Frančiškani prinašajo upanje nesrečni indijanski skupnosti

Chad Pecknold

Pravkar sem štiri dni preživel pri Frančiškanskih bratih Svetega Duha, novi redovni skupnosti, ki želi oživiti tradicionalno latinsko mašo in služiti revnim. To jim tudi čudovito uspeva pod vodstvom škofa Thomasa Olmsteda iz Phoenixa, ki jim je zaupal skrb za enajst župnij okrog enega največjih indijanskih rezervatov v državi.

Nedaleč od udobnih predmestij Phoenixa smo se peljali mimo ene od velikih plemenskih igralnic, ki se nahajajo na meji rezervata. Kot »domača nesamostojna nacija«, kot je drugo ime za rezervat, je pleme dejansko zelo bogato, a ne le zaradi zelo donosnih igralnic, temveč tudi zato, ker imajo pomembne vodne pravice v sušni arizonski puščavi. Toda ko sem se z brati peljal globlje v rezervat, sem videl globoko kulturno opustošenje.

Ker imajo plemena skupno premoženje, vsak član rezervata vsak mesec redno dobi določeno nakazilo. Stopnja brezposelnosti je trikrat višja od nacionalnega povprečja. Povsod je očitna kriza zlorabe opioidov. Droge, alkoholizem, zlorabe so vsakdanja izkušnja za otroke, od katerih jih je malo videlo neokrnjeno družino. Velika večina otrok bo doživela spolno ali fizično zlorabo. Polovica vseh najstnic zanosi, le malo se jih tudi poroči, še manj pa jih ostane poročenih.

Bratje so me vozili po rezervatu in mi pokazali propadajoča bivališča. Ko ne varujejo svojega doma z grozljivim tuljenjem, lahko podivjane pse večkrat opazimo tekajoč v tropih okrog. Na dovozih lahko pogosto opazimo razbite otroške igrače in dvorišča, ki izgledajo tako, kot da se na njih že desetletja niso igrali.

Nekateri domovi so nekoliko manj propadajoči kot drugi, zato sem vprašal, ali je to zaradi ponosa lastnikov. V nekaterih primerih je to res, saj so domorodci zelo ponosni na svojo zemljo, vendar, kot bi moral uganiti, ni lastnikov, ker ni zasebne lastnine. To so »plemenska stanovanja«. Pred očmi sem lahko videl razlog, zakaj je papež Leon XIII. tako strastno branil zasebno lastnino kot bistveno za človeško dostojanstvo. »Zasebno lastništvo,« piše Leon v Rerum Novarum, »je naravna človeška pravica in uveljavljanje te pravice, še posebej v okviru družbe, ni le zakonito, temveč nujno potrebno.« Sveti Tomaž Akvinski prav tako uči, da je zasebna lastnina »potrebna za nadaljevanje človeškega obstoja.«

Bratje so me odpeljali k cerkvi sv. Katarine, čudoviti beli cerkvi zgrajeni v misijonskem slogu, ki spominja na cerkve, ki jih je v Kaliforniji zgradil sv. Junipero Serra. Cerkev je zdaj prazna, vendar jo bratje želijo obnoviti in v njej ponovno darovati tradicionalno mašo.

[…]

Sv. Janez je župnija, kjer bratje živijo v drugačni obliki skupnostnega življenja. To je oaza. Znak protislovja. Zbudijo se s petjem psalmov in gredo spat s petjem psalmov. Bog je njihovo skupno življenje, zato resnično vlada mir med vsem razdejanjem. Zdaj zgradijo čudovito srednjeveško kapelo za brate v svojem samostanu po zgledu tiste iz Assisija. Toda ob njihovem samostanu je cerkev sv. Janeza, ki je bila zgrajena kot misijonska cerkev v štiridesetih letih 20. stoletja, nato pa je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »wreck-ovirana«; odstranili so obhajilno mizo in prebarvali vse, kar je bilo avtentično katoliško. Bratje nameravajo tudi to cerkev obnoviti.

Med duhovnim odmikom sem govoril o Abrahamovemu posredovanju za ljudstvo in eden od bratov mi je omenil, da se pogosto tudi sami počutijo kot Abraham. In vendar [Indijanci] po treh letih začenjajo zaupati frančiškanskim bratom. Ti pravijo, da škof Olmsted uči, da je »navzočnost« ključ, Božja navzočnost in njihova.

Po nekakšnem čudežu je sredi te kulturne opustošenosti število nedeljnikov naraslo od 50 občasnih do več kot 300 rednih. Bratje so pravkar začeli darovati mašo »ad orientem«, zato sem jih vprašal, ali so domači župljani temu nasprotovali. Eden od bratov mi je pojasnil, da so, ko jim je razložil, da so včasih maševali na tak način, da je skupen obrat h Kristusu del »stare poti«, to takoj sprejeli kot znamenje upanja in kot nekaj, kar so poznali njihovi predniki, ko so stotine let nazaj sprejeli vero preko jezuitskih in frančiškanskih misijonarjev. Reakcija Indijancev se mi je zdela zelo ustrezna.

Tragično je videti opustošenje. Kot da se pot solz nikoli ni končala. Vendar sem videl Frančiškanske brate Svetega Duha, ki ljubijo te ljudi. Pri frančiškanih sem za Indijance videl upanje. Ne materialnega upanja, saj je pleme izjemno bogato, medtem ko njegovi člani živijo v pravi materialni, duhovni in kulturni revščini – podobno kot tako imenovani post-krščanski Zahod. Kar sem videl, je bilo večje notranje upanje. Ko sem videl evharistično daritev v srcu misijona in zveste brate, ki so v svojem trpljenju izžarevali Božjo navzočnost, sem nenadoma začutil veselje, da je lahko podoba Boga, tako pretepena, našla svetišče, oazo, živo vodo tudi v tej puščavi opustošenja. Imel sem upanje, da bodo ti ljudje lahko vstali – ne po svojem plemenu, temveč po Božjem mestu v njihovi sredini.

C C Pecknold je profesor teologije na Katoliški univerzi v Washingtonu

Prirejeno po: CatholicHerald

Na pomoč! Moji otroci niso več katoliki!

Dwight Longenecker

Ko gostujem naokrog in vodim misijone ali predavam na kateri od konferenc, se na druženju po dogodku najpogosteje zapletem v pogovor z ženskami srednjih let, ki mi pravijo: "Oče, kaj naj naredim? Moji otroci so prenehali živeti versko življenje!", ali pa mi povejo, kako so se njihovi otroci poročili z mormonom ali protestantom in zapustili Katoliško Cerkev.

V čem je težava? Težava se ni pojavila danes. Težava je že dolgo prisotna. Težava je v tem, kako smo vzgajali celotne generacije katolikov. Odgnali smo jih s prikupnostjo. V zadnjih petdesetih letih je Katoliška Cerkev v ZDA (in tudi pri nas v Sloveniji, op.p.) postala zgolj še ena prijazna, prikupna in prijetna inštitucija. Prijazna kot McDonald`s. Prijetna kot Disneyland. Prijetna kot nakupovalno središče. Prikupna kot čedno urejena predmestna soseska.

Katehezo smo naredili prijetno. Vse je v zakramentih in biti prijeten in Cerkvi in biti prijeten in miru in pravičnosti in biti prijeten in odpuščanju in objemčkih in ... biti prijeten. Vse to je prav prikupno ... ampak obstaja še drugi vidik evangelija, ki smo ga tihoma pozabili. Pozabili smo na tisti del, ki govori: "Če želi biti kdo moj učenec, si mora naložiti svoj križ in mi slediti." Ali tisti del, ki pravi: "Svet vas bo sovražil, kot je sovražil mene." Ali: "Široka je pot, ki vodi v pogubo in uničenje, a ozka so vrata in redki, ki jih bodo našli."

Torej, veste, naši otroci niso neumni. Sčasoma odrastejo in ugotovijo, da, če je vse res samo v tem, da si prijazen in prijeten, ti ni treba za to hoditi v cerkev. Prijazen si lahko tudi brez Cerkve. Ni ti potrebno biti katolik, da bi bil prijazen. Lahko si protestant, če želiš. Tako da če želijo biti prijazni, to enostavno so tudi brez Cerkve. In to verjamejo, kajti to smo jih naučili tudi ko nismo vedeli, da je to tisto, kar jih učimo.

Nikoli jim namreč nismo povedali, da bo težko (biti katolik, op.p.) in da bodo potrebovali disciplino ter da naj jim malo zraste hrbtenica, pokončnost in odločnost, če želijo uspevati v duhovnem svetu. Vse to so sicer tudi spoznali. In ko so uvideli, da je zares potrebno malo čvrstosti in odločnosti in težkih stvari, kot so spoved, samo-disciplina in molitev, so stisnili rep med noge in jo ucvrli. Ucvrli, ker so ves čas mislili, da je vse v tem, da si prijazen in prikupen. Da je vse v prijetnem slavljenju in slavilnih pesmih, zaradi katerih si se počutil lepo in prijetno. In da je vse v kul pridigah gospoda duhovnika o tem, kako moramo imeti drug drugega še bolj radi. Mislili so, da je to to. Tako smo jih učili. Ko pa se je v resnici izkazalo, da biti katolik zahteva močno hrbtenico, samožrtvovanje in odločnost, so bili razočarani. Kot smo razočarani vsi, kadar se naša pričakovanja sesujejo. Da sploh ne govorimo o tem, da je šlo že v začetku za lažna pričakovanja.

V resnici pa se počutijo, kot da so kupili mačka v žaklju. Vsi s(m)o jim ves čas govorili, da je smisel katoliške vere samo v tem, kako se imeti prijetno in prikupno ter toplo in udobno, ko pa se je izkazalo drugače, so jo ucvrli v katero drugo vero ali verovanje, kjer so se počutili toplo in udobno. In kdo jim lahko zameri?

Še en dejavnik je, ki prispeva k begu od Katoliške Cerkve. Brezbrižništvo. In brezbrižništvo ima tri vidike. Prvi vidik je ta, da v resnici ni pomembno, v katero cerkev zahajaš. Ne boste verjeli, koliko možnih spreobrnjencev iz protestantske vere, celo pastorjev, nekateri katoliški duhovniki nagovarjajo, naj ostanejo kjer so in tam "delajo za enotnost občestva".

Drugi vidik brezbrižnosti je ideja, da so vse krščanske denominacije - lahko rečemo tudi kar vse religije - bolj ali manj popolnoma isto. Saj poznate tisto oguljeno: "Slediva zgolj različnim potem na vrh iste gore. Ti izbiraš svoje poti, jaz pa svoje." Edinstvene trditve katoliških verskih resnic so zvodenele ali pa postale popolnoma zanikane. In če smo torej zadnjih petdeset let svojim otrokom govorili, da so vse krščanske skupnosti na svetu bolj ali manj ista reč, zakaj se čudimo, če se naši otroci sedaj prav veselo poročajo s protestanti, odpeketajo v kakšno kongregacionalistično skupnost ali se pridružijo jehovcem?

Verni in pobožni starši bodo ugovarjali: "Pa saj naših otrok tega nismo nikdar učili! Celo poslali smo jih v katoliške šole!" Ne razumete. Verske brezbrižnosti so bili naučeni tam! Pobrali so jo pri predmetu "vera in kultura", ki se vam je zdel okej. Hranili so jih z brezbrižnostjo v tisti katoliški gimnaziji, za katero ste verjeli, da je čisto v redu. Vaš škof je verjel, da je to pot naprej! O verski brezbrižnosti so slišali pri pripravah na birmo. In vaš duhovnik se je je naučil v semenišču pod budnim očesom modernističnih profesorjev. Če bi kdo rekel, da so ostale krščanske skupnosti v zmoti, bi to bilo "obsojajoče", "neljubeče", "ozkogledno" in "rigidno".

Brezbrižnost se uveljavlja tudi na drugi način: brezbrižni smo postali do pomena katoliške doktrine (katoliškega nauka). (Petdeset let, op.p.) doktrina ni bila pomembna. Vse je bilo v izkustvu! Toplem, prijetnem izkustvu. Pravzaprav, ne samo, da doktrina ni bila pomembna, veljala je celo za razdvajajočo. Vsi kristjani po svetu naj bi končno prišli skupaj in to krasno enotnost bi pospeševali, ko bi pustili za seboj vse tiste dolgočasne stare argumente o doktrini. Kot se je izrazil ogorčen protestant, ko sem mu jaz, takrat še anglikanski pastor, povedal, da nameravam zapustiti svojo funkcijo in postati katolik, rekoč: "Ampak ... ali ni pomembno zgolj to, koliko imamo radi Jezusa?" To je teologija Rodneya Kinga: "A se ne moremo samo preprosto med seboj razumeti?"

In če smo bili mi učeni brezbrižnosti do doktrine, potem je to bila logična posledica miselnosti, da doktrina ni pomembna. In če doktrina ni pomembna, potem v resnici tudi ni pomembno, kaj verujem. In če ni pomembno, kaj v resnici verujem, potem si lahko kar vsak vsepovprek izmišljuje svojo vero in lahko veruješ pravzaprav v karkoli se ti zdi prav in dobro in ti daje občutek, da si prijetna oseba. Posledično, naslednje generacije katolikov niso videle nobenega trdnega razloga, zakaj bi sploh še ostali katoliki.

Tako so pač odšli izbirati novo "cerkev". Z ugotovitvijo, da imajo druge cerkve boljšo "robo". Če so iskali lepo glasbo, čudovito arhitekturo in izpiljeno liturgijo, so episkopalci opravili vse to bolje kot katoliki (ki so bili tačas zasedeni z gradnjo betonskih letečih krožnikov za namene bogoslužja). Če so iskali entuziazma polno mladinsko skupino, veselo glasbo in močne pridige na biblični podlagi, so baptisti to počeli bolje kot katoliki. Če so želeli hip-hop z globokim pomenom, velikimi ekrani, štruklji in kavico, je bila kongregacionalistična skupnost zagotovo v tem boljša od Katoliške Cerkve. In če so želeli "groovy" sproščeno glasbo, umirjeno bogoslužje in pridige, ki bi jim pihala na dušo, so v katerikoli običajni protestantski cerkvi zadovoljili njihove potrebe. Katoliki se enostavno bili slabi protestanti.

Med tem časom pa smo katoliki naredili nekakšen bolšji sejem vsega, kar je izrazito in edinstveno katoliškega. Evharistična adoracija, resnična navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v presvetem oltarnem zakramentu, apostolsko nasledstvo in avtoriteta, papeštvo, cerkveni očetje, občestvo svetnikov, podobe svetnikov, romanja, obljuba nebes in trpljenja v peklu, potreba po sveti spovedi, svetost zakona in tako dalje. Če že ni bilo vse to ravno prodano na bolšjem sejmu, pa je bilo spravljeno na prašno podstrešje z namenom, da bi se naredilo prostor za blago, zvodenelo, kopirano verzijo katoliške vere, ki je mešanica protestantizma, dr. Phila in slabega pevskega nastopa v nočnem klubu. Presenetljivo pa je, da je velika večina (ameriških) katolikov vzljubila rezultat! Če mi ne verjamete, poskušajte vpeljati gregorijansko petje ali nekaj čemur se reče himna v povprečni župniji.

Tretji vidik brezbrižnosti je preprosto ta ... da si brezbrižen. Nemaren. Samozadosten. Posveten. Brez žara. Mlačen. Dolgočasen. Razlog, da sem danes predan kristjan in strasten katolik, je ta, da sem odraščal z ljudmi, ki so resnično verjeli stari zgodbi o človeškem odpadu od Božje milosti in Božji odrešujoči žrtvi. Moji starši nas niso zgolj peljali v cerkev. Zares so živeli življenje z žrtvovanjem. Moj oče, oče petih otrok in s propadajočim poslom, je dal 15% svojega zaslužka Cerkvi. In to smo vedeli in bili smo ponosni na njegova dejanja. Poznali smo misijonarje, ki so dali svoja življenja in so odšli živet v džungle s svojimi družinami, da bi prenesli evangelij aboriginskim plemenom, ki so živeli v strahu in temi. Srečali smo ruske begunce, ki so bili v domovini zaprti zaradi svoje vere in so pobegnili zgolj z oblačili na sebi, a so vseeno sestavili program za tihotapljenje Svetih pisem v komunistične dežele.

Tretji vidik je resnično najslabši od vseh treh. Ukroti Aslana. Razredči vino. Nadomesti ogenj Svetega Duha z eno tistih cenenih električnih svečk, za katero daš 10 centov in prižgeš stikalce. Zakaj potem grejo vaši otroci stran od vere? Ni težko ugotoviti. Saj vam povedo kar sami. Če jih vprašajo, zakaj ne verjamejo več katoliški veri, je odgovor oster in preprost: "Če gre res za Telo in Kri Kristusa, in če je On res navzoč, zakaj se potem katoliki/duhovniki (duhovniki še posebej!) ne obnašajo tudi temu primerno?" Vaši otroci so iskali vero drugje in našli druge kristjane, ki očitno bolj ljubijo Jezusa Kristusa in mu želijo služiti z vsem svojim življenjem.

Kaj torej rečem staršem, ki žalujejo zaradi tega, ker so njihovi otroci izgubili vero? Rečem jim, kar rečem slehernemu katoliku: "Bodi svetnik!" Z Božjo milostjo bodi najbolj pobožen, najbolj radikalen, najbolj žareč in najbolj predan sledilec Jezusa Kristusa. Pusti vse in sledi Njemu. Prodaj vse in postani misijonar! Ta trenutek odvrzi svoje mreže in mu sledi. Ne boj se. Zakaj, če bi zgolj delček katolikov živel, kot trdijo da verujejo, bi bila Cerkev in svet popolnoma preoblikovana.

Oče Dwight Longenecker je bil rojen v evangeličanski družini, postal anglikanski duhovnik in se nato spreobrnil v katoliško vero. Poznan je kot bloger, avtor številnih knjig in je župnik v Južni Karolini.

Vir: Help! My Kids Aren't Catholic Anymore!

Juventutem SDM Panama 2019

Edward Pentin: JUVENTUTEM ŽELI GRADITI NA USPEŠNEM DELOVANJU NA SVETOVNEM DNEVU MLADIH V PANAMI

Priljubljenost izredne oblike mašnega obreda med sodobnimi mladimi katoličani je dobro poznano dejstvo, ki pa je bilo še posebej jasno razvidno med zadnjim svetovnim dnevom mladih v Panami.

Tri tradicionalne latinske maše, ki so potekale v okviru srečanja mladih v Panami, so bile »zelo lepo sprejete,« je v intervjuju za Register pojasnila udeleženka dogodka Monica Clarke iz Philadelphie.

Eden izmed razlogov, je pojasnila Monica, članica Mednarodne Federacije Juventutem, ki je organizirala tradicionalne maše v Panami, se skriva v tem, da so ji številni mladi povedali »podobno zgodbo o tem, kako si želijo spoštljivosti, svečanosti, lepote in tišine v liturgiji.«

»Ena izmed oseb, s katero sem govorila, je mašo v četrtek opisala kot ʽoazo miruʼ,« je dejala Monica.

Ena izmed darovanih maš v Panami je bila slovesna sveta maša, med katero je pridigal portlandski nadškof Alexander Sample. Po ocenah se je maše udeležilo med 350 in 400 mladih.

Udeleženec svetovnega dneva mladih in član Juventutem Aramis Perez iz Miamija je dejal, da so številni mladi v Panami prvič imeli priložnost prisostvovati tej obliki maše, kar so »sprejeli z veliko hvaležnostjo.«

»Številni so se s tradicionalno mašno obliko seznanili preko interneta ter si želeli častiti Boga na ta način v svojih lastnih župnijah,« je povedal Aramis. »Romarji so izpostavili predvsem izrazito molitveni značaj tega bogoslužja in njegovo lepoto.«

[…]

Monica je izpostavila, da številne mlade pri izredni obliki svete maše privlači tudi dejstvo, da jih ta oblika »povezuje s prejšnjimi generacijami in svetniki.«

Na vprašanje, zakaj je tradicionalna latinska maša pomembna njej osebno, je dejala, da nista bistvena le »svečanost in spoštljivost« ter »čudovita glasba in tišina«, temveč tudi »občutek kontinuitete s preteklostjo«, t. j. s predniki in svetniki, ki so se udeleževali »iste oblike liturgije.«

Poleg tega je dodala, da so današnji mladi rojeni v svet »znanstvenega in tehnološkega napredka,«, ki pa ga zaznamuje predvsem osredotočenost nase. »Prepričana sem, da si vsi želimo najti nekaj, kar nas presega, čeprav se tega morda večkrat ne zavedamo,« je dejala. »Zato imajo današnji mladi velike načrte – želijo si biti del nečesa pomembnega, a žal pogosto izberemo stvari, ki to niso.«

»Tradicionalna latinska maša ponuja otipljiv odgovor na to hrepenenje, saj je brez dvoma osredotočena na Boga,« je dodala. »Ne glede na to, ali je nekdo katoličan ali ne, vsak začuti, da latinska maša neposredno izraža dostojanstvo in brezčasnost tega, kar se dogaja na oltarju.«

Končno je še izpostavila, da je, podobno kot pri ostalih skrivnostih vere, skrivnost, kaj ljudi privlači pri tradicionalni latinski maši. »A lahko smo prepričani, da ta navdihuje mlade za radikalno življenje po veri in odgovarja na naše hrepenenje po tem, da bi bili del nečesa zares pomembnega.«

Aramis je dejal, da je odkril tradicionalno mašo »preprosto s tem, ko sem želel poglobiti svoje poznavanje in ljubezen do Gospoda.« Maša ga je izzvala k temu, da »bi dovolil svojemu srcu postati nežno za služenje drugim z radikalno evangeljsko ljubeznijo.«

»Osvežila je moje duhovno življenje,« je dejal, »in me napolnila z veseljem in globokim hrepenenjem po prijateljstvu s Kristusom.«

[…]

»Za številne mlade, ki jih poznam, je tradicionalna latinska maša jasen klic h krščanskemu življenju z vsem njegovim veseljem in izzivi, pa tudi kraj srečanja z božjo slavo in milostjo,« je pojasnil.

»Je kot ključ, ki odpira vrata zakladnice vere vedno širše, da bi tako lahko spoznali Gospoda vedno globlje. Za številne je predstavljala osrednjo točko njihove spreobrnitve ali vrnitve k veri.«

[…]

Z mislijo na prihodnji svetovni dan mladih, ki bo potekal leta 2022 v Lizboni, je Monica izrazila upanje, da bo vsak svetovni dan mladih postal »priložnost za posredovanje lepote in brezčasnosti tradicionalne liturgije novim obiskovalcem in novim krajem.«

Aramis, ki je izpostavil, da je bil Juventutem prisotno na vseh dosedanjih svetovnih dnevih mladih od leta 2005 dalje, je izrazil svojo hvaležnost osebju Kongregacije za laike, družino in življenje ter komiteju zadolženemu za organizacijo dneva mladih v Panami za njihovo »radodarnost in odprtost«. Izrazil je zaupanje, da se bo podpora nadaljevala tudi v prihodnjih letih.

Prirejeno po: http://www.ncregister.com/blog/edward-pentin/juventutem-looks-to-build-on-wyd-panamas-traditional-latin-mass-celebration

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 21. 5. 2019

Prošnja
Vsemogočni in usmiljeni Bog, ki si v preblaženi Devici Mariji čudovito pripravil vedno pomoč za varstvo krščanskemu ljudstvu, daj milostno, da se bomo pod takim varstvom v življenju borili ter ob smrti dosegli zmago nad zlobnim sovražnikom. Po Gospodu ...

V maju bo darovana votivna peta sveta maša Marije, Pomočnice kristjanov.

Uro pred sveto mašo možnost za sveto spoved. Sveta spoved se zaključi 15 min pred sveto mašo in je omogočena tudi po sveti maši.

Trkanje na prsi

Romano Guardini

Ne dotikajmo se obleke narahlo samo s konci prstov, zaprta pest naj bije na prsi. Nemara si že kdaj videl na starih slikah sv. Hieronima, ko kleči v puščavi, kako vihti kamen v roki in se bije na prsi. To je udarec, ne rahlo božanje. Naj udari ob vrata našega notranjega sveta in jih pretrese. Potem čutimo, kaj pomeni. To pomeni torej, če se človek trka na prsi: Prebuja se. Drami svojo notranjost, da začuje Božji klic. Postavi se na stran Boga in kaznuje samega sebe. Spoznanje torej je to, kesanje in spreobrnjenje.

Ko prosiš sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in vse navzoče, naj prosijo zate Boga, nebeškega Očeta, priznavaš, da je pri mašni daritvi s teboj in z vsemi navzočimi povezana vsa nebeška Cerkev. Posebno mesto gre pri tem Devici Mariji, ki je bila navzoča že na Kalvariji. Bodi pri sveti maši skupaj z njo in pod njenih vodstvom.

VIR

Iskri - sveta Terezija Deteta Jezusa

»Vidim le trenutek, v katerem se nahajam, drugega nič. Kar je bilo, pozabim; kar bo, ni moja stvar. Človek bi izgubil pogum, celo obupal bi, če bi premišljeval preteklo, ali kaj vse ga še čaka.«

»V mojem srcu gospoduje le Jezusova volja. Naj me zadene kar koli zemeljskega, do globin mi ne more. Saj so to le malenkosti. Otresem se jih, kakor bi kapljica olja zdrknila s čiste vodne gladine. Kakšne poplave in hudourniki bridkosti bi pustošili v mojem srcu, če bi se prepuščala ploham žalosti in veselja ... Vedno sem mirna. Globokega miru mi ne more nobena stvar več skaliti.«