Romanje k Mariji Snežni v Čepić

Sredi 15. stoletja sta župnijo Šterna v severni Istri (danes na hrvaški strani) sestavljali vasi Šterna in Čepić. V Šterni je živelo petnajst, v Čepiću pa trinajst družin. Takrat so se odločili zgraditi cerkev, ki bo posvečena Mariji. Na vzpetini med dvema vasema sta jo zgradila mojster Peter iz Ljubljane in Matija iz Pulja. Nastala je monumentalna cerkev, ki v notranjosti meri 27 metrov v dolžino in 11 v širino. Cerkev je z nekaj manjšimi izjemami prav taka, kakršna je bila ob zaključku gradnje. Tri ladje ločujejo veliki kamniti stebri, ki podpirajo streho. Na njih so še vidni vklesani glagolski napisi. Pred cerkvijo stojita dve veliki lipi, ki dajeta prijetno senco in cerkveno pročelje skoraj v celoti zakrivata.

Na žalost je v cerkvi sveta maša redno darovana zgolj enkrat na leto. To je podoba moralnega, gospodarskega in demografskega opustošenja, ki ga je v Istro prinesel komunizem. 

Na pobudo tržaških vernikov, ki gojijo pobožnost do Preblažene Device in svetega nadangela Mihaela, se je v soboto, 12. maja organiziralo krajše romanje. Prisotnih je bilo tudi nekaj Slovencev. Romarji smo se zbrali v cerkvi sv. nadangela Mihaela v Šterni, kjer nam je duhovnik namenil nekaj spodbudnih besed in nas blagoslovil. Po tem smo se odpravili na cilj ter med potjo zmolili rožni venec ter peli lavretanske litanije. Ob prihodu k cerkvi Marije Snežne je bila darovana tradicionalna latinska sveta maša, ki jo je spremljalo lepo moško petje. 

Duhovno okrepčani smo – kakor se, ko gredo Tržačani v Istro, tudi spodobi – romanje zaključili ob prijetnem druženju v bližnjem kmečkem turizmu, kjer so se nam pridružili še župnik in kaplana, ki delujejo na tem območju Istre.

Prilagamo nekaj slik.

cerkev in zvonik v Šterni

župnijske fige na zvoniku

oltar v cerkvi sv. Mihaela

nagovor v cerkvi

na poti

pristopne molitve

sveto obhajilo

glagolski napis na enemu od stebrov

detajl iz oltarne pale

detajl iz enega od stebrov

Uspeh rodi uspeh - škof Conley

Škof Conley iz škofije Lincoln o duhovnih poklicih, maševanju ad orientem in pastoralni uspešnosti

Škofija Lincoln v Nebraski je znana po visokem številu duhovnih poklicev glede na njeno majhno velikost oz. število vernikov. Prav tako je znana po svoji pravovernosti in liturgični odličnosti. O razlogih za tak uspeh je nedavno v intervjuju za Catholic World Report spregovoril njen škof James Conley, ki škofijo vodi od leta 2012. V nadaljevanju se nahajajo prevedeni najpomembnejši deli intervjuja, vse pa vabimo, da si intervju v celoti preberete tudi v originalu.

Catholic World Report: Dejstvo je, da je vaša škofija redno na vrhu po številu duhovnih poklicev. Med leti 2010 in 2012 je bilo tako npr. posvečenih kar 17 duhovnikov, kar je več kot v nekaterih mnogo večjih škofijah, npr. v Los Angelesu. Kateri so po vašem mnenju glavni razlogi, ki so pripomogli k temu?

Škof Conley: Menim, da je prisotnih več razlogov. Najprej seveda veliko milosti. […] Poleg tega v Lincolnu nikoli ni bilo liturgičnih zlorab. Duhovnikom je bilo jasno sporočeno, da morajo maševati skladno z načinom, ki ga predvideva Cerkev; odstopanj ni bilo. Poleg tega so naše katoliške šole in duhovniki vedno učili pravoverno. To je pripeljalo do dveh rezultatov. Prvič, število duhovnih poklicev se ni zmanjšalo. Čeprav sem imel privilegij v zadnjih petih letih posvetiti okrog 25 novih duhovnikov, imamo še vedno najvišje število semeniščnikov glede na število vernikov v vsej državi. Naša škofija šteje 96 000 katoličanov in ima trenutno 39 bogoslovcev. […] Rezultat so torej vsi ti duhovni poklici. Uspeh rodi uspeh. V škofiji Lincoln imamo 146 aktivnih duhovnikov, povprečna starost je 41 let. 

Ko je v škofiji toliko mladih duhovnikov, ki delujejo v župnijah, šolah in na univerzi, mladi vidijo zgled posvečenega življenja. Poleg tega imamo tudi redovnice. […] Skupaj imamo 37 redovnic, ki nosijo habit. […] Če torej sklenem: liturgija in bogočastje, kjer ljudje čutijo, da so prišli k maši, kjer so v stiku s Transcendentnim. Zato menim, da je liturgija tako pomembna. 

Govorili ste o naši dediščini. Imamo bogato liturgično tradicijo, ki sega vse do začetkov Cerkve. Kaj je smoter liturgije? Liturgija služi temu, da nas poveže z Bogom. Imeli naj bi izkušnjo svetega. To je sveta mašna daritev. To je naročil naš Gospod: »To delajte v moj spomin.« In lepota te izkušnje, lepota glasbe, lepota bogočastja, spoštljivost in pobožnost – vse to vzdigne ljudi iz vsakodnevnega sveta, v katerem živimo. Z veliko trpljenja in težav. Vsaj za nekaj časa pridejo v stik s svetim. To je ključno. Ljudi moramo hraniti. Naše duše si želijo stika s svetim. Če smo prikrajšani za ta stik, odmremo, zato to potrebujemo. 

Ko ljudje to odkrijejo, potrebujejo več. Zato je ena od iniciativ, ki jih skušam spodbujati, evharistično češčenje v kar največ župnijah. Ko namreč pridemo pred Gospoda in Njegovo evharistično obličje – zakrament božjega prijateljstva, kot ga včasih imenujejo – Njegovo srce spregovori našemu srcu. Te trenutke potrebujemo. […]

CWR: Vesel sem, da ste omenili temo transcendence v liturgiji. Že več let med adventom darujete mašo ad orientem, pri čemer vam je sledilo tudi več duhovnikov v vaši škofiji in po vsej državi. To poletje sem imel priložnost govoriti z duhovnikom Thomasom Loyo, ki je član uniatske Rutenske katoliške cerkve. Govorila sva o ad orientem bogoslužju in življenju Cerkve. Med najinim pogovorom je dejal, da je obrat nazaj k Bogu nadvse pomemben in predstavlja »ključ do vsega v latinski Cerkvi.« Se strinjate, da pri tem načinu darovanju svete maše verniki in duhovniki prej začutijo, da sodelujejo pri nebeški liturgiji? 

Škof Conley: Strinjam se in to sem izkusil med svojim lastnim duhovništvom. V 90-ih letih prejšnjega stoletja sem bil kaplan na Državni univerzi v Wichiti, kjer sem med adventom začel maševati ad orientem, torej obrnjen proti [liturgičnemu] vzhodu skladno z adventno temo gledanja proti vzhodu in zvezde repatice. Nato sem samo nadaljeval… Skozi katehezo sem vsem razložil, zakaj je ta tradicija bila tako razširjena v Cerkvi vse do današnjih dni ter kako na ta način častimo Boga skupaj. Vsi skupaj smo obrnjeni k Gospodu, duhovnik pa nas vodi k novemu Jeruzalemu, k nebesom. Skupaj torej stojimo časteč Boga. Ne gre za to, da bi bil duhovnik obrnjen k ljudem in jim govoril, bistveno je, da smo obrnjeni k Bogu. Zato sem vedno bil velik podpornik maševanja ad orientem. Ko sem prišel v Lincoln, sem tako začel maševati med adventom in spodbudil duhovnike. Rekel sem jim: »Če verjamete, da bo to pomagalo vam in vernikom, vsekakor začnite s tem, a prej morate vernikom to pojasniti oz. jih pripraviti na spremembo.« Kot ste rekli, sedaj več duhovnikov mašuje na tak način. Sam redno mašujem ad orientem v stolnici, v Newmanovem centru, v semenišču in v našem domu duhovnih vaj. A tega ne vsiljujem. Poleg tega je v določenih primerih to zelo težko zaradi arhitekturnih lastnosti cerkve. Ne glede na to se tak način maševanja vedno bolj širi. Menim, da se verniki resnično odzivajo. Mislim, da veliko duhovnikov meni, da bo to za vernike predstavljalo velik šok, a to ne drži. […]

CWR: Omenili ste, da so obuditev določenih tradicij tako duhovniki kot verniki toplo sprejeli. A posvetiva se specifično mladim – menite, da so bolj odprti za liturgično dediščino latinskega obreda kot starejše generacije? Ste opazili večje zanimanje med mladimi za tradicijo v zadnjih petih ali desetih letih? 

Škof Conley: Torej, en primer, samo nekaj tednov nazaj med adventom: eden od naših duhovnikov je daroval mašo Rorate caeli. Sobotna maša ob 6.00 zjutraj, v temi, samo ob svečah ter v izredni obliki. Bila je peta maša z zborom. Prišlo je 450 študentov. Bilo je neverjetno. Prej sem si mislil, da študenti že ne bodo prišli k maši ob 6.00. A novica se je razširila po Facebooku in Twitterju in tako so prišli. Dejali so, da je bilo čudovito, ker je zbor pel polifonijo in koral. Tako so doživeli čudovito izkušnjo transcendentnega in svetega. 

CWR: Kakšen nasvet bi dali mladim, ki si želijo odkriti in deliti svojo legitimno tradicijo in dediščino v indiferentnem ali celo sovražnem okolju?

Škof Conley: Rekel bi jim, naj bodo potrpežljivi, naj molijo, predvsem pa naj ne odnehajo. Menim, da je večkrat težko, posebno za duhovnike, biti odprt do nekaterih liturgičnih tradicij, za katere mislijo, da se jim je Cerkev odrekla. A o mlajši generaciji duhovnikov, o tistih, ki so bili posvečeni v zadnjih 10 letih, vam lahko povem: moja generacija ni odprta; mlajša generacija pa je. To pomeni, da so mlajši škofje tudi odprti. Ker taki kot so duhovniki, bodo tudi škofje. […] Svetujem vam torej, da ste potrpežljivi, prijazni, dobronamerni, a vztrajni. 

Celoten intervju je dostopen na: https://www.catholicworldreport.com/2018/01/17/bishop-conley-of-lincoln-success-breeds-success-when-it-comes-to-vocations/

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani - 23. 5. 2018

Naj vstane Bog in razkropijo naj se njegovi sovražniki; in kateri ga črtijo, naj bežijo izpred njegovega obličja. - del Vstopnega speva na Kvatrno sredo po binkoštih

Sveta spoved uro pred sveto mašo.
Na voljo bodo knjige ter misalčki.

Mladi in liturgija

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je bil pred kratkim objavljen intervju s španskim  benediktincem Juanom Javierjem Floresom Arcasom, profesorjem na Papeškem inštitutu za liturgijo. Na nekatere sporne trditve v intervjuju se je v pismu bralcev odzvala ga. Tadeja Kerže. Žal uredništvo njenega argumentiranega pisma ni želelo objavi. Iz tega razloga pomisleke ge. Kerže objavljamo na blogu.

Dodano 17. 5. 2018: Pismo je bilo objavljeno danes, 17. maja., v 21. številki Družine. Posredovano pa je bilo v ponedeljek, 23. aprila.

            V zadnji številki Družine sem v osrednjem pogovoru s priznanim liturgikom Floresom Arcasom zasledila papeževo izjavo, da je potrebno vztrajati pri normi in poznati, kaj je izjema pri obhajanju vernikov pri Sveti evharistiji. Iz intervjuja pa ni razvidno, da je (še) vedno veljavna normativna oblika prejemanja obhajila kleče in na usta, medtem ko je obhajanje stoje in na roke zgolj izjema in to le pod določenimi pogoji. Ob tem se mora tudi naša krajevna Cerkev vprašati, koliko sledi papeževemu učenju, ko podpira obhajanje stoje in na roke in na le-tega navaja celo prvoobhajance. 

            V odgovoru na vprašanje o latinski maši me je začudilo Arcasovo stališče, da se sme v eni škofiji obhajati le ena latinska maša. Po mojem poznavanju tega določila ni, kajti verniki so imeli vedno pravico do tradicionalne maše, ki ni bila nikoli prepovedana, kot je leta 2007 potrdil papež Benedikt XVI., saj po njegovem ne more biti kot ničvredno zavrženo nekaj, kar je bilo do tedaj razumljeno kot najbolj sveto.

            Zlasti pa me je začudilo patrovo stališče, da bi se dalo navdušenje mladih za tradicionalno liturgijo pripisati manipulaciji. Dvomim, da bi se tako marginalizirane in mnogokrat odkrito zaničevane duhovne pobude oklenil kdo iz preračunljivosti ali nepoznavanja. V Sloveniji sem srečala nekaj teh mladih ljudi in lahko potrdim, da gre za izrazito široko razgledane in globoko verne ljudi. Presenetljivo pa se mi zdi tudi to, da profesor v pogovoru zaobide dejstvo, da se je na pred-sinodalnem srečanju mladih v Rimu pojavilo močno zavzemanje velikega števila mladih za širšo dostopnost do tradicionalne liturgije. Žal se je njihov glas v sklepnem dokumentu ni upošteval, vprašanje, koliko se jih bo hotelo slišati na sinodi mladih, tako da nas ne sme čuditi, če se o tem noče govoriti, žal še zlasti v Sloveniji ne.

             Za vse tiste, ki zaradi jezikovnih preprek ne morejo spremljati tujih medijev, naj povem, da v tujini obstajajo številna gibanja mladih, ki se želijo vrniti k veri starih staršev. Imajo neverjetno število duhovnih poklicev in številčne družine, zato predstavljajo upanje za Cerkev, zlasti v razvitem svetu, kjer je pastorala v zadnjih 50 letih za seboj pustila veliko duhovno in moralno opustošenje.

                                                                                                 

      Tadeja Kerže, Slovenska Bistrica