ponedeljek, 22. avgust 2016

Ženska - duhovniško srce?

Pred kratkim je bilo iz najvišjih mest v Vatikanu sporočeno, da ostaja pot do posvečevanja žensk v službo diakona in duhovnika zaprta. Takoj so zakrožili trpki komentarji: papež, znova ujetnik svojega dvora, Petrov naslednik, zapreden v spone moške samozadostnosti, kurija vztraja v moški nadvladi nad ženskami.

Mnogi vijejo roke, češ, da v času, ko je v svetu prost dostop do vseh ključnih vodilnih mest, ostaja Cerkev slepa za potencial več kot polovice svojega občestva. Tako smo še vedno drugorazredni spol, se sliši mrmranje tudi v bolj zasebnih forumih. Vendar nič ne pomaga vzdihovanje, ko je toča že pobila. Ali pač? Pač pač, se ne dajo mnogi, ki pravijo, da smo zgubile bitko, vojne pa ne!

Pa me vprašate, kakšno vojno neki? In kakšno bitko vendar? Vojno za to, da se Cerkev vpreže v idejni voz borbenega feminizma, bitke na poti do tega cilja pa so se dogajale naravnost pred našimi očmi, pa če smo si bili to pripravljeni priznati ali ne. Njihovi rezultati? Večina obiskovalcev cerkva je ženskega spola, kateheti in pastoralni delavci prav tako, zaposleni v katoliških šolah se v zastopanosti glede na spol ne razlikujejo od tistih v državnih ustanovah, torej v prid ženske prevlade. Tovrstne kazalce se po navadi pospremi z zadovoljstvom, češ, ženske smo bolj duhovne, bolj zveste, manj površne kot so ubogi moški.

To slabo prikrito zaničevanje moškega sveta pa je dobilo krila, ko smo zavzemale njihovo zadnjo trdnjavo v Cerkvi – to je prezbiterij. Seveda so bili tudi drugi, globlji vzroki, zakaj so morale iz naših cerkva obhajilne mize, zakaj se je moralo postavljati oltarje v obliki mize, od kod potreba po laičnih delivcih Svetega obhajila in bralcih berila, prošenj, raznih uvodov in prinašanja darov na oltar. Če človek morda sluti, da je tu na delu prikrita ženska ambicija, se je to povsem jasno pokazalo v uvajanju ženskih ministrantov.

Zame je bil odločilen trenutek, ko sem v eni slovenskih župnij videla tri skoraj odrasle ministrantke, oblečene v albe in mašne plašče v roza barvi. To je bil trenutek, ko sem v vseh teh spremembah prepoznala rdečo nit, to je uvajanje prvin ženskega duhovništva, še preden ga je uvedel Sveti sedež. In to hkrati tudi pojasni ogorčenje nad papežem, ki ni želel z doktrino slediti »zahtevam življenja«.

A kot rečeno, to ljudi na terenu ne bo ustavilo, da bi nadaljevali z reformo, ki pa to niti ni. Vse naštete inovacije so namreč izjeme, ki jih je sveti oče dopustil, medtem ko jih je teren v reformni ihti pograbil in postavil za pravilo. Naj pojasnim s primerom. Cerkev je skozi stoletja vzgajala k pobožnemu prejemanju Sv. Rešnjega telesa kleče in na usta. In so prišle zahteve, da bi bilo lepo, da bi se Cerkev zavedala, da obstajajo situacije, kot je bolezen ali starost, ko človek ne more poklekniti in torej naj dopusti izjemo, da se lahko človek obhaja tudi stoje. A kaj, ko te dobrohotne izjeme mnogi škofje niso vzeli tako, kot je bila mišljena, pač pa so jo razvili do takšne skrajnosti, da ti duhovnik marsikje ne da obhajila, če poklekneš. Večkrat videno na lastne oči.

Podobno se je dogajalo z uvajanjem ministrantk, ki jih je sveti oče dopustil kot možnost, da so v pomoč duhovniku, če res ni nobene moške osebe na razpolago. A kaj, ko za mnoge ni bilo dovolj. Tako zdaj prihaja do absurdnih položajev, da tudi v župnijah, ki imajo čedno ekipo ministrantov, duhovniki želijo v korak s časom in uvedejo ministrantke. Rezultat je znan. In napovedan vnaprej. Fantje se umaknejo, ker so v letih, ko so dekleta razvojno še vedno pred njimi, neradi v njihovi družbi.

Saj lahko razumemo ta njihov tihi upor v luči dejstva, da je obdobje od vstopa v šolo pa do konca srednje šole namenjeno temu, da obdani s fantovsko družbo okrepijo svojo spolno identiteto, preden vstopijo v soočenje z nasprotnim spolom. V nasprotju s to naravno razvojno potrebo pa jih tako v šoli kot v Cerkvi silimo v mešane skupine, kjer praviloma zaostajajo za dekleti ali so celo tarča njihovega posmeha, kar ne vpliva dobro ne na njihovo samozavest, še manj pa na njihovo pripravljenost aktivnega vstopa v svet.

Moški v mama hotelu, fantje, ki so radi oblečeni kot njihove sodelavke, ki v svoji zmedenosti mislijo, da so geji. Ali pa na drugi strani fantki v moških telesih, ki letajo od cveta na cvet, za seboj pa puščajo potoke ženskih solza in otroške krvi. Zapuščene družine zaradi moške krize srednji let, ali pa družine, ki životarijo zaradi očetov in mož, odvisnih od pornografije, iger na srečo in drog, torej stvari, ki so se zgolj priključile alkoholu.

No, pa že slišim ugovore, da smo imeli alkoholno odvisnost pri možeh, še preden smo duhovnike prepričali, da se morajo smehljati od oltarja in ministrante silili, da se oblačijo v ministrantke. Drži, kajti možje so bili od časov razsvetljenstva vedno bolj odrivani iz mesta, ki jim ga je Bog namenil.

-Glava družine. Namesto tega so mu jo rajši odrezali skozi odhode v vojno ali v čezmerni odsotnosti iz družine zaradi dela, po možnosti kje v tujini.

-Varuh družine. Tega varuha so uspavali z argumenti, da moramo biti vedno povezovalni in odprti za tuje. Kaj če ti osvajajo ali celo nadlegujejo ženo; kaj zato, da tvoje otroke zapeljujejo – trpno vztrajaj, da bo ljubi mir pri hiši.

-Voditelj, ki svoje vodi skozi čeri življenja. Ne bodite smešni, v času diktature relativizma resnice sploh ni, vodi pa naj se kar vsak sam, kot se mu pač zdi. Če že kdo vodi, pa naj bodo to otroci, ki se bolj spoznajo na naš čas in njegove muhe.

In če se iz tega razširjenega zajema vrnem v cerkveno stvarnost. Kaj bo vedno bolj odkrito agresivna feminizacija prinesla v naše župnije? Vsekakor bo vedno manj ministrantov. Skrb za duhovne poklice? No ja, ni hudega, bodo pa laiki prevzeli župnije, se nekje slišala govoriti modrega prelata. Kaj maša, kaj spoved? Saj bomo imeli besedno bogoslužje in prijetna druženja, kajne?

Drugi najdejo tolažbo v tem, da pa bodo ministrantke morda odkrile svoj duhovni poklic, ki bo, kako prikladno, enkrat prerasel v duhovniškega, ko bodo časi bolj zreli…

A kaj, ko vemo, da je naš Gospod postavil pač moške apostole, čeprav je bilo v njegovem času veliko kultov, ki so imeli duhovnice. Naključje? Pozaba ženske in njenega dostojanstva? Nikakor. Jezus je velikokrat govoril z ženskami in to ko so bile ravno sredi svojih vsakdanjih opravkov. Iz tega bi lahko sklepali, da je ženska v svojem bistvu laik. S smislom za konkretnost in finim očesom za detajl. Z gnanostjo k drugim, ki potrebujejo njeno pomoč. Povedano lahko oriše ena podoba – mati Terezija.

Še več, ženski vzor je Marija, ki ni Velika duhovnica, temveč Tolažnica, Pomoč, Steber, Skrinja, Vrata itd. Cerkev z naukom, zakramenti in strukturami je zgradil Jezus, veliki Duhovnik s pomočjo apostolov in njihovega nasledstva. Oboji smo obdarovani z enakim dostojanstvom Božjih otrok.

A nismo isti. Smo moški in ženske. Z darovi, ki so dopolnjujoči se. Ko se v svoji različnosti srečajo, so rodovitni. In če to sprejmemo, bodo polne življenja tudi naše družine, naše župnije, naš narod, naša Cerkev.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...