Fra. Daniele Natale je bil brat kapucin, ki ga je Pater Pij
ljubil s prisrčno ljubeznijo. Obljubil mu je, da ga bo vedno branil. Ta je
dobil bolezen na trebuhu, ko je bil star 40 let. Zaradi bojazni pred
smrtjo je odlašal z operacijo. Pater Pij pa mu je rekel, naj se nič ne boji,
naj se odpravi v določeno bolnišnico k tamkajšnjemu zdravniku in se pusti operirati.
Operacija je trajala 8 ur – on pa je v med tem ves čas slišal besede
»Nadaljuj, nadaljuj!«. Operacija je bila uspešna, po nekem času pa je brat
Daniele padel v komo in po treh dneh umrl. Vsi so bili šokirani, vključno s
patrom Pijem. Drugi bratje so stopili do p. Pija in mu rekli: »Glej tvoja
krivda je; ti si mu naročil naj gre na operacijo; prosimo, da moliš nad njim,
da bi brat Daniele prišel nazaj v življenju.« Pater Pij je res molil za tega
človeka in ta človek je resnično prišel nazaj v življenje. Menda je bilo zelo
smešno, ker so se vsi tam okrog zelo prestrašili, saj so mislili, da je
prikazen ali pa duh. Bil je popolnoma živ, lahko je slišal, videl, hodil, celo
videl skozi zid.
Kaj so storili ljudje, ki so bili priča dogodku, si moremo misliti. Začeli so ga
spraševati – kaj si doživel ko si bil mrtev? Odgovoril je: »Ko sem umrl sem videl
Jezusa. Veste, mi na zemlji nimamo pojma, kaj je Božja ljubezen. On je sama
ljubezen, sama ljubezen, tisto, kar si na zemlji tako želimo. Imel sem občutek,
da sem edini prejemnik njegove ljubezni. Tudi jaz sem imel zelo močno in edino
željo, da bi ga z vso močjo ljubil. Bil je vesel, da me vidi… potem pa sem mi
je v trenutku odvilo pred očmi celotno življenje. Videl sem trenutke, ko sem
bil zvest Bogu in sem ravnal po njegovi volji in svoje grehe, posebej tiste, ki
jih nisem obžaloval in se jih tudi nisem spovedal. Razumel sem, da nisem dovolj
očiščen, da bi vstopil v Jezusov objem. Tako sem želel objeti Jezusa, da sem
želel iti v vice, da bi bil očiščen, da bi lahko vstopil v ta objem.«
Ljudje so ga vprašali, kaj je doživel v vicah? Odgovoril je:
»Strašno sem trpel. Ko smo v vicah ne vidimo več Jezusa. Sreča rešenih je
namreč gledanje Boga. Ko ga ne vidiš, je to mučenje za naše srce. Trpimo hudo
nostalgijo. Imel pa sem tolažbo, da ga bom spet videl, saj so edina vrata iz
vic, vrata v nebesa. Drugo trpljenje, ki sem ga imel pa je bilo mnogo hujše:
videl sem načrt svetosti, ki ga je imel Boga zame; Bil je tako čudovit,
neznansko mi je bil všeč. Pravzaprav sem bil poklican, da postanem velik
svetnik. Videl sem tudi vse pogoje in okoliščine, ki mi jih je dal Bog, da bi
postal svet. Ko pa sem ta načrt primerjal z mojim življenjem, sem ugotovil
veliko razliko in razumel, da sem zgrešil del tega načrta. Seveda bi postal
svetnik, ampak ne tak izreden svetnik kakor sem si predstavljal. S svojo svetostjo
bi storil mnogo dobrega na svetu, svojim bratom in sestram. Ko sem to uvidel je
bilo, kot bi meč prebadal moje srce. Bilo je grozno. Vedel sem, da imamo samo
eno življenje na zemlji in da sem ga en del zapravil in da ta del nikoli ne bo
prišel nazaj. Lahko sem svetnik, ampak lahko bi dosegel mnogo večjo stopnjo
svetosti in večjo srečo; mnogo večjo intimnost z Bogom. To je bilo zelo boleče
zaradi ljubezni do Boga.«
Ko je bil tako v vicah je prišel k njemu p. Pij in rekel:
»Vidiš Daniele, sem ti rekel, da bom vedno s teboj.« Pater Pij je prosil
Marijo, da mu da še eno možnost in Marija je prikimala. Pater Pij mu je rekel:
»Dobil si še eno priložnost, lahko greš nazaj na zemljo.«
Moremo si misliti – njegovo življenje se je drastično
spremenilo. Postal je bolj zadržan in poglobljen v molitev, ter po drugi strani je postal pastoralno dejaven in blizu ljudem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar