Progresisti so stari

Nedavno sem po naključju naletel na zanimivo polemiko, ki se je razvila leta 1938, ko je znana slovenska feministka in komunistka Angela Vode izdala svoje najbolj znano delo Spol in usoda. Na delo se je kmalu kritično odzval katoliško usmerjeni časopis Slovenski delavec, ki je knjigo Vodetove recenziral v članku z naslovom »Angela je stara«. V kratkem ostrem zapisu so nato nadaljevali: »Angela je očividno stara, predpotopno stara, da pogreva staro marksistično, od vseh zavrženo in obsojeno propagando za skupinski paritveni zakon.« Epizoda je zanimiva že sama po sebi, še bolj pa seveda, če pomislimo, da si je Angela Vode v zadnjih letih pridobila nekakšno domovinsko pravico celo v katoliškem občestvu. Da se pri tem propagira komunistično avtorico zgolj zato, ker je pač sama trpela pod »realno obstoječim« komunizmom, je svojevrsten paradoks. Sam sem se na članek v Slovenskem delavcu spomnil, ko sem nekdanje polemike s komunisti primerjal s sedanjim stanjem v katoliški Cerkvi, z nazorskim in psihološkim ustrojem predstavnikov t. i. progresistične (naprednjaške) struje. Za njihova javna oglašanja – ta struja ima namreč monopol v medijskem in akademskem prostoru – je pogosto značilno žaljivo obračunavanje z vsemi, ki ne delimo njihovih filozofsko-teoloških prepričanj. 

Enega od številnih primerov, ki omogoča prepoznavanje nazorskega in psihološkega ustroja omenjene struje, ponuja stalno omenjanje in hvaljenje trenutnega papeža, ki žal močno prekaša sklicevanje na Jezusa Kristusa, ustanovitelja in glavo Cerkve. Stalno in nesorazmerno sklicevanje na sedanjega papeža se kaže že v tem, da številni progresisti brez zadržkov govorijo o »Cerkvi papeža Frančiška«, Cerkvi, ki je ali naj bi bila korenito drugačna od česarkoli preteklega oziroma poznanega. Kar bralca ali poslušalca takšnih izjav najprej zbode v oči, je pretiran ultramontanizem. Primerjave bi težko iskali tudi v času po prvem vatikanskem koncilu (1870), ki načeloma velja za dobo zgrešenega potenciranja vloge papeške službe. Težko si predstavljam, da bi kdo od tedanjih zagovornikov ultramontanističnega gibanja govoril npr. o »Cerkvi papeža Leona XIII.« ali »Cerkvi papeža Pija X.«. Taka fiksacija na papeža daleč presega katoliški nauk o papeški službi, kakor ga je nezmotljivo opredelil prvi vatikanski koncil. Še najbolj se pravzaprav približuje stari protestantski karikaturi, da katoliki častimo papeža. 

Mnogi progresisti utemeljujejo fiksacijo na osebo sedanjega papeža s trditvijo, da slednji prinaša razumevanje in aplikacijo drugega vatikanskega koncila (1962–1965) v naslednjo oziroma nekakšno drugo fazo. Kaj naj bi v praksi to pomenilo, je seveda nepojasnjeno. Opraviti imamo s tistim značilnim retorično napihnjenim »duhom koncila«, ki sestoji predvsem v nasprotovanju »predkoncilski Cerkvi«. Nemalo progresistov trdi, da njihova teologija izhaja iz cerkvenih očetov, a dejansko je predvsem hegeljanska. Heglov (1770–1830) osnovni koncept teze (prvotna patristična Cerkev), antiteze (konstantinovska gospodujoča Cerkev) in  sinteze (Cerkev drugega vatikanskega koncila) je očiten. Gledano iz tega zornega kota predstavlja progresistična struja zgolj nadaljevanje Rahnerjeve (1904–1984) misli in ne ponuja nič novega. Težava je, da zgodovinske dimenzije Cerkve ne moremo ustrezno razložiti na podlagi omenjenega koncepta. Bolje rečeno, tem merilom ustrezno razlago lahko seveda ponudimo, a zgolj na račun množice posploševanj in zavajanj. Progresisti tako nemalokrat izjavljajo, da so bili nekateri predkoncilski teologi, npr. Henri de Lubac (1896–1991), ki je kasneje zaslovel kot eden osrednjih teologov drugega vatikanskega koncila, disciplinirani s strani rimske kurije, ker naj bi »citirali cerkvene očete«. Takšne trditve so tako groteskne v svoji neresničnosti, da je komentar praktično nepotreben. Čeprav je res, da je bil študij patristike tedaj do določene mere zapostavljen na račun srednjeveške sholastične teologije, še zdaleč ne drži, da je bila to nekakšna tabu tema. Glede de Lubaca pa je dejstvo, da je bil v petdesetih letih 20. stoletja resda discipliniran, a že leta 1958 je lahko znova začel predavati na Katoliški univerzi v Lyonu. Poleg tega je skozi ves ta čas bral in objavljal. Leta 1950 je tako izšla njegova knjiga o Origenu, v naslednjih letih so sledile tri knjige o budizmu, leta 1953 Méditations sur l'Église, 1956 pa še Sur les chemins de Dieu, če omenimo le najpomembnejša dela. Vse so izšle v času papeža Pija XII. (1939–1958). Skratka, predstavljati disciplinske ukrepe proti de Lubacu ali drugim teologom kot nekakšen totalen damnatio memoriae preprosto ne zdrži trezne presoje. Poleg tega progresisti navadno priročno pozabljajo omeniti nekatere resne teološke probleme z de Lubacovo mislijo, predvsem njegovo obrambo tez Teilharda de Chardina (1881–1955). Da je de Chardinova misel, predvsem dela o evoluciji, vsaj delno nekompatibilna s katolištvom (pa tudi s sodobnim znanstvenim konsenzom), je navsezadnje tudi v Sloveniji, žal praktično spregledano, že podrobno utemeljeval priznani biolog in filozof Jože Hlebš. Predvsem pa je de Chardinove teze posredno, a dovolj jasno obsodila enciklika Humani generis (1950).

Na podoben način bi lahko nadaljevali. Progresisti še posebej radi pavšalno obračunavajo s »konstantinovsko Cerkvijo«, a njihov obračun spričo svoje površnosti in sovražnosti pove več o njih samih kakor o objektu njihovega razmišljanja. Progresisti tako npr. za tradicionalno liturgijo pogosto uporabljajo negativen izraz »tridentinski obred«. Če bi se poglobili v liturgično zgodovino, bi videli, da razvoj tradicionalne liturgije neprekinjeno sega nazaj vse v patristične čase. Zmrdujejo se nad klasično metafiziko, ki naj ne bi več mogla nagovarjati sodobnega človeka (kako to vedo, je seveda odprto vprašanje, saj sodobni katoliki o klasični metafiziki ne vedo praktično nič), a hkrati v nebo kujejo cerkvene očete. Kakor da ne bi prav ti postavili temelje katoliške metafizike! In kakor da ne bi prav ti vedno bili jasno priznani kot nepogrešljiv del cerkvene tradicije. Končno so tudi ugledni medijski ali akademski položaji progresistov, po zaslugi katerih so zasloveli, v taki ali drugačni obliki možni zgolj zaradi materialnih temeljev, ki jih je zanje pripravila »gospodujoča Cerkev«. Če je kdo danes v Cerkvi »del sistema« oziroma privilegiran, so to prav progresisti. 

Predvsem pa njihov model ne more pojasniti naslednjega: Kako v tej »konstantinovski« Cerkvi, ki je domnevno tako močno zašla s poti, kar mrgoli svetnikov, kako se v njej rojevajo največja dela filozofije, teologije in navsezadnje umetnosti? Ima pokoncilska Cerkev kaj primerljivega za pokazati? Če se omejimo le na področje umetnosti, je primerjava naravnost porazna. Seznam najpomembnejših umetnikov predkoncilskega časa, ki so bili bodisi aktivni katoliki bodisi so sprejeli katoliško vero (v veliki meri zaradi čudovite liturgije), je dolg. Francoski pesnik Paul Claudel (1868–1955) je npr. doživel spreobrnitev med poslušanjem večernic v pariški katedrali Notre-Dame in nato ustvaril nekatera največja umetniška dela francoske in širše evropske kulture. 

Skratka, progresisti bi nas radi prepričali, da je bilo v Cerkvi, kjer so bile cerkve in samostani polni, ki je imela bogato liturgično življenje ter množico svetnikov, v katero so vstopali številni največji umi svojega časa in še bi lahko naštevali, vse narobe. Nato pa je napočil Dogodek, ki je vse postavil na novo. To je drugi vatikanski koncil. Seveda je samo po sebi umevno, da katoliki vsak ekumenski cerkveni zbor nadvse spoštujemo. Kakor smo večkrat zapisali tudi na tem blogu, sami absolutno ne zavračamo sklepov koncila. A to, kar počnejo progresisti, nima s tem, kar moramo katoliki o koncilu dejansko verovati in priznavati, nič skupnega. Zanje je koncil pač Dogodek, po katerem je vse drugače. Dogodek nalašč pišem z veliko začetnico, ker je njihovo razumevanje koncila popolnoma analogno hegeljanskemu in (neo)marksističnemu razumevanju zgodovinskega razvoja. Znana zgodba razlaga, da je Hegel ravno dokončeval svojo Fenomenologijo Duha, ko se je pred Jeno, kjer je poučeval, začel spopad med francosko in prusko vojsko. Francozi, nesoč s seboj ideje francoske revolucije, so popolnoma porazili na tradicionalnem monarhičnem konceptu zgrajeno prusko vojsko. Naslednji dan je imel Hegel priložnost videti Napoleona prijezditi v mesto. Cesarja je opisal kot utelešenje »svetovnega duha«, ki prinaša novo dobo. Marksizem kot materialistično hegeljanstvo temelji na istem konceptu imanentne izpolnitve zgodovine, le da je gonilo razvoja sedaj materija sama. Če npr. beremo pisanje kakšnega Alaina Badiouja, predvsem njegovo delo Bit in Dogodek, nas podobnost med njegovim načinom razmišljanja in načinom razmišljanja cerkvenih progresistov kar zmrazi. Za Badiouja je zvestoba Dogodku ne le moralna, temveč naravnost ontološka nujnost. Še bolj se moramo stresti, ko preberemo, da je za Badiouja Dogodek svojega časa Maova (1893–1976) kulturna revolucija. 

Podobno absolutističen odnos do Dogodka ima za progresiste zvestoba »duhu koncila«. Problem seveda ni zvestoba koncilu sama na sebi. Kakor smo že zapisali, je za katolika zvestoba koncilskim sklepom nujnost. Težava je, da progresisti niso sposobni videti razlike med pravim koncilom in njegovo zgrešeno interpretacijo v pokoncilskih časih. Ne zmorejo videti verskega opustošenja, ki ga je povzročila njihova implementacija koncila. Marsikateri red (npr. dominikanci, jezuiti) se je v petdesetih letih od koncila do danes številčno skoraj prepolovil. Podobnih zgodb bi seveda lahko naštevali še in še, a so bile te statistike že večkrat navedene. Še več, zdi se, da korake pokoncilskih papežev, ki so želeli vsaj omejiti najhujše zlorabe koncila za utemeljevanje progresistične agende, progresisti sami razumejo kot odstop od koncila in posledično kot nasprotovanje Svetemu Duhu.

Končno pa je problem progresistov v tem, da želijo svojo miselnost predstavljati kot nekaj svežega, čeprav je v bistvu stara. Omenjene krilatice niso nič novega, če jih primerjamo s tem, kar je že bilo zapisano v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Koliko takih in podobnih mislih smo slišali že na Slovenskem v časih takoj po koncilu iz ust Grmiča, Perka, Truhlarja in drugih! Če gledamo širše, koliko je o tem že bilo povedano pri Rahnerju, Küngu in Schillebeeckxu, če omenimo le najbolj znane zgodnje predstavnike progresistične teologije. Progresisti se najraje sklicujejo na duh časa, na odpiranje do potreb mladih, a dejansko je njihova misel stara, ujeta v projekt šestdesetih in sedemdesetih let, ki se je danes že izpel. Ni čudno, da so nekateri najglasnejši zagovorniki takih in podobnih pristopov iz nemškega sveta, kjer je Cerkev demografsko najstarejša. Zdi pa se, da se progresisti tega problema zavedajo. Do mladih, ki v zvestobi celotni tradiciji Cerkve iščejo vire za svoje duhovno in intelektualno življenje onkraj šestdesetih, ne najdejo nič drugega kot prezir, pomešan s strahom.

Če je kaj kulturno zunaj časa, so to predvsem progresisti in njegova teologija, ki je očitno odpovedala. To ni neuspeh drugega vatikanskega koncila, temveč neuspeh progresistične interpretacije koncila, ki je tuja tradicionalnemu, pristnemu katolištvu. Zaslužni papež Benedikt XVI. (2005–2013) je jasno povedal, da moramo vsak koncil vedno brati v kontinuiteti z vsem naukom Cerkve. To jasno govorijo tudi sami koncilski dokumenti. Očitanje mlajšim generacijam, da se ozirajo nazaj k tridentinskemu koncilu, je zato s tradicionalno katoliškega stališča nerazumljivo. Jasno je, da se moramo ozirati nazaj k vsem koncilom in dokumentom Cerkve, saj se Cerkev ni začela leta 1962, temveč raste iz vse svoje tradicije. Pri vsaki nedeljski maši tako npr. še vedno izpovedujemo vero, ki je bila začrtana že globoko v antiki. 

Skratka, kot vsak ideološki model, stalno obračunavanje progresistov s cerkveno preteklostjo izvrže iz nje vse tisto, kar jim ne ustreza, ostalo pa prisilno prilagodijo svoji zgodbi. A vsaka ideologija se izživi; kar je bilo na začetku novo in privlačno, je čez nekaj let ali desetletij že obrabljeno in dolgočasno. Tudi progresisti so postali stari. Pristno razumljena katoliška tradicija, ki je končno resnica o Bogu in njegovem Mističnem Telesu, pa ostaja večno mlada.