Je obhajilo na roko pravica vernika?

Kanonist p. Francesco M. Budani FI je leta 2013 za italijanski katoliški spletni portal Riscossa Cristiana objavil preprosto razlago pravnega statusa obhajila na usta in obhajila na roke. Zaradi ponovne aktualnosti teme, predvsem pa zmede, ki glede nje vlada, ga prirejenega za slovensko bralstvo dajemo na razpolago vsem zainteresiranim.

25. marca 2004 je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov izdala navodilo Redemptionis Sacramentum o nekaterih rečeh, ki jih je treba upoštevati in o nekaterih, ki se jim je treba izogniti pri obhajanju presvete evharistije.

Njena vzvišena normativna vrednost se kaže s precejšnjo jasnostjo v splošnem tonu dokumenta in je pojasnjen v sklepnih besedah: »To Navodilo, ki ga je po naročilu papeža Janeza Pavla II. pripravila Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v sodelovanju s Kongregacijo za verski nauk, je papež 19. marca 2004, na praznik sv. Jožefa, potrdil in naročil njegovo objavo ter takojšnjo veljavnost za vse, ki jim je namenjena.«

Očitno je bila skrb sv. Janeza Pavla II., ki je ukazal izdajo dokumenta korekcija ne povsem sprejemljivih praks, kakor tudi zajezitev pravih, pravcatih zlorab presvete Evharistije, in sicer tako, da se razloži pravilne načine ravnanja v povezavi z Njo. Gre za zelo bogato navodilo, ki ga velja v celoti preučiti in preštudirati, vendar bi se na tem mestu to ne skladalo z nameni pišočega. Zato se bomo na kratko ustavili predvsem pri dveh točkah, pri obhajilu na roko in pri purificiranju svetih posod.

Navodilo glede obhajila na roko trdi naslednje:

[92.] Čeprav ima vsak vernik po svoji izbiri vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik (prim. RM 161), sme obhajanec v krajih, kjer je škofovska konferenca z odobritvijo apostolskega sedeža to dovolila, prejeti sveto obhajilo na roko. Posebno je treba paziti, da obhajanec takoj in pred duhovnikom zaužije sveto hostijo, tako da se nihče ne oddalji, noseč v roki evharistični kruh. Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.

Takoj zatem pa dodaja:

[93.] Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak drobec padel na tla (RM 118).

Iz navedenega v dveh soslednjih točkah (92. in 93.) kaže, da smemo z določeno gotovostjo trditi, da: - Obstaja pravica vernika, da prejme obhajilo na usta.

Obstaja dovoljenje da ga prejme na roko. Gre torej za neko dopuščeno možnost, za neko milost (v pravnem smislu), ki pa je po svoji naravi še daleč od tega, da bi predstavljala pravico in ki se jo more, kot tako, omejiti ali celo odreči, kar lahko stori za to zadolžena avtoriteta, brez nobenega vpliva na zmanjšanje pravičnosti. Dokument v dokaz temu namreč takoj narekuje neke omejitve, kot na primer tisto, da je potrebno posebno paziti, da obhajanec takoj zaužije sveto hostijo pred delivcem.

Poleg tega pa je ta dopustitev, dana vernikom, podvržena v končni meri presoji duhovnika, ki deli najsvetejši zakrament. Dokument namreč dodaja, da: »Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.«

Na tej točki bi se veljalo vprašati, kaj dokument misli z izrazom »nevarnost skrunitve«. Če gremo k samemu pomenu besed, nam slovar Treccani o skrunitvi podaja dve skladni definiciji, ki se nanašata na primer:

1. Dejanje, s katerim se ogrozi ali rani ali se izniči svetost neke reči, kraja, osebe: čistost svetišča, oltarjev, svete podobe; čistost vestalke. 2. V širšem in figurativnem smislu, pomanjkanje spoštljivosti do tistega, ki ali kar zahteva spoštovanje, čast.

Vrnimo se sedaj k temu, kar trdi navodilo. Takoj zatem, ko opozarja, naj se svetega obhajila ne deli na roko v primeru nevarnosti skrunitve, pravi, da je potrebno uporabiti pateno (obhajilni krožniček), da bi se izognili temu, da sveta hostija ali kak njen drobec padel. Ko sedaj imamo ustrezni pomen besede skrunitev, ki je zgoraj naveden, opozarjamo, da zapovedovalni ton opozorila v št. 93, kakor tudi mesto, kjer je navedeno, daje razumeti, da če se ne poskrbi, da hostija ali kak njen drobec ne bi padel, bi to lahko v določenih okoliščinah bila skrunitev. Bi ne bila torej malomarnost, ali tudi preprosta brezbrižnost glede usode malih drobcev kakor omalovažitev same njihove svetosti? Stari ljudski rek namreč pravi, brezbrižnost je največje zaničevanje. Mar to ne bi bilo pomanjkanje spoštljivosti do Jezusa, ki je resnično navzoč tudi v najmanjšem drobcu?

Onkraj posebnih primerov, do katerih lahko pride, je treba poudariti, da gre končna praktična presoja glede možnosti deljenja obhajila na dlan, glede na to, kar se razbere iz navodila, vesti posameznega duhovnika, ki je zavezan k vsakokratni presoji posameznih konkretnih primerov. Kakršnokoli vsiljevanje ali ukaz glede tega, bi se torej lahko razumelo kot nelegitimna zloraba duhovnikovega notranjega področja (lat. forum internum). Konec koncev noben vernik ne bi mogel zahtevati, da bi prejel obhajilo na roko, saj nihče ne more uresničiti pravice, ki v resnici ne obstaja, noben predstojnik pa tudi ne more ukazati te prakse kar na splošno, na ta način pa skoraj odvzeti presojo, ker ne sme nihče oskruniti svetišča človekove vesti, ki pripada samo Gospodu.