četrtek, 25. februar 2016

Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - I.



PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana Eymarda

1.
SMISEL SVETEGA OBHAJILA
Odpri svoja usta,
da jih napolnim (Ps 80, 11)

         Ker je ljubezen Jezusa Kristusa najpopolnejša v obhajilu in podeljuje najobilnejše milosti v svojem neizrekljivem združenju z obhajancem, moramo po obhajilu hrepeneti, in sicer po pogostem, celó vsakdanjem, hrepeneti z vsem, kar nam morejo vdihniti pobožnost, krepost in ljubezen dobrega, svetega, popolnega.

         S svetim obhajilom se posvečujemo bolj kakor s katerim koli drugim sredstvom, ker je sveto obhajilo milost, vzor in vaja za vse kreposti, kajti vse se izpopolnjujejo v tem božjem delovanju.

Obhajilo vernikov pri škofovi tihi sveti maši
         Zato pa mora postati obhajilo vodilna misel uma in srca, smoter vsakega prizadevanja, vse pobožnosti, vse kreposti. Sprejemati Jezusa nam bodi namen in postava življenja. Vsa dela se morajo stekati v sv. obhajilo kot svoj končni namen in iz njega potekati kot iz svojega počela.

         Živimo tako, da bomo mogli pogostno ali celó vsakdanje sv. obhajilo prejemati koristno. Skratka, izpopolnjujmo se, da bomo sv. obhajilo dobro prejemali, in živimo tako, da ga bomo vedno prejemali.

         Toda sli ne bo morda božja veličina tvoje ničnosti zdrobila? Ne, v sv. obhajilu ni tiste in božje veličine, ki kraljuje v nebesih. Mar ne vidiš, da je Jezus zakrit zato, da te ne bi navdajal s strahom in da bi ti upal gledati ga in se mu bližati?

         Morda pa te straši tvoja nevrednost, da si ne upaš bližati se neskončno svetemu Bogu. Res je, največji svetnik, najčistejši kerub ni vreden, da bi prejel Boga v sv. hostiji. Toda ali ne vidiš, da Jezus skriva svoje kreposti, celó svojo svetost, da ti kaže le svoje dobrote. Ali ne slišiš milega glasu, ki ti govori: Pridite k meni? Ali ne čutiš bližine božje ljubezni, ki te vleče k sebi? Saj ti ne dajejo tvoje zasluge pravice in tvoje kreposti ti ne odpirajo vrat v božjo obednico. To dela Jezusova ljubezen.

         »Pa imam tako malo pobožnosti, tako malo ljubezni! Kako naj prejmem svojega Gospoda v tako mlačno dušo, ki ga gotovo odbija in zasluži njegovo preziranje?«

         Mlačen si? Rázlog več imaš, da se potopiš v ta ogenj ljubezni. Odbijaš ga? Ne, tega dobrega Pastirja, tega nežnega Očeta, ki je bolj oče kakor vsi očetje in bolj mati kakor vse mater – nikoli! Čim bolj si bolan in slaboten, tem bolj ti je treba njegove pomoči: kruh je življenje slabotnih in močnih.

         »Toda morda imam grehe na vesti…?« Izprašaj si skrbno vest in dokler se ne zavedaš smrtnega greha, smeš iti k sv. obhajilu. Če odpustiš tistim, ki so te razžalili, so tvoje napake že odpuščene. Svoje vsakdanje malomarnosti, raztresenosti v molitvi, prve vzgone nepotrpežljivosti, nečimrnosti, samoljubja, nemarnosti pri takojšnem zavračanju skušnjav: poveži vse to drobno Adamovo grmičevje in ga vrzi v ogenj božje ljubezni! Kar odpušča ljubezen, je prav gotovo odpuščeno.

         Nikar se ne daj odvračati od svete mize s praznimi izgovori, marveč rajši prejemaj sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, če že ne zaradi sebe. – Prejemati sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, se pravi, tolažiti ga v zapuščenosti, v kateri ga pozablja večina ljudi; se pravi, povedati mu, da se ni zmotil, ko je ustanovil zakrament duhovnega krepčila; se pravi, izkoriščati zaklade milosti, ki jih je Jezus shranil v sv. Rešnje Telo zato, da jih deli ljudem; še več: pravi se, njegovi zakramentalni ljubezni omogočati, da razliva življenje, kakor si ga želi; njegovo dobroto osrečevati, da deli dobrote, njegovemu kraljevemu dostojanstvu omogočiti slavo, da bogato razvija svojo darežljivost. Ako torej prejemaš sv. obhajilo, na veličasten način dopolnjuješ namen sv. Rešnjega Telesa. Brez obhajancev bi ta reka tekla v izgubo; goreča ljubezen ne vnemala src in Jezus bi bil kralj ne prestolu, a brez svojih podložnikov.

         Sv. Obhajilo pa ne daje Jezusu v sv. zakramentu samo priložnosti, da zadosti svoji ljubezni; daje mu tudi novo življenje, da ga bo posvetil Očetovi slavi. V svojem poveličanju ga ne more več slaviti z ljubeznijo ki je bila svobodna in zaslužena. Pri sv. obhajilu pa bo prišel v človeka, se z njim zvezal in spojil. Po tej čudoviti združitvi bodo kristjani postali udje ter čutne in žive zmožnosti za poveličanega Jezusa. Posluževal se bo njihove svobode, njih kreposti so zaradi njegove milosti. Tako se bodo po sv. obhajilu verniki spreminjali v Jezusa samega in Jezus bo v njih na novo oživel.

         Tedaj se bo v obhajancu godilo nekaj božjega. Človek bo delal, a Jezus mu bo zato dajal milost; zasluženje bo človekovo, slava pa Jezusova. Jezus bo tedaj mogel svojemu Očetu govoriti: »Ljubim te, molim te, še trpim, ker znova živim v svojem udu.«

         Glej, to je, kar daje obhajilu najvišjo moč: je drugo in večno učlovečenje Jezusa Kristusa, ustvarja vzajemno življenje in ljubezen med Jezusom Kristusom in človekom. Skratka, obhajilo je za Jezusa Kristusa novo življenje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...