmerje. Danes je praznik Jezusovega krsta, ko praznujemo, da se je nebeški Ženin brez našega zasluženja odločil zaročiti z vsemi, ki bodo krščeni. Storil je kakor piše v prvi Mojzesovi knjigi: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (1 Mz 2,24) Jezus je zapustil Nebeškega Očeta, se učlovečil in pridružil svoji nevesti Cerkvi, pridružil se je moji duši, da jo posveti in očisti. »Blagor mu, kogar izvoliš in mu pustiš, da se približa, da prebiva v tvojih dvorih« (Ps 65) Prej omenjena antifona pravi tudi: Svatje se vesele. Zato je danes vesel praznik. Tvoja duša je dobila zaročenca, ki jo bo povedel na nebeško gostijo, če ne boš razdrl zaroke.

Da Jezus želi biti ženin naših duš se kaže skozi vso zgodovino, kakor je zapisal sv. Matej: »Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli.« (Mt 23,27)

Premislimo zdaj kako strašen je greh, v luči povedanega, proti Jezusovi zaroki z našo dušo. V prvi zapovedi Bog pravi: »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog« (2 Mz 20,2-5)

Kaj to pomeni zame, kot člana Cerkve, Jezusove neveste? Jezus je ljubosumen Bog; greh je žalitev ženinove ljubezni, strašna nehvaležnost. Greh je pravzaprav prešuštvo – v stari zavezi preroki očitajo nezvestemu ljudstvu prešuštvo! Izrael je imenovan vlačuga: »kakor prešuštnica, ki si namesto svojega moža, [to je namesto Boga,]  jemlje tujce« (prim. Ezk 16) Če se nevesta ali ženin pregreši zoper zaroko je vlačuga ali prešuštnik, je svojemu ženinu ali nevesti strl srce in ga globoko osramotil pred drugimi. Enako je z našo dušo. Namreč karkoli oz. kogarkoli zaročenec postavi pred zaročenčevo ljubezen je seveda ljubezen zaročenca žaljena. Jezus, ki je ljubosumen Bog in ednini Bog pa hoče imeti svojo nevesto, to je našo dušo, samo zase.

Vemo, da se človeški ženin ali nevesta ne pustita zasmehovati in bi zato ob prevari razdrla zaroko; tako se zgodi tudi pri Ženinu Bogu-Človeku Jezusu, ki se ne pusti zasmehovati, ob smrtnem grehu je namreč naša zaroka z Jezusom razdrta, smo nevesta, ker je zavrgla ženina. Taka nevesta nikakor ne more upati na svatbo, kakor pet nespametnih devic ne. Ženin Jezus ne bo ženil neveste, ki ga je zavrgla, in ji je vse drugo bolj važno kot Njegova ljubezen, razen če se ponižno vrne in prosi odpuščanja, kot izgubljeni sin. In Jezus bo odpustil: če se skesano vrne in prosi odpuščanja.

Ko to premišljujemo vse to, dodajmo  še tole: Če zaročenka prevara svojega ženina, mu to prikriva, ga vara, pa se kljub temu z njim sestankuje in se mu hlini v obraz, takrat je srce ženina veliko huje ranjeno in ljubezen veliko huje ranjena, ko vse skupaj pride na dan. Enako se zgodi, če bi prešuštna duša stopila k svetemu obhajilu, ki je ljubezensko združenje duše s svojim Nebeškim ženinom Jezusom Kristusom. Taka duša bi storila strašen greh proti ljubezni Ženina Jezusa, saj bi ga v obraz prevarala, Njega, ki je za njo umrl na križu, in ji iz svojega Srca podaril zakramente Cerkve, da se more očiščevati malikov; posvečujočo milost, nadnaravno moč, ki jo krepi s kruhom angelov; vidno Cerkev s papežem na čelu, da nas more voditi skozi poplavo zmot in ohranjati nezmotljivi nauk; mnoge karizme, ki na različne načine služijo Cerkvi.

Praznujmo in se kot svatje veselimo današnje Jezusove zaroke s svojo Cerkvijo, s tvojo dušo. Ne razdiraj zaroke, da bo tudi poroka. Amen.

 

 

Pridiga, 1. 1. 2021

Pridiga pri tradicionalni latinski sveti maši na 1.1.2021

ČAS

Ko se oziramo v preteklo leto, premišljujemo kako je minilo. Oziramo se po času, ki smo ga preživeli in se hkrati oziramo v prihodnost, ki je spet čas, ki še ni prišel. Premišljujemo, kaj nas utegne vse doleteti.

V prvi Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Bog sedmi dan: »In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil.« Bog je v samem začetku svojega stvarjenja posvetil ravno čas. Torej je čas nekaj svetega. 

Že pogani, med njimi npr. filozof Seneka so trdili, da je čas neprecenljiv. Svetniki pa nam to resnico, katero nas uči Sveto pismo potrjujejo na mnogo načinov. Trdijo namreč, da je čas najdragocenejša stvar, ki jo imamo. Najdragocenejše darilo, ki ga more dati Bog živemu človeku. Sveti Bernard Sienski pravi: »Hip časa je toliko vreden kakor Bog.« Zakaj tako trdi? »V kratkem času si more človek pridobiti milost in slavo.« Drugače povedano, v kratkem času moremo pridobiti Boga. Boga moremo namreč pridobiti vsak trenutek, če obudimo popolno kesanje in popolno ljubezen do Njega. Sveti Lavrencij Justinian je rekel: »Premoženje, čast, radost bi dal za eno urico.«

Sveti Alfonz Liguori trdi, da je čas zaklad, ki ga je mogoče najti samo v tem življenju. V prihodnjem ga ne najdemo čeprav bi si ga želeli. V peklu zavrženi jokajo: »O, ko bi imeli še eno uro!« Za vsako ceno bi plačali še eno uro časa, ki ga sedaj ne morejo dobiti. V nebesih sicer ne jokajo, če pa bi mogli jokati, bi bilo edino njihovo kesanje to, da so v življenju izgubili čas, katerega bi mogli bolje porabiti, da bi si pridobili večjo slavo v nebesih.

Pri drugih in pri sebi moremo videti kako velikokrat malo cenimo čas. Sveti Bernard trdi: »Nič ni dragocenejšega od časa in vendar se nič bolj ne zanemarja kakor čas.« Ko je Jezus govoril o poslednji sodbi, kako bo postavil ene na levico in druge na desnico, pa lahko slišimo očitek, ki meri na napačno uporabo časa: Nise storili za kar ste imeli čas, kar bi lahko pa niste. (prim. Mt 25,41sl.)

V knjigi Razodetja 12, 12 je zapisano: »Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič sestopil k vama, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.«

Hudi duh ne izgublja časa, da bi nas pogubil, zato mi ne izgubljajmo časa, da bi delali dobro in se zveličali. Premalo je samo ne grešit – potrebno je tudi dobro delati, služiti bližnjemu in delati za Božje kraljestvo in v Božjo slavo. Ne zadovoljimo se z mislijo: »Ah, saj sem kar v redu; ne delam hujših grehov!« Zahrepenimo po večji Božji slavi, saj je zelo nevarna misel in življenjski moto: »Bom se toliko potrudil, da ravno v pekel ne bom prišel.« Ne hodimo po robu, ampak zahrepenimo po večji slavi v nebesih. Naj nam bo za spodbudo misel Svetega Bernarda, ki pravi: »Misli, da si izgubil vsak čas, ko nisi mislil na Boga.«

Dodajmo k temu premišljevanju dve opombi:

Velikokrat slišimo izgovor: »Ne zmorem.« Zavedajmo se, da je velika laž, saj Bog nikogar ne pusti brez potrebnih milosti, da bi mogel svoj čas dobro porabljati in hoditi po poti svetosti. V semenišču nam je gospod spiritual večkrat ponavljal: »Milost gre čez, čez rob.« Bog nam daje več milosti kot jih potrebujemo, zato sami sebe ne varajmo in Božje milosti ne zapravljajmo.

Druga opomba pa je sledeča. Beseda »jutri« ne obstaja pri svetnikih. To je beseda lenih ljudi. Za svetnike je obstajala samo beseda »danes«. »Če danes zaslišite Gospod glas, ne zakrnite svojih src.« (prim. Ps 95) Danes je ta neprecenljivi čas, ki ti je podarjen. Jutrišnjega dne ti nihče ne zagotavlja, zato ta trenutek izkoristi, da boš Bogu služil in ga ljubil.

Če smo v tem letu slabo porabljali čas zdaj to obžalujmo in sklenimo v tem letu svoj čas dobro porabljati. Bratje, odmerjeni čas je kratek (prim. 1 Kor 7,29). Odvrnimo svoj pogled od sveta in njegove poželjivosti in obrnimo svoj pogled v nebesa skupaj z Devico Marijo. Računajmo z njeno pomočjo. Marija pomoč kristjanov – prosi za nas!