Ob
današnjem evangeljskem odlomku mi prihaja na misel izrek bavarskega
filozofa, Ludwiga Feuerbacha, ki je dejal, da je človek to, kar jé.
Sicer nič novega, saj je že sv. Avguštin govoril v tej smeri, pa
bi bil boljši naslov od ateističnega in materialističnega
bavarskega filozofa, a je vendarle slednji izrekel nekaj resničnega
– da je pomembno to, kar jemo. Vprašanje torej, kaj predstavlja
našo hrano – je to samo nekaj, kar bi zapolnilo naš želodec, ali
pa je ta hrana bolj kvalitetna in je res »nadnaravna«, kakor tisti
kruh, za katerega prosimo vsakokrat v molitvi očenaš. Gre namreč,
če pogledamo izvirnik, za nadnaravni kruh, kar govori tudi slovanski
prevod očenaša.
Prav
je namreč, da se malo sklicujemo na slovanska apostola Cirila in
Metoda, da bi se ozrli še na današnja junaka, ki sta še toliko
bolj očeta naše vere na teh prostorih, to pa sta sv. Mohor in
Fortunat, oglejska mučenca. Žal so bili ti naši očetje vere (ob
njiju še drugi svetniki naših prostorov) kar malo pahnjeni na
stranski tir, a je prav, da se ju vsaj spomnimo, če smo ju v svoji
nerodnosti izpustili iz glave pri pripravi tega bogoslužja.
Praviloma bi namreč morali obhajati slovesnost očetoma oglejske
Cerkve, kamor je krščanstvo prinesel sveti evangelist Marko iz
Aleksandrije. Kasneje se je nekaj premaknilo v Benetke, nekaj pa je
vendarle ostalo še drugod, zlasti v videmski in goriški nadškofiji.
Ko je zarezala meja, se je žal na oglejske svetnike pozabilo, četudi
smo krščanstvo dobili v ogromni meri prav od tam, z oglejskega
sedeža.
Zelo
zgovoren je evangeljski stavek učencev Gospodu: Kako bi jih mogli
nasititi s kruhom v tej puščavi? Evangeljski odlomek je prav iz
Markovega evangelija, in sicer gre za osmo poglavje. Puščava je
bila tedaj, ko sta živela in delovala sv. Mohor in Fortunat, puščava
je tudi dandanes, v tem času. Takrat poganstvo, danes novo
poganstvo. Kako torej nahraniti ljudi v tej puščavi? V tej duhovni
pustoti?
Oni
dan sem poslušal voditelja projekta »Mass of the Ages«, Camerona
O'Hearna, ki je navajal okrožnico sv. Papeža Pavla VI. 'Mysterium
Fidei'. Ta papež je v tej okrožnici, kakor je razvidno že iz
naslova, govoril o presveti evharistiji. Pomembno pa je, kako je
poudaril način oznanjevanja te skrivnosti. Bolj kot vse oznanjevalne
napore namreč poudarja zgled. Pravi, da morajo ljudje evharistično
skrivnost oz. pobožnost, vero predvsem videti. To je vselej veljalo
pri mučencih, katerih označba pravzaprav pomeni »pričevalci«.
Oni so svojo vero izpričali, ljudje so to vero videli. O'Hearn je
prišel do tradicionalne svete maše prek pobožnosti, vnete
pobožnosti do presvete Evharistije, do evharističnega Jezusa
samega. Pravi, da ga je predvsem motilo to, da se te pobožnosti in
tega spoštovanja več ni videlo. Videlo se je in se še vidi
marsikaj drugega. Skuša se ljudem oznaniti evangelij na razno-razne
načine. Iznajdljivost, fantazija in karkoli je še takega res ne
poznajo več meja. Če vzamemo besede nekdanjega papeža Benedikta
XVI. pa je prišlo do meje dopustnega. Lahko rečemo, da je bil,
kakor je v njegovi navadi, v besedah precej prizanesljiv, a naj bo.
Nočemo biti kakorkoli »žleht«, ko opozarjamo na karkoli. Kot
vidim, se skoraj vedno dela v neki dobri veri, kakor je tudi
vprašanje okolja in miselnosti, v kateri je nekdo zrastel, kar velja
seveda tudi za nas duhovnike, kakor je opozoril na duhovnih vajah
kardinal Sarah.
Ne
gre torej za to, da si vprašanja učencev iz evangelija, kako ljudi
v tej puščavi nahranili duhovniki in drugi kristjani ne bi
zastavljali. Težava nastane pri iskanju odgovora na to vprašanje.
Lahko bi še na dolgo razpredali, a gre na koncu vendarle samo za
odločanje med naravnim in nadnaravnim kruhom. Saj lahko rečemo, da
je to vsakdanji kruh, vendar je vprašanje, kaj ljudje pojmujejo kot
ta »vsakdanji kruh«. Lahko se čim bolj prilagajamo svetu in tudi v
Cerkvi skušamo dajati ljudem nadnaravni kruh na, če dovolite,
vsakdanji način – pa da ne bo pomote, tu ne mislim v prvi vrsti le
na način prejemanja svetega obhajila, ampak širše! Lahko pa k
stvari pristopimo drugače, pa to poskušamo delati, v enem in drugem
obredu, drugače od sveta okrog nas. Tudi hitra hrana je hrana, pa se
ne gre čuditi, pred katero restavracijo je po »koronskem« zaprtju
bila dolga kolona, ni pa nujno, da je to tudi zdrava in res dobra
hrana. Gotovo bi vsi starši otrokom dajali v hrano samo čips,
smoki, sladkarije in podobno, pa vemo, da temu ne sme biti tako, če
otrokom hočemo dobro. Zato ne trdimo, da je v tej puščavi edina
zares potrebna hrana tista nadnaravna, kar je tako ali tako res.
Trdimo in opozarjamo, da je potrebno tudi videti, da ne gre za
navadno, ampak za nadnaravno hrano. To še posebej zatrjujemo v času,
ko ljudje ne želijo več poklekniti pred Bogom in drugimi
svetinjami, tudi narodnimi, ampak pred tistimi novimi, ki jih časi
in mode po medijih prinašajo.
