Ross Douthat: Kriza konservativnega katolištva

Slovenski katoliški mediji z nekaj redkimi izjemami doslej niso prinesli resnejših analiz o stanju, v katerem se je znašla katoliška Cerkev danes. Zato je smiselno, da naše bralce opozorimo na izjemno prodorno predavanje z naslovom Kriza konservativnega katolištva, ki ga je ameriški katoliški publicist Ross Douthat konec oktobra imel v New Yorku. Ross Douthat gotovo spada med najboljše ameriške politične in kulturne komentatorje. Kot veren katolik in politični konservativec zaseda mesto kolumnista v sicer izrazito liberalnem ameriškem časopisu New York Times. Douthat se je aktivno vključil tudi v sedanje razprave, ki so se v katoliški Cerkvi razvile okrog obeh sinod o družini, pri čemer je zavzel jasno pravoverno stališče. To mu je prineslo številne napade »progresivnih« katoliških krogov, ki so njegovega delodajalca celo pozivali, naj ga odpusti. S tem so lepo pokazali, kako deluje »usmiljena Cerkev« v praksi.

Predavanje Kriza konservativnega katolištva je Douthat pripravil za letošnji sklop predavanj Erasmus Lectures, ki jih sicer redno pripravlja ameriška krščanska revija First Things. Omenjena revija nedvomno predstavlja vodilno krščansko intelektualno publikacijo v Združenih državah. 

Ob tem moramo še na kratko pojasniti besedno zvezo »konservativno katolištvo«, ki jo Douthat uporablja v predavanju. Avtor s tem ne označuje zavzemanja za večno držanje istih navad ali zatiskanje oči pred konkretnimi sodobnimi situacijami, ampak ohranjanje vere in morale oziroma čut za nespremenljivo resnico, da bi se jo lahko v vsakem obdobju in vsakem človeku posredovalo na primeren način zaradi zveličanja duš. »Konservativnost« torej pomeni pravovernost in zvestobo. Takšna drža je v burnem obdobju po drugem vatikanskem koncilu nasprotovala »hermenevtiki preloma« in trdila, da je potrebno tudi zadnji koncil brati v kontinuiteti s prejšnjim cerkvenim učiteljstvom. Podpiralo je prizadevanja svetega papeža Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. za ureditev kaotičnih razmer in zagovarjanje pravovernih stališč na vseh področjih. Težava tovrstne konservativnosti pa se po avtorjevem mnenju kaže predvsem v prevelikem naslanjanju na papeško avtoriteto. To je bilo spričo velikega dela, ki sta ga opravila Janez Pavel II. in Benedikt XVI. ter kaotičnega položaja v številnih škofijah in župnijah, tudi razumljivo. Toda pri tem je konservativna drža pozabila na globlje črpanje iz zaklada tradicije Cerkve (npr. na liturgičnem področju) in zapadla v nekakšen nezdrav ultramontanizem, skorajda malikovanje vsakokratnega papeža, ki ni katoliško. Sedanje obdobje zato gotovo ponuja priložnost tudi za »konservativne« katoličane, da ponovno premislijo o odločilni vlogi tradicije (v pomenu kot smo ga že predstavili v članku Kaj je katoliška tradicija ) za življenje Cerkve.

Za ogled videoposnetka predavanja : The Crisis of Conservative Catholicism