četrtek, 15. oktober 2015

Gospod nas kliče v vsaki starosti in v vsakem stanu – 1. del



»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.« (Mt 20,1)

Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice. To resnico je Jezus, naš Učitelj in Zveličar, velikokrat ponovil svojim učencem, tudi takrat, ko jim je kazal nebeškega Očeta v mnogoterih podobah. Sedaj ga je kazal v podobi kralja, ki je sinu pripravil svatbo in jih je veliko povabil na gostijo; drugič v podobi usmiljenega očeta, ki je zopet z velikim veseljem sprejel svojega nehvaležnega sina, ki ga je zapustil; spet drugič v podobi gospodarja, ki je ves dolg odpustil svojemu hlapcu, ki ga ni imel s čim poplačati. V tem evangeljskem odlomku pa nam ga kaže v podobi gospodarja, ki je najemal delavce za svoj vinograd in ni le po zasluženju plačal tistim, ki so delali cel dan, temveč tudi tem, ki so bili le pol dneva – nekateri po tri ure, nekateri pa le po eno uro v vinogradu. Slednjim je za njihovo delo plačal ravno toliko, kakor prvim. Vsi ti nauki bi morali grešnike nagibati k poboljšanju svojega življenja, vse pa k zvesti božji službi. Nobenega grešnika Bog ne zavrže, temveč ga še vzame v svojo službo in milost, če, brž ko ga pokliče, posluša njegov glas in mu sledi. Le tisti grešnik, ki trdovratno zaničuje božjo milost in dobroto, ne more imeti upanja, da bi božjo milost kdaj dosegel.

Človekovo življenje je kakor delovni dan, po katerem pride za marljive delavce večna nedelja v nebeškem kraljestvu. Vsa leta, ki jih še tako star človek doživi, preidejo hitro, in če se ob koncu svojega življenja ozre nazaj, vidi, da so njegovi dnevi prešli kakor dim in senca; zdi se mu, da je celo njegovo življenje kot en sam dan, ki je pretekel.

Če je bilo človekovo življenje grešno, veselo in kratkočasno, ker je iskal le veselje in kratkočasje, nima na koncu življenja nič drugega, kakor težko vest, ker je užival le pregrešno veselje, dobrega pa nič storil. Zdi se mu, da je njegovo veselje tako hitro minilo, kot če bi šel za en dan k svojemu prijatelju na gostijo, ves dan zapravil in nič dobrega storil. In ker se je predolgo mudil, noč pa se je že začela, ne more nič ves storiti – ves dan je izgubljen dan.

Če pa je človek vse svoje življenje skrbno delal za svoje zveličanje, četudi je veliko pretrpel in prestal, četudi so ga povsod zadele nesreče ter zatirale težave in zoprnosti, je vendar tudi njemu vse minilo in preteklo, kakor pridnemu delavcu preide en sam težaven dan in se veseli, da je delo končano in bo gotovo prejel svoje trdo zasluženo plačilo. Ob vsakem trudu in trpljenju je bil njegov dan srečen dan.

Za ta delovni dan nam Bog, naš Oče in naš Gospodar, dá delo v svojem vinogradu, ko nas vse vabi na delo. Blagor tistemu, ki v Božjem vinogradu, to je v Cerkvi, pridno dela, ker bo ob koncu dneva, ob smrti, prejel zasluženo plačilo. Gorje pa tistemu, ki celi dan brez dela stoji na trgu, želi veliko za svet, za nebesa pa nič ne stori, ker ga bo noč prehitela in ne bo imel več časa, da bi si kaj zaslužil. Če je kdo že veliko, morda že pol dneva zamudil, naj poskrbi vsaj toliko, kolikor mu je dneva ostalo, da ga obrne v delo in marljivost. Jezus je rekel: »Delajte, dokler je še dan, pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4)

Gospodar je šel zgodaj zjutraj in poslal delavce v svoj vinograd. Bog nas je že zgodaj v mladosti vzel v svojo službo, kakor hitro smo se zavedali pameti, ko smo začeli ločevati hudo od dobrega. Kdor svojo krščansko dolžnost ohrani, kdor od svojih mladih let Bogu služi, je zgodaj zjutraj ob prvi uri že v Gospodovem vinogradu. Takih ni veliko (Devica Marija, sveti Jožef, sveti Tobija, Suzana, egipčanski Jožef, Zaharija, Elizabeta, sveti Janez Krstnik, sveti Alojzij…). Veliko jih pa je, ki o vinogradu in Gospodarju nočejo nič vedeti in hočejo ves dan postopati brez dela.

Gospodar je šel ven ob treh, pravi sveti evangelij, to je ob devetih dopoldne. Tri ure je že preteklo, ko zagleda nekaj ljudi stati na trgu brez dela in jim reče: »Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« (Mt 20,4) Kdo so ti, ki jih je gospodar našel stati brez dela ob devetih? Mladi ljudje, ki so že potratili nekaj časa svojega življenja, nič storili za Boga in svojo dušo. Najdejo se zanikrni starši, ki svojih najimenitnejših dolžnosti ne izpolnjujejo, ne bdijo nad svojimi otroki, jim preveč zaupajo in jih prepuščajo njihovi volji. Otroci večkrat še v rani mladosti izgubijo starše in jih noben drug ne vzame v pravo skrb. Tako se zgodi, da v svoji nevednosti, v nevarni priložnosti in med zapeljivimi sovrstniki Boga prej žalijo, kakor da bi ga dobro spoznali; svojo nedolžnost prej izgubijo, preden se zavedajo, da jo je treba varovati. Tisti čas, ko bi se moralo mlado in mehko srce še v dobrem vaditi, zamudijo in se navzamejo posvetnega duha, malopridnosti in hudobije. Bog se takih iz nevednosti zapeljanih otrok usmili in jih s svojo milostjo pokliče v svojo službo. Bog jim omogoči, da v tej ali oni priložnosti tudi mladi spoznajo, da so zašli in se podajo v božjo službo (sv. Ignacij, sv. Frančišek, sv. Bernard …). Srečni otroci, ki zapustijo hudobijo, kakor hitro jo spoznajo in ne dovolijo, da bi jih grešna navada zapletla v vezi, iz katerih se je pozneje tako težko iztrgati. Starši bodo pravi angeli varuhi svojih otrok, če bodo skrbeli, da otroci ostanejo na pravi poti ali da jih hitro popeljejo na pravo pot, kakor hitro jih na napačni zalotijo. Kakor je velika pregreha, ki jo Jezus ostro obsoja, če kdo otroka pohujša, ravno tako je veliko dobro delo, če kdo zapeljanega zopet pripelje na pravo pot.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...