Zakaj katoliško bogoslužje privablja moške?

 napisal: br. Dwight Longenecker

Nekateri možje iz župnije so želeli pred začetkom postnega časa opraviti duhovno obnovo. Zato sem predlagal, da se odpravimo v hribe na resnično benediktinsko izkušnjo. Najeli smo kočo v gorskem počitniškem središču, sam pa sem napolnil avto z vsemi potrebnimi pripomočki za katoliško bogoslužje in češčenje. Ko smo prispeli, sem postavil oltar z razpelom in svečami. Poleg oltarja sem na piedestal postavil kip Blagoslovljene Device ter vzdolž sobe razporedil dvanajst stolov v dve eno proti drugi obrnjeni vrsti. Vsi smo se želeli potruditi, da bi za teh oseminštirideset ur kar se da natančno ponazorili vzdušje, okolico in urnik benediktinskega samostana.

Med preživljanjem tega konca tedna z ostalimi možmi sem se začel spraševati, kaj je v katolištvu tako privlačnega za moške, česar druge religije nimajo. Prepričan sem, da je odgovor: liturgija. Da bi razumeli, zakaj, se moramo spomniti, kako so moški možgani »navezani«.

Dobro je znano, da desna možganska polovica nadzoruje naše bolj intuitivne, ustvarjalne in čustvene funkcije. Medtem pa leva možganska polovica nadzoruje bolj matematične in logične funkcije mišljenja. Nadaljnje študije možganov so pokazale, da so moški možgani sposobnejši pri ustvarjanju povezav znotraj posamezne možganske polovice, medtem ko so ženski možgani boljši pri ustvarjanju povezav med obema polovicama.

Če poenostavimo: »ženske so boljše pri odnosih in ustvarjanju povezav pri kompleksnem dojemanju resničnosti, ljudi in čustev«. Moški pa svoja izkustva bolj predalčkajo. Tako ni nič nenavadnega, če se moška čustva pogosto odcepijo od njihovega dojemanja resničnosti. Zato se lahko zgodi, da ko žena ali dekle moškemu reče: »Dragi, govori z menoj. Kako ti čutiš glede tega?«, dobi v odgovor v prazno strmeč pogled, skomig z rameni in besede: »Ne vem. Ti samo povej, kaj želiš.«

Zaradi pogoste ločitve od naših čustev se moški včasih zdimo premalo skrbni in nesočutni, vendar pa to obenem pomeni tudi, da lahko opravljamo določena opravila brez vmešavanja naših čustev. Prijatelj mi je to razložil takole: »Zato gre lahko moški, ki mora preživljati svojo družino, v naravo in ustreli divjad – ženska bo v tem primeru verjetno jokala zaradi ubogega Bambija, ki smo mu ubili mamico.« Ta »to-so-samo-dejstva-guspa« objektivnost je točno tisto, kar dela katoliško religijo za moške toliko privlačnejšo kot druge oblike češčenja.

Velikonočna sveta maša po tradicionalnem rimskem obredu, Trst

To pa zato, ker sta katoliško češčenje in bogoslužje liturgična. Na naši duhovni obnovi je bil moškim dodeljen samostanski urnik molitev. Večernice smo molili ob šestih zvečer in sklepnice ob devetih. Zbujali smo se s hvalnicami ob šestih zjutraj in molili terce ob devetih, sekste ob dvanajstih ter none ob treh popoldne. Stoli so bili v ravni črti. Molitve so bile ustaljene. Pravila so bila jasna in disciplina pričakovana. Urejenost in disciplina urnikov, koledarjev ter objektivnost reda znotraj liturgije – »Samo reci, kar je črno, in naredi, kar je rdeče.« – privlači moške na način na katerega so navezani bolj kot pa na razpuščeno, čustveno in subjektivno češčenje in bogoslužje.

In ravno zato je pojav poženščenja liturgije moškim tako neprivlačen. Ko se – čeprav dobronamernim – liturgikom in duhovnikom zdi pomembno, da naredijo vse v bogoslužju čim bolj čustveno učinkujoče in »pomenljivo« vsakomur, se mnogi moški izklopijo. Ko oče Čudoviti vztraja na tem, da je v bogoslužju čustveno zabaven, bo morda res ustregel ženski populaciji, medtem ko bodo moški zgolj zavijali z očmi. Ko sestra Copatka razvija »new age« liturgijo, ki se poskuša poklopiti z našimi čustvi, ali pa ko župnik Hipster pri pridigi poskuša pritiskati na čustveno občutljive gumbe, se mnogo moških ne samo izklopi – pripravljeni so, da se še ta trenutek odpravijo iz svetišča!

Tradicionalno katoliško bogoslužje, po drugi strani, ne odstopa (od pravil) in je objektivno. Moški ga dojemajo kot zanesljivo in trdno kakor skala – ne čustveno raztreseno, subjektivno in zaletavo. Vendar ali to pomeni, da pri katoliškem bogoslužju moška čustva sploh ne sodelujejo? Nikakor ne. Bodo pa zagotovo mnoga moška čustva bolj vključena po zaslugi objektivnosti, zanesljivosti in ustaljenosti katoliškega bogoslužja.

V katoliškem bogoslužju je verjetneje, da bo moški izkusil čustva zvestobe in plemenitosti, ki pridejo s predanostjo ustaljeni in objektivni obliki bogoslužja. Znotraj tradicionalnega katoliškega bogoslužja bo moški zelo verjetno izkusil močna čustva ljubezni in občudovanja do religije, ki je prestala mnoge preizkuse časa in preganjanj. Preko visokih pričakovanj katoliške liturgije, pravovernosti in jasne morale bo moški bolj verjetno občutil čustva solidarnosti s svojimi brati in predanosti pri vztrajanju, kadar bo soočen s težavami. Objektivnost liturgije skupaj z vsemi tradicionalnimi oblačili in zunanjimi izrazi katoliškega čaščenja pomaga moškim dostopati do pravilnega dojemanja brezčasne lepote, resnice in dobrote. Na ta način se njegovo srce odpre ob čudenju ter spoštovanju do Božje dobrote in bogastva katoliške vere.

Vse prepogosto je katoliško češčenje postalo ženska domena, ker moški niso našli načina, kako se vključiti. Zato je zelo pomembno, da laični katoliški možje ne sodelujejo pri sveti maši le kot usmerjevalci k sedežem, ampak pomagajo tudi kot strežniki pred oltarjem – ter kot ministranti, učitelji strežnikov, pevci v zboru, bralci Božje besede, oskrbniki župnijskih prostorov, Božje hiše in cerkvenih posesti. Predvsem pa, da se tisti, ki so zmožni, ki slutijo Božji klic, usmerijo k duhovništvu, diakonatu ali kako drugače posvečenemu verskemu življenju.

Katoliško bogoslužje je v samem jedru za moške najprivlačnejša oblika češčenja. Vendar lahko uspeva le, če se možje odločijo, da bodo v njem aktivno sodelovali, zavihali rokave in si med seboj delili delo Božjega ljudstva – resnično bogoslužje.

vir: ThoseCatholicMen

Trda ljubezen

Timothy George

V svoji knjigi Božje kraljestvo v Ameriki je leta 1934 protestantski teolog Richard Niebuhr  takole opredelil vsebino tedanje protestantske liberalne teologije: »Bog brez jeze je pripeljal človeka brez greha v kraljestvo brez sodbe preko posredovanja Kristusa brez križa.« Niebuhr ni bil fundamentalist, a je dobro vedel, o čem govori. To je dobro vedel tudi Dietrich Bonhoeffer, ko je poimenoval protestantizem, ki ga je srečal v ZDA sredi 30-ih let »Protestantismus ohne Reformation.« 

Greh, sodba, križ, celo Kristus – vse to so postali problematični izrazi v sodobnem teološkem diskurzu, a nič ne tako jezi in bega kot prav božja jeza. Pred kratkim je slednja postala jabolko spora pri odločitvi Prezbiterijanske cerkve, da v svojo novo cerkveno pesmarico ne vključi priljubljene hvalnice Samo v Kristusu Keitha Gettyja in Stuarta Townenda. Komite zadolžen za pripravo pesmarice je omenjeno pesem sicer želel vključiti, a ga je zmotil verz iz tretje kitice: »Till on that cross as Jesus died/the wrath of God was satisfied.« Zamenjati so ga hoteli z  ». . . as Jesus died/the love of God was magnified.« Avtorja sta vztrajala na svojem in komite je zato zavrnil vključitev njune hvalnice k približno 800 drugim pesmim v novi pesmarici.

Preoblikovanje cerkvenih pesmi, ki ne ustrezajo določenim teološkim predstavam, seveda ni nič novega. Nestorijanci tako niso hoteli uporabljati izraza Theotokos in so ga nadomestili z manj spornim Christotokos v svoji marijanski liturgiji. Pred kratkim je vodja Univerzalistov Kenneth L. Patton obdržal Luthrovo melodijo iz znane hvalnice Ein Feste Burg, a je »A mighty fortress is our God« nadomestil  z »Man is the earth upright and proud.« 

Tisti, ki božjo jezijo obravnavajo kot tabu bodisi v pridigah ali hvalnicah, stojijo v dolgi vrsti, med katere sodijo Albrecht Ritschl, Faustus Socinus in neznani revizionisti iz 2. stol. po Kr., ki so sledili heretiku Markionu.  Po Tertulijanu so trdili, da »so našli boljšega boga, takega, ki ni niti jezen, niti ne kaznuje, ki ni pripravil peklenskega ognja in teme, kjer je trepetanje in škripanje z zobmi: je le prijazen.« Privlačnost takega evangelija je jasna – pojasnjuje, zakaj je neo-markionizem danes vsesplošno razširjen ne le med preprostimi verniki, temveč tudi med teologi.

Zakaj se mnogi kristjani zgrozijo ob sami misli na božjo jezo?  R. P. C. Hanson je dejal, da številni duhovniki danes to temo obravnavajo podobno, kot so v viktorijanski dobi spolnost:  kot nekaj nekoliko sramotnega, nespodobnega, kar je najbolje zapreti v omaro. Rezultat je podoba Boga, ki ne ustreza njegovi biblijski podobi, posebno v odrešenjski nalogi Jezusa Kristusa.

Kardinal Joseph Ratzinger je, ravno pred svojo izvolitvijo za papeža, med svojim razmišljanjem na veliki petek  leta 2005 poudaril prav ta fenomen. Med drugim se je skliceval na Žalostinke 3, 1-2: »Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa.« Bodoči papež je odlomek apliciral na prihodnje Kristusovo trpljenje, ki razkriva tako težo greha, kot tudi resnost sodbe. »Je možno,« je vprašal Ratzinger, »da smo kljub vsem svojim izrazom groze pred podobo zla in nedolžnega trpljenja, še kako pripravljeni banalizirati skrivnost zla? Smo sprejeli le nežnost in ljubezen Boga, pozabili pa na besedo sodbe? Ko premišljujemo o Sinovem trpljenju, bolje vidimo vso resnost greha in potrebo po resničnem zadoščenju, da je le-ta lahko premagan.«

Kakorkoli že razlagamo dejanje Kristusa na križu – in nobena od naših teorij o zadoščenju ne more popolnoma zaobjeti tako nedoumljive realnosti – gotovo pomeni to: Bog je v Kristusu spravil svet s seboj in ta dogodek je zajemal njegovo smrt na Lobanji izven Jeruzalema. Prvi kristjani so preroka Izaija (Iz 53, 4-5) razumeli v pomenu, da je bil Kristus tam preboden zaradi naših grehov. Vendar še zdaleč ni bil le nekakšen tragičen udeleženec, Kristus je opravil to, kar anglikanska Knjiga običajne molitve imenuje »polna, popolna in zadostna daritev, žrtvovanje in zadoščenje za grehe vsega sveta.« Če citiram še eno hvalnico, prav tako ne toliko v »duhu« današnjih dni: »Prenašajoč sramoto in zasmehovanje / namesto mene obsojen je stal.« Celotna Nova zaveza uči o križu v luči zadoščevanja, kar pomeni zagotavljanje rešitve za greh, in sprave, kar pomeni odvrnitev božje sodbe. Pomenski razpon grške besede hilasmos / hilasterion vključuje oba pomena. To je tudi razlog, zakaj božji srd ne more biti preprosto izbrisan iz krščanskega oznanila.

Problem seveda nastane, ko uporabimo človeški izraz, kot je »jeza« in ga preprosto prenesemo na Boga večnosti. Tako kmalu zgradimo »Boga, ki je videti kot jaz,« če uporabimo izraz iz nedavno izdane knjige. Potem se karikature božje jeze razmnožujejo: Bog ima napade besa oz. deluje kot velik tiran, ki mora biti »potešen«, preden lahko odpusti.

Toda božja pota niso naša pota, in božja jeza ni kot naša jeza. V svojem briljantnem eseju Božja jeza kot aspekt božje ljubezni, britanski teolog Tony Lane pojasnjuje, da »božja ljubezen implicira njegovo jezo. Brez njegovega srda Bog preprosto ne ljubi v smislu, kot Sveto pismo prikazuje njegovo ljubezen.« Božja ljubezen ni sentimentalna; je sveta. Je nežna, a popustljiva. Ne vključuje le sočutja, prijaznosti in usmiljenja nad vsako nam predstavljivo mero (kar Nova zaveza imenuje milost), ampak tudi ogorčenje proti nepravičnosti in vztrajno nasprotovanje vsemu zlu.

Čeprav ne morete najti hvalnice Samo v Kristusu v novi prezbiterijanski pesmarici, jo lahko slišite v številnih cerkvah po vsem svetu. Keith Getty in njegova žena Kristyn pripadajo novi generaciji sodobnih tekstopiscev, ki želijo, da njihova glasba odraža polno podobno Boga, čudovitega Boga svetosti in ljubezni.

Prirejo po: http://www.firstthings.com/web-exclusives/2013/07/no-squishy-love