nedelja, 25. marec 2018

Kako je Kristus obhajal prvo mašo?


Ko se približujemo velikemu četrtku, ko je Jezus postavil zakrament svete evharistije, se nam kar samo postavi vprašanje, kako je Jezus obhajal »prvo mašo«. Vprašamo se lahko zlasti, kako je delovala v tedanjem judovskem religioznem kontekstu, posebno še zato, ker se danes pogosto sliši, da naj bi Kristus pri tem ravnal kar nekako »po svoje«. Gospod Jezus Kristus naj bi torej »maševal«, če uporabimo sodoben izraz, kar »prosto po Prešernu«, kar naj bi tudi bila podlaga za »sproščeno« maševanje nekaterih duhovnikov. Vendar to ne glede na naravo Gospodove zadnje večerje ni eno in isto. To seveda že iz razloga, ker je Jezus pravi in resnični Bog, torej gospodar Postave, duhovniki pa so zgolj njegovi služabniki. A ne glede na to, če se dejansko poglobimo v potek zadnje večerje, vidimo, da Jezus pri tem nikakor ni deloval v nasprotju s Staro zavezo, temveč jo je tudi v tem oziru izpolnil (Mt 5,17). 

Pri poglobljeni seznanitvi s to tematiko je morda najbolje začeti z deli nemškega oratorijanskega liturgika, patrologa ter klasičnega filologa Uweja Michaela Langa, zlasti z njegovim delom The Voice of the Church at Prayer (delo je sicer prevedeno tudi v italijanščino pri založbi Cantagalli, v angleščini pa je izšlo pri Ignatius press). V tem delu se Lang omenjenim vprašanjem natančno posveti, tudi glede upoštevanja norm, mi pa se bomo v nadaljevanju posvetili starejšemu, a prav tako pomembnemu delu, ki ga je napisal ameriški duhovnik James L. Meagher (1848–1920). Omenjenemu duhovniku je naziv »doktor teologije« podelil papež Leon XIII., naslov knjige pa je ravno Kako je Kristus obhajal prvo mašo (How Christ Said the First Mass). Ta knjiga pokaže, kako katoliško izročilo ni kar tako »iz trte izvito«, navsezadnje so ga tudi koncilski očetje zadnjega katoliškega vesoljnega cerkvenega zbora (drugega vatikanskega) dali ob bok Svetemu pismu – to je razvidno v Konstituciji o Božjem razodetju (v izvirniku Dei verbum). Čeprav je zadnji koncil to ponovno poudaril, se mnogi v katoliški Cerkvi raje poslužujejo načela sola Scriptura (»samo Sveto pismo«), kar pa ni katoliško, temveč protestantsko načelo. Kot lepo poudari Vittorio Messori, ki najbrž ne potrebuje posebne predstavitve, je katoliško načelo »in-in« (»et-et«), protestantsko pa »ali-ali« (»aut-aut«). Če to apliciramo na naš primer, vidimo, da v evangeliju piše, kako dober gospodar »iz zakladnice prinaša novo in staro« (Mt 13,52), vendar se danes jemlje samo novo, zavrača pa staro. »A la carte kristjani«, o katerih je govoril papež Frančišek, pa z jedilnega lista izbirajo tudi, ko gre za Sveto pismo, zlasti ko gre za Novo zavezo, ki jo tradicionalno z eno besedo imenujemo evangelij. No, vemo, da to izbiranje, pač v skladu z njihovim načelom, krasi protestantsko smer oziroma smeri krščanstva. 

Meagher torej v svojem delu dokazuje, kako katoliško izročilo, posebej liturgično, datira nazaj vse do Adama oziroma prvega človeka. Avtor v svoji knjigi zelo argumentirano in podkrepljeno (med pripravo dela je več let raziskoval na licu mesta, torej v Sveti deželi, tudi arheološko) dokazuje, kako katoliška tradicionalna sveta maša v sebi hrani celotno bogoslužno izročilo Stare zaveze, slednje pa svoj vrh doseže prav v zadnji večerji, kjer je do najmanjše podrobnosti tudi Kristus sledil tem obredom, torej se je ravnal natančno »po navodilih«. Meagher dokazuje tudi to, da se ni spremenil niti simbolni pomen vse od zadnje večerje, temveč ima vsako znamenje in simbol svoj »zakaj«, torej svojo vsebino. Ameriški duhovnik-raziskovalec se poglobi v staro hebrejsko bogoslužje, da bi dokazal, kako je Gospod vse prevzel, povzdignil in dopolnil oziroma pripeljal do prave polnosti, vse to pa se nahaja v čudovitem bogoslužju svete maše. Besedilo je polno zanimivih anekdot, ki bi jih morali vsi katoliški kristjani poznati, da bi poznali pomen, ki je v ozadju posameznih vidikov svete mašne daritve. 

Med najzanimivejšimi razlagami so naslednje: življenje Adama in Eve; kako so pripravljali starozavezno pashalno jagnje in na kakšen način je slednje kazalo na Kristusovo smrt in na sveto evharistijo (arhetip, ki jih je v delu veliko); zakaj so vsi verniki v templju gledali proti Kalvariji; zakaj se je Kalvarija imenovala »Kraj Lobanje«; neverjetna zgodba dvorane zadnje večerje; na kakšen način je Kristus obhajal »prvo mašo« in katera oblačila je imel; kako je vključil najpoglavitnejše elemente tempeljskega bogoslužja in bogoslužja v shodnicah v samo sveto mašo; kako temelji arhitektura katoliških cerkva na Stari zavezi in na templju v Jeruzalemu; izvor keliha, ki ga je Gospod uporabil, in kaj se je z njim zgodilo, pa še mnogo drugega. Skratka, to je cela študija, ki temelji na dokazih, raziskavah, virih, literaturi, ustnih izročilih … Tudi na podlagi tega dela je zato mogoče trditi, da ima tradicionalno bogoslužje svoje korenine v zadnji večerji sami in v apostolskih časih, prav v skladu s tistim, kar je dejal Apostol: »Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil.« (1 Kor 11,23) 

Gotovo bo v prihodnje še priložnost, da se še vrnemo k temu čudovitemu delu in ga še nekoliko podrobneje povzamemo, zaenkrat pa je dovolj, da lahko odgovorimo na vprašanje, zakaj se je potrebno držati liturgičnih pravil in norm – ker je tako dejal in delal sam naš Gospod, ki je to izročil tudi svoji skrivnostni nevesti, Cerkvi, ki nam naroča prav isto. Razmišljajmo tudi o tem, ko se pripravljamo na praznovanje velikega tedna in praznika Gospodovega vstajenja. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...