Uvod
Prvega ne pozabiš nikoli, pravijo. Jaz ga tudi nisem. Spomnim se namreč
škofovega obiska v naši ubogi župniji. V trenutku, ko sem bil na vrsti, da
njegovi ekscelenci podam roko, sem se iz spoštovanja raje odločil, da se
globoko priklonim in poljubim škofovski prstan. Malo smešno je izpadlo, saj je
njegova ekscelenca želela roko odmakniti. Bilo je prepozno in zame bi bilo malo
nerodno, da mi ni dovolil. V trenutku, ko sem začutil odmik sem škofovo roko
preprosto zagrabil, obrnil in svoje dejanje izvršil do konca. Trhla prelatova
rokica se res ni mogla izviti iz objema moje, dela vajene, dlani. Takrat še
ničesar nisem vedel o Tradiciji, latinski maši in podobnih rečeh. Preprosto
naravno se mi je zdelo, da si jaz in škof ne podajava rok kot dva dolgoletna
prijatelja. Dejansko o škofu nisem gojil kakih strašno dobrih misli ali
spoštovanja, to sem naredil zaradi njegove službe.
Tradicionalno okolje – svet
ljubezni
Prva latinska maša katere sem se udeležil je bila ponovitev nove maše.
Po maši je tako novomašnik prišel do klečalnika in verniki so en za drugim
odhajali do njega in mu poljubili obe dlani. Ta obred me je takoj presunil kot
poln simbolike, veličastnosti, presežnega. Obenem je bil za duhovnika
pokazatelj njegovega izrednega dostojanstva in dolžnosti, ki jo ima do zaupane
mu črede.
Z vstopanjem v tradicionalni svet sem počasi odkrival vse njegove
lepote in skrite zaklade, ki se, kakor nagrade za prehojeno pot, razkrivajo
revnemu romarju. Opazil sem, da pri tihi maši ministranta izkazujeta
spoštovanje s poljubi med sveto mašo. Najprej, ko desni ministrant poljubi
duhovnikovo roko, ko mu ta pri prihodu pred oltarne stopnice, poda svojo biret.
Nato ministrant poljubi še biret in ga odnese k sediliji. Drugič, ministrant
pred podajanjem vode in vina poljubi vrčka pri dnu pred oddajo in pri sprejemu vrčkov.
Na koncu se spet ponovi še enkrat zgodba z biretom.
Pri peti ali slovesni sveti maši je poljubljana še več. To počnejo
diakon, poddiakon ali ministranti, odvisno od stopnje slovesnosti. Vselej, ko
se mašniku poda žličko, se poljubi najprej žličko in nato mašnikovo roko. Ko se
mu poda kadilnico, se poljubi držalo kadilnice in mašnikovo roko. Pri sprejemu
se pa poljubi mašnikovo roko in nato predmet, ki ga je podal nazaj.
Posebno lep je del obreda, ko diakon poklekne pred mašnika z
evangeljsko knjigo preden gre pet Evangelij pri slovesni maši. Mašnik na
knjigo, ki jo klečeč diakon drži navpično pred očmi, položi roko in diakon jo
poljubi, ter se nato v spremstvu svečarjev, ceremoniarja in kadilničarja
odpravi na levo stran pet evangelij proti liturgičnemu severu. To ponazarja
oznanjevanje poganom.
Na koncu, po sveti maši, vsi v zakristiji po prikonu križu pokleknejo, prejmejo
mašnikov blagoslov in mašnik do vsakega klečečega fanta ali moža pristopi in mu
ponudi roko v poljub.
Hvalevredna navada je tudi ta, da se duhovniku vselej poljubi roko,
ko se ga pozdravi. Pri srečanju ali odhodu.
Ta dejanja, ki tukaj na hitro našteta mogoče zvenijo suhoparno, so
polna pomena in spodbujajo izgrajevanje v krepostih tako mašnika kakor vseh
zbranih. Daleč od vsakršnega farizejstva ali samoljubja, daleč od malikovanja
ali nezmernosti, ta dejanja kažejo navzven naše zavedanje, kaj v bistvu je
sveta daritev in kaj je Kristusov duhovnik.
Lažni egalitarizem
Egalitarizem je čudna stvar. Predvsem pa je vedno nedosleden, sploh v
katoliškem svetu. Najbolj banalen primer navidezne in nedosledne rušitve
namišljenega klerikalizma je preprosto ta. V času, ko se je skoraj popolnoma
opustilo kleriško oblačilo, znake spoštovanja in se je skušalo približati
duhovništvo ljudem, se je iz osrednega mesta v cerkvi umaknilo Boga na stran in
na njegovo mesto postavilo duhovnikov stol. Ponekod ne samo, da zaseda osrednje
mesto, je celo višje od daritvene mize. V tradicionalnem svetu pa duhovnik in
strežniki vedno sedijo na strani in ima Bog središčno mesto.
Naj zato v bogoslužju in naših odnosih spet zavlada urejenost in
doslednost. Bogu gre osrednje mesto, duhovnikom pa dolžna čast in spoštovanje.
