četrtek, 8. februar 2018

Skavtska maša - sveta, a nedopustna



Uvod

Pater Branko Cestnik sodi med medijsko najbolj izpostavljene slovenske duhovnike. V svojih prispevkih na blogu tako pogosto komentira aktualno dogajanje v Cerkvi in svetu, aktiven pa je tudi na Twitterju. Vse lepo in prav, pri Juventutem Slovenija vsekakor podpiramo angažma katolikov, še posebno duhovnikov, na vseh področjih. Težava pa nastane, ko spletna aktivnost postane platforma za lastno promocijo in ugajanje širšim množicam. Za kaj takega se je pač potrebno (večkrat) spustiti k poenostavljanjem in »kul stvarem«. V preteklosti smo se že bili skorajda prisiljeni odzvati na Cestnikov obrekujoč zapis o kardinalu Raymondu Burku. Kot pozitivno dejstvo smo razumeli njegov odgovor, v katerem sicer ni neposredno odgovoril na naše argumente, a posredno dal vedeti, da je šel v svojih tezah predaleč. Nedavno tega je Cestnik na Twitterju objavil fotografijo t. i. skavtske maše, darovane v izjemno neprimernih pogojih na Veliki planini. Na to smo mu odgovorili, da je tak način maševanja znak narcisoidnosti. Kot odgovor na to je pred nekaj dnevi objavil naslednji članek na svojem blogu: TUKAJ

Najprej moramo reči, da sam odgovor razumemo pozitivno; veliko slabša od kritičnega odziva bi bila vzvišena indiferenca. Veseli nas skratka, da se pater Cestnik za to tematiko zanima in da želi o pravilnem darovanju maše polemizirati. Po drugi strani pa vsekakor drži, da mora pisec polemike paziti, da v svojih trditvah ne navaja očitnih neresnic. Cestniku v odgovoru to žal ni uspelo. Že v prvem odstavku Cestnik naredi prav to, ko izjavi, da je tradicionalna latinska sveta maša »spet dovoljen predkoncilski obred«. To seveda ne drži, saj je zaslužni papež Benedikt XVI. v motupropriju Summorum Pontificum jasno zapisal, da ta mašni obred ni bil »nikoli razveljavljen«. Zakaj to omenjamo? Preprosto zato, ker je to eden od tipičnih modernističnih načinov za zmanjševanje pomena tradicionalne latinske maše, češ da je to nekaj zastarelega, predkoncilskega, s čimer naj ne bi nihče pri zdravi pameti želel imeti opravka.

Že v naslednjem odstavku želi Cestnik to predkoncilsko »zadrtost« podkrepiti z zavajajočo trditvijo, da po tradicionalnem latinskem obredu duhovnik »mašuje obrnjen vstran od ljudstva«. Prvič, maševanje »ad orientem«, proti liturgičnemu vzhodu, je lastno in povsem dovoljeno tudi po novem latinskem obredu. Drugič, maševanje »ad orientem« s svojo večstoletno in globoko simbolno sporočilnostjo ni maševanje »obrnjeno vstran od ljudstva«, temveč maševanje v isto oziroma skupno smer, kjer sta tako duhovnik kot tudi ljudstvo skupaj obrnjena k Jezusu Kristusu, ki se na nekrvav način daruje na oltarju in katerega drugi prihod pričakujemo. S takšno liturgično usmeritvijo je celovito poudarjen daritveni in eshatološki vidik svete maše: celotno občestvo (laiki in duhovniki v svoji temeljni enakosti, ki izhaja iz krsta) je skupaj osredotočeno na tisto, kar je zares bistveno, na »začetek in konec«, »alfo in omego«, ki je Jezus Kristus.

Toliko za začetek, v nadaljevanju bomo skušali pokazati, zakaj še vedno stojimo za izrečeno trditvijo, da je »skavtski« način maševanja znak narcisoidnosti in antropocentričnosti.

Mašnikova narcisoidnost

Kje se torej ti dve lastnosti kažeta? Kažeta se preprosto v tem, da narcisoiden mašnik ne sledi predpisanim navodilom o mašni daritvi, ki jih je dolžan upoštevati, temveč mašo »prilagaja« svojim osebnim preferencam, zahtevam zbranih vernikov ali, tudi to se danes pogosto dogaja, želji po lepi fotografiji. Cestnik je v svojem odgovoru zapisal, da ni našel nobenega veljavnega cerkvenega predpisa, ki naj bi ga s svojim maševanjem na prostem kršil. Zato je vsekakor smiselno, da mu pri tem pomagamo in ga opozorimo na predpise, ki jih je kršil. Iskreno upamo, da mu bo to pomagalo pri maševanju v prihodnjem, vsekakor pa odslej ne bo imel več izgovora, da o navodilih za pravilno maševanje ni bil poučen.

Cerkev namreč določa za maševanje vrsto pravil. Zapisana so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP), Splošni ureditvi rimskega misala (RM) in Navodilu o zakramentu odrešenja (RS).  Mašnik, ki se vsega tega ne drži, greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.

Vsekakor patra Cestnika vabimo, da ga natančno preuči. Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti (RS 123, RS 126).

Predvsem pa nikjer ne piše, da je vsa ta (in številna ostala) pravila dovoljeno opuščati ob t. i. skavtski maši. Skavtski duhovniki teh pravil očitno pač ne poznajo. Tako se ne pozanimajo, kje bodo maševali, ko gredo na izlet. Poleg tega spregledajo, da imajo župniki jurisdikcijo na svojem ozemlju in da ne morejo kar tako maševati, kjer se jim zdi. Taki duhovniki se nalašč ne najavijo župniku, nalašč ne prosijo za ključ kapele, ki je za mašno daritev namenjena. Skavtski duhovniki so pač odločeni, da »morajo« ne glede na vse maševati na prostem. Cilj je namreč imeti »skavtsko« mašo. Atributi skavtske maše so sicer nenapisani, a skavtski duhovniki jih dobro poznajo. Zajemajo kup razvad in zlorab. Bolj kot so razmere za maševanje neprimerne, bolje je. Nemogoče razmere namreč omogočajo kršenje cele vrste bogoslužnih pravil. Nič ne de, da je mašnik čez nekaj ur že pri naslednji cerkvi ali celo doma. Važno je, da obhaja »sproščeno« bahaško skavtsko mašo, sproščenost sestoji predvsem iz tega, da si duhovnik po svoje prilagodi sveto mašo razmeram, v katerih se je brez resne potrebe odločil maševati (RS 78).

Poleg tega tak način maševanja omogoča fotografiranje. Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo je to formo mentis zelo jasno opredelilo in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno varovati.« (RS 11)

Brez spoštovanja do Najsvetejšega

Sveti papež Janez Pavel II. je v dokumentu Ecclesia de Eucharistia (EE) leta 2003 med drugim zapisal, da je od časa pokoncilske liturgične prenove zaradi napačnega umevanja ustvarjalnosti in prilagajanja prišlo do številnih zlorab, ki so povzročile trpljenje za mnoge. Zato je želel »izraziti jasen poziv k zvestemu upoštevanju liturgičnih določb pri obhajanju evharistije« (EE 52). Nato je nadaljeval: »Prav zato, da bi poudaril globoki pomen liturgičnih določb, sem pristojnim uradom rimske kurije naročil, naj pripravijo dokument, ki bo vseboval navodila pravne narave. Nihče ne sme podcenjevati našim rokam zaupano skrivnost: prevelika je, da bi si kdorkoli mogel dovoliti, da ravna z njo po lastni presoji, ne da bi se oziral na njeno sakralno naravo in njej lastno vesoljno razsežnost.« (EE 52)

Kot rezultat omenjenega dokumenta je leta 2004 Kongregacija za bogoslužje izdala že omenjeno Navodilo o zakramentu odrešenja. Tedanji prefekt Kongregacije, kardinal Francis Arinze, je ob tem dejal: »Najsvetejši zakrament je nekaj tako velikega za vsakogar, da se ga ne sme obravnavati kot lastno muho ali kaprico.« Nikjer niso posledice takega delovanja jasnejše kot pri premalo spoštljivem odnosu do Najsvetejšega. Cestnikov zapis je tipičen primer tega fenomena. Med drugim v njem najdemo naslednjo trditev o Kristusovem utelešenju: »Uteleša se v kruhu in vinu, uteleša se tudi v tebi, ki si duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki soustvarja sveto mašo.« Če te trditve vzamemo čisto dobesedno, so heretične. Kristus seveda res prihaja med nas med darovanjem svete maše (pa tudi sicer), a to nikakor ni isti način »utelešenja« kot je transsubstanciacija kruha in vina, ki zares postaneta Kristusovo Telo in Kri. Trditi nasprotno je preprosto panteizem.

Glede na zapisano se ne moremo čuditi, da Cestnik zares ni zaznal pomanjkanja spoštovanja do Najsvetejšega pri omenjeni maši. To je popolnoma jasno razvidno iz njegovega lastnega zapisa. Sam namreč piše, da je maševal v tako vetrovnih razmerah, da je moral ves čas spuščati roke, da je obvaroval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra ne bi odnesli. Tak način maševanja je skrajno neodgovoren. Mašne določbe jasno določajo, da je potrebno po obhajilu kelih natančno očistiti vseh ostankov presvete Krvi, tu pa je Cestnik maševal v razmerah, v katerih bi se celotna vsebina keliha kaj hitro lahko prevrnila in razlila po tleh! Pri tradicionalni sveti maši rubrike nasprotno določajo tri oltarne prte, katerih cilj je ustrezno popiti sveto Kri, če bi prišlo do razlitja keliha. Tu pa Cestnik očitno še keliha ni pregrnil, niti postavil korporala in primernega prta (RM 117, Can. 932).

Brez spoštovanja pravic vernikov

Končno se Cestnik sprašuje, katere pravice vernikov naj bi kršil. Pohvali se, da so s seboj nosili »elektroakustično kitaro za 300 €«. Že sama uporaba takih in podobnih glasbil je pri sveti maši nezaželena, če ne celo prepovedana. Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 namreč pravi: »Eden izmed kriterijev izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.« V nagovoru italijanski Družbi sv. Cecilije 18. septembra 1968 pa je papež Pavel VI. dejal: »Prvenstvena naloga svete glasbe je priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. […] Ker je to bistvena naloga cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na ekscesih sodobne tehnologije.« Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med moškim in žensko. 

Sicer pa je odgovor preprost: verniki imajo pravico do pristne liturgije, zlasti do obhajanja svete maše, ki naj bo v skladu s tem, kar Cerkev želi in določa. Verniki imajo pravico do oltarja, resne glasbe, paramentov in svetih oblačil, ki se odlikujejo po dostojanstvu, lepoti in čistoči. (RS 57) Nič od tega ni bilo pri tej sveti maši.


Zaključek

Sveti Tomaž Akvinski je zapisal: »Tisti, ki v imenu Cerkve izkazuje bogočastje, ki je v nasprotju z oblikami, določenimi po božanski cerkveni oblasti, in ki so v njej v navadi, zapade v pregreho ponarejanja.« Že večkrat citirano Navodilo o pomenu duhovnikov pri obhajanju evharistije pa pravi: »Paziti morajo, da ne bodo osiromašili globokega pomena svoje službe s tem, da maličijo liturgično bogoslužje s spremembami, opustitvami ali dvoumnimi dodatki.« (RS 31) Patru Cestniku lahko zgolj svetujemo, da pri sebi globoko premisli, ali je s svojim maševanjem na Veliki planini (pa tudi z ostalimi »skavtskimi« mašami) res zvest duhu in črki omenjenega Navodila ter drugim dokumentom Cerkve.





Dodano 10. 2. 2018 ob 14.00:

Javno opravičilo: Ob objavi članka smo iz Facebook strani Beli jelen prevzeli nekaj slik ter jih objavili v tem prispevku. Avtorici, gdč. Katarini Tadina, se iskreno opravičujemo, ker smo slike objavili brez njenega dovoljenja in v nasprotju z njeno osebno integriteto ter tako okrnili njeno avtorsko delo.

Nove slike: Nove slike  so pridobljene od avtorja in objavljene z njegovim pisnim dovoljenjem.




68 komentarjev:

  1. Zelo kvaliteten prispevek! Čestitke! Človek kar ne more verjeti, koliko je dandanes liturgičnih zlorab, s katerimi so se že vsi kar resignirano sprijaznili, vsi od škofov do vernikov. Celo huje: namesto da bi se prestopnike preganjalo, se preganja tiste, ki na zlorabe opozarjajo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ali narava ni svet prostor, spoštovani avtor članka? Ustvaril jo je Bog in je zato sveta. Morda ste želeli napisati, da ni posvečen prostor. Hmmm.... Napisali ste tudi, da skavtske maše nudijo priložnost za dobre fotorgafije. Joj, kaj pa maše na Brezjah, pa v stolnici, pa v Vatikanu, z vsemi rdečimi vlečkami... Družina je nenehno polna "prelepih" fotografij s teh maš. Sv. Duh, koliko dela še imaš med nami, katoličani.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Bistvena razlika je med tem, če se fotografira sveto mašo v za to namenjenem prostoru in nato te fotografije objavi in med tem, da se mašo nalašč daruje v nadve neprimernih pogojih zaradi nekih lastnih osebnih preferenc ali želje po lepih fotografijah... saj ni tako težko razumeti, če se hoče. :)

      Na nek način lahko seveda trdimo, da je narava "sveta" kot božja stvaritev, ampak seveda ni in ne more biti enako oz. na isti način svet prostor kot posvečena cerkev. To je osnova katoliške teologije, trditi nasprotno pa nas pripelje do zaključka, da posvečenih prostorov pač ne potrebujemo in da bi bilo popolnoma isto, ali mašo darujemo v cerkvi ali hlevu.

      Sv. Duh ima med nami vsemi gotovo dosti dela... tudi med tistimi, ki to potrebo omalovažujoče pripisujejo le drugim. :)

      Izbriši
    2. Spoštovani Anonimni, kako pa lahko vi s takšno gotovostjo trdite, da je bila maša v naravi darovana z željo po lepih fotografijah in uporabite še celo besedo nalašč. Od kod takšno absolutno vedenje? Jezus se je rodil v "hlevu", v blatu. In nekoč nam bo dano razumeti, česar danes še ne moremo.

      Izbriši
    3. Kako lahko to vem? Glede na to, da je čisto zraven postavljena kapela, ki je namenjena maševanju, je logično, da maša zunaj ni bila darovana zaradi nuje, temveč ker je taka bila pač želja. Težko verjamem, da p. Cestnik ni vedel za to, da je na Veliki planini kapela, v kateri bi lahko normalno maševal.

      Če se je po spletu okoliščin izkazalo, da ni mogel dobiti ključa od kapele, čeprav je poskusil, bi mašo lahko brez dvoma daroval, ko se je vrnil v dolino. Edini razlog za maševanje v takih neprimernih pogojih (močan veter!) je lahko bil pač ta, da je nalašč hotel imeti mašo na takem mestu, bodisi zaradi osebnih preferenc, bodisi zaradi fotografij, kar sem tudi napisal.

      Jezus je bil res rojen v hlevu .. a pri tem pozabljate, da ne zaradi lastne želje, temveč zato, ker v prenočišču ni bilo več prostora, vsi prebivalci Betlehema pa so Jožefa in Marijo "vrgli ven". To je bistvena razlika, poskušajte sedaj to aplicirati na zgornjo situacijo.

      Sicer pa ne absolutno nasprotujem maši v naravi. Če dejansko ni druge možnosti, naj se daruje tudi tako, to predpisuje tudi Cerkev. A poglejte npr. kako so kdaj potekale maše v naravi (npr. med 1. in 2. sv. vojno, takih slik imate na internetu kolikor hočete) in kako poteka večina sedanjih "skavtskih maš". Razlika je očitna. Ni skratka glavni problem v tem, ali je maša darovana v naravi ali ne, temveč kako je tam darovana.

      Izbriši
    4. Ne, Jezus ni bil rojen v hlevu zato, ker v prenočišu za njegove starše ni bilo prostora, ampak zato, ker je Bog sam tako hotel. To, da ni bilo prostora v prenočiščih, je le posledica. Rojstvo v hlevu je rezultat božje volje. In Bog nam je hotel z rojstvom v hlevu nekaj povedati. In naj vam bo še tako pomembno, da je pod kelihom točno določeno število prtičev, mirno in s čisto vestjo rečem, da se ljubi Bog ob teh naših pogovorih spodaj neizmerno zabava. Mir in vse dobro želim!

      Izbriši
    5. Zanimivo, kako so nekateri dobro obveščeni. :) .. mi lahko prosim pokažete, kje piše, da je Jezus HOTEL biti rojen v hlevu? .. v Lukovem evangeliju, ki ga imam jaz, piše samo, da je bil tam rojen, ker v prenočišču ni bilo prostora. Sicer pa je razlika med božjo previdnostjo in božjo voljo, se pravi med tem, kar Bog želi in tem, kar dopušča oz. kar nam v odrešenje žrtvuje. Bi lahko potem rekli, da je Jezus HOTEL biti križan?

      Kako lahko veste, da je Bogu "ravno" za način obhajanja maše, je seveda tudi uganka. Očitno imate zelo dobre veze. :) .. a zanimivo, če si preberemo kakšna mistična pričevanja ali celo prerokbe (npr. pričevanje o obhajanju pastirčkov v Fatimi), se nam odpre malo drugačen pogled. Poglejte, ne dvomim, da vas bo pretreslo.

      Izbriši
    6. "Anonimni" vaši komnetarji so smešni in butasti. Če bi bili tako dobro "obveščeni", kot mislite da ste, potem ne bi bilo ne prispevka ne razprave.

      Izbriši
    7. Zanimivo postaja... in dragi Anonimni (kar naenkrat ste se namnožili, ampak vas vsebina razločuje:-), moram reči, da se lovite v lastne zanke. Ali berete prehitro, morda ste v svoji gorečnosti nekoliko površni in zaletavi, po pisanju sodeč bi rekla, da ste še precej neizkušeni, ali pa samo nezreli... Namreč, nisem napisala, da je Jezus hotel biti rojen v štali, da je hotel trpeti. Ali je bila takšna božja volja ali pa je bila božja previdnost tista, ki je to dopustila, je povsem vseeno, saj za tem dejstvom v vsakem primeru stoji Bog. Ali mu morda lahko s katerim od svojih aktov in členov zanikate vsemogočnost? Ups! Dajte, preberite še enkrat in ne preobračajte besed tako, da ustreza vam. Enako ste naredili tudi na moj prvi odziv. Priznam, verbalno ste sila spretni in sposobni zakrivati bistvo in hkrati pozornost preusmeriti drugam, a ste hkrati tudi nekoliko nerodni. Zanimivo je tudi, kako pokroviteljsko govorite o obveščenosti "nekaterih" in o dobrih vezah. Zanimivo!

      Izbriši
    8. Zgoraj ste napisali, da je tudi Jezus bil rojen v hlevu. V kontekstu te debate sem pač mislil, da hočete s tem reči, da je vseeno, kje in kako se daruje maša, ker je Jezus hotel biti rojen v hlevu. Skladno s tem sem odgovoril, to je vse.

      Božja vsemogočnost ne ukinja naše svobodne volje. Tisti, ki so/smo križali Jezusa nismo zato nič manj krivi. Enako to velja za vse tiste, ki neprimerno obhajajo/mo mašo. Pa da ne boste mislili, da sebe tukaj izvzemam, niti najmanj. A to še ne pomeni, da nam ni treba opozarjati, ko vidimo, da je nekaj narobe.

      O dobrih zvezah pa sem se pošalil, ker je jasno, da ne morete niti najmanj vedeti, da je Bogu glede načina darovanja maše (kamor glede na kontekst sodi tudi postavljanje ali nepostavljanje prtov) vseeno. Mistična pričevanja in spomini (npr. že omenjenih fatimskih vidcev) govorijo povsem drugačno zgodbo.

      Če se človek malo pošali, to običajno ne pomeni nič slabega, vsaj z moje strani ni bilo nič takega mišljeno. Vse dobro.

      Izbriši
    9. Hlca, razumem, da imate drugačno občutljivost od drugih, pa očitno je takšnih v Sloveniji še veliko. Lahko bi se pa vsi malo bolj potrudili, glede na to, da je bilo Sveto pismo tudi znanstveno "secirano", da ne bi z današnjimi očali brali evangeljskih zgodovinskih okoliščin in dejstev. Tu je zaslediti pauperistično interpretacijo evangelija.

      Izbriši
  3. Samo še to in utihnem. Problem posvetne kitare za 300 evrov. Morda bi bile orgle bolj primerne? Tiste orgle, ki so bile izvorno pravzaprav pogansko glasbilo in jih cerkev v bogoslužno rabo uvede tam nekje v 13. stoletju?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. http://voncio83.blogspot.si/2011/07/glasba-cloveka-dviga-na-visjo-raven.html

      Izbriši
    2. Malo sva že zašla od izvorne teme, pa vseeno. Mnenje gospoda Klančiča je samo eno mnenje in ne pomeni edine resnice. mnogi namreč razmišljajo drugače. Pred orglami je bila glasba v bogoslužju samo vokalna, orgle so izvorno pogansko glasbilo. V stari zavezi Boga slavijo z vsemogočimi inštrumenti, tudi s strunskimi. Vse je stvar interpretacije in zakonov, ki so bili napisani iz različnih vzgibov. Nedvomno tudi po božjem navdihu. Ogle so prišle v rabo zaradi praktičnosti. Zelo preprosto. Kar se tiče kitar in novodobne ritmične glasbe. Ta gasba je lahko najčistejša molitev in ima lahko visoko umetniško vrednost. Po drugi strani je tudi med tradicionalno glasbo, ki je v cerkveni rabi zaznati veliko uboštvo. Pauperizem? Če je moje razmišljanje ceneno in ubogo, potem lahko z gotovostjo rečem, da bi Jezus prišel k meni na večerjo. Tako, kot je šel s cestninarjem Matejem. Zavedam se, da so v Cerkvi različne struje. Moja vera je med drugim tudi v tem, da mi bo nekoč razkrito tisto, kar mi ni dano vedeti ali razumeti zdaj. In da je vaša resnica vaša in moja moja. In da lahko Boga iščem in spoznavam tudi, če nimam teološke fakultete in sem pauperist ali pocestnica ali razbojnik.

      Izbriši
    3. Nisva zašla od izvorne teme, gotovo ne. V stari zavezi nekje Boga slavijo z vsemi glasbili, spet drugod z nobeno stvarjo. Vsekakor katoliška vera ne temelji le na Svetem pismu, temveč tudi na svetem izročilu. V bogoslužju sicer niso, niti v tradicionalnem bogoslužju, v izključni rabi orgle. Tudi kitara se lahko rabi, če smo že pri tem, ampak je njena raba jasno opredeljena. Tradicionalna glasba je seveda zakladnica Cerkve in bogastvo, ne pa uboštvo. Uboštvo je kvečjemu v tem, da se po tradicionalnih kanonih skorajda več nič ne ustvarja. Ne razumem, zakaj ste vzeli za osebni napad, če sem rekel, da je pauperistična razlaga evangelija? To razlago in te razlage je namreč mogoče splošno zaslediti. Uboštvo pa, med drugim, ni pauperizem, tako kot uboštveni redovi niso pauperistični redovi. Upam tudi, da pride Jezus večkrat k vam "na večerjo", pač v smislu Raz 3,20, tako kot je res hodil k mnogim, četudi so bili pocestnice ali razbojniki. No, vera ali upanje, eno ali drugo, eno in drugo, nekaj od tega pač. Saj imamo tudi Katekizem katoliške Cerkve na voljo, ki ni samo za tiste, ki "imamo teološko fakulteto". Resnica pa ni ne moja ne vaša, ampak je na koncu za vse ena in ista, kakor velja tudi še za druge presežnosti. Da jo bomo odkrili pa vemo na podlagi Svetega pisma in izročila. Upam tudi, da jo bomo potem uživali - vi, jaz in vsi. Pa lepo bodite.

      Izbriši
  4. Namen papeža Benedikta XVI je bil, da zaceli needinost v Cerkvi. Zato je izdal Summorum Pontificum. Če na problem pogledamo globalno, potem si ni težko predstavljati, da vernikov, ki so bili navezani na tradicionalno liturgijo, sploh ni bilo tako malo. Liturgična reforma je za njih pomenila globoko rano. Reforma 2. vatikanskega koncila je bila tako silna, da na teološki fakulteti (študent TF sem bil v devetdesetih letih 20. stoletja) sploh nismo posebej obravnavali tradicionalne liturgije. Z drugimi besedami, kot da ni obstajala. Vendar pa nov obred v veliki meri črpa prav iz bogate liturgične tradicije. Reforma je imela torej značaj nečesa tako novega, da vse kar je bilo prej, ni bilo vredno omembe.

    Iz uradnih cerkvenih dokumentov je razvidno, da je v letih po koncilu marsikje prihajalo do zlorab in do nepravilnega razumevanja liturgije. S posledicami pa se srečujemo še danes. Zlorab je sicer manj, toda zakaj bi papež Benedikt zapsial, da je obhajanje liturgije postalo banalno? Verjetno tega ni napisal zato, ker se mu je slučajno utrnila takšna ideja. Gotovo ni dobro, da duhovniki med mašo spreminjajo evharistično molitev in da nepripravljeni prihajajo na mašo in listajo po misalu, ker ne vejo, kje bi začeli, vsem na očeh. Ta dva primera sem sam doživel. Reforma je bila celo tako temeljita, da je obhajanje molitvenega bogoslužja popolnoma izginilo iz javnega bogočastja Cerkve. Gotovo to ni bil namen koncilskih očetov. Zagovorniki reforme pri nas in tudi drugod se bodo slej ko prej morali soočiti s temi vprašanji, kajti to gre na veliko duhovno škodo Cerkve.

    Drug problem je ta, da trenutno v Sloveniji ni mogoče prisotvovati tipični maši po novem rimskem obredu, čeprav je v ljubljanski stolnici ob nedeljah tudi do 11 maš. Vstopni spevi in obhajilni spevi so popolnoma opuščeni. Gre za svetopisemska besedila, katerih opustitev ne bi smeli tako zlahka dopustiti.

    Dejstvo, da je po petdesetih letih po koncilu papež zapisal, da tradicionalna liturgija ni bila nikoli prepovedana, pa je po svoje tudi dvorezen meč. Po eni strani se tega lahko veselimo, po drugi strani pa bi morda kdo to lahko občutil tudi kot svojevrsten sarkazem s strani Cerkve. Petdeset let "tišine" pač ni malo in to za kakšno ceno.

    Koncil je med drugim naročil, naj se vernike vzgaja v liturgičnem duhu. Ampak kdo jih bo vzgajal? Liturgični duh se je moral umakniti "duhu koncila" (kot se marsikdo rad izrazi), ki pa je tako neoprijemljiva zadeva, da verjetno nihče ne ve kaj zares pomeni. Zato, dragi bralec, bi moral biti vsakdo vesel, da v Sloveniji lahko prisotvuje tradicionalni liturgični maši, ki ohranja katoliško tradicijo in nauk. Kjer lahko vsakdo zares v miru moli, saj ga v to malo da ne sili ritem liturgije, z veliko tišine, ki vsakomur omogoči bogato notranje doživljanje. Včasih sem mislil, da je ordo novus skrivnosten, mističen. Ampak človek se kmalu zasiti besedičenja duhovnikov (uvodi v to in ono, podzdravi....), napevov, ki nimajo nobene prave zveze z mašo, dinamike, ki to ni. Tradicionalna liturgija pa vse to ima.

    OdgovoriIzbriši
  5. Se zavedate, da govorite o najsvetejši Kristusovi daritvi, ponavzočenju njegovega darovanja za človeštvo? Se zavedate, da govorite o največji skrivnosti vesolja, ob kateri so osupli tudi angeli in je hudič v največji paniki?
    Se zavedate, da je pri maši navzoč med nami živi Bog, ki se nam daje v hrano?
    NE! Ker ste Boga zreducirali na par predpisov. Mašo pa razumete kot čarovnijo, kot magijo.
    Vzemite v roke Božjo besedo (ne le človeške besede raznihi cerkvenih dokumentov), v branje vam priporočam najprej starozavezno poročilo o zlatem teletu: berite in se prepoznajte, kako ste živega Boga skušali ujeti, ponižati, reducirati v pozlačeno podobo. Lahko pa si preberete tudi kaj iz Galačanov.

    Vse o sebi in svoji resnični zvestobi katolištvu pa poveste še preden sploh začnete govoriti, ko veljavno posvečenemu duhovniku katoliške cerkve nizkotno očitate zlorabo mašnih skrivnosti. Kdor zanika en zakrament, zanika vse zakramente - in vi očitno tajite mašniško posvečenje, v svoji NARCISOIDNOSTI se imate za ustrezne sodnike vrednosti duhovnikove duše pred Bogom in njegove vloge v božjem načrtu odrešenja. Morda vas Bog sploh ne bo drugače kaznoval kot da vas prepušča hudiču, ki ste se mu s sramotenjem tega božjega služabnika in z odvračanjem božjega ljudstva od Kristusove daritve k nekim samovoljnim izmečkom lastne domnevne večvrednosti že zapisali.
    Dokler je še čas, zapustite pota svoje trmaste samovolje.
    Nihče vam ne odreka pravice, da ste sami pri tradicionalnem bogoslužju (čeprav moram priznati, da to večinoma vidim kot znamenje duhovne nezrelosti, ki v pomanjkanju vere potrebuje veliko zunanjega)- ampak ohranite no ponižnost!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. P. Jernej, prav vi, ki ste v svojem komentarju na nas zlili toliko zlonamernih in krivičnih besed, si upate govoriti o ponižnosti?! V svojih zapisih na tem blogu sami nikoli nismo in ne bomo uporabljaji tako nespoštljivega besednjaka. Povrhu tega ste nas obsodili na pekel. Se ne zavedate, da je prav v tem jedro Kristusovega svarila o neobsojanju svojega bližnjega?! Ali bo kdo zveličan ali pogubljen, pripada le presoji in sodbi Boga.

      Nadalje: tudi verniki (laiki) imajo pravico do opozarjanja pred moralnimi, liturgičnimi in ostalimi zlorabami v Cerkvi. Ta ni v absolutni oblasti duhovnikov ali škofov, temveč je Kristusovo mistično Telo, ki ga tvorimo vsi njegovi udje. Verjemite, da je naše pisanje še kako motivirano z ljubeznijo do Boga, Cerkve in bližnjega. To bomo delali še naprej.

      Še nekaj: naš zapis nikakor ni bil usmerjen v zavračanje p. Branka Cestnika kot osebe ali duhovnika, temveč je bil zamišljen kot opozarjanje pred močno dvomljivimi liturgičnimi praksami in njihovim neupravičenim zagovarjanjem.

      Izbriši
    2. Zgornji komentar je resda vročekrvno zspisan,vendar se moram v marsičem strinjati s p. Jernejem.
      Že tvit,ta prisevek pa še bolj, izraža prezir ali vsaj vzvišenost v odnosu do (dotičnega) duhovnika.
      Poleg tega pa težko verjamem,da je namen tega izpostavljanja in kritiziranja zgolj dobronamerna skrb za sobrata kristjana. Že sv. Pavel svetuje o krščanskem pristopu k napakam sobratov, gotovo poznate njegov nasvet. Navedka se do potankosti ne spomnim na pamet, vem pa, da nikjer ni svetoval javnega izpostavljanja posameznika,še zlasti ne pred virtualno celim svetom in z žalitvami na osebni račun (tu mislim predvsem tisto z "narciskom").
      Če vas torej žene skrb za blagor p. Branka, predlagam, da poskusite še Pavlovim navodilom. Če vas skrbi za blagor širše javnisti, zaradi, kot pravite, škodljivih praks, pa imate tudi vedno možnost polemizirati o dotičnih praksah (v tem primeru o skavtskih oz mašah v naravi) brez izpostavljanja posameznikov.
      Sicer tudi sama objavljam ta komentar vsem na očeh, ker je, priznam, tako najlažje in najhitreje, pa kljub temu upam, da boste napisanemu posvetili vsaj nekaj pozornosti ob prihodnjih opaženih "slabih praksah".

      Izbriši
  6. Ad Dominum: Ne sodite, da ne boste sojeni.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. http://ad-dominum.blogspot.si/2014/01/mar-res-ne-smemo-soditi-drugih.html

      Izbriši
  7. P. Jernej. Najlepša hvala za vaš zapis. Priznam: sem duhovno nezrel in moja vera je precej šibka. Ne trudim se dovolj, da bi to stanje izboljšal. Če ste se ob mojem zapisu počutili užaljenega, se vam opravičujem. Nisem pa zapisal nič takega, ker ne bi bilo mogoče podkrepiti z dejstvi. V bodoče in v kolikor boste še objavljali komentarje ko mojim ali tudi k drugim zapisom pa vas lepo prosim, da pišete vsaj malo bolj strokovno in podkrepljeno s pravimi argumenti in dejstvi. Dialog o liturgiji moramo pač dvigniti na višjo raven. V prerekanju in kričanju ne vidim nobenega smisla.

    Prav gotovo nihče izmed nas (sam sicer nisem član združenja Juventutem) ne vidi v liturgiji magije ali čarovništva, ampak kot ste zapisali, gre za ponavzočenje Kristusove daritve na križu. Ne razumem vas najbolje, ko pravite, da je prisostvovanje pri tradicionalni liturgiji nezrelost in zanašanje na zunanje stvari. Upam si trditi, da je ravno obratno. Pridite enkrat, pa se boste lahko sami prepričali, da vsi navzoči zelo zbrano prisostvujejo obredu, ki je zelo "trezen", "strog" brez velikega pompa, če mi dovolite, da po spominu navedem misli Romana Guardinija, ki jih je zapisal v svoji knjižici z naslovom Duh liturgije, ki jo prav gotovo poznate. Nekaj takega se težko opiše z besedami. Človek mora to preprosto doživeti.

    OdgovoriIzbriši
  8. Dragi pater, govorite v jezi in trmi, kot otrok, ki mu ne dajo lizike, za katero si domišlja, da si jo zasluži. Če govorimo o veljavno posvečenih duhovnikih, potem je treba najprej razčistiti pri sebi, saj se velikokrat nima pomislekov udrihati po enih duhovnikih, medtem ko se do zadnjega brani druge. Pač, glede na preference. Tu ima pa potem glavno besedo všečnost. Za vsako ceno nekateri očitno morate biti všečni, kar je seveda nevarno, ker lahko vodi k samovšečnosti in narcisoidnosti. Pa to se dogaja marsikje v naši ljubi slovenski Cerkvi, samo očitno mora biti vselej tako, da morajo ljudje govoriti: "Cesar ima vedno prav, cesar je tako pameten in lep!"

    Tisto, kar govorite o sveti maši, so samo besede, brez vsebine, kot se velikokrat dogaja. Če bi sami verjeli tem svojim besedam, potem bi se nadvse potrudili, da vedno mašujete dostojno, kolikor je le mogoče. Razen, če so besede vedno le besede. Božja besedaseveda ni samo Sveto pismo in predpisi Cerkve niso le človeški predpisi.

    Veljavno posvečeni duhovnik ima tudi veliko dolžnosti do osebka svete maše. Če tega ne dela, potem verjetno ni nič narobe, če mu del osebka tudi pove, da ni naredil prav. Duhovnik, čeprav veljavno posvečen, ni nobena absolutna avtoriteta vedno in povsod, ker sicer govorimo o klerikalizmu.

    Kolikor smo lahko zasledili, avtorji tega bloga nikjer ne presojajo duhovnikove duše, pa tudi ne grozijo s kakšnimi Božjimi kaznimi za p. Cestnika in druge, kakor tudi jih ne prepuščajo hudiču. Tisti, ki ne zna ločiti med zunanjim in notranjim, pa se ne more ravno imeti za zrelega. Sveto pismo vendarle govori o marsičem, kar je treba presojati in soditi, pa spet o drugem, kar je prepuščeno Bogu. Učitelj tudi mora presojati naloge in izdelke svojih učencev, če je pač dobro ali slabo narejeno, podobno velja tudi za starše doma. Pa tudi obratno velja, da otrok pove, kaj nekdo od staršev ni naredil tako, kot bi moral. To se recimo začne že pri pravljicah. Poskusite pri kraljični zrno graha nadomestiti s čim drugim, pa bomo videli, kako bo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Kar sem pisal, sem pisal. Pisal sem v reflektirani jezi odraslega človeka. Maziljen besednjak so imeli tudi farizeji, pa so vseeno ubili Odrešenika. Nisem zlonameren, ne krivičen, in marsikatere vidike vašega dela podpiram in sprejemam. Nekateri med vami morda tudi vedo, da sem dvakrat maševal po "tradicionalnem" obredu - in mi je bilo to dragoceno. Pred peklom vas samo svarim, kar je tudi moja naloga.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zgoraj najprej pišete, da v maši ljubitelji tradicionalnega obreda vidimo zgolj "čarovnijo in magijo", le nekaj vrstic zatem pa, da smo nizkotno napadli p. Cestnika, ki naj bi mu celo tajili mašniško posvečenje. V našem zapisu nismo nikoli napadli p. Cestnika osebno, temveč zgolj njegov način maševanje, ki je odstopal od cele vrste navodil, ki si jih nismo domislili sami, temveč Cerkev.

      Le nekaj vrstic kasneje ste še zapisali, da je sodelovanje pri tradicionalnem bogoslužju večinoma sad duhovne nezrelosti. Očitno so torej cerkveni očetje, papeži in svetniki, ki so oblikovali tradicionalni latinski mašni obred bili večinoma "duhovno nezreli"...

      Skratka, očitno zelo dobro vidite v duše ljudi, njihove namene in duhovno zrelost, čeprav jih sploh ne poznate.

      Mislim, da bi bil primeren in duhovnika vreden izraz, če bi se vsem tistim slovenskim katoličanom, ki ljubijo tradicionalni obred, opravičili za vsa podtikanja in hude besede. Vsak lahko v jezi izreče kaj nepremišljenega in tudi krivičnega. Duhovna veličina pa je, da to priznamo.

      M. B.

      Izbriši
    2. Natančno branje je vredno zlata. Prav tako natančno pisanje. No, še mnogo več kot zlata.
      Glede tega, kdo je napaden pri Cestniku, ni dvoma: pristisnite ctrl+F in vpišite "narcis" - noben zadetek ne govori o narcisoidnosti maševanja, pač pa se vsi nanašajo na mašnika. Twit pa je sploh nedvoumen - narcisek je subjekt; če bi šlo za način maševanja, bi bil adverb. To je napad na p. Branka osebno.
      Duhovne nezrelosti ne vidim v samem obhajanju maše TO, pač pa sem jo vedno znova opažal pri nekaterih, ki so se v teh krogih gibali - to je tudi razlog, da se nisem sam lotil rednega obhajanja TO bogoslužja: ker bi s tem žal zraven delal reklamo za nezrelo duhovnost. Opažam precej korenito razliko med starejšimi in mlajšimi pri teh obredih - starejši gredo tja radi iz neke pradomačnosti, mlajši pa pogosto iz neke militantno trdosrčne religioznosti. Napisal sem pogosto, kar pomeni, da ne velja za vse.
      Ne vem, kaj je razlog za vašo anonimnost in me niti ne zanima, ampak v vsakem primeru je nizkotna strahopetnost.

      Izbriši
  10. Zanimivo je na vasi strani, da skorajda pod nobeno objavo ni podpisa avtorja. Menim, da objave ki niso podpisane sploh ni vredno brati in se ukvarjati z njimi...
    Prosil bi, da se avtorji prispevkov na strani podpisujejo, saj tako lahko članek dobi verodostojnost in resnost.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Razlogi za to so bili že večkrat pojasnjeni; če vas to tako moti, bloga pač ni treba brati.

      Sicer pa je precej nenavadno to kritiko brati od nekoga, ki se podpisuje zgolj z imenom; skratka o vas prav tako nihče ne ve nič več kot o avtorjih bloga .. Primožev je v Sloveniji vsaj nekaj sto.

      Izbriši
    2. Menim, da itak na splošno berete mnogi že tako ali tako preveč površno, tako da je to, da se obešate na anonimnost ustvarjalcev tega bloga, samo izgovor. Podani so bili argumenti, a mnogi na argumente ne odgovarjate. Mislim, lahko je narobe, da so avtorji bloga anonimni, samo jih je možno razumet, ker so to laiki, eni z družinami, drugi brez, ki živijo in delajo v Sloveniji.

      Izbriši
  11. Skavtska maša (in na splošno mladinska sveta maša, ki se med drugim opravlja tudi na Stični mladih, vsako sredo zvečer pri frančiškanih na tromostovju, marsikje v župnijah ...) po mojem mnenju pogosto res ni tako zelo globoka, je pa pastoralno ponavadi veliko močnejša od običajne (vsaj večini mladim). Mladim je bolj pisana na kožo zaradi večjega veselja, ki ga nosijo pesmi. Pri njej se mladi zares začutimo kot občestvo, skupnost, ena družina. Skupaj pojemo pesmi in igramo na inštrumente, ki so nam blizu. Skavti smo celo v stvarstvu, ki nam je iskreno Božje.
    Priznam, da ni vse najčisteje in vedno premišljeno (uvodi v mašne dele, izbira pesmi), a je naše, iz srca. Ne obsojam tradicionalne maše, a tudi vas prosim, da se kdaj zaradi pastorale bolj oklenete duha kot črke, ki ubija. Konec koncev upam, da vsi to delamo Zanj.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se mi zdi, da sploh ne razumete bistva kritike, ki je bila tu narejena, pa nimam nobenih slabih namenov. Nihče ni zahteval podrobnega upoštevanja navodil, toda neki minimum spoštljivosti in spodobnosti bi vendarle lahko bil. V Sloveniji obstajajo tudi primeri zelo spodobnih maš s skavti ali mladimi, kjer se je zunaj, tudi s kitarami, tudi kalim uvodom, prošnjami, zahvali, ima pa duhovnik s sabo potrebne pripomočke, prt in prtičke, 2 sveči, razpelo, mašni plašč. Če se hoče, se da. Enkrat je nekje duhovnik maševal na terenu za žrtve bitke 1. sv. vojne, pa je pralo in pihalo, a so uredili s šotorkami. Tudi pri skavtih in drugih skupinah velja, da če je le mogoče, se mašuje v cerkvi ali kapeli. Velikokrat se skavti tudi udeležijo lepo župnijske svete maše, kjer se nahajajo. To je celo priporočljivo. Če bi tes šli tako strogo po pravilih, potem bi bilo treba še veliko, ogromno prostora, pa to ni bil namen. Samo enkrat je pa dovolj, ker so zadeve šle predaleč. Glede maš na omenjenih krajih, pa bi se dalo veliko razpravljati, a bo za to najbrž priložnost kdaj drugič.

      Izbriši

    2. Se strinjam, da se je treba držati določenih pravil, hotel sem le povedati, da včasih preveč iščemo napake na drugih. Res se ne bi bilo treba zataknit npr. pri inštrumentih, ker ta bogoslužja ne oskrunjajo (mogoče navezava na sredin evangelij: če nekdo igra s slabim namenom, da bi ljudi odvračal od Boga, npr. nase, potem to je oskrunjanje, sicer pa, če igra Njemu v čast, se mi to ne zdi. Inštrument sam ni nečist, pozornost pa lahko od Boga preusmerja tudi organist). Je prav, da se opozarja na izpolnjevanje pravil, a nekatere trditve, izjave škofov to pač niso. Maševanje izven cerkve je, kolikor vem, dovoljeno že od sv. Frančiška Asiškega. To je duhovnikova odgovornost, da za te stvari poskrbi, niso pa skavtske maše (zunaj in s kitaro) kar na splošno neprimerne, kar se lahko zdi iz naslova članka in tudi besedila.

      Izbriši
    3. Se tudi strinjam, da je potrebno poskrbet za varnost Njegovega telesa in krvi, ampak avtor bi lahko opozoril na take stvari, ki so res sporne, ne pa na vse po vrsti, kar si predstavlja kot skavtsko mašo. Opomin izgubi pomen zaradi vseh nepotrebnih besed okoli njega, ki zameglijo bistvo.

      Izbriši
    4. Kitaro je v svojem obrambnem zapisu uporabil p. Branko sam, zato so se pa avtorji bloga tudi obregnili še ob uporabo kitare. Lahko se tudi o tem pogovarjamo, a ne gre prvenstveno za to. Že v Svetem pismu je zelo jasno povedano, kako je kraj daritve nadvse pomemben, celo tako, da se je sčasoma vse skupaj tudi "kodificiralo". Ne vem, zakaj je treba nujno maševati na prostem, že po zdravi pameti, če pa je čisto zraven kapela? Se pač organizatorji dogodka ali mašnik sam zmenijo z domačim župnikom, pa imajo lepo mašo v kapeli. Maševanje zunaj sicer ni dovoljeno, ampak vemo, da tu ne bomo prišli daleč, ker se je zadeva, ki sicer je kanonična in liturgična zloraba, preveč razširila. Je pa vsekakor mogoče tudi zunaj zelo dostojno maševati in prav ugotavljate, ko pravite, da je duhovnikova odgovornost, kako poskrbi za maševanje zunaj. Žal se opazi pri tem vse preveč neodgovornosti. Nekoč sem bil na nekem takem pohodu mladih, kjer je bila na vrhu hriba sveta maša, a je bila lepo v tisti cerkvici, pa ne samo, ker je bilo slabo vreme, temveč bi bila tam v vsakem primeru. Tudi ne razumem, zakaj je tako težko v nahrbtnik spraviti še prtičke in mašni plašč, pa narediti neki kolikor toliko spodobni začasni oltar. Pazimo tudi to, da so pravila postavljena s strani svete Cerkve, niso to samo neke trditve ali izjave škofov. Gospod Jezus Kristus je seveda prvi in najpomembnejši osebek svete maše, ampak poleg njega je osebek svete maše tudi njegova Cerkev, ki pa ne sestoji samo iz tistih, ki so zbrani pri določeni sveti maši na določenem kraju. Gre za to, da je povsem mogoče lepo in spoštljivo maševati, upoštevati tudi navodila v kar veliki meri, četudi se mašuje na prostem, s kitaro, po obredu bl. Pavla VI. itd. Tu je seveda prva stvar, ki se jo lahko vprašamo, če je že bila maša na Veliki planini in so bile takšne razmere, zakaj potemtakem ni bila v kapeli Marije Snežne? Potem pa pridejo seveda vrsta drugih vprašanj, za katera verjamem, da si jih mnogi v svoji dobri veri sicer niti ne postavljate, vendar morda niti niso tako obrobna. Pa še nekaj - ali bi se p. Cestnik in širša javnost sploh odzvala, tako in drugače, če tisti tvit ne bi bil tako udaren? O tem lahko govorimo le hipotetično.

      Izbriši
    5. V odgovor AccipitrisArti -

      Nočem napadati, ampak odražate zelo tipičnega sodobnega katoličana, ki daje večjo težo "svojemu mnenju". Vera je iz poslušanja in ne iz mojega mnenja. Kaj je pa pastoralno bolj rodovitno veliko bolj ve Sveti Duh, ki govori predvsem skozi katoliško Cerkev karkor pa jaz ali Vi ali kdorkoli drug... v Svetem pismu je bil kralj Savel zavržen z naslednjimi besedami: "So žgalne in klavne daritve GOSPODU všeč bolj kakor poslušnost GOSPODOVEMU glasu? Glej, poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov." (1 Sam 15,22)

      Če ste slišali za knjigo "Duhovnik pred vrati pekla" - duhovnik je bil pogubljen, ker je ves čas hotel ugajati ljudem in ne Bogu.

      V pastorali je potrebno gledati dolgoročno in ne kratkoročno. Za proti utež pa si preberite članek o škofiji Lincoln. V letu 2017 je bilo pri zornicah med 17. in 24. decembrom ob 6ih zjutraj 450 študentov pri tradicionalni maši z zelo lepo polifonijo. Tisto kar ljudem daš tisto vzljubijo. (http://www.catholicworldreport.com/2018/01/17/bishop-conley-of-lincoln-success-breeds-success-when-it-comes-to-vocations/)

      Kpl. Aljaž Kraševec

      Izbriši
    6. Ja, gotovo preveč pogosto pišem, kot da moja beseda nekaj več velja (pa ne namenoma), priznam, da nisem študiral cerkvenih spisov, pravil in izhajam predvsem iz sebe in svojega dojemanja Boga, mladinske pastorale. Pišem, ker menim, da imam kaj povedati in tudi da moja beseda ima mesto v Cerkvi (ne v odločanju, ampak kot mnenje), pa čeprav se ne izražam na najboljši način, slogovno dovršeno, polno utemeljitev in zunanjih virov ...

      Iskreno verjamem v pastoralno moč skavtskega gibanja iz lastnih izkušenj in izkušenj mnogih, tudi duhovnikov. Ne trdim, da smo sveti, niti ne boljši od drugih, niti ne, da imamo edini tokrat prav. Pišem iz lastne izkušnje (moje mnenje tudi ni mnenje skavtskega združenja, ker za to nisem pristojen).

      Ne vem od kod vam tako nezaupanje v pastoralno moč skavtov. Mogoče nepoznavanje, mogoče preveč slabih izkušenj? Voditelji smo prostovoljci, mladi, ljudje, ranljivi in grešni, prav tako kot preostala Cerkev, nič manj naši člani. Trudimo se, smo kristjani. Vzljubili smo naravo, ker nam je dana.

      Osebno pa mislim, da je prav, da opozarjate na korektnost pri upoštevanju pravil, da se ne razgubimo.

      P.s.: Če se Vam moje mnenje še vedno zdi vzvišeno ali celo napadalno, se Vam iskreno opravičujem. Nič od tega ni nalašč.

      Izbriši
    7. Poziv k dostojnemu obhajanju svete maše s skavti še ne pomeni, da hoče nekdo "stante pede" uničiti ali likvidirati skavte oz. skavtsko gibanje. Kot pravim spodaj, se bolje in lepše maševati da. Osnovna poanta je poziv ravno k temu, ne k natančnemu upoštevanju vseh, tudi najmanjših pravil. Saj apostoli tudi niso čez noč postali svetniki, zato pa je spreobrnjenje pot, ampak je to tudi potrebna pot. Pastorala je že nekaj časa neka čarobna beseda, pod katero se da spraviti vse. Tudi sam sem imel, pa verjetno bom še kdaj imel kako sveto mašo s skavti (ne skavtsko mašo, ker slednja ne obstaja), pa še premnogi drugi duhovniki. Kristjani še raje kot o naravi, ali celo o okolju, govorimo o stvarstvu, pa je verjetno malo takih, ki ga ne bi imeli radi. Tisto, kaj kdo osebno misli, kako je po njegovem mnenju, pa v bistvu sploh ni pomembno. Osebno bi se morali jemati precej manj resno, kot pa se jemljemo, veliko bolj resno pa bi morali, kot je lepo dejal Chesterton, spet jemati Cerkev in Boga. Osebno bi tudi jaz raje vozil po levem pasu, a to ne gre.

      Izbriši
  12. Spoštovani vsi, tisti "za" in tisti "proti". Prispevki bi imeli težo, če bi bili podpisani s polnimi imeni in priimki, zato sem le bežno prebrala. Absolutno se strinjam z g. Primožem. Neža Antonija Timer (ta priimek imava le dve osebi v Sloveniji)

    OdgovoriIzbriši
  13. Učenca (na poti v Emavs) sta Jezusa prepoznala po lomljenju kruha. Nikjer ne piše, kam so bili obrnjeni in koliko sveč je gorelo. Goreče je bilo le njuno srce...
    Bil sem udeležen najsvetejše daritve v avtobusu, med vožnjo... Bila je ena najbolj doživetih daritev v mojem življenju.
    Bil sem tudi ministrant, še pred drugim koncilom... Še vedno se živo spominjam doživetih latinskih maš! Zame je sveta daritev vedno sveta pred oltarjem v cerkvi ali oltarjem sredi gozda ali v lastnem domu ob mizi, kjer sicer vedno uživamo Njegove darove... Mirko Potočnik

    OdgovoriIzbriši
  14. Moj komentar se ne navezuje na vsebino razprave, ampak na vaš odnos, ki bi moral biti katoliški.
    Vaša jeza zagotovo ni odraz vere, ampak nedoraslosti. Jeza ni negativna, negativno pa je, kako človek z njo ravna. Namesto, da bi bili konstruktivni, širite sovraštvo. Blatite mlade, še posebej skavte, ki so največja necerkvena katoliška organizacija, ki veliko naredi za evangelizacijo nevernih, kar je ena glavnih nalog katoličanov. Sovraštvo je pomanjkanje ljubezni. Kdor živi v ljubezni, živi v Bogu ...
    Sovraštvo širite tudi z namigovanjem, tako kot v tem odstavku, kot kar od nekje povlečete feminizem in ga pomešate s kitarami in skavti: "Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med moškim in žensko."
    Deljate tako, da bo vaše misli vodila ljubezen, ne sovraštvo - saj ste vendar katoliki!

    OdgovoriIzbriši
  15. Prisrčen pozdrav še z moje stvari.
    Dovolite, da na kratko podam svojo izkušnjo. V svojih mlajših letih sem bila skavtinja, animatorka na oratorijih, hodila na Škofijsko gimnazijo, skratka aktivna v župniji. Vse to mi je veliko dalo. Od tega je dobrih 10 let, vendar se te maše niso spremenile, bile se v duhu maš, kot jih še danes obhajamo, kjer je duhovnik obrnjen k ljudstvu. Ker sem bila vzgajana v tem modernem času in pri verouku ni nikoli noben duhovnik/katehist razlagal o tradicionalni sveti maši, se mi je to takrat zdel vrhunec svete maše.

    Odkar obiskujem maše po tradicionalnem obredu, pa se mi zdi, da "navadnim" mašam nekaj manjka. Že samo dejstvo, da nas duhovnik, ko je obrnjen "ad orientem", dejansko da občutek, da nas vleče k Bogu, da ga skupaj slavimo in častimo. Vedno bolj me pri "navadnih" mašah motijo besedni vložki pred uvodi (v mašo, Očenaš), ko hoče duhovnik/laik naredit mašo bolj "zanimivo", ljudem všečno; da ne omenjam moderne glasbe s kitaro in tolkali. Ko se duhovnik postavi v "center" (pri novih oltarnih mizah), je fizično pred Bogom in Najsvetejšemu kaže hrbet. Pomislite! Če Kristjani resnično verujemo, da je v tabernaklju Kristus, potem mu duhovnik takrat kaže hrbet. Kaj s tem sporoča? Na koga se jaz takrat osredotočim? Še vedno na Gospoda, ali na duhovnika, da ga poslušam in mu sledim? Na to si lahko dogovori vsak sam...

    Če podam še eno iztočnico, pri novejših mašah, je dostikrat občutek, da se potem "počutiš fajn", ko glasno poješ ob napevih kitare, ploskanju. itd.; da izživiš svojo energijo. Torej, si prišel po neka občutja, ki te bodo napolnila? Ampak ta občutja so kratkega roka. Zmeraj sem si želela iti dlje od tega. Pri tradicionalni sveti maši pa si tam, ne glede nato, ali imaš slab dan, si slabe volje, tam si da počastiš in slaviš Boga. In doživljam tu večjo bližino z Bogom kot pri "navadnih" svetih mašah.

    In seveda sveto obhajilo... Prejeti kleče in na usta je zame največji izraz ljubezni in ponižnosti do Gospoda. Želim si, da bi bili vsaj pri "navadnih" svetih mašah postavljeni klečalniki, kjer lahko to izrazim. Še vedno se namreč dogaja, da me kakšen duhovnik ali vernik nejevoljno pogleda, kaj se grem, ko pokleknem na tla. Želim si, da bi razumeli to držo in mi jo omogočili ustrezno izvajati.

    In še za konec; res je, v Svetem Pismu ne piše, kam so bili učenci obrnjeni. Ampak vendarle gre za tradicijo Cerkve. Kaj se danes dogaja, ko hoče človek vse modernizirati, kakor njemu paše, da zadosti trenutnim občutkom? Zato se mi zdi že iz tega vidika ohranjati tradicijo Cerkve nekaj zelo pomembnega in dragocenega.

    Molim za nas vse, da bi bili napolnjeni s Svetim Duhom in se pustili delovati Njegovim navdihom. In seveda vabljeni na tradicionalne svete maše!

    Mir in Dobro, Barbara Grm

    https://www.youtube.com/watch?v=2a2tvN_1M-M

    OdgovoriIzbriši
  16. Joj kakšni birokrati. Po kriterijih Ad Dominum še Kristus ni imel veljavne maše.
    Gospod Cestnik. Le nadaljujte z vašim pastirskim delom.
    Ko smo imeli Odmik za moške v divjini smo imeli mašo na vrhu Snežnika. Prešvicani smo med mašo ležali ali sedeli na travi. In imel sem občutek da v tako lepi katedrali še nisem bil kot je bila ta.
    Papež Frančišek je rekel, da mora Cerkev ven iz svojih zidov. Le pogumno.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ta slavni birokrat je sv. Janez Pavel II. :)

      Izbriši
    2. No, ker je druščina mešana, se znotraj gotovo najde tudi kak birokrat, morda celo državni, sicer pa najdeš zanimive poklice, kot povsod.

      Izbriši
  17. V tem članku je toliko farizeja kvasa, da se vstopi vsaka iskrena (otroška) vera, Jezus pa pravi, naj bomo kot otroci in ne kot pismouki in farizeji. Z vašim postavnim razmišljanjem ste povsem starozavezni, skratka sama forma brez vsebine.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ugotoviti moramo torej, da živi dobršen del naše cerkvene javnosti v izkrivljeni in nekatoliški percepciji farizejstva in torej tudi v izkrivljenem razumevanju evangeljskega sporočila, saj je kritika farizejev ena glavnih tem Jezusovih nagovorov v Evangelijih.

      http://ad-dominum.blogspot.si/2016/03/normal-0-21-false-false-false-sl-x-none.html

      Izbriši
  18. Po vsem prebranem, se vprašam, kako se bo Jezusu Božjem sinu godilo med nami, če nas ne bo presenetil ob drugem prihodu. Zopet bi ga ubili, mogoče po naročilu pravih katoliških vernikov in klerikov.
    Kako je veljavno postavil zakrament evharistije v najeti dvorani?
    Kako, da ni nikjer v evangelijih zapisano, da je učil apostole pisati cerkveno zakonodajo?
    Kako je oznanjanje zaupal ne šolanim apostolom, poslal jim je sv.Duha?
    Kako je desnemu razbojniku lahko Jezus obljubil nebesa, ko pa je pokazal v obupu le sočutje z njim?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, Martin, tudi jezuitski predstojnik je dejal, da Jezus ni imel snemalnika. Ga ni potreboval, ker je stvari izročil drugim, celo dušo je Očetu izročil. Temu se reče izročilo. Lepo bodi in vedi, da te cenim in sem ti hvaležen za vse.

      Izbriši
  19. Se da tudi drugače maševati, če se hoče. Drugo je, če se noče. Se da tudi ne provocirati, če se hoče ... Smo v dobi "socialnih medijev", kjer se lahko razvije marsikaj, če želiš izzivati, pa se drugi temu izzivanju tudi odzovejo, ker to ni ravno pravilo. Potem se pač da, če želiš neki efekt doseči, tudi tak stavek (Italijani ne zastonj uporabljajo izraza, da je to stavek "ad effetto"). Pater Branko je pač iskal, pa je našel, čisto lepo evangeljsko. Malo je pa vendarle prav, da se polemizira. Zakaj pa morajo pisati blogerji anonimno, je pa posrečena Petanova parafraza znanega reka, da kdor išče, ga najdejo. Očitno že obstaja neki utemeljeni strah naših prijateljev. Slednji so seveda takšne in drugačne sorte, kot povsod, tudi v Cerkvi, kjer, kot pravi evangelij, zrno in pleve skupaj rasteta. Vsaka taka skupnost je pač svet v malem, kjer se najde to in ono. Ali se torej res nikomur ne zdi, da se je šlo pri teh mašah vendarle predaleč? Pa ne razumem te tako velike občutljivosti - ne na eno tako etiketo, kakor jih v življenju dobimo, sploh duhovniki, veliko ne na dobro utemeljeno kritiko tega, kar se je zgodilo. Tudi sam se sprašujem, če bi se res tako razvnela razprava, ki se mi niti ne zdi neka polemika, če vzamemo etimološko, ko avtor tistega tvita ne bi tako udarno tvitnil? Nekaj, kar je evidentno, jasno, kar kriči po presoji, se pa ja lahko tudi presodi, ovrednoti in še kaj, ali ne? Morda je pa kdaj treba uporabiti prav figuro pretiravanja, da se kaj doseže. Saj tudi debili smo vsi, to drži kot pribito, pa je lahko sedaj kdo užaljen, če hoče. Lep pozdrav vsem - se vas bom spomnil pri sveti maši, ki jo grem pravkar darovati.

    OdgovoriIzbriši
  20. TKo močno si želim, da bi Jezus s svojo ponovno navzočnostjo prezračil zatohlo zgodovino krščanstva. Da bi prišla stvarna moštranca, ki jo tako radi postavljate pa oltarje, tako daleč stran od nas, navadnih ljudi.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ah, zgodovina krščanstva je čisto v redu, beri malo recimo Rodneya Starka, ki zanimivo ni niti katolik, pa še agnostik je po vrhu. Je pa tudi res, da je zgodovina, pa je nimaš kaj več "zračit". Vemo pa, da v resničnem življenju samo želje niso dovolj. Če ministriraš, si pa lahko čisto blizu monštrance, ko je v njej Najsvetejše, Jezus sam, postavljeno v češčenje ljudem. Če greš za duhovnika, boš tudi sam lahko to delal. Sicer pa je Gospod Jezus vedno navzoč, ni treba ponovne navzočnosti. Med drugim niti novih Binkošti ni treba, so ene čisto dovolj :)

      Izbriši
  21. Res mi dvignete pritisk! Kaj je cerkev in kaj vera? Že itak sivi klerikalci v Vatikanu poskušajo zatreti kreativnost razgledanih duhovnikov. Najboljše, da začnejo brati maše v latinščini in izvajati še inkvizicijo! Cerkev izumira zaradi okostenelost cerkvenih zakonov, ki jih si jih je napisala še v srednjem veku in z Jezusom nimajo NIČ skupnega. Ti cerkveni dostojanstveniki, škofje, kardinali, sedijo na kupu premoženja in so sami sebi samozadostni in če jim temelji gnijejo jih pač ne skrbi in še redke izjeme, kot je g.Cestnik, g.Strmškek so potisnjeni na dno in tudi ožigosani za neprimerne. Halo? Koga torej skrbi za cerkev in vero? Cerkveno elito, ki še redkim uspešnim duhovnikom mečejo polena pod noge, njih že ne? Oni bodo hvalili Rodeta, ki slovensko premoženje tovori v Vatikan...
    Nekdo, ki pa skrbi za mlade, pomladek, za kreativnost, za to, da se kaj dogaja, ta pa je slab? Dajte no. Pokažite mi kakšnega mlado osebo, da bo samoiniciativno zašla v cerkev in poslušal suhoparno mašo in postala še verna? Utopija. Takšna cerkev je mrtva!
    Še malo čakam, da pa se bo oglasila katera zdolgočasena mladenka in bo obtožila tudi te res srčne duhovnike kakšnega nadlegovanja, spogledovanja iz kakšnega svojega maščevalnega razloga! Res se mi gabi ta gnila cerkvena politika in tudi osebe, ki poskušajo degradirati še redke kreativne duhovnike, ki počnejo samoiniciativno stvari za dobrobit cerkve. Ne čudim se, da če bodo še te redke svetle izjeme izgubile voljo...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani Anonimni. Poglejte stvari morda z malo drugega zornega kota. V letih takoj po koncilu, ki so bila veliko bolj burna od sedanjih, ko so bile litrugične zlorabe na višku, ko je bila "kreativnost" na višku, se je število redovnic zmanjšalo iz 1 milijona na 700.000. To je kar precejšnja številka. Jezuitov je bilo okoli 30.000, danes jih je skoraj za pol manj. Podatek sem dobil iz članak jezuita Anthonya Eagana, ki med drugim dodaja, da se zdi, da meniški redovi, ki se niso "prilagodili" prenovi, se pravi, ki so obdržali tradicionalne vrednote, število ne upada, ampak raste. Nihče ne pravi, da duhovniki ne smejo biti kreativni. Vprašanje je le, na katerem podoročju. Liturgija gotovo ni eno izmed teh področij. Članek si lahko preberete tukaj: https://www.scross.co.za/2012/07/religious-orders-after-vatican-ii/

      Izbriši
  22. Da pristavim še svoj piskerček prvotno objavljen na FB: Namesto, da se postavim v napad ali obrambo mogoče sam na članek od Juventutem gledam bolj s tem kaj je dejansko želel povedati, in da je njihova želja poglabljanje naše vere, saj sledenje Cerkvenim predpisom pomeni najbolj popolno vključitev v večno daritev svete maše. Da so našteli vrsto dokumentov, ki govorijo o obhajanju svete maše, prav nič ne govori o njihovem farizejstvu, ker biti farizej pomeni govoriti eno, delati pa nekaj diametralno nasprotnega, mislim da če kaj se jim pa tega ne more očitati. Kaj jaz iz tega članka razberem je, da so nekateri nedopustnost naše maše razbrali iz fotografij, jaz pa sem o tem razmišljal ob vsakem sunku vetra in pogledu na naš "oltar". Nepoznavanje liturgičnih pravil je po eni strani res blagoslov, ker potem ne vidiš ob vsakem tretjem obhajanju svete maše problemov, ampak na žalost jaz tega blagoslova nimam. Vseh pravil se seveda ni dalo upoštevati, ampak osnovno spoštovanje do Najsvetejšega je potrebno ne glede na razmere in lokacijo. Zelo nerad kritiziram duhovnike zato upam, se to ne jemlje kot to, ampak je to kritika vsem nam, ki smo bili tam in se nismo trudili zaščiti Najsvetejšega po najboljših močeh. In tudi sam sem kriv tega greha.

    OdgovoriIzbriši
  23. Dragi anonimni 23:29. Vi verjetno hodite redno, zlasti vsako nedeljo k sveti maši, kajne? Pa seveda ne vidimo, da bi bil p. Cestnik s strani vodstva slovenske Cerkve potisnjen na dno, res je ravno nasprotno. Zanimivo, da oba omenjena duhovnika delujeta v celjski škofiji. Po mojem ste pozabili še enega, ki je tako na dno potisnjen, namreč p. Gržana.

    OdgovoriIzbriši
  24. Mislim, da združenju Juventutem res nemoremo očitati neargumentirane razprave. Oprli so se na uradne dokumente Cerkve, ki so jih podpisali papeži: Pavel VI, Janez Pavel II, Benedikt XVI ali izdale kongregacije, v tem primeru Kongregacija za sveto bogoslužje. Očitek, da gre tu za konzervativnost (v slabem pomenu besede) ali farizejstvo bi torej letel tudi na imenovane papeže in kongregacijo. Vsakdo sicer ima pravico do svojega mnenja, ki pa naj bo vendarle na nekem nivoju. Jaz se v celoti strinjam s tem kar so zapisali. Pred očitnimi stvarmi si pač ne moremo več zatiskati oči.

    Sveta maša, kot se obhaja v Sloveniji se v veliki večini obhaja po minimalnih standardih. Dokaze za to lahko vsakdo najde že če prebere Splošno ureditev Rimskega misala Pavla VI. Pri tem nikakor ne gre za rigidnost ali za rubricizem. V kolikor bi šlo npr. za rubricizem, bi tega morali obsoditi vse duhovnike, ki se prav lepo držijo rubrik pri sveti maši. Nisem še videl duhovnika, ki med mašo ne bi pokleknil, razprostrl, sklenil ali stegnil roke, se priklonil, vzel kelih in ga pokazal ljudem...Vse to izhaja iz rubrik. Duhovnik, ki ne pozna runrik, ne zna maševati, saj ne ve, kaj mora med mašo narediti. So mar zato vsi duhovniki rubricisti? Glede rigidnosti lahko ugotovimo podobno. V skladu z navodili Pavla VI naj bi se na začetku svete maše pel vstopni spev (introit) iz rimskega garduala ali preprostega graduala ali druga primerna pesem, ki ustreza svetemu opravilu...in je njeno besedilo odobrila škofovska konferenca. Ugotovljeno dejstvo je, da se rimskega graduala sploh ne uporablja, prav tako ne preprostega graduala, ampak katerakoli pesem pa če jo je škofovska konferenca odobrila ali pa ne. Očitno gre za nižanje standardov, saj so vstopni spevi praviloma vedno svetopisemska besedila (psalmi), ki ustrezajo dnevu, druge priemrne pesmi pa to niso. Drugo ugotovljivo dejstvo je, da da je rimski gradual (tako kot vsi drugi peti deli rimske liturgije) napisan v gregorijanskem koralu, ki naj bi po 2. vatikanski koncilu pri liturgičnih opravilih zavzemal prvo mesto. V bistvu je koral z litrugijo povsem neločljivo povezan. Dobro. Morda koral ni pisan na kožo slovencev. Kljub vsemu lahko ugotovimo, da se po koncilu liturgična glasba v Sloveniji ni razvijala v to smer, da bi pri svojem ustvarjanju upoštevala Rimski misal. VSaj jaz ne poznam nobene zbirke cerkvene glasbe, v kateri bi bili novi vstopni spevi iz misala Pavla VI uglasbljeni. Vemo pa, da koncil jasno določa, da se morajo besedila namenjena cerkvenemu petju "skladati s katoliškim naukom, poiskati jih je treba zlasti v svetem pismu in liturgičnih virih" (B 121). Tudi glede molitvenega bogoslužja koncil naroča naslednje: "Dušni pastirji naj poskrbijo, da so bodo glavne ure, zlasti večernice, ob nedeljah in slovesnejših godovih opravljale skupno v cerkvi" (B 100). Ne vem natančno, v koliko župnijah pri nas se molijo večernice ali hvalnice, ampak nas plošno se zdi, da Cerkev ne upošteva lastnih navodil. In to vsekakor ni dobra pastorala.

    OdgovoriIzbriši
  25. Spoštovani Juventutem,
    vzemite si prosim za zgled uveljavljene ameriške katoličane, ki imajo podobne cilje kot vi, so pa veliko bolj previdni, da svojim argumentom ne vzamejo moči s polemiziranjem ad hominem - s tem svoji stvari žal delate samo škodo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Gospod Novak, lahko, da je preoster tisti "narcisek", če se tako vzame, ampak spet ne vem, zakaj taka občutljivost. Poleg tega je vse narobe s tem narciskom, z ostalimi etiketami, kot npr. "farizej", "birokrat" ipd., pa ne. Poleg tega pa maša ni oz. ne bi smela biti "kult osebnosti", temveč "kult oseb". Tudi ne razumem, zakaj v Sloveniji tako hitro rabimo izraz "polemike". Vprašanje, če gre tu res za polemike v pravem pomenu besede.

      Izbriši

  26.  
    Tudi bedak velja za modrega, kadar molči, za razumnega, kadar drži svoje ustnice zaprte
    Prg 17,28

    OdgovoriIzbriši

  27.  
    Tudi bedak velja za modrega, kadar molči, za razumnega, kadar drži svoje ustnice zaprte
    Prg 17,28

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi jaz sem se v najstniških letih s svojim bratcem igral te igrice, da sva komunicirala na podlagi svetopisemskih citatov, dokler nisem ugotovil, da bi pa to utegnilo ne biti ravno najbolje...

      Izbriši
  28. V torek sem bil pri sveti maši in poslušal Markov evangelij, ki se mi je ob branju vašega blog zapisa neprestano vračal v spomin, zato ga sedaj delim z vami, v razmislek:
    Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,1-13)
    Tisti čas so se pri Jezusu zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kar z nečistimi, to se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedo, ako se ne umijejo. Še mnogo drugih stvari je, ki jih držijo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov.
    Vprašali so ga torej farizeji in pismouki: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene: toda njih češčenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‹ Zametujete Božjo zapoved in se držite človeškega izročila.«
    Govoril jim je dalje: »Lepo zametate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ›Spoštuj očeta in mater‹ in ›Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje‹. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‹ to je dar, mu poslej več ne pustite, da bi kaj storil za očeta ali mater; tako razveljavljate Božjo besedo s svojim izročilom, ki ste ga uvedli. In še mnogo podobnega temu delate.«

    OdgovoriIzbriši
  29. Prebrala članek, par komentarjev ... in se ustavila ob svoji izkušnji mladinskih (ali po vaše skavtskih) maš.
    1. Se sprašujem, zakaj bi morali Boga omejiti samo na določene prostore? Mu določiti, da sme nagovoriti samo na določene načine, prek strogo določenih besedil, obredov?

    Kako močno lahko začutim in prepoznavam Boga v naravi. Mnogokrat veliko bolj kot v cerkvi. Ko opazujem vse stvarstvo (in je moje srce vsaj malo odprto) ne morem da se ne bi veselila in zahvaljevala, za vse, kar je. Da ne bi čutila v tem Božje ljubezni. In maša v naravi je le pika na i slavljenju in odnosu z Očkom.

    Če bi bile tovrstne maše resnično slabe me ne bi še leta zatem nagovarjale in mi bile drag spomin na ta neponovljiva doživetja. "Skavtske maše": ko narava nagovarja že sama po sebi. Ko te kitare (in mogoče še kak drug instrument) in glasno petje hranijo z občutkom skupnega duha, veselja, mladosti ... (in se ti te pesmi pojejo in so tvoja molitev še čez leta, kdaj tudi v trenutkih, ko drugače res ne zmoreš moliti), izvirne pridige (ko te kar predmet, dejavnost, beseda še čez let nagovarja), duhovnik ki ti je blizu, ki enak in ne več oddaljen - ti je prijatelj, kateremu se lahko odpreš, si ob njem sproščen, mu zaupaš (ker ga ne gledaš daleč stran, oblečenega v vse predpisane obleke, skritega za obrazce, zahteven in uraden slog), osebna molitev (ker Boga zanimamo mi in nas vabi, da pred Njega prinašamo vse, kar smo, kar doživljamo, razmišljamo, čutimo ...ker je naš Oče, naš Prijatelj).

    Ali ni vse to veliko bolj pomembno kot paragrafi? Izkustvo Ljubezni ... ki je vedno in povsod prisotna ... naj hrani naša srca in nam odpira oči srca ...

    OdgovoriIzbriši
  30. Zakaj 2 sveči? Prosim za teološko utemeljitev.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To je vprašanje za katoliško enciklopedijo. Obstajajo tudi knjige na to temo.

      http://www.newadvent.org/cathen/01347a.htm

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...