četrtek, 10. marec 2016

Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - II.



PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana Eymarda


2.
KAKO SE PRIPRAVLJAMO NA OBHAJILO
Veliko delo je to, kajti ne človeku,
ampak Bogu pripravljate bivališče.
(1 Krn 29, 1)

         S sv. obhajilom prejmemo pod podobo hrane pravega Jezusa v svojo dušo in telo. Jezus nas hoče spremeniti v samega sebe, daje nam najprej svojo svetost, nato svojo blaženost in slavo.

         Jezus se v nas rodi, raste in se izpopolnjuje po obhajilu. Njegova edina želja je, da ga prejemamo, in sicer pogosto. To je tudi nasvet in želja svete Cerkve, ki nam daje na razpolago vsa sredstva posvečenja, da nas pripravi na dober prejem. Saj so vsi njeni obredi naravnani na to, da nam obhajilo pripravijo in podele.

         Če bi poznali darove in kreposti, ki nam jih prinaša obhajilo, bi po njem neprestano hrepeneli. Eno samo obhajilo lahko v trenutku iz človeka naredi svetnika, saj prihaja v nas Jezus sam, nosilec vse svetosti. A obhajilo je treba prav prejemati, z drugimi besedami: treba se je nanj dobro pripravljati in primerno zahvaljevati.
I.

         Priprava je dvojna: na telesu in na duši.

         Pri telesni pripravi se zahteva post od polnoči naprej,[1] primerna snažna zunanjost in dostojnost v obleki. Obhajilo je za kristjana kraljevsko ženitovanje, obisk pri Božjem Kralju in praznik sv. Rešnjega Telesa za obhajanca. Vse to zahteva od nas, da vestno poskrbimo za primerno zunanjost.

         Duhovna priprava pa zahteva, da je vest čista, to je brez smrtnega in kolikor je mogoče tudi radovoljnega odpustljivega greha. Snaga je prvi okras hiše, kjer koga sprejemajo. Če duša obhajanca ni zelo okrašena s krepostmi, pa naj ima vsaj to snago, ki krepostim pripravlja pot.
         Primerno se nadalje zahteva pobožnost, zbranost duha, gorečnost v molitvi. Ljubezen do Boga bi nas morala tako vnemati, da bi bili za obhajilo vedno pripravljeni. Ljubezen hrepeni, zdihuje in medli po ljubljencu srca. Berač je vedno pripravljen sprejeti miloščino.

II.

         Z živo vero moli Jezusa, navzočega v najsvetejšem Zakramentu, v hostiji, ki jo boš prejel. Počasti ga s spoštljivim vedenjem in z globoko skromnostjo svojih čutov; na znotraj pa z iskreno ponižnostjo in vsemi svojimi duhovnimi silami. V trdni veri mu reci s sv. Tomažem: »Ti si moj Gospod in moj Bog!«

         Zahvali se za veliki dar Jezusove ljubezni, da te je povabil k obhajilni mizi, da je prav tebe izbral med mnogimi drugimi boljšimi in vrednejšimi, da ga moreš prejeti.

         Hvali njegovo modrost, da je zate iznašel in ustanovil veliki zakrament, da je prav do tebe napeljal to reko življenja, ki se vije skozi vse rodove v teku dvajsetih stoletij in prihaja nazadnje do tebe prav tako čista kot pri izviru.
         Blagoslavljaj njegovo vsemogočno dobroto, ki je znala premagati toliko težav, ki se ni umaknila pred nobeno žrtvijo, pred nobenim ponižanjem, da se vsa preda tebi.

         Poveličuj neizmerno ljubezen, ki je zaradi nje postal v tem zakramentu večna žrtev za tvoje rešenje, božja hrana tvojega življenja ter ljubeči in zvesti prijatelj v tvojem izgnanstvu. Angele pokliči, da skupaj počastite svojega Boga in Kralja.

         Milostna sprava. Spoznal si darovalca in njegov odlični dar. Zdaj pa se za trenutek ozri nase: oglej si svojo revščino, svojo nepopolnost, svoje dolgove; ponižaj se ob pogledu na svojo nizkost in grešnost. Objokuj svoje grehe, priznaj, da te onečaščajo, prosi milosti in usmiljenja. Takole reci Gospodu: Gospod, ali si pozabil, kaj sem bil, namreč grešnik? In še zdaj sem tvoja najbednejša stvar. Oh, in tudi v bodoče bom morda najbolj nehvaležno in nezvesto bitje. O, pač nisem vreden, da bi te prejel! O, reci le, da mi odpuščaš, pa bom srečen. Pojdi od mene, kajti grešnik sem, nevreden tvoje ljubezni! – Kesaj se tedaj svojih grehov v hrepenenju po angelski čistosti in po svetosti presvete Device. Prosi angele in svetnike, da se zavzamejo zate, daruj se Mariji, da te sama pripravi za prejem sv. obhajila.

         Predstavi si nato, da ti govori Odrešenik mile besede: »Ker si ubog, prihajam k tebi; ker si bolan, zato te prihajam ozdravit; da ti podelim svoje življenje in dam delež svoje svetostim sem postavil zakrament. Pridi zaupno k meni, daruj mi srce, samo to hočem od tebe.«

         Nato pa goreče prosi Gospoda, naj odstrani vse ovire in pride k tebi. S srčnim hrepenenjem pričakuj ta trenutek življenja in sreče. Bodi pripravljen na sleherno odpoved, samo da moreš prejeti obhajilo! In tedaj pohiti k nebeški mizi, saj ti angeli zavidajo tolikšno srečo in nebo gleda nate z občudovanjem. Jezus te pričakuje, pojdi, hiti na Jagnjetovo gostijo!

III.

         Ko pride trenutek obhajila, pa opusti vsako misel na svoje grehe. To bi bila nevarna skušnjava, ki bi te lahko zavedla v žalost in nemir, kar oboje nasprotuje pobožnosti. Prenehaj tedaj tudi z ustno molitvijo, ohrani si dušni mir in se predaj sladkemu čustvu zaupanja v dobroto Jezusovo, ki te kliče in čaka. Pojdi in prejmi svojega Boga ljubezni!

         K sveti mizi pristopi s sklenjenimi rokami in povešenimi očmi! Stopaj resno in skromno. Poklekuj z radostjo in srečo v srcu.

         Ko se obhajaš, drži glavo mirno pokonci in povesi oči. Skromno odpri usta, jezik položi na spodnjo ustnico in ga drži mirno, dokler ti duhovnik ne položi nanj sv. hostije. Potem pa ga sprejmi v svoje prsi, na prestol svojega srca. Moli Jezusa v mirni zbranosti in začni se mu zahvaljevati.



[1] Danes je to olajšano na eno uro pred sv. obhajilom.


Povezava do prvega dela: Smisel svetega obhajila

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...