Tradicionalna latinska maša v Grosuplju (24. 8. 2016) - poročilo in zahvala

Tokrat smo na povabilo gostovali v župniji Grosuplje. Stara cerkev sv. Mihaela je v preteklih letih večinoma samevala. Z nekaj dobre volje je bila za to priložnost dodatno očiščena in urejena, da je bilo v njej možno dostojno maševati, opraviti sveto spoved in se udeležiti presvete daritve. 

Nekateri so upoštevali nasvet in še uro pred pričetkom svete maše prišli k sveti spovedi, tako, da so se lahko zvrstili res vsi, ki so želeli pristopiti k zakramentu. Kljub oddaljenosti od Ljubljane se je zbralo toliko ljudi, da smo morali dodati nekaj sedišč. Brana sveta maša z ljudskim petjem je bila, kakor vedno, lepa, dostojna, nekaterim že kar domača. Kljub temu ostaja naša velika želja pogosteje pripravljati pete svete maše (missa cantata).

Pred sveto mašo je bil kratek uvod za vse, ki so se take maše prvič udeležili. Po sveti maši pa smo zmolili t.i. Leonove molitve.

Sveta maša bo ostala v spominu tudi po humornem vložku. Več zbranim se je namreč narisal nasmešek na obrazu, ko so oddajali miloščino v majhno plastično vrečko. 

Po koncu svete maše smo se na prijetni večerji pomenili o načrtih za prihodnost in izzivih, ki nas še čakajo.

Zahvaljujemo se mašniku, pevcem in vsem našim dobrotnikom.

Prilagamo še nekaj slik.

Pristopne molitve

Branje berila

Branje svetega evangelija

Te igitur - začetek kanona

Odveza pred svetim obhajilom

Sveto obhajilo

Pospravjanje svetih posod po svetem obhajilu

Leonove molitve po sveti maši

Ženska - duhovniško srce?

Pred kratkim je bilo iz najvišjih mest v Vatikanu sporočeno, da ostaja pot do posvečevanja žensk v službo diakona in duhovnika zaprta. Takoj so zakrožili trpki komentarji: papež, znova ujetnik svojega dvora, Petrov naslednik, zapreden v spone moške samozadostnosti, kurija vztraja v moški nadvladi nad ženskami.

Mnogi vijejo roke, češ, da v času, ko je v svetu prost dostop do vseh ključnih vodilnih mest, ostaja Cerkev slepa za potencial več kot polovice svojega občestva. Tako smo še vedno drugorazredni spol, se sliši mrmranje tudi v bolj zasebnih forumih. Vendar nič ne pomaga vzdihovanje, ko je toča že pobila. Ali pač? Pač pač, se ne dajo mnogi, ki pravijo, da smo zgubile bitko, vojne pa ne!

Pa me vprašate, kakšno vojno neki? In kakšno bitko vendar? Vojno za to, da se Cerkev vpreže v idejni voz borbenega feminizma, bitke na poti do tega cilja pa so se dogajale naravnost pred našimi očmi, pa če smo si bili to pripravljeni priznati ali ne. Njihovi rezultati? Večina obiskovalcev cerkva je ženskega spola, kateheti in pastoralni delavci prav tako, zaposleni v katoliških šolah se v zastopanosti glede na spol ne razlikujejo od tistih v državnih ustanovah, torej v prid ženske prevlade. Tovrstne kazalce se po navadi pospremi z zadovoljstvom, češ, ženske smo bolj duhovne, bolj zveste, manj površne kot so ubogi moški.

To slabo prikrito zaničevanje moškega sveta pa je dobilo krila, ko smo zavzemale njihovo zadnjo trdnjavo v Cerkvi – to je prezbiterij. Seveda so bili tudi drugi, globlji vzroki, zakaj so morale iz naših cerkva obhajilne mize, zakaj se je moralo postavljati oltarje v obliki mize, od kod potreba po laičnih delivcih Svetega obhajila in bralcih berila, prošenj, raznih uvodov in prinašanja darov na oltar. Če človek morda sluti, da je tu na delu prikrita ženska ambicija, se je to povsem jasno pokazalo v uvajanju ženskih ministrantov.

Zame je bil odločilen trenutek, ko sem v eni slovenskih župnij videla tri skoraj odrasle ministrantke, oblečene v albe in mašne plašče v roza barvi. To je bil trenutek, ko sem v vseh teh spremembah prepoznala rdečo nit, to je uvajanje prvin ženskega duhovništva, še preden ga je uvedel Sveti sedež. In to hkrati tudi pojasni ogorčenje nad papežem, ki ni želel z doktrino slediti »zahtevam življenja«.

A kot rečeno, to ljudi na terenu ne bo ustavilo, da bi nadaljevali z reformo, ki pa to niti ni. Vse naštete inovacije so namreč izjeme, ki jih je sveti oče dopustil, medtem ko jih je teren v reformni ihti pograbil in postavil za pravilo. Naj pojasnim s primerom. Cerkev je skozi stoletja vzgajala k pobožnemu prejemanju Sv. Rešnjega telesa kleče in na usta. In so prišle zahteve, da bi bilo lepo, da bi se Cerkev zavedala, da obstajajo situacije, kot je bolezen ali starost, ko človek ne more poklekniti in torej naj dopusti izjemo, da se lahko človek obhaja tudi stoje. A kaj, ko te dobrohotne izjeme mnogi škofje niso vzeli tako, kot je bila mišljena, pač pa so jo razvili do takšne skrajnosti, da ti duhovnik marsikje ne da obhajila, če poklekneš. Večkrat videno na lastne oči.

Podobno se je dogajalo z uvajanjem ministrantk, ki jih je sveti oče dopustil kot možnost, da so v pomoč duhovniku, če res ni nobene moške osebe na razpolago. A kaj, ko za mnoge ni bilo dovolj. Tako zdaj prihaja do absurdnih položajev, da tudi v župnijah, ki imajo čedno ekipo ministrantov, duhovniki želijo v korak s časom in uvedejo ministrantke. Rezultat je znan. In napovedan vnaprej. Fantje se umaknejo, ker so v letih, ko so dekleta razvojno še vedno pred njimi, neradi v njihovi družbi.

Saj lahko razumemo ta njihov tihi upor v luči dejstva, da je obdobje od vstopa v šolo pa do konca srednje šole namenjeno temu, da obdani s fantovsko družbo okrepijo svojo spolno identiteto, preden vstopijo v soočenje z nasprotnim spolom. V nasprotju s to naravno razvojno potrebo pa jih tako v šoli kot v Cerkvi silimo v mešane skupine, kjer praviloma zaostajajo za dekleti ali so celo tarča njihovega posmeha, kar ne vpliva dobro ne na njihovo samozavest, še manj pa na njihovo pripravljenost aktivnega vstopa v svet.

Moški v mama hotelu, fantje, ki so radi oblečeni kot njihove sodelavke, ki v svoji zmedenosti mislijo, da so geji. Ali pa na drugi strani fantki v moških telesih, ki letajo od cveta na cvet, za seboj pa puščajo potoke ženskih solza in otroške krvi. Zapuščene družine zaradi moške krize srednji let, ali pa družine, ki životarijo zaradi očetov in mož, odvisnih od pornografije, iger na srečo in drog, torej stvari, ki so se zgolj priključile alkoholu.

No, pa že slišim ugovore, da smo imeli alkoholno odvisnost pri možeh, še preden smo duhovnike prepričali, da se morajo smehljati od oltarja in ministrante silili, da se oblačijo v ministrantke. Drži, kajti možje so bili od časov razsvetljenstva vedno bolj odrivani iz mesta, ki jim ga je Bog namenil.

-Glava družine. Namesto tega so mu jo rajši odrezali skozi odhode v vojno ali v čezmerni odsotnosti iz družine zaradi dela, po možnosti kje v tujini.

-Varuh družine. Tega varuha so uspavali z argumenti, da moramo biti vedno povezovalni in odprti za tuje. Kaj če ti osvajajo ali celo nadlegujejo ženo; kaj zato, da tvoje otroke zapeljujejo – trpno vztrajaj, da bo ljubi mir pri hiši.

-Voditelj, ki svoje vodi skozi čeri življenja. Ne bodite smešni, v času diktature relativizma resnice sploh ni, vodi pa naj se kar vsak sam, kot se mu pač zdi. Če že kdo vodi, pa naj bodo to otroci, ki se bolj spoznajo na naš čas in njegove muhe.

In če se iz tega razširjenega zajema vrnem v cerkveno stvarnost. Kaj bo vedno bolj odkrito agresivna feminizacija prinesla v naše župnije? Vsekakor bo vedno manj ministrantov. Skrb za duhovne poklice? No ja, ni hudega, bodo pa laiki prevzeli župnije, se nekje slišala govoriti modrega prelata. Kaj maša, kaj spoved? Saj bomo imeli besedno bogoslužje in prijetna druženja, kajne?

Drugi najdejo tolažbo v tem, da pa bodo ministrantke morda odkrile svoj duhovni poklic, ki bo, kako prikladno, enkrat prerasel v duhovniškega, ko bodo časi bolj zreli…

A kaj, ko vemo, da je naš Gospod postavil pač moške apostole, čeprav je bilo v njegovem času veliko kultov, ki so imeli duhovnice. Naključje? Pozaba ženske in njenega dostojanstva? Nikakor. Jezus je velikokrat govoril z ženskami in to ko so bile ravno sredi svojih vsakdanjih opravkov. Iz tega bi lahko sklepali, da je ženska v svojem bistvu laik. S smislom za konkretnost in finim očesom za detajl. Z gnanostjo k drugim, ki potrebujejo njeno pomoč. Povedano lahko oriše ena podoba – mati Terezija.

Še več, ženski vzor je Marija, ki ni Velika duhovnica, temveč Tolažnica, Pomoč, Steber, Skrinja, Vrata itd. Cerkev z naukom, zakramenti in strukturami je zgradil Jezus, veliki Duhovnik s pomočjo apostolov in njihovega nasledstva. Oboji smo obdarovani z enakim dostojanstvom Božjih otrok.

A nismo isti. Smo moški in ženske. Z darovi, ki so dopolnjujoči se. Ko se v svoji različnosti srečajo, so rodovitni. In če to sprejmemo, bodo polne življenja tudi naše družine, naše župnije, naš narod, naša Cerkev.

Tadeja Kerže - objavljeno na Časnik.si

Vabilo: Tradicionalna latinska maša v Grosuplju, 24. avgust 2016

Tokratna sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. bo darovana na god sv. Jerneja, apostola. Evzebij v svoji Cerkveni zgodovini piše, da je Jernej deloval v Indiji in sosednjih deželah, kjer je pretrpel mučeniško smrt.

Stara cerkev sv. Mihaela stoji na griču. Okrog nje je pokopališče, poleg pa župnišče in nova cerkev. Parkirišče je prostorno. Za vse, ki uporabljate GPS, sporočamo tudi naslov župnije: Hribska pot 6, 1290 Grosuplje.

Uro pred mašo bo tudi možnost za sveto spoved.

Tradicionalna liturgija: Trst - Vnebovzetje 2016

V Trstu, v cerkvi blažene Rožnovenske Marije, piazza Vecchia, bo urnik tradicionalnih svetih maš v večdnevnem praznovanju Vnebovzetja preblažene Device Marije:

Sobota, 13. avgust:
19.00 brana sveta maša s petjem za 13. nedeljo po Binkoštih

Nedelja, 14. avgust: 
19.00 slovesna sveta maša z gregorijanskim petjem za praznik Vnebovzetja prebl. Device Marije

Ponedeljek, 15. avgust:
10.00 brana sveta maša za praznik Vnebovzetja prebl. Device Marije

18.30 slovesne večernice

Torek, 16. avgust:

9.00 slovesna sveta maša za god sv. Joahima, očeta prebl. Device Marije

Malomarna duhovnost

Dr. Peter Kwasniewski

Sv. Leon Veliki pravi, da tisti, ki opusti željo po napredovanju, zaide v nevarnost nazadovanja. Sv. Bernard iz Clairvauxa mu pritrjuje: stati pri miru na poti k Bogu pomeni hoditi vzvratno. Vsi smo v nevarnosti, da začnemo popuščati, nazadovati, da postanemo samozadovoljni in ošabni. V duhovnem življenju ni počitnic, čeprav si morda včasih želimo, da bi bile, skušnjava pa nas vedno vabi, da bi si jih vzeli. A to pomeni implicitno zanikati Boga, ki je očiščujoči ogenj in goreči premog, vedno blizu in pripravljen, da nas prenovi, če se mu le prepustimo. Iz tega razloga se moramo dobro zavedati nevarnosti duhovne malomarnosti, ki jo tako zelo spodbuja neformalna oz. »sproščena« liturgija v večini današnjih župnij. Ta neformalnost se kaže v malomarnosti, s katero verniki vstopajo v svetišče oz. prezbiterij, pri prejemanju sv. obhajila, pri medlem povzdigovanju hostije in ostalih znakih plitke vere v realno prisotnost, pri splošnem »kolegialnem« vzdušju med pozdravom miru, v pomanjkanju tišine pred in po maši ter v številnih podobnih gestah in splošni drži. Bog postane »eden izmed nas« na popolnoma napačen način. Kristus sodobne župnije je človek – in samo človek. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, novi misal izraža skorajda arijansko držo.

Primerjajmo vse to s spoštljivostjo, ki jo duhovnik in verniki izkazujejo božji besedi med branjem evangelija ter svetišču na splošno v tradicionalnem obredu. Primerjajmo s čudovitimi darovanjskimi molitvami, s pogosto rabo kadila, z rimskim kanonom, ki vsebuje številna znamenja križa ter spoštljivo povzdigovanje hostije in keliha. Pri tem sploh še nismo omenili obsežnih priprav, ki jih duhovnik in verniki opravijo pred vrhuncem mašne daritve: asperges (kropljenje vernikov z blagoslovljeno vodo pred začetkom nedeljske sv. maše), molitve pred oltarjem, lavabo ob spremljavi psalma. Skozi omenjena ritualna dejanja človek prizna nadvlado Boga in njegovo transcendentalno skrivnostnost, prosi, da bi ga smel častiti, prosi, da bi lahko vredno daroval oz. sodeloval pri daritvi, ki jo Sin v svoji človeški podobi daruje Sveti Trojici. Tradicionalna liturgija tako ne izraža le pravilne teologije, temveč tudi pravilno antropologijo. Antropologija, ki jo uteleša stari obred skupaj z množico spremljevalnih navad in zakonov, je zamaknjena, vertikalna in pokorna Bogu, kot je tudi »dignum et iustum«. Nasprotno je antropološka usmerjenost, ki jo izraža novi mašni obred, zaradi svoje inkulturacije v sodobne zahodne vrednote racionalistična, imanentistična, horizontalna in gospodovalna. Sveto podreja humanističnemu zakonu »skupnosti«. Tradicionalni rimski obred, veličasten in hieratičen, slavi in časti križanega Gospoda ter tako pred oči in ušesa vernikov neposredno izpostavlja neskončni paradoks. Mar sedanji redni obliki maše to enako dobro uspeva?

Številne molitve in rituali v redni obliki rimskega obreda (»novus ordo«) so nesorazmerni z darovanjem, ki poteka med mašo; rekli bi lahko celo, da so od njega izolirani. Forma in vsebina liturgije si nasprotujeta, tako da je naša vera o resničnem dogajanju – vera o resnični naravi maše, ki jo potrjujeta tako tridentinski, kot tudi II. vatikanski koncil – le slabo izražena skozi konkretno obliko liturgije. V tradicionalnem obredu sta oblika in vsebina skladni, lahko bi rekli, da živita v simbiozi. Stara oblika s svojim bogatim simbolizmom in brezštevilnimi drobnimi subtilnostmi predstavlja dolgotrajno zapeljevanje duše, ki jo počasi prepričuje in vabi naprej, vodeč jo po poti do mistične poroke, do nebesnega poročnega slavja.

Nekoč sem imel priložnost poslušati nekega škofa uniatske Cerkve, ko je govoril o zrelosti, ki jo morata izkazovati ženin in nevesta, če želita postati »uspešna« zakonca. Izpostavil je predvsem zmožnost žrtvovanja iz ljubezni ter poudaril, da noben zakon ne more propasti, če imata oba zakonca to vrlino. Kasneje je dodal, da na božansko liturgijo nikakor ne smemo gledati kot na nekaj, kar moramo opraviti karseda hitro in učinkovito, temveč kot na mesto, kjer se budi ljubezen do Boga ter ljubezen do bližnjega. A ne skozi površen poskus biti »prijateljski«, temveč skozi svečanost in pomenljivost obreda samega, ki v dušo vtisne zgled, ki nas ga je naučil Kristus z besedo in dejanjem. Škof je bil prepričan, da se kriza zakona, rezultat pomanjkanja duhovne zrelosti, moralne resnosti in trdnosti sprejete odločitve, odraža v krizi same liturgije, ki je rezultat podobnih pomanjkljivosti. Prav tako je bil prepričan, da lahko zakonsko in družinsko življenje ponovno vzcveti le, če se bodo zakonci ponovno vključili v formalno liturgično življenje. Ko se ljudje globlje posvetijo v skrivnosti vere skozi vredno liturgijo, začnejo odpadati tudi rutinski antagonizmi, saj so verniki vpeljani v realnost, ki presega njihovo lastno bit in življenje.

Članek predstavlja  rahlo prirejen odlomek iz knjige dr. Petra Kwasniewskega Resurgent in the Midst of Crisis. Sacred Liturgy, the Traditional Latin Mass and Renewal in the Church, str. 22-24.