četrtek, 16. junij 2016

Kardinal Sarah: maševanje »ad orientem« pomaga postaviti Boga na prvo in pravo mesto



Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, je v nedavnem intervjuju za francosko katoliško revijo Famille Chrétienne med drugim spregovoril o tematiki maševanja v smeri liturgičnega vzhoda oziroma »ad orientem«. Pri tem je izrecno opozoril na dejstvo, da tovrstna liturgična usmeritev ni lastna zgolj tradicionalni obliki rimskega obreda (po misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962), temveč je povsem veljavna in legitimna tudi znotraj nove oblike, to je pokoncilskega mašnega obreda (po misalu bl. Pavla VI. iz leta 1969). Še več, kardinal se je zavzel za pogostejše vključevanje usmeritve »ad orientem« v običajno škofijsko in župnijsko liturgično prakso. Po njegovem prepričanju skupna usmerjenost h glavnemu oltarju, ki predstavlja križanega in vstalega Kristusa, na simbolno pomenljiv način poudarja prvenstvo Boga in svetost liturgičnih dejanj. 

Kardinalu Sarahu se zdi nujno potrebno ponovno odkriti mašo, pri kateri »so vsi [tako duhovnik kot ljudstvo] obrnjeni v isto smer, v smer prihajajočega Gospoda«. »Spre-obrniti se pomeni usmeriti se k Bogu. Globoko sem prepričan, da morajo biti naša telesa vključena v to spre-obrnjenje,« je zatrdil kardinal. »Ne gre za to, kakor se včasih govori, da bi duhovnik maševal s hrbtom proti ljudstvu. Stvar ni v tem. Gre za to, da smo vsi usmerjeni k apsidi, ki simbolizira vzhod, kjer prestoluje križ vstalega Gospoda.« Tovrsten način maševanja »je legitimen in skladen s črko in duhom [drugega vatikanskega] koncila«. 

»Kot vodja Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov želim spomniti, da maševanje ''ad orientem'' dovoljujejo rubrike, ki določajo, kdaj se mora mašnik [vmes] obrniti k ljudstvu.« Pri tem je ponovil svojo misel, ki jo je junija leta 2015 zapisal v vatikanskem dnevniku L'Osservatore Romano, kjer je predlagal, »naj se duhovniki in verniki usmerijo ''ad orientem'' vsaj med spokornim obredom, petjem Slave, molitvami in evharistično molitvijo«.

»Več kot petdeset let po zaključku drugega vatikanskega koncila je potrebno zares brati njegova besedila! Koncil ni nikoli zahteval maševanja, usmerjenega k ljudstvu!« Kardinal poudarja, da je maševanje v smeri ljudstva (»versus populum«) zgolj neobvezujoče sredstvo, ki ga je Cerkev dala na voljo, da bi uresničevala večjo soudeleženost vernikov pri mašnem obredu. Kljub temu je po njegovem bistveno, da med povzdigovanjem vsi gledajo »ad orientem«. 

»Maševati v smeri ljudstva oziroma gledajoč ljudi je možnost, ne obveza.« »Besedno bogoslužje lahko opravičuje položaj ''iz oči v oči'' med bralcem in poslušalci, dialog in pastirstvo duhovnika v odnosu do svoje črede. Toda takoj od trenutka, ko se je potrebno usmeriti k Bogu – to je od povzdigovanja naprej –, je bistveno, da duhovnik in verniki skupaj gledajo proti vzhodu.« »To je povsem skladno s tem, kar so želeli koncilski očetje.« 
V tem intervjuju kardinal Sarah poziva k vrnitvi svetega in obžaluje dejstvo, da so številni obredi postali »kratkočasje«. »Pogosto duhovnik ne obhaja Kristusove ljubezni preko njegove žrtve, temveč srečanje s prijatelji, skupni obed, trenutek bratstva. V iskanju izmišljanja kreativne liturgije in praznovanja obstaja nevarnost pretirano človeškega obredja, ki zadošča našim željam in trenutnim modam.« »Če se obhajanje evharistije spremeni v človeško slavljenje samega sebe, je nevarnost ogromna – Bog namreč izgine.«

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...