Ko
se približujemo velikemu četrtku, ko je Jezus postavil zakrament svete
evharistije, se nam kar samo postavi vprašanje, kako je Jezus obhajal »prvo
mašo«. Vprašamo se lahko zlasti, kako je delovala v tedanjem judovskem
religioznem kontekstu, posebno še zato, ker se danes pogosto sliši, da naj bi
Kristus pri tem ravnal kar nekako »po svoje«. Gospod Jezus Kristus naj bi torej
»maševal«, če uporabimo sodoben izraz, kar »prosto po Prešernu«, kar naj bi
tudi bila podlaga za »sproščeno« maševanje nekaterih duhovnikov. Vendar to ne
glede na naravo Gospodove zadnje večerje ni eno in isto. To seveda že iz
razloga, ker je Jezus pravi in resnični Bog, torej gospodar Postave, duhovniki
pa so zgolj njegovi služabniki. A ne glede na to, če se dejansko poglobimo v
potek zadnje večerje, vidimo, da Jezus pri tem nikakor ni deloval v nasprotju s
Staro zavezo, temveč jo je tudi v tem oziru izpolnil (Mt 5,17).
Pri
poglobljeni seznanitvi s to tematiko je morda najbolje začeti z deli nemškega
oratorijanskega liturgika, patrologa ter klasičnega filologa Uweja Michaela
Langa, zlasti z njegovim delom The Voice
of the Church at Prayer (delo je sicer prevedeno tudi v italijanščino pri
založbi Cantagalli, v angleščini pa je izšlo pri Ignatius press). V tem delu se
Lang omenjenim vprašanjem natančno posveti, tudi glede upoštevanja norm, mi pa
se bomo v nadaljevanju posvetili starejšemu, a prav tako pomembnemu delu, ki ga
je napisal ameriški duhovnik James L. Meagher (1848–1920). Omenjenemu duhovniku
je naziv »doktor teologije« podelil papež Leon XIII., naslov knjige pa je ravno Kako
je Kristus obhajal prvo mašo (How
Christ Said the First Mass). Ta knjiga pokaže, kako katoliško izročilo ni
kar tako »iz trte izvito«, navsezadnje so ga tudi koncilski očetje zadnjega
katoliškega vesoljnega cerkvenega zbora (drugega vatikanskega) dali ob bok
Svetemu pismu – to je razvidno v Konstituciji o Božjem razodetju (v izvirniku Dei verbum). Čeprav je zadnji koncil to
ponovno poudaril, se mnogi v katoliški Cerkvi raje poslužujejo načela sola Scriptura (»samo Sveto pismo«), kar
pa ni katoliško, temveč protestantsko načelo. Kot lepo poudari Vittorio
Messori, ki najbrž ne potrebuje posebne predstavitve, je katoliško načelo
»in-in« (»et-et«), protestantsko pa »ali-ali« (»aut-aut«). Če to apliciramo na
naš primer, vidimo, da v evangeliju piše, kako dober gospodar »iz zakladnice
prinaša novo in staro« (Mt 13,52), vendar se danes jemlje samo novo, zavrača pa
staro. »A la carte kristjani«, o katerih je govoril papež Frančišek, pa z
jedilnega lista izbirajo tudi, ko gre za Sveto pismo, zlasti ko gre za Novo
zavezo, ki jo tradicionalno z eno besedo imenujemo evangelij. No, vemo, da to
izbiranje, pač v skladu z njihovim načelom, krasi protestantsko smer oziroma smeri
krščanstva.
Meagher
torej v svojem delu dokazuje, kako katoliško izročilo, posebej liturgično,
datira nazaj vse do Adama oziroma prvega človeka. Avtor v svoji knjigi zelo
argumentirano in podkrepljeno (med pripravo dela je več let raziskoval na licu
mesta, torej v Sveti deželi, tudi arheološko) dokazuje, kako katoliška
tradicionalna sveta maša v sebi hrani celotno bogoslužno izročilo Stare zaveze,
slednje pa svoj vrh doseže prav v zadnji večerji, kjer je do najmanjše
podrobnosti tudi Kristus sledil tem obredom, torej se je ravnal natančno »po
navodilih«. Meagher dokazuje tudi to, da se ni spremenil niti simbolni pomen
vse od zadnje večerje, temveč ima vsako znamenje in simbol svoj »zakaj«, torej
svojo vsebino. Ameriški duhovnik-raziskovalec se poglobi v staro hebrejsko
bogoslužje, da bi dokazal, kako je Gospod vse prevzel, povzdignil in dopolnil
oziroma pripeljal do prave polnosti, vse to pa se nahaja v čudovitem bogoslužju
svete maše. Besedilo je polno zanimivih anekdot, ki bi jih morali vsi katoliški
kristjani poznati, da bi poznali pomen, ki je v ozadju posameznih vidikov svete
mašne daritve.
Med
najzanimivejšimi razlagami so naslednje: življenje Adama in Eve; kako so
pripravljali starozavezno pashalno jagnje in na kakšen način je slednje kazalo
na Kristusovo smrt in na sveto evharistijo (arhetip, ki jih je v delu veliko);
zakaj so vsi verniki v templju gledali proti Kalvariji; zakaj se je Kalvarija
imenovala »Kraj Lobanje«; neverjetna zgodba dvorane zadnje večerje; na kakšen
način je Kristus obhajal »prvo mašo« in katera oblačila je imel; kako je
vključil najpoglavitnejše elemente tempeljskega bogoslužja in bogoslužja v
shodnicah v samo sveto mašo; kako temelji arhitektura katoliških cerkva na
Stari zavezi in na templju v Jeruzalemu; izvor keliha, ki ga je Gospod
uporabil, in kaj se je z njim zgodilo, pa še mnogo drugega. Skratka, to je cela
študija, ki temelji na dokazih, raziskavah, virih, literaturi, ustnih izročilih
… Tudi na podlagi tega dela je zato mogoče trditi, da ima tradicionalno
bogoslužje svoje korenine v zadnji večerji sami in v apostolskih časih, prav v
skladu s tistim, kar je dejal Apostol: »Jaz sem
namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil.« (1 Kor 11,23)
Gotovo
bo v prihodnje še priložnost, da se še vrnemo k temu čudovitemu delu in ga še
nekoliko podrobneje povzamemo, zaenkrat pa je dovolj, da lahko odgovorimo na
vprašanje, zakaj se je potrebno držati liturgičnih pravil in norm – ker je tako
dejal in delal sam naš Gospod, ki je to izročil tudi svoji skrivnostni nevesti,
Cerkvi, ki nam naroča prav isto. Razmišljajmo tudi o tem, ko se pripravljamo na
praznovanje velikega tedna in praznika Gospodovega vstajenja.
