ponedeljek, 26. oktober 2015

Kratko razmišljanje o preteklih sinodah o družini



Pri razmišljanju o procesu obeh sinod o družini se velikokrat pozablja na dejstvo, da sinoda kot posebno cerkveno telo po svojem namenu ni pristojno za spreminjanje nauka oziroma se s cerkvenim učiteljstvom kot takim sploh ne ukvarja. Obstaja namreč za iskanje praktičnih rešitev, kako veljavni cerkveni nauk čim učinkoviteje približati širokemu krogu ljudi. V tem oziru pojem »pastorala« ne pomeni nič drugega, kakor orodje za uresničevanje nauka, pomoč za »zveličanje duš«. Od tod je povsem jasno, da nauka in pastorale ni mogoče ločevati med seboj. 

Poleg tega sinoda ne more sprejemati zavezujočih sklepov, saj je zgolj posvetovalno telo, ki papežu pomaga pri vodenju Cerkve. Dejanski učinek vsake sinode se tako razkrije šele po njenem koncu, ko papež razglasi svojo odločitev, navadno v obliki posinodalne apostolske spodbude, včasih pa tudi s spremembo kakega cerkvenega zakona. O obeh aktualnih sinodah zato ni mogoče zanesljivo razpravljati pred uradno papeževo odločitvijo. 

Kljub potrebni zadržanosti je primerno izpostaviti določene – tako formalno kot splošno – problematične dejavnike. Obe sinodi o družini sta se namreč na podlagi svojega delovnega gradiva (instrumentum laboris) med drugim posvečali vprašanjem, ki so bila z večkratnimi izjavami cerkvenega učiteljstva že zdavnaj pojasnjena in rešena. Pri tem gre predvsem za prepoved evharističnega obhajila za ponovno civilno poročene ločence, ki živijo po zakonsko (more uxorio), in nesprejemljivost odobravanja homoseksualnih zvez. Na tak način sta obe sinodi formalno posegali na področje, ki ni v njuni pristojnosti, in obenem posredno vsebinsko slabili soodvisnosti med zakramenti svetega zakona, evharistije in sprave. Bistvo problema se tako ne kaže toliko v spolni morali, kolikor v zmedi na področju razumevanja zakramentov in posledično samih dogmatičnih temeljev katoliške vere. O tako pomembnih vprašanjih bi lahko presojal kvečjemu nov vesoljni cerkveni zbor, ne pa redna ali izredna sinoda. Toda tudi v tem primeru bi bil cerkveni zbor omejen z načelom o neprotislovnosti v odnosu do prejšnjih dogmatičnih opredelitev. 

Omenjeno preseganje pristojnosti je mogoče povezati s še eno nenavadno okoliščino redne sinode o družini, to je s prepovedjo javnega objavljanja prispevkov sinodalnih udeležencev, kar predstavlja očitno omejitev v primerjavi z večjo preglednostjo prejšnjih sinod. Na podlagi preseganja pristojnosti si je vredno zastaviti vprašanje, zakaj trenutni papež dopušča relativizacijo pravnih norm, ko pa bi jih moral kot varuh Cerkve bodisi prvi braniti bodisi v nasprotnem primeru, če mu te ne ustrezajo, spremeniti. Na podlagi zmanjšane preglednosti pa se je vredno vprašati, zakaj se zaprtost sinodalnih zasedanj dogaja prav v času, ko na Petrovem sedežu sedi papež, ki želi biti »dialoški« in »odkrit«. Odgovoriti na obe vprašanji je zagotovo težko, vsekakor pa pri vsem tem ni mogoče zaobiti občutka, da je celoten sinodalni proces potekal zmedeno, s premalo jasnim izhodiščem, potekom in ciljem. 

Sum o zmedenosti sinodalnega procesa navsezadnje potrjuje potek konzistorija kardinalov februarja 2014, posvečenega uvodu v obe sinodi, ko je na papeževo povabilo zbrane nagovoril zgolj kardinal Walter Kasper. S tem je prvo priložnost za posredovanje svojih pogledov dobila le »progresistična« stran, ki je na tak način od samega začetka imela prosto pot pri doseganju nekakšnega simbolnega monopola nad celotnim sinodalnim procesom.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...