ponedeljek, 23. julij 2018

Vrnitev obhajilne mize



Prepričan sem, da večino nekatoliških obiskovalcev cerkva na slovenskem podeželju pri vstopu v cerkev najprej preseneti izrazito arhitekturno neskladje med večinoma baročnimi glavnimi oltarji ter novimi oltarnimi mizami. Želja po prilagoditvi »duhu časa« je bila pri procesu postavljanja novih daritvenih oltarjev tako močna, da reformatorji večinoma niso popolnoma zanemarili le bogate teološke vsebine maševanja »ad orientem«, temveč tudi osnovna arhitekturna in estetska načela. Večina slovenskih podeželskih cerkvah že zaradi sorazmerne majhnosti prezbiterija ni primerna za postavitev dodatnega daritvenega oltarja »ad populum«. Rezultat je ta, da prezbiteriji v preštevilnih cerkvah danes zgledajo »natlačeno«, gibanje mašnika in ministrantov pa je marsikje tudi močno oteženo. Poleg tega so izbire novih daritvenih oltarjev očitno najpogosteje sledile geslu »Bolj kot je oltar majhen, preprost, neokrašen ali celo grd, bolje je.« Prezbiteriji večine slovenskih cerkva so zato danes  arhitekturno iznakaženi. 

Morda manj opazna, a prav tako pomembna sprememba pa je ta, da so iz večine slovenskih cerkva izginile obhajilne mize. V pravem revolucionarnem zanosu, ki ga lahko mirno primerjamo s protestantskim ikonoklazmom v 16. stoletju, so bili ti častitljivi kamni, na katerih so se s kruhom angelov hranile neštete generacije naših prednikov, preprosto uničeni, v najboljšem primeru pa predelani v nove daritvene oltarje. Pri tem je reformatorjem morda ušlo celo dejstvo, da sama slovenska beseda »obhajilo« izvira prav iz obhajilnih miz, na katerih so klečali verniki, medtem ko jim je duhovnik obhajajoč jih delil presveti zakrament. Slovenska beseda »obhajilo« je v današnjih razmerah zato nesmiselna, saj obhajila ne prejemamo več na tak način.

Ikonoklastična mrzlica seveda ni zadela zgolj Slovenije, marsikje so bile častitljive cerkve zmaličene še mnogo huje. A medtem ko pri nas nič ne kaže na bližnje izboljšanje, je marsikje v tujini drugače. Pred nekaj leti je dal newyorški kardinal Timothy Dolan npr. iz katedrale sv. Patricka odstraniti pokoncilski daritveni oltar, isto je v svoji osebni kapeli naredil tudi nizozemski kardinal Eijk iz Utrechta. Marsikje se vračajo tudi obhajilne mize. Tako novico je prav te dni objavila ameriška škofija Arlington na severu zvezne države Virginia. Škof Michael Burbidge je dovolil v škofijski stolnici ponovno namestiti obhajilno mizo; prejšnja je bila namreč uničena leta 1972. Na škofijski spletni strani (klik) so ob tem koncizno povzeli teološki pomen obhajilne mize:

Obhajilna miza je podaljšek, ki daritveni oltar prinaša bližje ljudstvu. Ko se zberemo pri obhajilni mizi, se simbolično zberemo pri oltarju. […] Obhajilna miza jasno zamejuje prezbiterij, najsvetejši del cerkve, kjer se nebesa dotikajo zemlje – nebesa in zemlja se približata, a še nista popolnoma združena. Obhajilna miza je nizka, jasno vidna in ima vrata. Zato nam ne preprečuje sodelovanja v »nebesih«. Duhovnik, delujoč kot drugi Kristus, se sklanja k nam iz nebes in nam deli božjo evharistijo. 

Skratka, obhajilna miza ni zgolj nesmiseln ostanek preteklosti, temveč ima globok teološki pomen. Pravzaprav predstavlja zahodno oz. rimsko-katoliško ustreznico vzhodno krščanskemu ikonostasu. Poleg tega seveda omogoča oz. olajšuje prejem obhajila kleče in na usta, kar ostaja pravica vsakega katoličana. Pastoralne prednosti takega načina prejemanja obhajila pa smo že večkrat podrobno utemeljili. Za odstranitev obhajilnih miz ni v kontekstu katoliške teologije torej nobenega resnega razloga, ravno nasprotno. Ta proces je razumljiv kvečjemu v kontekstu tistega dela t. i. modernizma, ki je želel in še vedno želi mašno daritev »protestantizirati« oz. jo oropati njenega daritvenega značaja, hkrati pa zrelativizirati resnično Kristusovo navzočnost v zakramentu svete evharistije. 

Molimo in zavzemajmo se torej za to, da se obhajilne mize vrnejo tudi v naše cerkve. 


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...