Problem idealne katoliške skupnosti in vprašanje eskapizma

Pred nekaj meseci sem si prvič ogledal klasični film ameriškega režiserja Johna Forda The quiet Man (Tihi mož). Film, za katerega si je Ford leta 1952 prislužil oskarja za najboljšega režiserja, za današnjega gledalca predstavlja zanimivo izkušnjo, ki mu ponuja mnogo snovi za razmislek.

Idealna skupnost Johna Forda

Zgodba filma je preprosta, za sodobnega gledalca kar »naivna«. Dogajanje se vrši v irski vasici Inisfree v prvi polovici 20. stoletja. Tja se iz Pittsburgha vrne boksar irskega rodu Sean Thornton (John Wayne) in kupi kmetijo. Zaljubi se v lepo Mary Kate Danaher (Maureen O`Hara), a poroki nasprotuje njen bahaški brat Will. S pomočjo vaškega župnika do poroke kljub temu pride, a Will Mary Kate noče izročiti njene dote. Svetovljanskemu Seanu se to zdi banalno, saj je sam dovolj bogat, da dote ne potrebujeta za skupno življenje. A za »tradicionalno« Mary Kate je dota simbol njene identitete ter mesta v vaški skupnosti. Svojega moža označi za strahopetca, ker se noče spopasti z njenim bratom oziroma ga prisiliti, da mu izroči to, kar ji pripada. Njun zakon zato kmalu po poroki zaide v krizo. Pravi razlog za Seanovo obotavljanje pa leži v tem, da je kot boksar nekoč ponesreči ubil nasprotnika. 

Ostanka zgodbe mi na tem mestu ni potrebno obnavljati, ker ni bistvena za nadaljnje razmišljanje. Poleg tega tudi ne bi rad bralcem, ki si film še nameravajo ogledati, pokvaril užitka ob domiselnem in zabavnem zaključku. Že iz kratke obnove vsebine je namreč jasno, katere teme ležijo v ospredju. 

Na prvem mestu je brez dvoma vprašanje idealne skupnosti. Tihi mož se dogaja v vasi, ki bi jo lahko po katoliškem družbenem nauku lahko označili za idealno skupnost. Ni naključje, da je Ford dogajanje postavil na Irsko, ki je v petdesetih letih 20. stoletja veljala za najbolj katoliško državo na svetu. Središče vaškega življenja predstavlja cerkev z župnikom, vaščani pa ne glede ne premoženjske in druge razlike živijo v medsebojni slogi. Med njimi bi zaman iskali nastavke »razrednega boja« ali kakršnihkoli družbeno-rušilnih vrenj. Življenje sicer ni idilično, saj prihaja do manjših premoženjskih in statusnih sporov, ki pa se vsi končajo s pomiritvijo in ponovno vzpostavitvijo družbenega reda. Kljub prostorski in idejni majhnosti skupnost pripoznava tudi pravico do obstoja legitimne različnosti. V vasi namreč obstaja tudi manjša anglikanska skupnost, ki z večinskimi katoličani živi v medsebojnem spoštovanju. 

V tem malem in udobnem svetu predstavlja svetovljanski Sean nekaj novega in tujega. Večina sodobnih filmov bi gotovo poudarila njegovo drugačnost in to skušala izpeljati v spopad med emancipiranim posameznikom ter rigidnim okoljem. Tihemu možu tega ne moremo očitati, ravno nasprotno – Sean je tisti, ki se mora seznaniti in končno sprejeti vaške vrednote, da lahko postane polnopraven član skupnosti ter končno zaživi tudi srečno življenje z ženo. Sean mora spoznati, da zahtev Mary Kate po njeni doti ne more odpraviti kot banalnih in zadrtih predsodkov, temveč uvideti, da imajo v socialni strukturi vaške skupnosti svoje legitimno vlogo, ki jo mora kot bodoči pripadnik taiste skupnosti ter kot njen zakonski mož pripoznati in končno tudi uresničiti. Film tako potrdi temeljno resnico, ki bi jo sodobni svet rad na vse načine zanikal: posameznik in njegovo zasebno življenje nista nekaj samozadostnega ter neodvisnega od širšega družbenega okolja, temveč vanj ujeta in od njega odvisna. A hkrati posameznik s svojim zasebnim življenjem soustvarja širšo skupnost in z njo neločljivo povezano skupno dobro. Trditi, da sta urejena skupnost in posameznikova osebna sreča dve medsebojno neodvisni stvari, je zato nesmiselno.

Očitki »eskapizmu«

Kot smo torej videli, predstavlja Tihi mož čudovito katoliško vizijo skupnosti oziroma razmerja med posameznikom in njegovim širšim okoljem. Toda ali je ta vizija resnična? Ali ni to dejansko nedosegljiv ideal, ki ga nobena skupnost na svetu doslej ni dosegla? Najbolj osnoven očitek filmu bi torej lahko bil, da je eskapističen, da predstavlja nedosegljivo in nerealistično vizijo, ki z realnim življenjem in problemi običajnih ljudi nima veliko skupnega.

Očitki eskapizma pogosto letijo tudi na t. i. »tradicionalistično gibanje« v celoti. Tradicionalno usmerjenim katoličanom večkrat očitajo njihovo zagledanost v preteklost, v domnevno zlato dobo pred kaosom šestdesetih let. Pri tem naj bi pozabljali na manj svetle plati takratne dobe, na razpasli klerikalizem, nepripravljenost na dialog, triumfalizem itd. Hkrati naj bi preveč poudarjali cerkvene strukture ter pozabljali na osebo v njeni konkretnosti, na to, da je vsako človeško življenje na nek način »umazano« ter da objektivna moralna pravila ne morejo podati ustreznega odgovora na te probleme. 

Čeprav se s takimi in podobnimi očitki ne moremo v celoti strinjati, jim lahko pripišemo vsaj določeno mero resničnosti. Vizija skupnostnega življenja, kot se kaže v omenjenem filmu, je gotovo idealizirana. Tudi v tako katoliški državi, kot je bila Irska v prvi polovici 20. stoletja, se je pod lepim površjem skrivalo marsikaj grdega in nepravilnega, kar so denimo naplavila na dan nedavna poročila o spolnih zlorabah s strani irskih duhovnikov. Prav tako tudi splošno katoliško življenje v prvi polovici 20. stoletja in prej ni bilo idealno. Navsezadnje, mar bi kolaps Katoliške Cerkve po drugem vatikanskem koncilu lahko bil tako radikalen, če bi bila Cerkev v času papežev Pija XI. ter Pija XII. res tako močna in notranje kohezivna?

Naravnost »eskapistične« vizije

A tudi če kritikom priznamo vsaj delno upravičenost njihovih ugovorov, se mi zdi, da ta kritika ne oslabi bistvenega pomena »eskapizma« oziroma vizije zgledne katoliške skupnosti. Eskapizem namreč temelji na osnovni predpostavki krščanske vere – človek je z izvirnim grehom postal padlo bitje. Čeprav nas je Kristus s svojim darovanjem odkupil izpod oblasti greha, nas do njegovega dokončnega prihoda še vedno vežejo vezi greha in z njim povezana krivda. Živimo torej v »solzni dolini«, ki je nikakršna človeška prizadevanja ne bodo spremenila v novi »rajski vrt«. Še več, kot so nam pokazale ideologije 19. in 20. stoletja, našega položaja ne moremo radikalno spremeniti, temveč ga lahko s takimi lažnimi mesijanskimi idejami grozovito poslabšamo. Ko torej sprejmemo prepričanje o ujetosti človeka v vezi padlega sveta, je želja po izhodu naravna. Naravno je, da si človek želi tega, kar je bilo zanj po božjem načrtu prvotno določeno – popolno življenje v božji in človeški ljubezni. 

Eskapizem je torej po mojem mnenju naravna reakcija s krivdo obteženega človeka. Podobno je znani angleške pisatelj John R. R. Tolkien zapisal v svojem eseju O pravljicah: 

»Kot sem zapisal, predstavlja možnost Izhoda eno od poglavitnih funkcij pravljic, in ker jih sam nikakor ne zavračam, je jasno, da ne delim čustev prezira ali pomilovanja, ki jih je ''eskapizem'' danes tako pogosto deležen. /… / Zakaj bi človeka, ki se znajde v zaporu in hoče oditi domov, prezirali? Zakaj bi bil deležen zaničevanja, če, ko mu to ni mogoče, razmišlja in govori o temah, ki ne zadevajo ječarjev ali zidov, ki ga obdajajo?«

Zdi se mi, da predstavlja Tihi mož podobno idejo. Moramo se zavedati, da vizija katoliške Irske, kot jo predstavlja film, v taki obliki ni obstajala. A kaj zato? Mar nam ne more kljub temu služiti kot ideal, h kateremu je vredno stremeti? Mar ni v njej nekaj lepega, mar je kaj slabega v tem, če si želimo, da bi tudi mi živeli v drugačnih, boljših okoliščinah? Seveda ne! Taka želja bi za človeka, katerega pogleda še ni čisto prekrila tema greha, morala biti naravna. Hkrati nas zavedanje o nedosegljivosti »raja na zemlji« ne sme zapeljati v nasprotno skrajnost. Človeške skupnosti se glede doseganja skupnega dobrega pogosto radikalno razlikujejo. Čeprav katoliške skupnosti v predmoderni dobi ali v prvi polovici 20. stoletja resnično niso predstavljale popolnosti ali izkoreninile greha, to še ne pomeni, da niso v številnih ozirih predstavljale bistveno boljšega stanja. Nekdanje katoliške vaške skupnosti so kljub vsem napakam bile bolj kohezivne in solidarne, kar je omogočalo večjo duhovno, kulturno in materialno zavetje posamezniku. Trdimo lahko torej, da so bolje udejanjale skupno dobro in odgovarjale na resnične človeške potrebe.

Analogno lahko odgovorimo na očitke o pomanjkljivostih Cerkve pred II. vatikanskim koncilom. Seveda je bilo v njej marsikaj narobe, a to nas ne sme zavesti v nekritično obsojanje. Odnos današnjih katoliških »progresivcev« do tega obdobja cerkvene zgodovine je izredno podoben sekularnim kritikam predmoderne družbe. Ne zmorejo namreč pogledati, v katerih aspektih je tedanja Cerkev bolje opravljala svoje poslanstvo, temveč jo bolj ali manj a priori zavračajo. Sam nasprotno menim, da je tudi tukaj na mestu zdrav »eskapizem«. Če je Cerkev v tedanjem času imela častitljivo in duhovno bogato liturgično prakso, rigoroznejšo katehezo, večji obisk pri bogoslužju in prejemu zakramentov, bi morali to jasno priznati in ne bi nas smelo biti strah pred tem, da izpademo »nostalgiki«, kot je Branko Cestnik nedavno nekoliko prezirljivo označil kardinala Burka in njegove podpornike. V tem primeru hrepenimo namreč po nečem boljšem, po lastnostih, ki bi jih Cerkev po svojem bistvu vseskozi morala izkazovati.  

»Eskapizem« sam po sebi torej ne more predstavljati težave, vizija boljšega življenja je naravna in nujna. Težava pa nastane, če pozabimo na omejitve, ki nas vežejo. Če torej »eskapistične« vizije ne sprejmemo kot ideala, ki naj nam pomaga k boljšemu skupnemu in verskemu življenju, temveč kot goli ideološki program, s katerim udrihamo po nasprotnikih.